Ej, barbara*, sem se uspela prebiti cez to dolgo debato….

Zal ti ne vem svetovat…ker se mi zdi, da je tematika “pretezka” zame… Si pa lahko predstavljam, v kaksni dilemi si sama… ce bi bila jaz v tvoji vlogi, bi verjetno tudi veliko preglodavala… Razumem, kaj ti cutis glede vere…razumem, da ne ves, kako bos ubranila svojo obcutljivo rozco… Za karkoli se boste v vasi druzinici odlocili, naj bo to vasa odlocitev… Mogoce se bo pa scasoma zjasnilo…

Si mi pa res dala misliti…

Ne bom razlagala, kaksen je moj pogled na vero…kako sem sama to dozivljala skozi mladost… Bi bilo predolgo…:))

Res zelo zanimivo, marsikaj sem se “naucila” skozi te odgovore…
Sem havlezna za mnenja Ali, Lole, skele, Skr bne…forumata, itd… Res vam hvala za to debato……
Bralka S.

Moje mnenje pa je tako: če gre le za to, ker hodijo vsi sošolci in zato, da ne bo v nekem smislu ožigosan, bi rekla ne. To pač ni neka moda, ki bi iskala posnemanja. Verouk in maša se ne izključujeta, boste hodili z njim tudi k maši, če vam to nič ne pomeni?
Ker se pa najdejo vedno tudi tisti ‘ta hinavski, opravljivi’, si mislim, da bodo v vsakem primeru našli nekaj za glodat. S tem mislim na pripombe stila ‘starši ateisti, otroka pa v cerkev vozijo, spet eni prefarbani’…. Tako, da se lahko tudi v tem smislu najde kdo, ki bi prizadel tvojega sina… sama sem mnenja, da se otrok te starosti ne odloči, da bi hodil k verouku, ker bi ga to zanimalo, sploh pa če nima nobenih predhodnih verskih temeljev. Tako da, če bi si želel sprejeti vero, bo imel še veliko časa… ko bo razmišljal s svojo glavo se bo o tem lahko bolj pošteno sam odločil.

Sama sem bila krščena, nato se je moja mami, ki je izhajala iz katoliške družine (prav tako ati), poročila s človekom, ki je zaprisežen ateist. Nihče od mojih dveh polsester in polbreta nima nobenega zakramenta. Moj krst je bil pa zadnje dejanje njenega verovanja… pri 19 letih sem se sama odločila za vero in prejela še ostala dva zakramenta. Bom rekla, da je bil sigurno vpliv moževe družine velik pri odločitvi, ker so precej verna družina že od vedno (pa ne me narobe razumet, nihče me ni silil, niti omenil ni), sem pa dobro premislila in se šele tedaj odločila. Moram priznati, da oba z možem nisva ne vem kako dobra vernika kar se obiskovanja maše tiče, vendar pa živiva katoliško življenje, sva poštena in niti slučajno hinavska. In v tem duhu bova vzgajaja tudi najine otroke, katerim pa sigurno dopuščava možnost, da se bodo drugače odločili. In ker so to resne zadeve jih bova usmerjala do tedaj, ko bova sigurna, da se bodo sami znali (kar se razuma tiče) odločiti kako in kaj in ne zato, ker sosedovi in sošolci delajo drugače.

In če ima zares zelo veliko željo, ga pusti da poizkusi, zaradi njegove želje po tem, ne pa ker tudi drugi…
Pri nas na primer vsi otroci jokajo za kaplanom, ki je lani odšel in ne marajo na verouk, ker je zdajšnji zelo strog. V tem primeru pa se mi tudi ne zdi prav, otrok ne bi smelo biti strah iti na verouk, to bi moral biti zanje čas veselja…

Upam, da sem kaj pomagala za razliko od tistih, ki so se pod ta post prišli kregat in žalit… žalostno!

B., sem razmisljala… :))
Takole iz distance: jaz bi verjetno se se naprej drzala svojih nacel… Ker verouk res ni samo “neki krozek”, na katerega bodo hodili kao vsi njegovi sosolci… ampak je veliko vec. Je nacin zivljenja neke druzine. In ce vam do sedaj to ni bilo blizu, res ne vem, zakaj bi se posiljevali… Mali je pa res premlad, da bi razumel, zakaj gre. Ko bo vecji, se bo sam odlocal…se vedno so mu vsa vrata odprta…
Seveda pa je to cisto vasa odlocitev…
O ostalih debatah, ki so kao povezane z vernimi, “vernimi” in nevernimi… Skoda besed… Smo taki in drugacni ljudje, z vero v srcu ali brez… Tudi jaz obsojam opravljanje zakramentov le zaradi “folklore”…
Pa lp! S.

barbara*, če bi bila na tvojem mestu in s tvojim svetovnim nazorom, otroka ne bi vpisala k verouku. Naj se otrok kot odrasla, formirana oseba sam odloči in poišče pot po kateri bo živel. Tako kot je napisal nekdo, da je biti praktični katoličan način življenja njegove družine, očeta in matere in tudi tako vzgojenega otroka.
Tako bi bilo zgrešeno in dvolično, če bi otroka vpisala k verouku, vidva z možem pa bi prakticirala ateizem. Ker vera pa naj bo katerakoli je preveč resna stvar, da bi jo površno obravnaval. Sploh pa hoditi k verouku zaradi družbe in da ne bi bil otrok za kaj prikrajšan ali, da bi imel zato kakšen kompleks, se mi zdi čisti nesmisel.
Tudi iz te teme in prispevkov nanjo se vidi, kako potreben bi bil v šoli predmet o verstvih. – Pozdrav!