Pozdravljeni!

Z velikim upanjem, da se bo nasla oseba, ki me bo razumela, vam danes pisem tu na tem forumu.
Rada bi delila z vami svojo zgodbo, iz katere jaz ne vidim izhoda…

Sem, recimo da, povprečna najstnica, stara 19 let. Končujem gimnazijo. V osnovni šoli sem bila zelo uspešna v gimnaziji pa mi je iz leta v leto padal uspeh… Težav več nisem znala prebroditi in jih odriniti od sebe, tako so vdrle v moje življenje, vame in me polagoma porivale v depresijo.

Sram me je tega kar sem sedaj, sram me je, da mi ni uspelo obdržati močne volje in se boriti še naprej…

Vse se je začelo že v času ko sem bila še otrok. Skoraj povsod sem bila nezaželjena. Sama si ne znam razložii zakaj. Vedno sem bila miren otrok, nisem rada počela neumnosti. Že od malega sem pazila na svoja dejanja, tako so me vzgajali doma… Doma so me vsi sprejemali tako kot sem. Sprva je bilo to dovolj a vse starejša sem vse bolj sem odvisna od okolice. Vse bolj se obremenjujem kaj si drugi, ki mi nič ne pomenijo, mislijo o meni.

Že od malega sem bolj okrogel otrok, vedno sem imela kakšen kg več, to pa se je poslabšalo v osnovni šoli ko so kile kar naletavale. Ustavilo se je v 7 razredu, do 8 sem shujšala 8 kilogramov. Nenačrtno. Cele dneve sem sedela za računalnikom in skoraj pozabila jesti. Tako sem pristala na 75kilogramih, do srednje šole sem jih izgubila še 3…

Naenkrat pa me je v šoli sošolka navdušila nad ločevalno dieto. Že tako sem bila takrat v duševni stiski, saj sva se razšla s fantom, od katerega sem bila zelo odvisna… Ko sva končala, sem ostala sama saj je spodil vse moje prijateljice od mene.

Želja za vitkim telesom se je spet prebudila v meni, začela sem z ločevalno dieto. Že od malega sem povsod poslušala ‘bajsa’ in podobne žaljivke, ki so me zaznamovale, tako, da je moja glavna želja, ki bi me najbolj osrečila, da bi končno postala suha. Le še na to mislim, to je ena velika bolečina v meni, ker nisem niti malo blizu vitkosti. In s to ločevalno dieto sem izgubila 5 kilogramov. Imela sem jih 68… nakar pridejo božični prazniki in v meni se v meni zbudi neko novo hrepenenje. Oboževala sem čas teh praznikov, ker sve z mami vedno pekle. In zdaj je ni bilo tu. Živela je drugje. Jaz pa sem uteho videla le v basanju z dobrotami, peko, in spet prekomernim basanjem s sladkarijami. Dobila sem nazaj 12 kilogramov.

Kako sem se počutila? obupno, grozno, gnusila sem se sama sebi. Ne vem kako sem uspela nadaljevati. Nekako sem začela po tem delati na sebi da si oprostim za to napako. Hodila smem na zdravo prehrano kjer sem sicer malo shujšala a sem bila preveč nevztrajna….

Da skrajšam vso to pripoved… Te problemi so se začeli okoli 12 leta, sedaj jih imam 19… in problemi ne izginjajo, le še huje mi je. Prej sem še nekako funkcionirala normalno, sedaj pa sem kot rastlina. Nenehno bi rada spala, zaprla bi se pred celim svetom, da me noben ne more videti take debele. Matura se približuje jaz pa pešam…

Neverjetno rada jem in ob misli na kakršna koli pravila (kdaj jesti, kaj jesti) mi postane slabo. Ne razumem tega ampak pravil, ki bi si jih postavila glede prehrane, hujšanja ipd. kršim vsepovprek, ker ne prenesem misli nanje. V meni kot da se tepeta dve osebi. Ena ki si želi shujšati in druga, ki se tega boji, ki je lena, ki noče, ki dela vse proti temu da shujšam.

Vsakič ko se odločim da bom pazila na prehrano se oglasi v meni daj še danes to čokolado saj je vseeno….

Vse je postalo tako hudo da mislim da me vsi nenehno ocenjujejo, da sem debela, da me zaradi tega ne marajo in da nikoli ne bom našla ljubezni prave ravno zaradi tega…

Sploh ne vem več kaj narediti tako me je sram same sebe da letos tudi na morje z mamo nočem iti… vse vrste izgovorov sem najdla, samo da ne grem…

Obup v moji glavi je toliko problemov in teh nekih predsodkov ki vem po eni strani da ne držijo, ampak jih ne morem dojet kot resničnost. V meni je začrtano da srečen ne moreš biti če nisi vitek…

prosim za pomoč res :(

Moja draga Amonaly,

kar srce se mi trga, ko prebiram tvoje sporočilo. Čutim tvojo žalost, jezo, sovraštvo, ki izhaja iz pisma – vendar ga vidim v tem, da je vse to usmerjeno proti tebi. sama sebi si največji sovražnik. Svoje življenje si usmerila v to, da bi bilas rečna. Da pa bi bilas rečna, si si postavila za cilj, da bi bila vitka. ko bom vitka bom srečna…. in znova v začaran krog.

Na žalost deklica moja, sreče ne prinaša vitkost. Lahko vprašaš katerokoli vitko dekle. Ali bomo srečni ali ne je odvisno od nas samih in od tega ali se bomo imeli radi. Ti se na žalost ne ceniš, ne spoštuješ, se nimaš rada. Pri tem meniš, da te nimajo radi drugi. najhujša bolečina, ko jo lahko doživiš je tista, ki si jo zadajaš sama – vsaj trenutno si sama sebi največji kritik. Verjamem, da je bolečina huda, verjamem, da je težko. Resnično vedi, da sreče ne prinese denar, ne prinese je vitkost, ne prinese je zunanji videz, niti neka količina prijateljev. Poiskati jo moraš v sebi, v majhnih stvareh, si jo dovoliti. Ti pa si jo ne dovoliš. Postavljaš si pogoje – če bom naredila to in to, potem bom lahko srečna. Če bom naredila to in to, se bom lahko imerla rada. Stvari prelagaš na prihodnost pri tem ti pa beži sedanjost. Sama sebe kaznuješ, se kritiziraš. Bi tako kot ravnaš s sabo, ravnala s svojo prijateljico?
Upam trditi da ne bi.

V tebi vidim ranjeno dušo, ki trpi. Misliš si, če boš popolna, da bodo vsi problemi izginili. Problemi so povsod prisotni, celo življenje se srečujemo z njimi. Vedno bodo tu. najboljše kar lahko narediš zase je, da to sprejmeš. Ko boš to sprejela, boš lahko pogledala kaj pa sedaj lahko narediš? Mogoče se ti zdi, da ti ne moreš veliko anrediti, da si že vse psoksuila. Vendar je še veliko možnosti – resnično. Kadar smo na tleh le ne vidimo izhoda, ker je lina mogoče odprta na drugi strani za nađšim hrbtom, mi pa na vsak način rinemo skozi zaprta in zaklenjena vrata.

Veliko ljudi je na tem svetu, ki deli tvojo zgodbo s teboj. Edina smola, ki je trenutno prisotna je ta, da ti njih ne poznaš. Če bi jih, bi vedela, da nisi sama v tem. Da so drugi tudi doživljali podobno in uspeli to rešiti. Verjetno pričakuješ od sebe, da boš to rešila sama. Vendar ne moreš. Če bi lahko, bi že sedaj bila azdovoljna s seboj. Verjamem, da si marsikaj poskušala. Razlog, da ni uspelo ni v tem, da ti ne bi imela volje, ali da bi bila lena. v tem se ne morem strinjati s teboj. Razlog vidim v tem, da nisi imela ustrezne podpore in pomoči osebe, ki bi stala ob strani, te vzpodbujala in usmerjala. Vsi potrebujemo pomoč. To ni nič sramotnega. Jaz prosim za pomoč kadar sama ne vidim izhoda. In prav je tako. Veš koliko različnih informacij je v svetu – le kako naj vem za vse, ali ti? Ne moreš. Zato je dobro, da je toliko ljudi, da si lahko znanje porazdelimo in si medsebojno pomagamo.

Ti si lahko pomagaš tako, da prosiš za pomoč. Imaš kar nekaj možnosti. V Ljubljani je kar nekaj svetovalcev, terpaevtov, podpornih skupin, kamor se lahko vključiš. Tudi v drugih krajih po Sloveniji delujejo. Odvisno od kje si doma, vendar se najde pot, če jo želiš najti. Vsak je vreden, da mu pomagajo. Pomoč druge osebe ni sramotna, to je pogum, da priznaš, da ne zmoreš sam, da iščeš roko druge osebe. In ti si pogumno dekle. Lahko je bolje, je pa odvisno od tebe.

Glavni korak si že naredila. Priznala si sebi, da ti je težko biti v tem. Že to, da si napsiala tole pismo je izjemen korak v iskanju poti. Dokler išče se vedno kaj najde.

Torej, si želiš pomoči? V kolikor boš želela, ti lahko tudi jaz pomagam najti koga, ki bi ti prisluhnil – te kam napotim. Imam nekaj informacij kam se lahko obrneš. Lahko mi pošlješ tudi azsebno sporočilo, če želiš.

Lahko pa le pišeš. Bom prebrala.

Vse dobro.

Tatjana