PROSIM POMAGAJTE MI!!!
Jaz vem:) Zato, ker se sama počuti kot žrtev in tud ona išče tolažbo in razumevanje. To te včasih tudi gane. Razumem, da je za obe težko a za hčerko je še težje, saj še ni zmožna za samostojno življenje. Verjemite pa, da je večina takšnih najstnikov emocionalno in psihično veliko bolj zrelih kot njihovi vrstniki brez takšnih problemov, razmišljajo dosti bolj zrelo, pa četudi to ni opazno. Čustev velikokrat niso zmožni izražat na primeren način, saj jih takšno stanje utesnjuje. Zato si tudi prizadevajo, da jih okolje tako tudi obravnava a večkrat naletijo na gluha ušesa.
LP, miki
blabla o ljubezni in srcu in podobno – dejstvo je, da se otroci rojevajo v skrajno neprimerna okolja, potem se pa od njih pričakuje, da bojo to vse lepo popapali. Starši naj najprej poskrbijo zase in za svoje zadovoljstvo, da bodo lahko otroka resnično sprejeli in mu nudili, kar potrebuje!
če ste sama mama to še ne pomeni, da pa veste te stvari. 90% ljudi na tem svetu ni sposobnih biti starš. slepe ulice in nevemkaj – če sami ne znate stvari reševat, nimate nobene pravice v to vleči še nedolžna bitja, ki so popolnoma odvisna od vas in vam zaupajo.
v tem svetu starši ne znajo otrokom v 90% dati drugega kot svoje probleme, nevroze, prenašati nanje svoje strahove itd. Dokler se zavest ne dvigne, bodo otroci ostajali sužnji nezavednih staršev, ki jih v imenu ljubezni in lepih besed uničujejo, tako kot so njih uničevali njihovi starši in podobno. Ja, zelo ostro, a tako je!
Ljudje nimajo urejenih odnosov, ne poznajo se, niso zadovoljni in še in še problemov, potem pa še eno ubogo bitje na svet spravit in ga s tem obmetavat.
Želje lepo skrbeti za otroka niso dovolj.Problem pa je v tem, ker se starši sploh ne zavedajo, kaj bi morali resnično nuditi otroku, tudi vi se ne, to je vidno.
“Svetost staršev” in podobne neumnosti, totalne bedarije! – samo starši se usajajo in zganjajo nek cirkus okoli svojih pravic in svojega kao poslanstva – samo srečna, zadovoljna mati je dobra mati, ne pa ženska, ki se že zdaj boji, kako bo, ko otroci odrastejo (kot ste napisali) – se pravi sploh ne znate ravnati z njimi, če se že zdaj tega zavedate. Ste zadovoljna, ste srečna, sprejemate življenje z zrelostjo? Iz vašega prispevka se vidi, da ne! Torej!
Če že ste mati, ne pomeni, da ste tega sposobni. Je že čas, da se stvari radikalno spremenijo, ne pa da kar vsak rodi, ne da bi bil sposoben SEBI nuditi, kar potrebuje, kaj šele otroku!
Da sploh omenjate popolnost v tem kontekstu, se vidi, da ne razumete. Sploh ne gre za popolnost, ki je čista bedarija, ampak za zavedanje.
In nič napake se dogajajo – delaj jih sam, ne vleci v to nebogljenih bitij, potem jih pa obkladat s svojimi razočaranimi pričakovanji!
Dejstvo je, da vi resnično mislite, da dobro skrbite za otroka, ne rečem, da so napake zanalašč storjene, sploh ne gre za to; gre za to, da se ne zavedate, da sami še niste zreli in dorasli (pa ne samo vi konkretno, ampak velika večina strašev), sami še niste videli, kaj človek v resnici išče in potrebuje (in to je ljubezen, a ne taka, kot se jo danes, v tem svetu pojmuje – ljubezen predvsem ni nikoli RAZOČARANA!!!), saj niste vi krivi, tudi sama ste v teh okoliščinah, ampak je čas, da se zavedanje dvigne, da človek dojame, kaj v resnici išče – notranjo osrediščenost, notranjo tišino, razsvetljenje – vam te besede kaj pomenijo? Brez tega ni pravega življenja, ampak človek na splošno ni zrel, planet ni zrel! In dokler ne bo tega razumevanja, ne bo zadovoljstva, ker to je edina človeška realnost, notranje bitje in njegova tišina, kar se pa ne “doseže”, kot se neverjetno zgrešeno misli, ampak dojame, vidi! In starš, ki tega sam ni dojel, tega jasno otroku ne more dati, a to je edino,za kar smo tu, brez tega smo le sence.
Ampak, ne pričakujem nikakršnega razumevanja, če bi ga bilo kaj, se sploh ne bi pogovarjali tako kot se. Moja napaka, da sem se sploh vtaknila v to, ko pa ni zavedanja in razumevanja za take stvari
Me pa pogreje, ko vidim jamrajoče starše, ki ne vidijo pravega problema! Ampak brez veze, saj ga ne morete, kako slepcu razlagati, kaj je mavrica?
Je čas, da se že enkrat ZBUDITE!
Vaši otroci – upam, da se bodo v sebi čim prej osvobodili staršev. To je pa spet nihov problem, njihova odgovrnost, njihova zavest.
lepo se imejte, jaz se poslavljam, moja videnja tu ne morejo najti plodnih tal, škoda energije, pa samo provocira vas, kar pa tudi ni moj namen
vso srečo!
res je, in otroci niso predmet eksperimentiranja!
in kaj naj? pogladim trpeče starše po glavi, ja ubožica, kako grozno zate?
kaj pa OTROCI!?
kdo se bo pa zanje postavil?
vrženi v ta svet, sužnji problemov svojih staršev.
niso to obsojanja, ne tako razumet, samo vidim situacijo, ki bi jo ti tudi tako, če bi jo videla od daleč. vem, da si ravnala, kot si najbolje mogla, ampak kam te je to pripeljalo? v nesrečo. tvoja do sedanja ravnanja niso bila uspešna, ne rečem, da si kriva, ampak je enostavno tako bilo. zdaj pa imaš priložnost, da spegledaš.
moje besede niso ostre z namenom, da kogarkoli žalim ali mu solim, ampak je resnično čas, da se stvari spremenijo, ne samo zate, ampak za vse.
v začaranem krogu si, potrebno je veliko energije, da ga prekineš, dober sunek, ne pa jamranje in pomilovanje.
ti nočeš nasvetov, ti hočeš sočutje. kaj ti pomaga, če ti tu vsi rečemo, da vse razumemo ? NIČ! To ne pomaga, to nič več ne pomaga!
kar je potrebno, je hud udarec, da te pretrese in zbudi! kaj pa naj ti svetujemo? “pogovori se s hčerko, povej ji, razloži ji…” Kakor da tega sama ne veš! gotovo si to že vse poizkusila! In nič ni pomagalo, sicer ne bi bila tu!
zavesti se moraš resničnega problema, da je vse odvisno od tvoje notranje naravnanosti – nič ne pomaga, ne besede, ne pogovori, dokler se vsi trije ne zaveste.
problem je v tem, da so stvari že hudo daleč – problem je v tem, da se ne zavedaš, kako velika škoda je bila storjena tvojemu otroku in jo ti obsojaš! svojo hči obsojaš, kako grozna je, zato se pa jaz tako usajam, to je ves problem! v svojem prvem pismu si stvar predstavila tako, kot da imaš opravka pač s težavno pubertetnico! nič nisi omenila pretepanja in alkohola – kot da to ni važno! TO JE BISTVENO, samo v tem se jezim, ker tega ne vidiš in ubogega trpečega otroka kriviš za njeno vedenje! šele ko sem te sporovocirala si povedala, kako ubogi sta bili – prej pa o tem ničesar, da je bilo popolnoma napačno vse predstavljeno.”hči je blazno težavna, njen značaj je kriv” – NI RES! kriva je situacija, v kateri se je znašla!
zavej se, da je hči v stiski ti pa tudi.
razumem te, da drugače nisi mogla, ne pravim, da si karkoli zanalašč narobe storila, a stvari se niso odvijale, kot bi se mogle.
samo odgovornost prevzemi, zase in za hči.
sicer je problem težko rešljiv, ker ti hčeri pravzaprav veliko ne moreš pomagati, ker si soudeležena pri njenem procesu. ona mora odpustiti obema, tebi in očetu, kajti jezna je na oba.
ti pa odpusti sebi, razumi sebe, storila si napake. vsak jih lahko, sploh ne gre za to, temveč se vsaj sedaj zavej, kako je bilo. in ne obsojaj hčere, ker jo!!!
seveda so ti moji odgovori niso všeč, jasno, da ne! kateri starš pa rad sliši, da je sam odgovoren za situacijo? ampak to so resnični odgovori, ne pa pomilovanje, ki ga v resnici iščeš.
noben nasvet ti ne bo pomagal, nihče, doker se ne zaveš.
in to niso obtožbe, nikakor ne! tudi sama si žrtev okoliščin in vse to tudi jaz razumem. kar me strašno moti je tvoje nerazumevanje hčere, katere značaj kriviš za situacijo. NIHČE NI KRIV, ODGOVOREN PA VSAK! je razlika med krivdo in odgovornostjo – življenje je tako, kot si ga narediš.
spremembe pa morajo biti radikalne.
sicer pa se ne sekiraj, se ne mislim več v to mešat, nima smisla, sem se itak že preveč; očitno res zelo drugače gledam na te stvari – ampak je čas, da se na te stvari zelo drugače pogleda!
veliko sreče in zadovoljstva
EDINO BOGASTVO JE TVOJE NOTRANJO ZADOVOLJSTVO, NE PA OTROCI!!!- ti niso tu, da bodo tebe osrečevali, niso sredstvo za doseganje sreče!
ko je človek zadovoljen sam po sebi, ko njegovo zadovoljstvo ni odvisno od nikogar – to je resnična zrelost! in takrat je starš sposoben nuditi otroku to, kar resnično potrebuje!
tvoja hči potrebuje oporo, ne pa obsodbe in breizhodnosti
še enkrat: hočeš sočutje in pomilovanje, ne pa resnične uvide v situacijo. kdor ti pove tako, da tebi paše in ustreza, temu si hvaležna, kdor te zdrma, ta je pa grd.
potem daj naslov: se komu smilim?
P.S.
Za ilustracijo, da ne bo spet pomot, tvoje pismo, bi se moralo glasiti nekako takole:
sem v hudi stiski, s hčerjo sva preživeli zlorabo nasilnega moža, pred katerim sva morali bežati. Sedaj se je situacija uredila, zaživeli sva normalno življenje, a HČI JE V HUDI STISKI, NE MORE PREBOLETI, KAR SE JI JE DOGAJALO, ZAPIRA SE VASE, NI SPOSOBNA NORMALNE KOMUNIKACIJE, NE SPREJME NOVE SITUACIJE IN V SEBI TRPI! zato se prepirava, A RAZUMEM NJENO HUDO BOLEČINO, VEM, DA STRAŠNO TRPI IN DA TEH STVARI NE MORE SAMA PREBOLETI. POTREBUJE POMOČ, OBE JO POTREBUJEVA, KAKO NAJ JI POMAGAM!?
od tu naprej bi se lahko pogovarjali in svetovali!
ne pa da si začela opisovati skorajda idilo, ki jo imaš s sedanjim partnerjem, nemogoča hči pa je trmasta in grozna in vama greni srečo!!!!!!! resničen problem in trpljenje, ki sta ga obe preživeli pa ni bil sploh omenjen!
Draga Razočarana,
Nehaj se sprenevedati.
Desetkrat si preberi vse odgovore od Lare, ki edina razume stvar in reče bobu bob.
Potem se poglej v ogledalo in si priznaj, da si vsega kriva ti.
Ker vem, da tega ne boš storila, ker čisto napačno gledaš na svet in na odnose med ljudmi in te drugi popolnoma nič ne zanimajo, bo tvoja deklica trpela toliko časa, dokler se ne reši tebe in tvojega “ljubečega moža” in odide na svoje. Do takrat bo pa vzorec isti kot v prejšnem zakonu.
Žal. Pa če se razpočiš od jeze.
Tebi ni rešitve.
Smili se mi tvoj otrok, ki trpi.
Bom čisto kratka,ker vidim da je vsaka druga beseda odveč:
LARA NIKAR NE SODI DRUGIM,DA NE BOŠ TI ENKRAT SAMA SOJENA!!!
P.s. Si boš zmislila še kakšen nov nik in se veselo naprej podpirala Lara,Xsenia ali kaj še????
Razočarani mamici pa želim,da iz vsega tega izlušči tisto,kar se ji zdi uporabno in primerno!!!
Pa veliko sreče!
Kot sem že prej povdarila,nihče ampak nihče nima pravice soditi nekomu drugemu…..
Lahko poda svoje mnenje,vedar se vse to da povedati na nek lep način.Se oproščam,ampak jaz to razumem kot oster napad in ne kot pomoč človeka v stiski…
Pa še to, s kaksno pravico nekomu žugamo,ko celotne situacije ne poznamo!!!
Mislim takšni in podobni ljudje..zamislite se malo!!!
P.S.Kar je pisala Lara se strinjam do določene mere..nikakor pa vse to ne paše na to temo,za tovrstne probleme..
Bi bilo pa vse to več kot odlično za kakšno drugo aktualno tematiko,recimo na temo KORAKI DO POPOLNEGA STARŠEVSTVA!!!!!!!i
Lari:
Na srečo je tako, da kljub temu, da se lahko rodimo v nepopolni družini, nevrotičnim staršem, ki nas zlorabljajo, nas ne sprejemajo itd, imamo možnost to popraviti. Pri sebi.
Je pa res, da je marsikdo zadovoljen, da je tak kot je in niti ne pomisli,da bi kaj spremenil pri sebi.
Glede težave Razočarane, pa res ne vem, kaj naj ti rečem. Opažam le, da so se težave morale začeti že dolgo nazaj in da se sedaj le stopnjujejo. Kot je že rekel Štumpantl, vprašaj jo, brez pasti in predsodkov, kaj ji ni všeč pri tvojem sedanjem partnerju in tudi, kaj ji pa je in poskušaj graditi na tem.
Da je tako reagirala, je le špica iceberga. Očitno je zelo besna in provocira. Biti mama, je lahko še kaj drugega, kot misliš ti. Preberi kakšno knjigo. Npr. “Otroci so tega vredni” – glej forum Molji
Lara je napisala par dobrih stvari za premislit, ampak tudi jaz mislim, da so bolj splošne in ne za konkreten primer. Da 90% ne bi smelo imeti otrok, je pa malo huda. Mislim, da si tudi otoci iz neidealnih družin lahko dobro uredijo življenje. Gotovo je laže, če osnove dobiš z vzgojo, če pa jih ne, se najkasneje kot odrasel človek lahko sam pobrigaš zanje – ne pa, da na veke kriviš starše. Moji starši niso bili niti slučajno idealni, to pomeni, da me ne bi smelo biti ali kaj? Ali da bi morala trpeti v kakšnem kotu, namesto, da kaj storim? Takšne besede nikomur ne pomagajo!
Vsa pohvala razočarani, da sploh išče rešitve problema, poznam dovolj ljudi, ki otroke enostavno odpišejo kot težavne in si niti malo ne prizadevajo, da bi kaj rešili.
Sama še nimam otrok, se pa še vedno spomnim, kako je bilo v puberteti. Enostavno si nesrečen, ne da bi vedel zakaj, če pa imaš še zunanje vzroke…
Ne vem niti, kako sem se sama prenašala, kaj šele kako so me drugi.. :))
Ko gledam nazaj, je bilo tisto, kar bi najbolj potrebovala, občutek, da me upoštevajo in tisto, kar je težko doseči, da me imajo radi tudi takrat, ko sem agresivna in nesramna. Pa tudi to, da bi imela osebo (osebnost!), na katero se lahko 100% zaneseš. Vaša hči ( in vi seveda tudi) je že veliko prestala. Prav delate, da ne kritizirate njenega očeta, nisem pa prepričana, da je prav, da zahtevate od nje, naj ga spoštuje in kliče, saj se gotovo počuti, kot da mora moledovati za stvari, ki bi ji morale pripadati same po sebi, ne pa da jo ima rad samo, če je pridna. Morda se je celo od njega naučila, kako “učinkovito” je agresivno vedenje. Njenemu očetu je z njim uspelo pregnati vaju, morda zdaj upa, da bo ona s tem pregnala vašega moža. Jasno ji morate vedno znova in znova povedati (in seveda tudi pokazati), da niste nič manj njena mama, zdaj ko imate novega moža, pa tudi, da ji ne bo z nobenim vedenjem uspelo, da bi ga pregnala. Morda bi bilo dobro, da si recimo vsake toliko časa privoščita kakšno “žensko popoldne”, samo vidve, da gresta v mesto, ali kamorkoli bi hči želela in da se pogovarjata samo vidve, ne da bi omenjale moža. Morda pogreša prav kaj takega, da bi bila sama z vami. Po mojem je resno mislila, da ji je vaš mož prevzel mamico – prej je bila vedno z vami, vedno ste jo branili in ščitili, morda se zdaj ne počuti več tako na varnem, ker vas mora “deliti”.
Ne vem, kakšne zadolžitve ima doma, a bilo bi gotovo dobro, da bi bila za nekaj stvari v gospodinjstvu ona odgovorna in pri tem vztrajajte. Tako bi se tudi bolj počutila kot del nove družine, pojasnite ji, da je vsak od vas za nekaj odgovoren. .
Razočarana, ne vem, če sem kaj pomagala, pisala sem bolj iz svojega stališča. Morda bi bilo vseeno dobro, da bi poiskali pomoč psihologa. Če z enim niste zadovoljni, poiščite drugega – edino merilo je rezultat. Če je hči res izgubila zaupanje v moške, je morda bolje, da poiščete psihologinjo – morda bo ženski laže zaupala. Ona bi hčeri tudi znala svetovati, kako obdržati prijateljstva, kako se znebiti agresivnosti in kako se bolje učiti, vse to pa bi vplivalo tudi na njeno samozavest in se ne bi počutila več tako nesrečna. Značaj ni nekaj večnega in nespremenljivega, zato je nikar ne obsojajte, da “taka pač je”.
Zdaj morate pač “stisniti zobe” in če je le možno se na njene izpade ne odzivajte, odzivajte se pa takoj in samo na poskuse prijaznosti in normalnega vedenja. To problemov seveda ne bo rešilo, samo pokazali ji boste, da tak način reševanja težav ni primeren. Vem, da je to težko, ampak če bo videla, da nič ne doseže z nesramnostjo, bo to (tudi s strokovno pomočjo) verjetno prej opustila.
Res upam, da boste težave uspešno rešili!
Lara si napisala: “kateri starš pa rad sliši, da je sam odgovoren za situacijo?” + “ubogega trpečega otroka kriviš za njeno vedenje!”
To sem zasledila v tvojem pisanju Lara, kar je meni tuje.
Po mojem mnenju ni realno, da so otroci žrtve družinske situacije in preteklosti in, da na svoje vedenje nimajo vpliva. Ne govorim o tem, katere lastnosti / značaj / vedenja so v redu, katera ne, ne ocenjujem. Pravim le, da svoja vedenja izbiramo vsi, ne glede na to, kakšno preteklost imamo za seboj.
In ko praviš, da je potrebno prevzeti odgovornost zase, se strinjam. Vsi člani družine jo morajo.
Da pa starši imajo svoje otroke v neprimernih okoliščinah… hm. Razumem, da se ti ne zdi pošteno. Vendar kdo lahko oceni, da so razmere neprimerne?
jaz si nobenih nickov ne izmišljujem in samo sebe podpiram. sploh ne bi pomislila na kaj takega, ti pa očitno zelo lahko! le zakaj, a?
mi je popolnoma vseeno, kdo se strinja z mano, ne potrebujem strinjanja, sploh pa ne od takih ljudi!
lepo vas prosim!
na take primitivizme in idiotizme se sploh ne mislim več oglašati!
Draga M………..,
sem najbrž ena redkih tu na forumu, ki je tvojo zgodbo spremljala od vsega začetka.
Za tvojo punco je bilo najbrž kar preveč šokov naenkrat. Preselitev, nov očim,
novo okolje, puberteta.Takrat bi obe potrebovali mir, da bi bili ena z drugo, da bi se počasi navadili na novo življenje. Tako pa se je morala navaditi še na drugega moškega v družini. Z očetom je imela slabe izkušnje, čisto logično je bilo, da ni pripravljena in da ne verjame, da bi bilo lahko s komerkoli kaj boljše. Zato ga že od začetka zavrača. Kolikokrat sta se vsedli in si jo pustila, da je povedala svojo plat medalje, ne da bi jo prekinjala in ji prisluhnila do konca ? Četudi so otroci v puberteti ‘najbolj pametni’, je potrebno prisluhniti njihovim težavam. Pa naj bodo še tako malenkostne.Njim se zdijo pomembne.
Kot sem te brala, si si poizkušala njeno ljubezen kupovati z materialnimi dobrinami, saj si pisala, kaj vse si ji kupila, da bi ji ugodila. Verjamem, da si pri vseh težavah, ki si jih imela s seboj, delala v najboljši meri v dobrem smislu za hčerko. Toda ali si kdaj vzela v roke kakšno knjigo o vzgoji
otrok ?
Če pa se ne motim, pričakuješ sedaj otroka s tem partnerjem. Ali je mogoče to hčerko tako vrglo s tira ? Da ne bo več na prvem mestu ?
Mislim, da situacija ni rožnata. Pogovor,pogovor,pogovor. Punca je očitno zelo brihtna in te zna vrteti okoli prsta. Veliko se boš morala še naučiti. Zares preberi vse tukaj priporočane knjige.
Držim pesti, da ti bo uspelo. Predvsem pa poizkušaj RAZUMETI tudi njo .
LP,Kaja
tebi osebno, mama s. – ne, ne bereš prav, jaz sem samo lara in nič drugega. Očutno so ti ljudje sposobni prevar, da jo drugod vidijo.
sploh pa, če bi pozorneje brali, bi videli, da ksenija govori o krivdi, za kar sem izrecno rekla, da ni isto kot ODGOVORNOST!
in za vse ostale:jaz nikoli nisem uporabila besede “krivda”, samo odgovornost. to sta dve popolnoma različni stvari. če pa jo vi povsod vidite, se pa vprašajte zakaj. vaš problem.
krivda je teža, ki ti leži na srcu, ker se obtožuješ za napake, odgovornost je spregledanje le-teh in poskušanje sprememb! DVA RAZLIČNA POJMA, prepogostokrat zamenjana, a saj ne pričakujem, da boste dojeli razliko!
jaz krivim nikogar ne, spodbujam pa k odgovornosti!
sploh pa je očitno splošna omejenost taka, da je tem ljudem nemogoče dojeti, da bi še kdo drugače razmišljal! a, kot vedno, vaš problem, toliko slabše za vas!
razmislite, zakaj vas pa to tako provocira!
pišite,kar hočete, vedno kažete le sebe.
pravzaprav ste smešni.
jaz cirkus zapuščam.
lep pozdrav!
Draga Mamica !
Dolgo sem premišljeval , ali vam še kaj napišem ali pa ……pustim vse skupaj in samo nemo berem .
Res – vsi mi radi slišimo samo lepe pohvalne besede . Takoj ko pa nas nekdo zaničuje ali pljuva postanemo takoj napadalni . Smisel življenja ni samo IDILA , je tudi kaka solza , kritika, ali pa celo graja .
Uspešnost današnjega vsakega poslovnega moškega ali ženske , je tudi sprejemanje kritike.
Ker na osnovi tega iščemo izhod ali izboljšavo ali pa celo noviteto .
Med pisanjem veliko brišem ,oziroma pazim na besede , ker se bojim tudi sam ,da bom deležen negativne kritike . Mislim da bralka Lara si je tudi zaslužila pohvalo ,vzela si je veliko časa in se posvetila temi z svojega izhodišča. Kakor koli sem sledil njen poss, vidim da vam je lepo napisala :
Prepis zadnjega odstavka !
ne zameri grobosti, ampak žal prevelikokrat le to zbudi!
čim več pozornosti in pazljivosti ter razumevanja ti želim
Vedet morate, da ste načeli »roko na srce« bolečo temo vseh ŠTIRIH (vas tri in mi na drugi strani monitorja) . Vsak mislim da je dal svoje mišljenje. (in mislim za VSE , ki so imeli kaj dodati- pomagati).
Vsi vam želimo -iz srca- da zadevo rešite na najboljši način !
Hvalabogu Štrumpantl!
Že cel dan hodim okoli računalnika, pa ne najdem in ne najdem besed.
Lara je natresla en cel kup resnic, z bjo se v celoti strinjam.
Zagotovo in za prmej moje vnukinje, ima 16 mes., ni nikoli in nikdar nihče učil, da je treba pozdraviti, ko prideš v lokal ali drug prosto. Pa ona to zna, in veselo pozdravi z dan. Se je naučila takole čisto mimogrede od nas. In ko bo uporabljala
tudi dona(madona) se bomo zgražali, kje se je to naučila.
Toliko.
l.p.