vem da je tema lahko vroča … pa vseeno me zanimajo samo mnenja, kaj mi predlagate in kako bi vi rešili podobno situacijo .. če bi bili na mojem mestu.

letos gre sine v šolo … živimo na vasi .. ni krščen .. s partnerjem nisva poročena .. in nimava nobenega posebnega odnosa do cerkve.

jaz sem samo krščena .. nikoli živela v skladu s krščanstvom.
partner ima vse zakramente .. pa nima nobenega posebnega odnosa do cerkve.
Živimo v isti hiši s taščo in tastom (svoje stanovanje) , ki sta nekoliko starejša .. tast globoko ‘veren’ zadnjih nekaj let … tašča pa ima svoje … ne preveč pozitivno mnenje o cerkvi … gre pa k maši parkrat na leto.

Otrok ni krščen, ker se s tem nismo ukvarjali in jaz nisem bila pripravljena urejati teh zadev … tudi zato .. ker sem mnenja da krst ni le en prijeten dogodek .. ampak se z njim zaprisežeš k določeni veri.

in zdaj problem … otrok gre jeseni v šolo … vem da bojo prav vsi njegovi sošolci/sošolke hodili k verouku … naš pa še krščen ni 🙂
partner pravi .. naj se otrok sam odloči če bo hodil … jaz pa mislim da se 6-letnik pač ne more o teh zadevah sam odločat … kaj pa on ve za kaj gre … jasno da bo želel it .. če pa bojo vsi prijatelji hodili .. in tu nastane mogoče moj problem … zame verouk ni kot recimo trening plavanja … to je resna stvar … tam ga bojo tudi učili stvari v katere jaz prav nič ne verjamem (sem bol filozofski tip .. in vedno me zanima kaj .. od kdaj.. od kje .. zakaj … in vrtam in iščem dokler ne izvem)

problem je tudi v tem da če bo želel k verouku … bo moral bit krščen .. in kot berem … krstit otroka ni vedno lahko če starši pač ne živijo v skladu s krščansko vero … in tu spet drug problem … če starši ne živijo s krščansko vero … zakaj bi potem otrok hodil k verouku?

pa še nekaj … s tastom imamo že 6 let eno samo sranje .. ravno zato .. ker mali ni krščen .. in vem da če ne bo obiskoval verouka bo sranje še večje …

mogoče nepomembno .. ampak tast mi je enkrat rekel, da ker ne hodim v cerkev sem muslimanka :))))) halo … no toliko o njegovi inteligenci :)) … s tem da spoštujem vse vere enako … vem veliko o različnih verah … tako vzhodnjaških kot zahodnjaških in nič nimam proti vernikom, pa tudi zase nebi mogla reči da sem ateist 🙂

ok … sem se ful razpisala ampak res bi želela mnenja … kako naj se lotimo cele zadeve 🙂

Hvala!!!!!

B.

Težka zadeva. No, pri moji sestri je podobno, le da sta starša poročena in imata vse zakramente do birme. Otroka sta oba krščena. Je pa nečak zdaj 8 let in si strašno želi k verouku. Hudo mu je, ker menda edini izu razreda ne hodi. V torek sem ga šla iskati na gasilske vaje (ker je sestra s hčerko v bolnici) in mu je bilo hudo, ker so šli vsi otroci na šmarnice. Seveda bi si želel tudi on. Sem že pomislila, če bi šla skupaj, pa sem si premislila – to je vendar stvar staršev in njune odločitve.

Ne vem, jaz razmišljam, da bi mu dala možnost in bi ga dala k verouku – če si želi. Kasneje lahko tudi preneha. Vendar bi mu pa na tvojem mestu razložila tudi tvoj pogled na zadevo. Če le ni to preveč za razumevanje dečka. Ne vem, no. Težko je.

P.S.: Na tastove pripombe se pa ne oziraj. ;-)))

1. kaj si misli tast mi je popolnoma vseeno in jaz iz principa ne bi dala otroka k verouku, da ne bi potem tast mislil, kako pameten in vpliven da je itd, itd;

2. mislim, da lahko otroku pri 6. letih že na nek način obrazložita kaj pomeni vera in kaj bi odhod “med vernike” spremenil v njegovem načinu preživljanja prostega časa;

3. če bi otrok kljub temu imel veliko željo hoditi k verouku (zaradi prijateljev), bi mu jaz to dovolila, ker konec koncev mu verjetno tam ne bo nič slabega (seveda, če se vidva z možem o tem strinjata). Če temu striktno nasprotujeta iz kakršihkoli razlogov (pač, vama preprosto ni všeč, da bi vajin sin hodil k verouku ipd) pa bi tudi to razložila otroku nekako v smislu, da pač niste družina, ki bi bili takega prepričanja, da živite tako in tako ipd, pri tem pa bi mu putila odprto možnost, da bi se morda kdaj kasneje samostojno odločil za to – ko bo pač že sposoben neke lastne presoje (to pa itak vidva najbolj vesta kdaj to bo).

Sicer ne živimo na vasi, imam pa mamo, ki se je začela vtikati v to, da moja skoraj 8-letnica ne hodi k verouku (presneto, njena najboljša prijateljica pa!).
Mama se sicer ne vtakne direktno vame (izkušnje, hehe), pač pa preizkuša potrpljenje moje čenče.

In očitno je mali zadnjič prekipelo – ko je mama spet začela z “zakaj pa ti ne bi hodila k verouku” ji je odgovorila: “A bom potem kaj boljša, če bom šla v tisto cerkev, ali kaj?”

Ko mi je povedala za ta “razgovor”, sem ji v mislih zaploskala, na glas pa sem ji rekla, da dobro razmišlja in vprašala, kaj je odgovorila babica – menda ni rekla več prav ničesar.

Ničesar nimam proti veri, ne maram pa inštitucije, kot je katoliška cerkev.
S čenčo se pogovarjamo tudi o verstvih, predvsem pa o tem, kako pomembno je, da človek verjame vase.
In za to, da se pomenim z “nekom ali nečim” osebno ne potrebujem cerkvenega ambienta.

Seveda moja razmišljanja in prepričanja (ne) hote pustijo sled tudi na otroku – če pa bi zares hotela hoditi k verouku, bi jo pa pač vozili še tja.
Dosedaj te želje še ni izrekla oz. jo cerkev morda zanima le kot predmet zanimanja z vidika arhitekture.

Jaz bi se na mnenje tasta mirno požvižgala oz. bi se resno pogovorila z njim – čeprav bo očitno pogovor treba precej prilagoditi njegovi sposobnosti dojemanja.

Vera je stvar vsakega posameznika, obiskovanje cerkve prav tako – in to ni zgolj neka folklora, kot slišim včasih umovati kvazi katolike, novodobne vetrogončiče. Gre za prepričanje in način življenja.
Ampak menda jih je vedno več, menda je super moderno krstiti otroke – ker menda režim tako hoče in so potem “trendy”.
Ah, ja…

Lp, Ali

vem za družine, kjer starši niso hodili v cerkev, otrok pa si je želel. In tisti, ki so otroku pustili iti k verouku, mislim, da so naredili modro. Lahko vzamete vse skupaj kot en krožek, kamor grejo “vsi” otroci in bi bil vaš izjema in s tem bi se mogoče počutil prikrajšanega. Seveda ni rečeno, da bo vztrajal, imel pa bo možnost izbire, ker bo zadevo malo bliže spoznal. Za to pa verjetno tudi gre, a ne? Veliko staršev pravi, da ne bojo otroka vzgajali krščansko, naj se kasneje sam odloči….Jaz sem mnenja, da če mu daš možnost, da se začne šolat pri šestih letih in ne čakaš do osemnajstega, da se bo sam odločil (pa se veliko otrok ne bi še odločilo, da grejo v šolo), da mu vzporedno daš tudi možnost, da sam odloči, katere “krožke” bo še obiskoval. Če bi se odločil za npr. hokej, pa vidva starša nimata pojma o tem, ali bi ga vozila na treninge ali bi mu branila? Čeprav tast vidi vse tekme in navija…..Mislim, da pri verouku ne bo slišal nič slabega, nasprotno. Poznavanje “teorije”, čeprav brez prakse, pomeni veliko obogatitev splošne izobrazbe, kar pa, mislim, lahko potrdite.

Moje mnenje je enostavno – ali si veren in tako vzgajas otroke, ali pa
nisi veren in tako vzgajas otroke.
Krst otroka je SVETI ZAKRAMENT…s tem sprejmes svetovni nazor in
postanes ‘ud’ katoliske cerkve. To NI (!!!) kar nekaj, kar naredis
– iz tradicije
– da ugodis starsem ali okolici
– ker je to moderno
– ker to ‘vsi delajo’
– za vsak slucaj
– ker to otroku itak ‘ne bo skodilo’
– saj pri verouku jih nic slabega ne naucijo

in podobni bedasti in neverjetni razlogi. Kar se mi zdi se najbolj hinavsko je sama Cerkev, ki dopusca tako krscevanje…kjer je popolnoma jasno, da
nihce od udelezenih ne veruje…da gre samo za farso na eni strani in
stevilko na drugi strani.

Moja tamala je enkrat v drugem razredu malo potezila (ker je imela pac
prijateljice pri verouku)….pa sva se pogovarjali …v glavnem je slo za
sladkarije, filme in razne druge mamljive zadeve, ki jih ‘ nastavijo’ otrokom te starosti, o veri ni bilo govora…in je zelo hitro sama ugotovila kako in kaj .
Se zelo zacudena je bila, kako lahko hodijo k verouku sosolke, ki najbolj
lazejo, ki najbolj goljufajo pri kontrolkah….’A potem one ne verjamejo
v Jezusa” je bila zgrozena….zakaj pa potem hodijo k verouku?
Otrok zelo hitro vidi ogromen razkorak med pravo vero (ki jo vsi v nasi
druzini spostujemo, tudi tistega, ki zivi po njenih nacelih) in pa
hinavscino v obliki strogega izvajanja zakramentov in obicajev, pri cemer
so pa morala, etika in konec koncec vera sama – na psu.

Moj ata je tudi živel v podobnih okoliščinah, ko je bil majhen. In je bil prav ponosen, da edino on ne hodi k verouku. Njegov ata je bil prav proti cerkvi in se je izboril, da sine ni hodil k verouku. Menda so takrat morali vsi hoditi … Če ti kaj pomaga … Mogoče je med tistimi otroki tudi kak takšen, kot je tvoj, pa bi lahko bila skupaj v tistem času. Ali pa počni kaj prav posebnega z njim v tistem času, ga kam pelji, se mu posvečaj .. da bo vedel, da je nekaj posebnega in da ni treba ravno edno biti tam, kjer je množica. LP!

Nimam se navade vključevati v kake vroče debate. Verouk, vera, duhovniki, pedofilija, homoseksualnost so teme, ki so vsaka posebej, še posebej pa povezane obsojene na nedokončanost.
Ampak, barbara*, ti imaš konkreten problem in nič ti ga ne zavidam. Lahko ti povem, kako jaz razmišljam, ob tem upoštevaj, da ti tole piše “kritična katoličanka” – hodim k maši, hči k verouku, vendar mislim, da določene stvari niso Ok in to celo (zelo) občasno povem…
1) Sina pustiš k verouku, poveš, da si mu ustregla , ker ima tako veliko željo, poveš, da kaj dosti mu ne boš mogla biti v pomoč, ker sama v to ne verjameš. Zate- verjetno bo tudi obvezna udeležba nedeljske maše in praznikov, morda ga bo sčasoma prijelo ministrirat. S tem se morata spoprijeti tudi starša, saj bo cela družina imela drugačen ritem. Kar se krsta tiče, se bo verjetno lahko odločil pri prvem sv. obhajilu, to bo po novem v 3. razredu 9-letke. Takrat bo zrelejši, morda mu boš lažje prepustila odločitev – ali pa ne – to bo še vedno tvoj 8 ali 9 letni OTROK.
Tastu se bodo krila razširila in morda bo hotel vsem povedati, kako “vas je prepričal” in “ja tem ta mladim je treba mal spodbude” ipd. Če je tak, bi šle meni osebno kar kocine pokonci. Pojma nimam, kako bi to rešila, prepir dolgoročno ni rešitev, je morda dovzeten za pametno besedo, razlago?
2) Sinu k verouku ne pustiš in tudi poveš zakaj ne. Tisti čas, ko bodo sošolci v “farovžu” izkoristite za kaj drugega, ne mislim samo tečaje, krožke, bolj na druženje, ustvarjanje vezi, družine.
Vendar razmisli, če boste postavljali jaslice, nosili k žegnu – sin te bo morda vprašal, zakaj to ja, verouk pa ne.

No, zdaj ko sem si tole pisarijo ogledala, vidim, da sem bolj katoliška kot sem si mislila. Ne vem, če ti bo tole kaj v pomoč, zbrisala pa ne bom, ker sem 15 minut klofala:))
Vsem želim cel dan lep dan!

Se zdaj vas ne razumem.

Mama ne veruje, oce ne veruje, otroka bosta pa dala KRSTITI, da bo lahko
hodil k verouku?
In to zato, da bo nekdo tretji srecen?????

Ne nekdo drug, ampak, da bo otrok srečen! In, da bo imel možnost izbire.

Hja. Tezko me bos preprical, da so mijo otroci nesrecni, ker niso hodili k
verouku.
In moznost izbire imajo.
Ce se zelijo krstiti, jim ne branim.
Bi jih pa v tem primeru prosila, da se TEMELJITO poucijo o nauku, o
doktrini, o zgodovini in sedanjosti….in da se odlocijo na podlagi TEGA,
ne pa na podlagi mamljivosti druzbe, bogatih daril za obhajilo in birmo,
pa tega, kaj si bo nekdo drug mislil in govoril o nas….

Me pa moti, da nekateri verouk enacijo z krozkom…ena celo s tecajem
plavanja :((( ….moti me ravno tako poenostavljanje.
Ce so stvari tako banalne, zakaj je potem tako zelo vazno, ali hodis k
verouku ali ne?

Oprosti, ampak takele oslarije so pa težko prebavljive. A da je krstiti otroke in hoditi k verouku trendy, pa da je to režimska stvar. A sploh veš kdo nam vlada v tej ljubi Sloveniji? Od kdaj pa se komunisti in eldeesovci zanimajo za vero in Cerkev v pozitivnem smislu? A te oni kam naganjajo? Premisli malo, predno kaj napišeš.

… sej spoštujem tvoje mnenje .. če bi podrobno prebrala moj post bi videla da je zelo podoben temu kar pišeš … ampak drugič poskusi razumeti napisano … jaz sem napisala … “zame verouk ni kot recimo trening plavanja”

B.

Ehm, vprašam se torej, čemu v vedno večjem številu nosijo h krstu otroke starši, ki ne verujejo in ne obiskujejo cerkve – in ki jim ta inštitucija ne pomeni ničesar?
(če še vedno dvomiš v verodostojnost zapisanega, posrfaj po forumu).

Mene osebno nihče nikamor ne naganja, dejstvo pa je, da se v cerkev obrača vedno več ljudi – tudi zato, da bi bili tam opaženi :((.

Kar se vlade tiče- domišljam si, da nam vladajo (kot prav v vseh režimih) sive eminence iz ozadja – ki so čisto malo tudi črne….

Lp, Ali

Za tvojo informacijo…politika me ne zanima.
Nisem ne komunistka ne LDSovka, se simpatizerka ne.
Spostujem VERNE ljudi in njihove obicaje – vse kar bi rada povedala je pa
to, da mi gre na bruhanje hinavscina, ki se pri nas zganja pri tem.
Oprosti, ce bi bila jaz duhovnik, NE BI HOTELA krstiti nekoga, ki je prisel
tja zaradi sosedov, ali pa zlahte, ali pritiskov kogarkoli.
Ce bi vedela, da so prisli pod prisilo in ‘zaradi ljubega miru’
A vam se to zdi prav????
Da bo otrok krscen – ne zaradi vere, ampak zaradi tradicije in pritiskov???

takole je … na tasta in okolico se sploh ne oziram … z leti sem nekako postala imuna na tuje komentarje in zbadljivke … kot otroka pa so me zelo prizadele … in vem da bi sina tudi … je pač ful nežna dušca 🙂 … pa čeprav mu velikokrat dopovedujem, da je pomemben le on … njegova notranjost in to kar nosi v sebi in srčku … še vedno pa so zunanji vplivi, ki nekako narekujejo naša življenja in oblikujejo naše karakterje in nam godijo ali pa nas prizadenejo.

in vprašanje ki sem ga postavila me zanima predvsem iz stališča otroka … hvala vsem ki ste mi odgovorile kako vi in vaši mulčki gledate na te zadeve … bi bila pa zelo vesela še kakšnega mnenja ali izkušnje 🙂

B.

To je zelo zanimivo in zapleteno vprašanje. Mi smo bili pred podobno zadrego. Z možem imava vse zakramente in mislim, da živiva krščansko, pri čemer po moje težko ločujemo med aktivnimi verniki in takimi, ki si rečejo, da niso katoliki. Prakticiramo ravno ne v smislu rednega obiskovanja nedeljske maše, oz. nismo tega počeli.

Naš vrednostni sistem in miselni horizonti so tako močno pogojeni z našo krščansko zgodovino, da to res težko ločuješ. Po moje bolj na dosledne, poštene in dvolične, oportune posameznike, kot pa na verne in neverujoče.

Naša deklica je v prvem razredu devetletke izrazila željo, da bi šla k verouku. Z možem sva po debati o tej zadevi rekla, da naj gre. SEveda je triumfirala babica (podoben kaliber kot je tvoj tast, pa še skupaj živimo), ampak na to se gladko ne oziramo, ker se je to ne tiče.

Dogajalo se je pa hecno to, da sem sama skozi hčerino ukvarjanje z delovnim zvezkom in spremljanjem k maši, začutila oz. oživila svoje občutenje boga. Namesto, da bi starši vnašali katoliške vzorce (molitev pred jedjo, reden obisk maše,…), je to v našo družino vnesel otrok. Hvaležna sem za to, ker smo zato bogatejši.

Pri čemer naj poudarim, da sem kritična do cerkve kot institucije in dvoličnežev, ki pod krinko vere zganjajo nestrpnost. K maši smo hodili takrat, ko ni maševal naš župnik, ali pa v drugo cerkev, ker je gospod izkoristil sleherno pridigo za politične in žugajoče govore. Tega nam res ni treba poslušat. Na srečo ali smolo sta verouk in maša tudi stvar konkretnega posameznika. Pri verouku smo imeli doslej srečo s kaplanom in katehistinjama, ki so bili res pravi za to občutljivo nalogo.

Zanimivo se mi tudi zdi (zdaj sem sama bolj pasivna spremljevalka, ker z dojenčkom ravno ne rinem v cerkev), kako sta hčeri sposobni povzet dogajanje pri maši, pridigo, evangelij, ne da bi ju k temu posebej spodbujali. Glede na vse našteto, mislim, da smo ravnali prav in mislim, da bodo naši otroci tudi s pomočjo verouka in vere, zgradili bolj celovit vrednostni in ne nazadnje faktografski sistem.

Pravilne odločitve ti želim, pa naj bo taka ali drugačna.

Žal, ampak v 80% je tako! Pa ne bom ne jaz, ne ti ,nič spremenila!!!

Oja. Jaz sem spremenila, cisto enostavno tako. da se nisem vdala pritiskom.
Ker imam pac nacela…in bi me bilo pred samo sabo SRAM, da delam nekaj,
v kar ne verjamem…da se PRETVARJAM in povrhu se UCIM SVOJE OTROKE,
da se morajo pretvarjati…to je v cistem nasprotju s tistim, kar naj bi
kristjani sami verjeli…

Ne razumem, kako ste lahko tako banalne. Krst (že prejšnje dni) enačite s sorodniško zabavo, obhajilo in birmo z zbiranjem daril, poroko s plačevanjem duhovnikom, verouk s krožki, na katere tako vsi v vasi hodijo… Pa saj niste normalne. Živimo v ultraliberlaskem in povzpetniškem okolju v Ljubljani, kjer je vernih za peščico in je zato župnija zelo majhna, kar pomeni, da se skoraj vsi poznamo. Ampak ljudje stvari jemljejo zares in svoje otroke resnično skušamo vzgajati s krščanskim zgledom in v krščanskem duhu. Ne vem, ali se družim samo z ljudmi, ki so padli z Lune, ampak še nikoli (razen na tem forumu) nisem slišala nič o podkupovanju duhovnikov, o tem, da se zakramente sprejema zato, da boš kaj vrednega (v materialnem smislu) dobil… Tudi od ljudi, ki niso verni, ki svojih otrok niso vpisali k verouku in ki nikoli ne gredo v Cerkev nisem slišala pomislekov v stilu: ali bi mogoče vseeno bilo dobro, da hodi k verouku, ko pa drugi hodijo, pa kaj si bodo mislili… Ne bom trdila, da so vaši problemi in opažanja neresnični, mislim pa, da stvari napihujete delno iz hudobije, delno pa iz nelagodja. Nelagodja zato, ker veste, da nečesa ne veste! Da vam v življenju nekaj manjka. Da nečasa niste spoznali. Ali pa da vam nekaj ni bilo dano. Kajti kdor pozna katoliški nauk oziroma kaj ve o krščanstvu, četudi ni veren, ne be nenehno nakladal o popolnoma zunanjih in nepomembnih stvareh a la darila, podkupnine itd. Če ne veruješ, je zadnja zadeva da boš zaradi kogarkoli otroke pošiljal k verouku! Se pa resnično kaže, kako dobrodošel bi bil v slovenskih šolah kvaliteten pouk o verstvih (ne samo o krščanstvu), saj bi vedenje neverujočih ne bi bilo več samo na ravni prebranega v dnevnem časopisju in bedastih revijah. Prepričana sem, da bi bili tudi manj sovražni in žaljivi v izražanju svojih proticerkvenih in protiverskih mnenj.