Pozdravljeni.
Ne vem kako naj čim bolj jasno in na kratko opišem svojo situacijo… zato bom skušala nanizati čim več dejstev… predolga bi bila, da bi lahko zajela vse.

Stara sem 31 let in imam že svojo družino, 2 otroka. Imam težave z mamo, s katero sva večinoma na bojni nogi, saj se vedno takoj skregava. Zadnjič smo se videli za Božič in sicer pri stari mami. Takrat je moja mami prinesla tudi darila za moja otroka… in sicer za hčero staro 4 leta zelo majhno (za2 leti) obleko iz kika, za mlajšo hči pa igračko dojenčka iz kika in neke balerinke nogavičke za starost 1 mesec, pa je bila hči stara 4 mesece. Starejša hči ima težave s kožo (od raznih barvil, e-jev dobi izpuščaje) in ji je prinesla neke piškote iz kika (nič kaj zdrave…).
Bila sem tiho…ampak ko je velika hći doma probala obleko in ji ni bila prav sem mami rekla, da ji ni prav in ona mi je odgovorila: “ja, bo pa za tamalo, prišparaj, večjih številk niso imeli”. No in takrat mi je počil film. Rekla sem ji, da če bi kupila obleko v normalni otroški trgovini bi lahko kupila pravo številko in da naj ne kupuje daril samo zato da nekaj kupi (pa seveda čim bolj poceni!). Dodala sem, da dobr da si je lahko kupila psa (500e). No in ona mi je nazaj povedala, da sem bolan materialist in da me ima dost. Od takrat nisva imeli stikov.

Potem sem imela rojstni dan in se ni spomnila oziroma se je s zamudo, napisala mi je samo “vse najboljše”. Tako je bilo tudi celo življenje…vse s zamudo, sploh darila, plačevanje položnic za šolo ipd.
Enako sem ji tudi jaz voščila za rojstni dan, pravočasno, , dodala sem mms slike hčere stare 8mesecov, ki je 4m ni videla. Odgovorila mi je samo s “tenks”. To mi ni dalo miru… ni mi jasno kako ji je lahko vseeno za vnuke (in zame). Po tednu dni sem ji napisala ali ne bo nič komentirala kako je Manca zrasla. In mi je odpisala, da me ima dovolj, da z mano noče imeti več opravka, da kar koli reče je itak narobe in da je utrujena od mene. Ta njena izjava me je šokirala, razžalostila, res potrla…in razjezila. Kljub vsemu sem se potrudila in nazaj napisala, da če se kuja zaradi novega leta, da bi se lahko že nehala, da bi se tudi jaz lahko, pa se ne tako dolgo. Odgovorila ni.

Stvar je v tem, da me zadnje čase boli želodec, očitno se podzavestno zelo sekiram, da me je tako odpisala. Da pa bo malo bolj jasno, moram opisati še malo najine zgodovine.

Zanosila je pri 18h, z mojim očetom sta šla narazen, po rojstvu je spoznala drugega in se poročila. Z očetom mi ni pustila stikov, dejansko ji je šlo samo za preživnino. Obnašala se je res grdo, nikoli mi ni nič povedala o njem, kaj se je zgodilo. Preživnino je vedno zapravila zase, za cigarete, ona ali očim. Spomnim se kako je pred maturantskim plesom klicala k njemu domov in se na ženo drla, da ni poslal preživnine, pa sta jo z očimom že zapravila.
Znala je grozit…na primer če nisem psopravila spodnjih hlač v kopalnici mi je grozila, da jih bo prinesla v šolo in jih pokazala vsem in podobno. V 4 razredu sem bila edina brez spričevala, ker ni plačala položnic. Ne vem koliko sem bila stara, a nikoli pozabila, z otroki smo se zunaj igrali in ona pride in mi pred vsemi reče “kako imaš ti komate noge”. Stara mama mi je kupila pajkice za katere mi je mami rekla, da mi ne pašejo in jih je nosila ona. Stari mami sem pospravljala in dobivala kot otrok žepnino. Mami me je večkerat prosila za denar, na primer da je očimu kupila rojstnodvevno darilo, denarja nikoli nisem dobila nazaj. Ne spomnim se, da bi me kadarkoli objela in mi rekla, da me ima rada. Navzven deluje faca, zabavna…ampak nikoli nisem čutila njene ljubezni…ki sem jo toliko bolj potrebovala, zlasti ker pravi oče ni želel stikov z mano (le kaj mu je naredila..). Celo življenje sem psolušala, da ne bom imela kdaj za fanta “taspodnega”. No in ona je šla z očimom narazen…10 let je bila z drugim partnerjem (katerega sem sprejela), nato pa je šla še z njim narazen in ima sedaj nekoga, ki je iz Beograda, niti slovensko ne govori. Spoznala ga je preko interneta in se je iz tujine preselil v Slovenijo k njej. Baje sta tudi poročena. Mislim, da je name jezna tudi zato, ker ga nisem sprejela (pa je pred njim imela že nekoga)… dejansko je njega dala pred mene in svoje vnuke…

Skratka, najina zgodovina je burna. Ko sem rodila 8 mesecev nazaj in sva bili še v normalnem odnosu je prišla takoj ko sem prišla iz porodnišnice na kavo gledat otroka. Kljub temu, da sem rodila s carskim rezom ni vprašala ali kaj rabim, nič ni pomagala, nič ponudila…

Skratka…sedaj sem pa jaz tista slaba in ona je mene odpisala…po vsem kar sem ji jaz v življenju oprostila. 2 leti nazaj sem jo npr po telefonu klicala, če me pelje na Golnik, da imam sum na pljučno embolijo…ona pa meni, da se ji res ne da, da je skoraj že doma… Ok, bila sem zdrava, ampak vseeno je bil sum na resno zdravstveno stanje…

Za 30 rojstni dan mi je na primer prinesla masažno blazino (ki jo je dobila zastonj) in potem me je še klicala a je fajn blazina ,…pa ve, da imam masažni stol. Kljub vsemu sem se delala da sem vesela in je blazina ok, da jo “kao ne bi prizadela”… Ampak ne morem pa iz sebe in se delati, da je ona super mama in sprejeti njenega novega partnerja kot da mi je ne vem kako blizu pa jih vabiti na kavo, kosilo…to bi prišla, a se z vnuki ne bi čisto nič ukvarjala… meni pa bi po vsej verjetnosti razlagala traparije, koliko se je zredila, kako mora shujšat… resne debate je pa ne zanimajo.

kljub vsemu pa je mama ena sama in mi je hudo. NE VEM KAJ NAJ NAREDIM.
– se sprijaznim in spoštujem njeno željo ter jo pustim pri miru – ampak za vedno, saj jo 8mesečna hši sploh ne pozna, ker jo je 3krat videla (na obisk je prišla smao enkrat).,, če je sedaj ni ob nas, je ni treba nikoli…

– naj naredim še enkrat prvi korak in priznam svojo napako, da se grdo obnašam do nje (čeprav ne morem preko sebe in ji to reči, saj tudi ona ni popolna…)

Rada pa bi stvar zaključila, tako ali drugače. Odgovor da naj se pogovoriva ni mogoč,
ker ona tega ni sposobna. Dejansko tega ni sposobna. Pri 17h letih sem se počutila
zelo osamljeno, z očetom sva se uspela videti in nato ni želel več stika…doma je bilo
kot je bilo…in sem pojedla tablete. O tem nikoli nismo govorili…kot da se ni zgodilo.
Samo primer, kako ji je vseeno. Aja, navzven pri drugih me je pa vedno hvalila,
čeprav o meni ni vedela skoraj ničesar (ne ve kateri magisterij imam narejen npr in podobno).

Pa še to. Sama mislim, da sem bila dobra hči. Kljub vsemu sem bila pridna v šoli,
skrbela sem zase, vedno sem ji pomagala če je bila kriza (ko je šla z očimom narazen sem ji
stala ob strani, tudi novega partnerja sem sprejela), celo posodila denar, marsikaj sem požrla…nisem pa bila vedno
tiho. Ona pa se je obnašala kot najstnica, mi med drugim iz omare kradla oblačila in podobno.

Draga Sezgodi,
sem desetletje starejša od tebe, pravtako dva otroka, recimo temu, vmarsičem, s podobno mamo. Nikoli mi ni čustveno stala ob strani, me spoštovala, podpirala, izrekla karkoli vzpodbudnega, pozitivnega, pa sem bila pravtako kot praviš zase, priden otrok, uspešna v šoli in tudi kasneje sem si ustvarila dokaj uspešno svoje življenje.

In pravtako kot ti, sem se desetletja žrla, in sebe krivila in spraševala “kaj lahko naredim, popravim”, da bi lahko od mame dobila kakšen pozitiven, topel odziv.

Podobno, kot me je nizko vrednotila ona, sem se skozi življenje tudi sama, znotraj sebe (kljub uspešnosti na področju izobrazbe, šolanja, službe) in navidezno uspešno ustvarjene družine.
Dokler nisem pred leti spregledala, da sem pravzaprav tudi poročena s partnerjem, ki ji je zelo podoben (čustven invalid, verbalni izsiljevalec) in se ločila.

Še vedno je na njegovi strani in včasih imam občutek, da je vse skupaj, bolj podobno kot bi bila moja tašča in moj bivši mož, njen sin (čeprav ima lastnega, mojega mlajšega brata).

Pri ločitvi mi ni v ničemer stala ob strani, želela sem si le čustveno oporo, na srečo drugih (finanče ipd.), nisem potrebovala. Nasprotno, kljub vsemu, kar sem ji povedala o bivšem, ga je zagovarjala.

Ko pa se je enako začelo vedno bolj zapletat okrog vnukov, mojih dveh otrok (izsiljevala me je tudi preko njiju), pa sem dojela, da sem na točki, da bom ali dokončno pretrgala vse stike z obema staršema, posledično temu tudi vez stara starša- vnuka (moja otroka), ali pa bo potrebno nekaj bistvenih zadev dokončno doreči, postaviti meje in to ne več na 4 oči, ampak javno, uradno, pred tretjo strokovno osebo-terapevtko.
Povabila sem jo na 2h razgovor, in pravilno sklepala da bo pristala, ne zato ker bi naenkrat dobila izgubljeno empatijo, ampak zaradi ugleda, ali po domače, sramu pred tem “kaj bodo pa sosedje rekli”, kajti nerodno se je izgovarjat pred prijatelji, da nimajo pa nobenih stikov z lastno hčerjo in dvema vnukoma, medtem ko pa prijateljujejo z hčerinim bivšim, ga vabijo na nedeljska kosila ipd.

Terapevtka ji je marsikaj na diplomatsko prijazen način razložila, in ker so bili postavljeni in podani jasni zaključki in obljube, so se zadeve na vzven izboljšale.

Izboljšale pa v tej meri, da so meje tako moje kot tudi njene, jasno postavljene in če jih prekrši, jo na miren način postavim nazaj. Če jih slučajno jaz, se ji opravičim (tudi to je bilo težko sprejeti, da tega pri njej nikoli ne bom doživela).
Ne vtikam se v njeno življenje, tako kot tudi ne dopuščam, da se ona v mojega.
Vidimo se (živimo v različnih krajih, vendar blizu) mogoče v povprečju 1x na mesec ali dva, na kakšnem nedeljskem kosilu, na katerega sama povabi (včasih tudi vljudno zavrnem) in urico dve poklepetamo, nič globokoumnega, nič pretirano osebnega, in s tem sem popolnoma zadovoljna.
Moj občutek je tudi, da se nekako zaveda, da če ne bi povabila, da ne jaz, ne moj brat, verjetno tudi vse leto ne bi prišla tja z veseljem in sama od sebe.
Ker bi pred drugimi potem to bilo čudno in bi jo morda kdo lahko potem tudi vprašal, zakaj naju z bratom in tudi z otroci nikoli ni naokrog, bi bila prisiljena pogledat vase, kar je pa tabu.
Zato raje povabi, vzdržuje površinsko vljudne odnose in vsi so happy.

Glede otrok, ki sta tik pred vstopom v puberteto, dopuščam sama, da se po želji odločata, če želita in koliko želita stikov z njima. Otroka še nikoli nista izrazila samoiniciativno željo da bi šla rada mal k njima. (Kot tudi obratno, kar je potem logično, vnuki so jima več ali manj bili vedno v breme).
Pravtako vabita otroka, kadar sta z očetom (bivšim možem), kar me osebno ne moti, dokler nisem jaz tam, kar je tudi ena od stvari, ki sem ju dosegla z dogovorom, uradno pred tretjo osebo (pred tem te moje prošnje ni bila sposobna upoštevat).

Zavedam se, da so odnosi hladni, v globino prazni, na površini vljudni in kulturni, spoštljivi in da nikoli in nikdar ne bodo drugačni.

Pri partnerstvu lahko kriviš za to oba, 50:50, ker sta oba odrasla odgovorna človeka (naj bi kao bila), pri starših, je za to (da je do takšnih odnosov prišlo) vedno kriv starš. Vedno.

Sprejemam, da nista znala drugače.

Vendar pravtako mi je jasno, da sem za svoj notranji mir, spoštovanje do samega sebe, odgovorna sama, in če nekdo gazi in tepta moje dostojanstvo, pa četudi je to moja lastna mati, sem sama odgovorna in dolžna poskrbeti, da jo na miren način postavim tja, kjer ji je mesto (verbalno seveda).
Da pa bi lahko s takšnimi ljudmi prijateljevala in se na veliko družila, in pri tem še uživala v njihovi druži, se počutila sprejeto, toplo, pa žal ni mogoče. In tudi nikoli ne bo.

Kar lahko pozitivnega od staršev prevzamem, je morda le to, da bom kot mama, dala vse od sebe, da bom svoja otroka poskušala vzgojiti drugače, predvsem tako, da bosta vedela, če jima bo kadarkoli težko in hudo v življenju, da sta doma vedno dobrodošla, da sta sprejeta in ljubljena.

Sem pa potrebovala za to, da sem sprejela dejstva, da je tako kot je in da nikoli ne bo drugače, in da človek ima zgolj in samo pravico (kot tudi dolžnost!), spreminjati samo SEBE, polovico življenja.. 🙂

Zato, draga Sezgodi, poskrbi ZASE, za svoja otroka, moža in ohranjaj bližino in prijateljstva, z ljubečimi ljudmi, ki so te vredni in ti njih ter sprejmi dejstvo, da te v žalost, stres in skrbi ter razočaranja brez konca in kraja, spravljajo zgolj tvoja prevelika hrepenenja in pričakovanja do tvoje mame, ki pa nimajo nič v zvezi s tvojo vrednostjo kot človekom, in prav nič kaj dosti z realnostjo, kdo tvoja mama je.

Vredna si vsega dobrega, spoštovanja, ljubezni, in to potrditev si dolžna dati predvsem TI sama sebi, zaradi sebe kot tudi zaradi svojih otrok. Tvoja mama nima (več) nič pri tem.
Imela je, ko si bila otrok in odvisna od nje, in da bi preživela si se ji bila prisiljena prilagajati.
Danes si odrasla in ne potrebuješ več njeno priznanje, potrditev, sprejetost, da bi lahko polno živela in preživela.

Tvoja mama se je odločila tako kot se je, iz pač njej znanih (al pa tudi neznanih) razlogov.

Ti se odločaš lahko le zase. To je tvoja pravica in tudi dolžnost (in nič manj vredna kot njena).
Bodi prijazna do sebe.

Želim ti modre odločitve in vse dobro.

Pozdravljeni!
Srčno Vam hvala za Vaš odgovor, vem, vzela sem si veliko časa, da odpisujem …
a sem HVALEŽNA za napisane besede.

Bliža se prvi rojstni dan mlajše hčere in spet se vrtim v znanem, začaranem krogu –
povabiti mamo ali ne. No, razum mi seveda pravi ne, saj ni poklicala že dva meseca (od kar sem jo povabila na krst hčere, na katerega je prišla – vsa slabe volje, zoprna, že v cerkvi mi je zabrusila, da je sama – brez partnerja, ker sem se mu premalo posvetila na kosilu na katerega sem spet jaz povabila ob rojstvu starejše hčere….).

Skratka, začara krog, zgodba se ponavlja. Najbolje, da se neham slepit, da bom sama zadevi kos in poiščem strokovno pomoč – dejstvo je, da sem popolnoma kos vsemu dokler niso v igri rojstni dnevi, prazniki… Takrat pa plane na dan osamljenost, slaba vest, pričakovanja, tisto kar čutim, da je prav da naredim in tisto kar si želim itd.

V bistvu se tudi zavedam, da nimam edina takšnih težav, da imajo mnogi hujše življenjske preizkušnje ipd …ampak vseeno globoko v notranjosti tega ne sprejmem.

No in kaj bom naredila? PRVIČ je res ne bom povabila na rojstni dan… nanjo bom mislila do takrat in še teden po tem…nato pa bo spet lažje….

Resnica je, da lahko spremenimo le sebe – samo zakaj zavraga je to tako težko!