Prvič sem se “zdravila” že pri 15. letih, ko sem se  ukvarjala s šolo vsa leta od 7. do 9. razreda, da sem se v 9. ukvarjala s šolo praktično da ne po cele dneve in še po pol noči, konstantno sem bila nenaspana, dokler nisem začela pozimi kar naenkrat pisati dvojno, trojno čez besede, zavijati črke, skratka nisem bila več sposobna normalno pisat. Pristala sem na psihiatriji v pediatrični bolnici, kjer sem ostala 3 mesece in kjer so mi “diagnosticirali” obsesivno-kompulzivno motnjo in socialno fobijo in me začeli šopati z “zdravili”, Zoloftom (antidepresiv) in Risperdalom (antipsihotik). K pedopsihiatrinji sem hodila več kot tri leta in pol. Tablete sem jemala od 15 do 17. leta, Risperdal cca 2 leti in Zoloft 2,5 let, ki sta bila brez učinka.

Vsa leta (od 18. naprej) sem se obsedeno ukvarjala z življenji drugih ljudi in jih zalezovala. Ljudi, ki se vlačijo po tujini, sem začela dojemati za nadljudi – ptičje ljudi s krili, da lahko letijo oz. nadljudi z nadnaravnimi sposobnostmi, s katerimi se lahko teleportirajo oz. preslikujejo na druge konce Evrope oz. na druge konce sveta.

Pri 22. letih pa sem se znašla drugič v umobolnici, ker sem nekajkrat doma razbijala svoje stvari. Na psihiatriji, kjer so mi “diagnosticirali” še shizoidno osebnostno motnjo, sem ostala 6 tednov, ker pa moja tastara ni želela, da pridem domov, pa sem mogla iti prisilno v stanovanjsko skupnost, kjer sem ostala 4 mesece in sem komaj zdržala, ker bi me lahko “strokovne” delavke kar prisilno strpale s CSD-jem v socialno-varstveni zavod (Hrastovec, Dutovlje), če ne bi bila pridna, če ne bi upoštevala njihovih pravil, če ne bi jemala tablet, kaj šele če bi imela kakšne izpade. Mogoče bi me nekajkrat strpali na psihiatrijo, če bi se pa to ponavljalo, pa bi slej ko prej že kar dali vlogo za premestitev v socialnovarstveni zavod. Kot sem dojela, pa iz takih zavodov ne moreš prostovoljno izstopiti oz. tam ostanejo tudi doživljenjsko.

Zaradi antipsihotika olanzapina sem se v treh mesecih zredila za 10 do 12 kg ter spala po 14 ur dnevno, zato sem že v stanovanjski zadnje dva meseca na skrivaj stran metala tablete. Domov sem prišla pred štirimi leti, ko sem takoj naslednji dan nehala jemati še antidepresive (Zoloft), od takrat naprej pa živim v svojem svetu, sem popolnoma brez socialnega življenja, ne predstavljam si sebe niti komunicirati kaj šele delati skupaj z drugimi ljudmi, pri svojih 27. letih nisem nikoli opravljala niti študentskega dela, zaključeno imam samo višjo šolo in nimam niti v sanjah niti izpita za avto kaj šele svojega prevoza ter me že 12 let ni bilo na dopustu in od tega v lajfu nisem bila niti še na Hrvaškem!!!

VSE LJUDI (vključno z mojo tastaro) DOJEMAM ZA SOVRAŽNIKE OZ. ZA GROŽNJO MENI, KER ME LAHKO KDORKOLI SPRAVI V ZAPOR. V svoji glavi se ukvarjam s kriminalnimi zadevami, in sicer da bi morala osebno nadlegovati ljudi in vdirati v bajhiše (kar vse po vrsti, bi hodila od ene hiše do druge) in se dobesedno vsilila v življenja drugega drugih ljudi, ampak to kot pasivna opazovalka, da bi jih spremljala znotraj hiš ali zunaj hiš skozi okna in jim sledila!! Potem bi morala krasti po trgovinah in drugim ljudem (jih napadati sredi ceste za denar, telefone, kolesa)!! Motiti bi morala tujo posest, uničevati tujo lastnino (vsaj praskati s ključi če ne kar razbijati avtomobile in uničevati ljudem vrtove) ter vljamljati v hiše in podjetja (kršiti nedotakljivost stanovanj) … Potem bi morala iti v podjetja ovirati delovne procese, posegati v osebni prostor ljudi, tako da bi se jih dobesedno dotikala in otipavala (jih spolno nadlegovala) ter vdirati v njihovo zasebnost z nastavljanjem kamer in prisluškovalnih naprav v bajte in stanovanja, groziti (vključno s smrtjo), krasti in odpirati tujo pošto, neupravičeno slikovno snemati (slikati/snemati folk in jih objavljati brez dovoljenja), krasti identitete (ustvarjati profile/mejle pod imeni drugih ljudi oz. pod imeni podjetij in jim dobro ime uničevati) in avtorske pravice ter zlorabljati osebne podatke (javno objavljati brez dovoljenja) itd. itd.

___________________________________

Pri kakšne 19. letih in četrt v 4. letniku srednje šole, sem kar naenkrat začela izkrivljeno dojemati realnost oz. sem začela drugače dojemati sebe in okolico. Po mnenji psihiatrinje naj bi šlo za depersonalizacijo, ki pa da se lahko pojavi ob psihotičnih motnjah ali pa ob hudi anksioznosti.

In sicer sem se kar naenkrat začela počutiti kot duh oz. kot da ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj. Začela sem se počutiti kot da ne obstajam, ker (tako sem si razlagala) z naravnostnim gledanjem ne morem videti ne svoje leve ne desne roke, ne zadnjega hrbtnega ne sprednjega trebušnega dela telesa, ne leve in desne noge, ne sprednjega in zadnjega dela vratu.

To kar govorim z usti, se mi je začela zdeti popolnoma druga zavest kot to kar gledam z očmi, ker z očmi ne morem govoriti, in usta so zame tako kot da so mrtva, ker znotraj ust ni oči, s katerimi bi lahko iz ust gledala, in tudi oči kot take so popolnoma svoja zavest, ker z njimi ne morem govoriti. Tako sem si začela predstavljati, da bi morala biti usta in oči skupen organ oz. bi morale biti znotraj ust tudi oči, da bi to postala skupna zavest, ker sedaj to dojemam kot da sta to ločeni zavesti.

Poleg tega zame zavest obstaja samo znotraj oči in ust in zame nikjer drugje po telesu ta zavest ne obstaja (niti na levem in desnem delu nosnice, na levem in desnem licu, na čelu, na vratu, na zgornjem in zadnjem delu glave itd.), tako da sem si začela predstavljati, da bi morala imeti po celem telesu nedoločeno število oči in ust oz. nedoločeno število obrazov ali glav, da bi tako moja zavest lahko obstajala po celem telesu.

Verjetno istočasno s temi blodnjami sem se kar naenkrat začela počutiti tudi utesnjeno in majhno v svojem telesu, začela sem se počutiti majhno proti vsem drevesom, proti vsem stavbam. Ljudi sem začela dojemati kot tako neskončno majhne lutke, ki so že na 20, 30 metrov razdalje tako neskončno majhni kot da sploh ne obstajajo oz. so tako neskončno majhni, da se lahko vidi samo še zadnji hrbtni in sprednji trebušni del telesa, leva in desna noga in mogoče leva in desna roka, glava, kaj šele oči ali pa usta, ki so temelj zavesti, pa se praktično ne morejo videti.

Potem sem to stopnjevala, da so že na ‪‪50 – 60‬ metrov razdalje ljudje tako neskončno majhni, da praktično sploh več ne obstajajo. Zato sem si začela predstavljati, da bi morala s svojim telesom oz. da bi morali biti vsi ljudje visoke metre in metre, desetine in desetine metrov kot celotne stavbe ali drevesa, in to samo zato, da bi se ljudi videlo tudi na desetine metrov razdalje oz. da na desetine metrov razdalje ne bi bili tako majhni, kot da sploh ne obstajajo. Oz. sem si začela prestavljati, da bi morali biti ljudje visoke kar cele stotine metrov ali pa celo tisoče metrov v višino kot celotne gore, in to samo zato, da bi se nas videlo na stotine, tisoče ali pa celo na desettisoče metrov oz. desetine kilometrov razdalje.

Potem naprej sem si začela predstavljati, da bi s svojim telesom morala segati v višino vse do vesolja. Poleg tega pa sem si začela predstavljati še, da ne samo, da bi s svojim telesom mogla biti visoka cele tisoče metrov v višino, ampak bi morala hkrati s tem s svojim telesom obsegati tudi v širino in dolžino cele kvadratne in kvadratne metre širine in dolžine, desetine in stotine kvadratnih metrov širine in dolžine, tisoče in tisoče, … stotisoče in stotisoče kvadratnih metrov širine in dolžine, da bi torej s svojim telesom obsegala kar celo zemljo. In to samo zato, da bi s svojo zavestjo obstajala po celi zemlji!!! 

___________________________________

Junija prejšnje leto sem moji sestri in tastari uničila vrt (pohodila in zruvala sem zelenjavo) ter ji grozila, zaradi česar si je tastara drznila (ponovno) klicati policijo. Skoraj bi pristala na cesti oz. če bi se vrnila nazaj domov, bi me odpeljali v zapor. Potem so me z rešilcem peljali v psihiatrično bolnico najprej na zaprti oddelek, kjer so mi na podlagi povedanega ponovno predpisali ista “zdravila” (Zoloft in Risperdal), logično, ker niso imeli pojma, kaj bi mi sploh predpisali. Po nekaj dneh so me premestili na odprti oddelek, kjer sem ostala en mesec.

Sedaj sem že več kot eno leto doma, kamor sem prišla pod glupo pogodbo, ki si jo je izmislila moja tastara (da bom redno jemala “zdravila”, da bom doma sodelovala in pomagala, da se ne bom prepirala, da ne bom grozila itd.)

Doma se samo pretvarjam (ker sem v to prisiljena), saj bi se še zmeraj morala vesti tako kot sem se vedla prej (torej se prepirati, ne sodelovati, groziti, uničevati lastnino idr.)

Maja letos sem bila ponovno za mesec in pol hospitalizirana zaradi menjave “zdravil” (antipsihotikov), saj Risperdala nisem dobro prenašala (v 8 mesecih sem se zredila za 14 kg, skupaj do danes pa že za 18 kg).

Trenutno imam predpisana sledeča “zdravila”:

– Zoloft (antidepresiv) maks. odmerek 200 mg zjutraj,

– Cipralex (antidepresiv) 10 mg zjutraj,

– Abilify (antipsihotik) 15 mg zjutraj (namesto Risperdala 3 mg zvečer),

– Seroquel (antipsihotik) 25 mg na dan po potrebi.

Vprašanje je, koliko časa bom ta “zdravila” sploh še jemala, saj tako ali tako nič ne pomagajo. V svoji glavi sem namreč še vedno obsedena, saj imam še zmeraj nasilne (kriminalne) misli in še vedno vse ljudi dojemam za sovražnike oz. za grožnjo meni, ker me lahko kdorkoli spravi v zapor!!!