prosim za mnenja – verouk !
Ženske, dajte se malo skulirajte in si poglejte svoj način komunikacije. Kdo je normalen, paranoičen, bedast, trapast, mislim, da ni na nas, da bi sodili. barbara* ni-kolikor jo poznam-“vrgla” kost za glodat, ampak je želela zbrat mnenja, da bi se lažje odločila. Vsak(a) ima pravico povedat svoje mnenje, samo dejte to počet na enem nivoju, brez zmerjanja!!! (pa saj je bilo to že milijonkrat zaprošeno, pa kot bi človek pisal slepim).
Lej, jaz sem verna, se imam za kristjanko, moj mož ni, gre včasih z mano ali z nama v cerkev, ker spoštuje moje prepričanje. Nikoli ga nisem in ga ne silim. Blizu mu je domače praznovanje, na splošno pa ne mara drena in množic. Jajc ne barvamo, ker so lepa, ampak ker me spominjajo na Kristusovo kri, jaslic ne postavljamo, ker je to zdaj “in”, ampak ker obnavljamo dogodek Kristusovega rojstva. Ne zamerim pa nikomur, ki to počne zato, ker je to videl pri svojih prednikih, pa se je v toku časa pravi pomen pri njem malo zameglil.
Sina vzgajava (ali bolj jaz) v krščanski veri, ker je to tudi moževa želja, ker ima kljub vsemu občutek, da je kot otrok “nekaj” zamudil. Ne ve točno kaj, ampak želi, da bi sin šel k obhajilu in birmi, hodil k verouku in maši. Če vidva nimata te želje in potrebe, otrok si pa zaradi družbe želi, mu razložita, kako vidva gledata na to. Povejta mu tudi, da to pomeni nedeljski obisk maše in še kakšno obveznost zraven. Če se bo s tem strinjal, mu ga ne branita. Sčasoma bo sam videl, ali to je ali ni zanj. Krst ni noben problem, če si bo to želel. Za prve obiske verouka ni potreben, le ob vpisu povej, kako in kaj, in ga bo lahko prejel skupaj z obhajilom, seveda, če se bo za to odločil. Jaz mu v tvoji situaciji ne bi branila, naj poskusi, svojega prepričanaj ti pa za to ni treba spreminjati. Tudi župniku ali kaplanu lahko lepo poveš, kako in kaj, in če ni ravno z Marsa, bo imel razumevanje. Če je pa zadrte sorte, mu pa Bog pomagaj.
Tastu povejta, da imata vidva svojo glavo, s katero mislita, da sta mu zelo hvaležna za opozorila, da pa naj jih v bodoče zadrži zase in naj se NE POSLUŽUJE otrok(a), da bi vaju v nekaj prepričal.
Barbara…. ste v situaciji, kjer na morem pomagat…. laho samo držim pesti, da se bo vse uredilo.
Mogoče samo to… če ni preveč, bi se jaz odločil in šel do župnika in vprašal, če lahko otrok kljub temu, da nimate zakramentov, hodi k verouku…. pa naj hodi, če želi 🙂
veliko sreče pri reševanju situacije in eno krasno popoldne!!!
Mi imamo podoben problem,le,da sva z mojim dragim verna,čeprav ne ravno redna obiskovalca sv. maš.
Ravno to nedeljo imamo krst;moj je bil pri mojih 18-ih letih,ko sem se za to sama odločila.V krst sem se pustila pregovoriti,naprej pa le,če bo naša punčica sama pokazala željo po tem.In to sem jasno in glasno tudi že vsem povedala.Seveda jo bom peljala v cerkev in ji poskušala razložiti kako in kaj,naprej pa naj se odloča sama.
LP!
P.S.Če midva ne vstaneva v nedeljo ob 6-ih za k maši,tudi otroka ne bom silila.
Uh…
Za zacetek bi se temeljito pogovorila z babico.
NIHCE nima pravice se vtikati v mojo vzgojo, niti za milimeter, kaj sele
o tako vazni stvari, kot je svetovni nazor in filozofija.
Pri tem bi vztrajala, pa ce bi glave letele.
Da mojemu otroku nekdo rece, da ni dober clovek (!!!!!), ker ne hodi v
cerkev ….ga stresem iz hlac (!!)
Potem bi pa miskotu povedala, da se tudi starejsi ljudje motijo, da verjamejo vse mogoce. Da nekoga ne mores imeti rad na podlagi tega, kar verjame, ampak kaksen clovek je. In ce babica ne vidi, kako dober clovek je tudi brez cerkve, potem rabi nova ocala. In naj ji to tudi tako pove 😉
Jaz sem moji tamlajsi razlagala na primeru razlicnih religij – inda nekateri pri tem pozabijo na to, kaj kaksna vera sploh uci. In je komot razumela. V bistvu ji je sele POTEM vera kot taka sploh postala vsec.
Pa sva se spet pogovorili, da se da najvec o religijah nauciti iz knjig in se
sele POTEM odlociti, kateri zivljenski nazor ti je vsec, oziroma se te dotakne. In da ni posteno, da se zate odlocijo drugi.
Pri nas je bila sosolka tisti faktor (da bi nasa sla k verouku) …potem ji je pa mirno zabrusila, da sicer ne hodi v cerkev, laze pa pol manj kot ona…in seveliko lepse obnasa. Da sploh ne ve, cesa se je ona tam naucila, ce je pa taka…. ;))) in smo bili zmenjeni.
Hm, sem malo študirala o tem. No, jaz sem si kot mala želela k verouku, k maši nisem marala hoditi. Pa sem morala – če sem hotela k obhajilu, birmi. No in se mi je zdelo vedno blazno bedasto, ko sem poslušala, da moram iti k maši zato, ker je to dobro zame. Bedasto pa zato, ker nisem razumela, zakaj je dobro zame, za starše pa ne.
Moj mož je bistveno vernejši od mene. V cerkev grem pa večkrat jaz (cca. 1x na mesec do dva). Ampak grem tja pač takrat, ko čutim (ko je maša za očeta, babico ali koga izmed bližnjih). Tudi sama drugače nimam ne vem kakšnega odnosa. Spoštujem pa tako verne kot ateiste. Ne spoštujem pa ljudi, ki so bolj papežki od papeža (kot je že nekdo zapisal) in ti vsiljujejo svoje mnenje in te silijo. Otroka ne bi dala krstiti le zato, ker se to pač dela.
Sva se pa z možem že pogovarjala kako bova odreagirala, ko bo prišlo do verouka. No in sva se dogovorila, da mu bova dala na izbiro. Vem, otrok se še ne more prav oreng odločiti. Ampak, če ne bo želel iti, ga itak ni za siliti, a ne? S tem bi naredila še slabše. Če pa bo želel iti, pa naj gre. Naj vidi stvari tako kot jih učijo, doma mu bom jaz povedala še svoje mnenje. Če bo želel s tem nadaljevati, ga bova podprla.
Bi pa na tvojem mestu res vprašala župnika, če lahko otrok vsaj nekaj časa hodi k verouku, da dobi predstavo kaj to pomeni. To res ni le krožek. In boš videla. Seveda pa, če si otrok to res želi – in ni to njegova želja le zaradi pritiskov dedka.
Kakorkoli pa se bosta odločila, bo prav.
Kako lažja bi bila odločitev, če se ne bi bilo treba ozirati na druge ljudi. Pa vseeno mislim, da se morata s partnerjem odločiti tako, kot se vama zdi prav. Veliko laže mu bosta čez nekaj let pogledala v oči in razložila, da sta se odločila v skladu z vajinim pogledom na svet in ne tako, kot je od vaju zahtevalo oz. pričakovalo okolje (sosedje, tast,…).
Pri sosedih boste sprva res nekaj posebnega, vendar, če imate drugače dobre odnose in imate lepo vzgojenega otroka, bodo kmalu našli kakšno drugo kost za glodanje. Vedno pa se bo med njimi našel kakšen “vernik”, ki bo imel kaj za pripomnit. Ne sekiraj se, njegova vera je zlagana in ta človek je vse prej kot dober.
Drugače pa je, če si bo sin resnično želel iti k verouku. Kot so že ti že svetovali, bi se tudi jaz pogovorila z župnikom in če je razumevajoč, ne bo kompliciral glede zakramentov. V nasprotnem primeru pa se tvoj sine itak ne bo dobro počutil pri verouku.
Po kakšnem letu oz. do prvega obhajila ti bo zagotovo že jasno, ali je sin še vedno tako zainteresiran ali pa je bila to le trenutna muha. Šele takrat bi jaz začela razmišljati o krstu, prej pa ne.
Da dodam še jaz svoje :
Prva dva otroka sta krščena ravno zaradi razlogov (ker se tako dela…) in moje mladosti ter neizkušenosti.
Starejša je hodila k verouku nekaj let, sedaj hodi občasno k maši, drugih zakramentov pa še ni naredila. Jih bo, če bo imela željo in potrebo lahko tudi kot odrasla. Drugi sine se je uprl verouku v 2. razredu in ga od takrat ne spravim več v nobeno cerkev.
Druga dva nista krščena, ker se mi je preveč uprlo prenasilno obnašanje župnikov in vstrajanje na podajanju “vere” na tak način.
Resno razmisli, če si pripravljena iti v vse to in vpisat otroka k verouku, če sami niste aktivni glede cerkvenih zadev, ker se vam ne bo izšlo. Otrok bo še veliko bolj šikaniran s strani župnika, kot drugih ljudi v vasi, ker ga ne boš mogla spremljati na vseh dejavnostih. 6 ali 7 letnik pa ne more sam hoditi k maši, razen če niste doma ob cerkvi.
Pri verouku je ocena sestavljena predvsem iz dejavnosti pri mašah, zatorej bo tam najmanj enkrat na teden, decembra in maja pa vsak dan! Lahko se še tako trudi z znanjem, bo zaključna ocena verouka 1 ali 2, če ne bo zbral dovolj nalepk iz cerkve. In večina otrok hodi v cerkev samo zaradi nalepk!
Pa je to samo ena od cvetk, ki smo jo doživeli. Neznanska nestrpnost in pritiski preko otrok na (ne dovolj verne) starše.
Zaradi tega sem globoko razočarana. Moji otroci si bodo izbrali svojo vero in svojo cerkev sami. Tisto, ki jih bo sprejela takšne kot so!
Maja_k: poglej, čisto preprosto je to: če vpišeš otroka k verouku, pomeni, da si se odločil za krščansko vzgojo tega otroka. Iz te predpostavke izhajajo vse nadaljne “aktivnosti”. Krščanska vzgoja pa pomeni, da naj bi otrok obiskoval verouk in sv. mašo. Če obiskuje samo verouk, je to nekako tako, kot če bi v glasbeni šoli obiskoval samo teorijo, brez petja ali inštrumenta. Polovično torej. To, da duhovniki vztrajajo pri obisku nedeljske maše, ni ena fiksna brezvezna ideja, ampak del krščanske prakse. Tudi zato se potem pričakuje, da bodo starši ali vsaj eden od njih, prišli z njim v cerkev. Pa ne samo prvo leto, ko še ni zrel za samostojno pot, tudi kasneje. Težko otroka vzgajaš krščansko eno uro na teden, če pa ni doma nikakršne podpore in razumevanja za to, če za to nima zgleda.
To, da župnik vztraja na obisku maše, lahko vzameš za čisto logično stvar, lahko pa za šikaniranje. Strinjam se, da večina otrok maše še ne razume. Prav zato naj bi bili z njimi starši, ki bi jim pomen maše in samo dogajanje razložili. Nekaj najbolj neumnega je, it nekam za eno uro čakat, da bo tega konec in to veliko otrok počne, ker je pač “mus”. In potem se na veliko zgražanje starejših, “globoko pobožnih” vernic in vernikov, kratkočasijo s klepetom, smehom, celo kakšna igrica se najde v otroških rokah. En velik del “zaslug” za tako (ne)dojemanje pa nosijo resnici na ljubo tudi župniki in kateheti, ki maše ne znajo/nočejo razložit ter je ne znajo naredit zanimive in prijazne do otrok, mladine in do mladih družin. Maša zna biti še kako zanimiva in prijetna tudi za otroke, samo malo je treba zlest iz svoje okostenelosti in se prilagoditi njihovemu nivoju.
Je pa, maja k, čisto res, da če nisi kristjan po prepričanju in načinu življenja, si veliko bolj pošten do sebe in do svojih otrok, če njih in sebe ne siliš v neke okvirje, ki so ti tuji. Zato nisi nič slabši človek. Je pa pošteno, da če se v nekaj spustiš, da potem tisto pošteno opraviš ali pa opustiš.
Duhovniki so pa kot zdravniki, eni so krasni, razumevajoči, odprti, drugi so zaverovani sami vase, preživeti, zoprni, naduti, ampak z večino je tako, da če jih na kulturen način malo opomniš, kdo je kje zaradi koga in pa na to, da tudi oni niso prišli pametni in odrasli na svet, se z večino kar da shajat. Napaka je v nas, ker ob prvi zavrnitvi “obesimo nos” in odnehamo.
Veren ali neveren, črn ali bel, človek se izkaže s svojimi dejanji. Ženica, ki otroku reče, da ni nič vreden, ker ne hodi k maši, ni nikoli poslušala, kaj pravi evangelij. Jezus sam je rekel: “Po njih sadovih jih boste spoznali…”
Ojla!
Si mi pa dala misliti. Očitno bom tudi jaz v isti situaciji čez nekaj let.
Otroku bi jaz omogočila, da obiskuje verouk. Da vidi kako to izgleda. Če ne bo poskusil, ne bo vedel. Kot starš preprečiti otroku nekaj, česar sam ne počnem ali živim, ni pošteno. Sploh, če niti ne veš kako to izgleda.
Verjamem, da je tako majhnemu otroku težko razlagati konkretne in utemeljene razloge za in proti na način, ki bo njemu lahko doumljiv.
Mogoče si sposodite kakšne knjige ali zvezke, ki jih imajo pri verouku, da bo videl, kaj se tam počne in uči. Saj je to pouk. Tudi k mašam se bo moralo hoditi, ker to pač sodi zraven.
Samo otrok naj se sam odloči, če mu je všeč na podlagi videnega in slišanega. Samo zaradi sošolcev, ljubega miru v vasi, ga jaz pač ne bi vpisovala nikamor. Šikaniranja? Mogoče, da bodo. Vendar tudi to je premagljivo. Take puščice priletijo tako samo s strani nestrpnih, nerazgledanih in ozkoglednih ljudi. Poiščite kakšno izjemno vrlino ali početje, ki jo ima vaša družina in je družine njegovih sošolcev ne premorejo. Da bo spoznal, da vsi pač ne živijo enako, po enakih navadah in na enak način. Da to ni nič slabega in nesprejemljivega.
Res pa je, da bi bila proti, če bi obiskovanje verouka pogojevali s takojšnjim krstom. Meni se še vedno zdi, da zakramenti niso kar tako in da morajo nekaj pomeniti. Otrok pa to težko prepozna, če mu sploh ni jasno kaj to prinese ali spremeni. Krsti se lahko tudi kasneje, ko bo videl, če je to zanj ali ne. Če mu to kaj pomeni ali ne.
Kar se pa tastov, vaških zdolgočasenih hijen tiče in še koga. Ti bodo itak vedno nekaj našli, kar jim ne bo povšeči, če bodo želeli. Želijo pa zmera, ker jim je drugače njihov vsakdan prazen in monoton. Tako to je.
Srčnost, dobrota, sprejemanje mnenj drugih, spoštovanje soljudi so zame vrednote, ki ne pripadajo nobeni veri ali samo nekomu. Naj bi bile obče in splošne. Sestavni del civilizirane in kulturne družbe. Žigosanje, delitev ljudi na verne in ne in s temapriori posploševanje na dobre in slabe, ni vrednota in takšno početje nikamor ne vodi. Prillasttitev raznih vrlin samo zato, ker nekam pripadaš ali ne pripadaš, je ozkogledno in krivično ter nestrpno. Kdo pa postavlja merila? Vsak po sebi, ali pač? Vsi smo iz enakega legla, vsi živimo na istem planetu (zaenkrat). Zato se nikar ne poveličevati, ker bomo vsi spet enkrat skupaj, samo takrat bo že meni vseeno kdo bo zraven mene.
LP
Ojla, Vesna2!
Slovenija je majhna, ko pa pogledamo po izkušnjah ljudi, niti ni več tako mala. Vsak človek ima svojo izkušnjo in svoje misli. Se strinjam, da nekateri svoje misli izrazijo(mo) na način, ki komu ni povšeči, še več-je včasih bolj neroden kot ne. Vendar še to ne pomeni, da širimo antipropagando. Pa četudi jo…. vsaka propaganda prinese s seboj tudi nasprotna mnenja… in obratno.
Izražati svoje mnenje, še ne pomeni vedno opredelitev za ali proti na splošno. Še ne pomeni agitatorstva. Vsaj jaz tako ne jemljem osebnih stališč, ki me načeloma dosti bolj zanimajo, kot stališča množice. Ta so prevečkrat agitirana.
Tudi če povem svoje mnenje, izkušnjo ali opažanje, še ne pomeni, da sem zlobna ali da napihujem. Potem bi jaz lahko enako rekla, da lažeš, ker še nisi slišala za takšne primere kot jih lahko preberemo in praviš, da jih pri vas ni.
Mešati izraženo “slabo” izkušnjo s sovražnostjo in žaljivostjo se pa meni zdi banalno. Pa menda ne bomo zdaj vsi, ki se med seboj ne strinjamo ali imamo različne poglede , označeni kot sovražniki in žaljivci? Malce sebično je takšno razmišljanje.
A so vsi ljudje, ki ne marajo rdeče barve (jaz jo ful) in se oblačijo v črno, moji sovražniki ali kaj?
Lep dan želim!
hvala vsem za mnenja .. pozitivna, negativna, osebna … prav vsa so dobrodošla ker vsa mi dajejo nek pogled na zadevo .. nekatera od znotraj … kar mi je sploh ful ok .. ker priznam da o tem, da bi morala otroka x-krat na teden vozit k verouku … in tudi jaz hodit k maši naprimer … no … o tem sploh nisem razmišljala … ob nedeljah naprimer smo zelo redko doma … ker vedno kam šibamo na izlet ali pa kar tako …
mislim da sem si vsaj jaz sama ponovno potrdila .. da tako kot sem prej razmišljala je čist ok … pred nikomer nisem dolžna polagati računov za svoja mnenja in dejanja … sama pred sabo imam popolnoma čisto vest 🙂 … zdej bom še mojega partnerja posadila pred PC da si prebere vsa vaša mnenja in pove kaj misli 🙂 … kaj bomo pa dejansko naredili pa … kdo bi vedel … verjetno se bomo res odločali na ‘kraju samem’ … ko pride čas 🙂
B.
OJ!
Zdaj sem si vzela nekaj časa,da si kaj napišemo!
Vidim,da je ta tema kar vžgala,nisem pa vedela,da na tem forumu,znajo padat tudi take grde besede in to na nekoga, ki je hotel samo pomoč in naše mnenje.(no,eni imajo tudi bolj ostra mnenja)
Odgovor:
Vem,kako se počutiš!
Naj opišem jaz svojo zgodbo.Nisem krščena,nisem poročena.Moj partner ima vse zakramente.Živimo v vasi, kjer vaščani svobodno obiskujejo cerkev,mene to ne moti.Moti me pa to,ker govorijo in se zbirajo po maši in opravljajo,kakšna sem,da se ne poročim,ne krstim otroka in nekega dne mi g. župnik v obraz reče,da on ne bo niti nas kaj silil k krstu,ker ljudje po vasi govorijo, da jaz jo že nebi krstila.Kaj ljudje govorijo in se zanimajo za stvari,ki se jih ne tičejo.TO PA ME JEZI!
MOJE MNENJE JE:Ko bo hčerka odrasla in, če bo njena volja,da se krsti,zakaj ne?Ker pa se zavedam,da če ne bo vzgojena v “cerkvenem” duhu,ji bo ta želja mogoče tuja!?
Zdaj se še ne obremenjujem z tem.
Vem in govorim zase, da bo moja hčerka prav tako vredu punca,lepo vzgojena in poštena,če tudi ni krščena.
Poznam veliko takšnih,ki čez teden delajo “grehe” ob nedeljah pa so vsega oproščeni.(spoved)
PA BREZ ZAMERE,NIMAM OSEBNO NIČ PROTI CERKVI!(me pa jezi.kar vidim)
LEPO SE IMEJTE
Če ti bo kaj pomagalo:
Čeprav sem iz mesta, je bila naša OŠ že bolj “vaška” – in k verouku so hodili VSI moji sošolci razen ene sošolke, v bistvu moje najboljše prijateljice. Medve sva se o tem kar precej pogovarjali, tudi z drugimi, in pri enajstih, dvanajstih letih sva tudi medve hodili k šmarnicam – ker je bil pač “žur”. Pa vendar se nama je vedno fino zdelo, da nama ni “treba”, nihče pa nama ne brani. Tudi doma smo se vedno dokaj odkrito pogovarjali o teh stvareh. V srednji šoli sem potem imela fazo “iskanja” in sem šla naredit vse zakramente, nekaj časa tudi redno hodila v cerkev in k maši. Povsem iz lastne iniciative. In čisto iz lastne iniciative sem potem tudi nehala hoditi k maši. S to svojo zgodbo hočem povedati, da ni nobena pot vnaprej zaprta – če si nekaj želiš, boš to uresničil, ne glede na to, kaj so ti v zibko položili starši.
Naš sine ni krščen, sem se temeljito pogovorila sama s sabo in z dragim in sva ugotovila, da so to preveč resne zadeve, da bi se z njimi igrali.
Če bi/bo sine nekoč rekel, da bi rad hodil k verouku, se bom najprej temeljito pogovorila z njim. In če bo hotel, mu ne bom branila, kakršnekoli posledice bi to že imelo. In če bo potem ugotovil, da “to ni to”, mu bom tudi pustila izbiro. Res pa je, da je na vasi ta svobodna izbira verjetno vendarle bolj omejena kot v mestu. Odločitev je seveda vedno tvoja….
Vesna2 napisala si
“..Ne vem, ali se družim samo z ljudmi, ki so padli z Lune, ampak še nikoli (razen na tem forumu) nisem slišala nič o podkupovanju duhovnikov, o tem, da se zakramente sprejema zato, da boš kaj vrednega (v materialnem smislu) dobil… ” .
Morda to dokazuje kako malo se pravzaprav pogovarjate z otroci oziroma kako ne slišite ali pa ne želite slišati, kaj se med seboj pogovarjajo oni. Nekoč sem že napisal, da je veliko mojih sošolcev v osnovni šoli redno hodilo k verouku (zanimivo , da v srednji šoli veliko manj) in glavna tema njihovih pogovorov NIKOLI ni bila povezana z vero ampak …pa saj ne boš verjela KAJ BOŠ DOBIL ZA BIRMO. Tako živo kot se spomnim teh pogovorov ravno zaradi tega, ker sam NISEM IMEL BOGATEGA BOTRA (sem krščen, krstil pa me je babičin brat duhovnik) se verjetno le še redkih trenutkov v svojem življenju. In potem, ko je sosed ponosno kazal svojega Tomosa, ki ga je dobil ob birmi…. takrat sem se počutil resnično manj vrednega. Predvsem pa nisem mogel razumeti, kako lahko nekdo hodi v cerkev in je kao veren pred starši v pogovorih, ki smo jih pa imeli mi otroci pa kaže čisto drugo sliko. No, po birmi sta se oba sosedova otroka kar nekako prenehala cerkveno udejstvovat saj sta do materialnih dobrin prišla tudi kako drugače (beri dedek je pogosteje prihajal iz Nemčije in delil marke..). Iz teh pogovorov (in očitno se do danes ni nič kaj bistveno spremenilo) vidim, da še vedno otroci velikokrat obiskujejo verouk na željo STARŠEV in ne lastno (kar je razumljivo, ker ne vedo za kaj pravzaprav gre oziroma vsega pač ne razmejo). Ravno zaradi tega pa jih kasneje veliko odneha (pa tudi materialnih koristi potem ni več).
Žalostno pa je, da se danes tako kot v barbarinem primeru starši odločijo, da bodo otroka krstilin vpisali k verouku zato, da preprečijo šikaniranje in zaradi neodobravanja drugačnosti iz okolice. Lahko bi rekli zaradi nestrpnosti “vernih” do neverujočih. “vernih” je namerno v narekovaju, ker če bi bili verni res vernni potem se takšne stvari nikoli ne bi dogajale in vse te pisarije tu gor po forumu nikoli ne bi bilo. Tega v mojem času ni bilo. Če si hodik k verouku prav če ne pač ne. In v šoli ni noben otrok zaradi obiskovanja verouka bil kakorkoli izpostavljen (kot sem že pred časom napisal pa dopuščam možnost, da povsod ni bilo tako). Zdaj pa gremo v skrajnost, kjer se otroke množično vpisuje k verouku, še tisti stari konji, ki cerkve nikoli niti pogledati niso hotele se zdaj delajo verne zato ker je to nekako postalo NUJA in na nek način fensi.
Barbara, če si je otrok zaželel obiskovanja verouka mu to omogoči. Naj vidi svoje sošolce še v drugi luči. Za krst pa se boš že nekako dogovorila….
l.P.