PROSIM POMAGAJTE MI!!!
Spoštovani moji forumovci!
Pišem vam iz obupa, ker ne vem več kaj naj naredim in kam naj se obrnem. Naj začnem.
Sem drugič poročena z moškim, ki ga imam zelo rada, prav tako tudi on mene. Odlično se razumeva. Vendar imam zelo velik problem. Namreč iz prvega zakona imam hčerko staro 14 let, ki živi z nama. Že od prvega dneva, ko sva se preselile k mojemu možu, ji on ni bil všeč. Do njega je zelo nesramna, mu odgovarja in se neprimerno vede, čeprav ji nudi vse kar si zaželi in skrbi zanjo, kot da bi mu bila lastna hči. Do mene se tudi neprimerno vede, mi odgovarja, mi očita da sem si izbrala neprimernega moža zase, itd. Stalno me kontrolira, kam grem, kaj počnem…Očita mi, da bi si lahko poiskala boljšega, lepšega moža, čeprav je zame najlepši in najboljši moški, saj je pošten in me ima rad in jaz imam rada njega. Povem naj, da je zelo trmasta, gospodovalna nad mano. Kar pa me najbolj moti je to, da mojega moža izziva, se hoče z njim kregat. Moj mož pa se temu izogiba in trpi zaradi vedenja moje hčere. Ravno včeraj pa se je zgodil neljubi dogodek, ko je moj mož zahteval naj počisti za našim hišnim ljublenčkom, ko se je polulal, pa ga ni ubogala, zato je sam počistil, ko pa mu je pregovarjala, ji je vrgel krpo v obraz. Takrat ga je moja hči udarila. Seveda ji je hotel vrniti, pa sem mu jaz preprečila. Moram povedat, da je še nikoli ni udaril. Ravno tako se je obnašala do svojega pravega očeta, takrat jo je seveda moj bivši mož tepel. Vam povem, da je bil pekel v hiši.
Nad vedenjem svoje hčere sem ogorčena in obupana, sama nevem več kaj naj naredim. Poskušala sem že vse mogoče načine, stalno ji dopovedujem, kako naj se obnaša, nikoli je še nisem udarila, do nedavnega, ko sem jo morala stepsti. Drugi dan pa sem bila zgrožena, ko mi je povedala, da že cel dan razmišlja, da kako je mogoče, da sem jo stepla, saj tega ni pričakovala, da bi jo kdaj udarila. Torej sem jaz kriva, da sem jo stepla ali ona, ker me je v to prisilila z njenim vedenjem? Kako in kaj naj razmišljam? Sem že toliko pod vplivom svojega lastnega otroka, da nevem več kaj je prav in kaj ni? Žal mi je mojega moža, oba trpiva. Kaj nama je storiti? Bile sva že pri psihologu, pa nobenih konkretnih rezultatov, saj se moja hči zna tako zelo prepričljivo pretvarjati, pa tudi lagati. Dodati moram, da moj bivši mož za svojo hčer ne skrbi, oz. le toliko, da mi plačuje preživnino zanjo, ki pa ni velika oz. je minimalna. Prosim, za kakršen koli nasvet, ki nama bo pomagal rešiti najin problem. Želela bi dodati, da sem doma na Slovenski Obali. Želim si čimveč vaših mnenj in nasvetov.
V naprej se vam zahvaljujem! Lepo pozdravljeni!!
Razočarana
Mogo si bi vzet čas za premislek, prvi vtis pa lahko povem kar takoj. Vaša hči e očitno izgubila upanje v moške take starosti. Noče moškega v družini, saj ima s svojim pravim očetom slabe izkušnje in si je v glavo zabila (seveda ne namerno) določen miselni vzorec. Problem rešit zna bit zelo dolgotrajen postopek. Ugibam, a mogoče ji primanjkuje vaše pozornosti iz preteklosti in jo skuša s takšnim vedenjem izsiliti? Napišite kaj več o tem, kako vidite njen osebnostni razvoj.
Fizično kaznovanje se mi v nobenem primeru ne zdi primerno, čeprav verjamem da se je včasih težko zadržat.
LP, miki
Lažje je svetovati kakor pa tudi dejansko tako delati .Ne mislim veliko pametovati , vendar sam se držim določenih principov. Nekateri me bodo zaradi tega obsojali , ali pa ne .
Pred mesece, sem imel temo KLOFUTA , (na forumu KRTJAVENDAN ), in zanimivo bi bilo ponovno malo pošpegati tja ,ter si prebrati tudi replike .
Kadar koli bo kaj narobe z dekletom ,ali v družbi ali v šoli , bodo ljudje prvo pomislili na napako staršev .
Mislim da je dekle v teh letih – pubertetnih
Iskati krivdo in dolžiti za neprimerno obnašanje tvoje hčere mislim da je brezpredmetno .
Niti ne vem , če imate možnost trenutno zadevo popraviti ,ker je bila zgrešena že na začetku Pravijo kar se Janezek nauči – to tudi Janezek zna . Mislim da ,boste morali zadevo prijeti na nek nov način . S tem nisem mislil na pretepanje .
Konec žepnine ?
Konec daril , obiskov , izhodov ,ali tisto kar ima najraje …to boste morali sami poiskati ,saj jo dovolj poznate .
Mož –(drugi), jo res nima pravice udarit , Lahko ji pa pokaže svoje nezadovoljstvo na drugačen način .
-Kaka je deklica v šoli ?
-Ali ima probleme tudi v šoli ?
-Je pa druga možnost , da je deklica od samega začetka v resnici ljubosumna na vašega moža , in to od samega začetka .Zaradi tega tudi tak odpor do njega .Mogoče se je bala že od prvega dne ,da jo boste zanemarjali – vse zaradi njega .
-Ste se kdaj usedli vsi trije skupaj – in se skupaj pogovorili – kaj je komu všeč in kaj ne .
In kako zadevi priti do dna .
Ali tretja možnost . Ste se kdaj usedli sami z njo, in nekako izčrpali iz nje ZAKAJ tak odpor do njega . Dostikrat se otroci ne upajo vsega povedati ,tudi lastni materi .In nosijo v sebi neko krivdo ali strah , da nebi zadevo še poslabšali .
Na kratko : VSE V VAŠIH ROKAH IN TUDI SAMA IMATE EDIN KLJUČ DO REŠITVE
PREJ JO BOSTE ZAČELI REŠEVATI , PREJ JO BOSTE OMILILI
V vsem kar je napisano , je sigurno nekaj pametnega – vzemite samo tisto – kar mislite da vam koristi – za ostalo se oproščam
Želim da čim prej rešite zadevo in da se imate radi kot tapravi TELEBAJSKI
stvar je seveda zelo zapletena. Vprašaj se najprej, ZAKAJ je tvoja hči taka, preden si OGORČENA in OBUPANA! Ničesar nisi napisala o svoji odgovornosti do take situacije, kaj šele o odgovornosti novega partnerja. Samo kako se imata rada in kako je on zate edini, pa da je dober in pošten… No, to je premalo za vzgojo otroka, čeprav se tega ljudje na splošno premalo zavedajo.
Zakaj sta se razšla s prejšnjim partnerjem? Zagotovo je bila odgovornost z obeh strani. O tem ni v tvojem pismu niti besede. Zveniš kot mati, ki je pa totalno presenečena, da je hči ne uboga in ji odgovarja! jasno, da te ne! Saj ni stroj! A si jo imela za to, da te bo vedno poslušala? Vsak inteligenten otrok se staršem slej ko prej upre. Samo problem je za starše, kako to sprejeti, ker so posesivni. Zakaj si jo pa imela? Dovoli ji, da raste po svoje, ne omejuj je.
Niti pomisliš ne, kako se hči počuti. Starša sta se razšla – kako pa misliš, da to deluje na najstnico? Jezna je in to na oba, brez skrbi! Besna je nate in jasno to tebi lažje pokaže, ker z njo živiš. Takih stvari se ne odpusti kar tako. Če ti misliš, da je vse tvoj bivši kriv – kar zagotovo ni res – ona tega sigurno ne dojema tako in prav je tako! V tvojem pismu niti najmanjšega razmisleka o tem. Glede na to dvomim, da si se s hčerjo kaj dosti pogovarjala o tem, o svojem odnosu do bivšega in do zdajšnjega, o ljubezni, ki je bila, o ljubezni, ki je prišla. To so globoke zadeve, s tem se ustvarja intimni stik. Brez tega, bodo vedno prepadi, ko vsi se tako samumevno jemljemo. In praviš, da se oče zanjo ne zmeni? KAKO PA MISLIŠ, DA SE ONA POČUTI? Sploh ne morem verejeti, kako ozkogleda si! Spraviš bitje na svet in potem si vsa ogorčena, ker ne dela, kot ti paše! Nikoli ne bo, ker ni tvoja last, saj ni pes ali robot, da ji rečeš “kako naj se obnaša” in bo to storila.
Strašno je jezna, pogovori se z njo o tem. Daj ji vedet, da NJO razumeš, ne pa da samo pričakuješ, da bo ona vse razumela. Ona mora vse sprejet, izgubo očeta, prihod novega moškega – kar tako, ker se jo pač postavi pred dejstvo in zato ker ji dajeta hrano in stanovanje ali kaj? Iz tvojega pisma veje skrajno nespoštovanje do svojega otroka! “uboga jaz, pa ubogi moj mož, kako trpiva..” Kaj pa tvoja hči?! Si se vprašala, kako ona doživlja te zelo hude pretrese in to v najbolj občutljivih letih!? Ti ji pa rečeš, naj se lepo obnaša! Ne more se, ker v sebi vre od jeze. Zameri tebi, zameri očetu, zameri tvojemu novemu partnerju in ne zdaj reči – le zakaj, ko pa tako dobro skrbiva zanjo! Skrb za otroka ni le materialna skrb, ampak še vse kaj več! Ona je jezna, ker se čuti zapuščeno, ker se čuti nerazumljeno, jezna je, ker se je znašla sredi dogodkov, na katere ni imela nobenega vpliva. In ti ji z nadiranjem in tepežem prav nič ne pomagaš. Jeza je velika energija, ne more si pomagati, bruha ven, normalno, da kriči in tudi udari. In potem krik in vik – a ti jo pa imaš pravico udaritit ali kaj? Pa kaj če je udarila, to je samo izbruh jeze.Ko vidiš, da ji je zavrelo in se zopet pripravlja nevihta, je ne nadiraj nazaj, ampak j reči, razumem te, vem, da si jezna, vem, da ti je težko – in pusti, naj se zdere! Kaj pa je narobe z dretjem? To je samo velika ekspolzija energije, nekje vendar mora ven! In če še to ne pomaga, naj udari blazino. Samo ne reci ji, da se ne sme jezit, da ni prav, da je jezna, ker ti ni res! Ima pravico do vseh občutkov ti pa bi jo morala že od malega poučiti, da naj jih stresa drugje ven, ne na druge – a to je itak začaran krog, ker ti tega ne znaš itd. Dobro, pa vsaj od zdaj naprej drugače delaj. Če je človek jezen, je jezen, ne le da ima pravico do tega, ampak tako je! Jeza je v nas, jeza je naravna, je zablokirana energija in s potlačitvijo – kar se od vseh nas zahteva, sploh pa to zahtevajo starši od otrok in se potem čudijo, ko otroci norijo… vsi problemi nastajajo, ker se jeza ne izrazi. Jeza mora ven – to pa je tvoja odgovornost kot starša, da otroka o tem poučiš. Spoštuj njene občutke, vendar! Od nje pa pričakuješ, da bo ona tvoje spoštovala! In namesto da se ujameš v ta začarani krog, jo razumi. Naj se dere, naj pove, kaj misli! Jo je kdo vprašal, če si želi takih sprememb?
In pa o očetu se kaj pogovarjata? Tvoja bežna omemba, da plačuje samo preživnino, ne kaže ravno tega. Karkoli je bilo med vama, je med vama, še vedno je njen oče in ga spoštuj kot takega. Pogovarjaj se z njo o njem, povej ji, kake napake sta storila, zakaj je bilo kot je bilo, niti pod razno pa ne misli, da se to nje ne tiče. Še kako se je tiče! In verjemi, bolj se boš izogibala tej temi ali celo negativno govorila čez očeta, bolj bo ZAMERILA TEBI! Tema odnosov je tabu skoraj povsod, potem se pa od otrok pričakuje, da bodo odnose znali imeti – odnose imeti se učiš, celo življenje, to ni nikoli zastarel problem, vsaj v naši družbi ne, in prva naloga staršev je to otroku dati, ne pa da je to vse skrivnost! In nikar takih neumnosti, ne plačuje preživnine ali kaj takega – to je vajin problem, hči NI PROSILA, da jo na svet spravita in jo potem s svojimi problemi obkladata. Od nje zahtevaš spoštovanje in razumevanje – na podlagi česa? ker si njena MATI? In kaj potem če si! Te ni prosila, da jo rodiš! Spoštovanje otrok NI SAMOUMEVNO, to je ena največjih zablod človeštva. Kako je lahko ljubezen in samospoštovanje samoumevno? Kako le? Samo zato, ker si jo na svet spravila? Spoštovanje, razumevanje in ljubezen vznikne v posebnih, zelo delikatnih pogojih – sebe vprašaj, lahko koga vzljubiš, KER JE TREBA? Kdaj se zgodi ljubezen in spoštovanje? Samo od sebe, ko začutiš, da to človek v sebi nosi, ko začutiš nekaj lepega v človeku, ki ima kaj za dati. In ZAKAJ BI BILO PRO OTROCIH KARKOLI DRUGAČE? Živa bitja so, ljudje, njihova ljubezen in spoštovanje do staršev NI SAMOUMEVNA!!! Mora se zgoditi, mora zrasti, a starši morajo ustvariti pogoje za to. In pomisli, pošteno, jih ti ustvarjaš? ker jo oblačiš in hraniš? Menda tega ne boš primerjala s čusvenim doživljanjem človeka; če si jo rodila, jasno, da boš zanjo poskrbela in nima ti ona biti kaj večno hvaležna za to – lahko jo siliš, da ti je, a to bo neiskreno, to bo laž, v sebi bo pa besna nate. Si jo naučila ceniti življenje, sebe, biti srečna, poiskati zadovoljstvo v sebi? In potem pričakuješ, da ti bo hvaležna, ker si jo spravila na ta svet, kjer samo trpi. Starši se obnašajo skrajno poniževalno do svojih otrok, jim kratijo individualnost in svobodo, od njih pa pričakujejo spoštovanje! Lahko dobijo le igro, resničnega spoštovanja nikoli, ker to se zgodi, kako boš cvetlico prislil, da zraste? Lahko nabaviš umetno, a ni prava! In tako ljudje postajajo vedno bolj neinteligentni in zlagani.
Ustvari pogoje, da bo spoštovanje in razumevanje raslo v njej – S SVOJIM LASTNIM RAZUMEVANJEM, S SVOJIM LASTNIM SPOŠTOVANJEM, S SVOJO LASTNO LJUBEZNIJO!
ta svet je že prepoln nesposobnih staršev, ki mislijo, da če so sposobni biološko spravit otroka na svet, da so pa sposobni biti straši. Biti starš je OGROMNA, STRAŠNO DELIKATNA zadeva, ki se je ne loteva s tako globokim nerazumevanjem sebe in otroka.
Tvoja hči potrebuje občutek, da je razumljena, ti se pa prenehaj smiliti sama sebi in prevzemi odgovornost, da si se razšla z bivšim, da si pripeljala novega moškega v njeno življenje. Naredi jo del tega in nikar ne misli, da je to lahko. To so najpomebnejše, bistvene stvari v življenju, s katerimi se ne opravi kar tako z enim pomenkom ali dogovorom, odnos do strašev je ključen za ves psihološki razvoj. Zelo zahtevna naloga, za marsikoga nemogoča, a na to bi prej mislila. Zdaj je hči tu, spremeniti moraš odnos do sebe in do nje, spremeniti klimo, v kateri živi, ne pa ji vbijati nekaj v glavo.
ne zameri grobosti, ampak žal prevelikokrat le to zbudi!
čim več pozornosti in pazljivosti ter razumevanja ti želim
“Konec žepnine ? Konec daril, obiskov, izhodov, ali tisto kar ima najraje …to boste morali sami poiskati, saj jo dovolj poznate .”
Že zdaj je brez vsakega motiva in volje do življenja če si predstavljam situacijo – če ji še to vzamete ji ne ostane nič. Zakaj neki bi se potem poboljšala, da bi dobila tisto nekaj nazaj? Ne ne, to se ne bo zgodilo. Ona mora razčistit s svojimi čustvi, psiho, morda s pomočjo kake druge osebe, ker verjetno sama tega ni sposobna.
Agresija je samo reakcija vsega, kar se je v njej nabiralo, seveda takega načina ne odobravam ampak to je dejstvo.Štumpi, bi ji rad pomagal al bi jo rad naredil samo navidez pridno in probleme prešlišal? Ona s takšnim vedenjem daje alarm, išče pomoč in upa da jo bo nekdo razumel. Svojega stališča in vseh svojih občutenj verjetno ne upa na glas razkrit, saj se boji “zavrnitve”, verjetno vam ne zaupa in čaka na nekoga, ki ji bo videl v psiho ter jo do popolnosti razumel in sprejel. Če tega občutka do sedaj ni dobila, boste ji ga težko dali, vendar pa ne obupajte, to je glavno! Potem bo zadovoljna sama s seboj in problema več ne bo, vsaj ne v taki meri. Mislim da je njen glavni problem nepotrjenost s strani staršev in morda tudi družbe (je ne poznam, zato ugibam), kot sem že prej omenil je bistvo njenih težav verjetno oče, ki si ga blazno želi (sicer ne takšnega kot ga je imela) in ga potrebuje a njega ni. Seveda vsi otroci brez enega starša niso takšni bo nekdo rekel ampak 100 ludi 100 čudi..verjetno pa to tudi ni edini njem problem…kot sem že rekel povejte kaj več o njenem odraščanju, o vašem načinu vzgoje, potem bo lažje kaj svetovat.
LP, miki
Zdravo!
Pišem po svojih občutkih izpred toliko in toliko let.
Torej stara sem 13 let: K nam se priseli mamin peijatelj. Poznam ga že od prej, in mi je bil kar všeč in nisem imela nič proti njemu, vendar sedaj, ko je prišel v moj dom, so se stvari pač drugačne. Zagotovo se moj oče nikoli ne bo vrnil. Videla ga nisem že 4 leta, vendar sem si vseskozi tako zelo želela, da bi prišel in bi mi trije bili družina. In sedaj, ko se je vselil ta moški, se to zagotovo ne bo zgodilo. Mama mu pere, pripravlja obroke, tudi meni naroča, da moram pripraviti večerjo, da le njen ljubček ne bo lače. Jaz pa si sama perem že od 10 leta, pa tudi nikoli me ne praša,
če sem lačna ali pa žejna, le z njim se nenehno smehljata, pogovarjata in kljunčkata. Jest sem pa itak peto kolo. Kaj je blo zadnjič! S prijateljicami se v dnevni sobi lepo igramo trgovino. Jasno, da smo iz kuhinje odnesle vse potrebno,
moko, sol ,sladkor itd. Pa pride on domov, pogleda v dnevno in pravi, da je mislil, da smo se odselili, ker je prazna kuhinja. S prijateljicami smo vse pospravile in one so odšle domov. Mami je delala popoldan in zvečer je blo vse O.K. Nasledni dan pa je čist znorela, kaj da imajo moje prijateljice za iskat pri nas in se igrat z našimi stvarmi, Tudi par klofut mi je primazala. Takoj sem vedla, da me je zašpecal, in on naj bi stopil na mesto mojega dragega atija. Moj ati mi kaj takšnega že ne bi naredil. Nikoli, pa naj bi naredila še takšno neumnost, me ne bi zatožil, ampak bi me zagovarjal. Ta pa ne. In pred parimi dnevi, ko e mi je spet zgodila krivica, sem ga nagonila. Dobesedno. Kaj pa misli da je. Naj gre, od koder je prišel, pa bo spet mir. In je pripravil kovčke, da gre, pa se je pol mami cmerla, pa ga fehtala, in je jasno ostal. Več ji je en dec, kot lastna hči.Kolikokrat jokam,
da imam zjutraj čisto objokane oči, pa misliš, da to kdo opazi. Mami me vidi samo takrat, ko kaj narobe naredim. Če ne pospravim, pomijem posode, ali če malo kasneje pridem domov. Na mene se tako samo dere, me tepe in zmerja. Pa nej zmerja njega, saj je za vse kriv on. Pa ne misli, da sem tiho. Jo naderem, ji vse zmečem v obraz pa ona sploh ne vidi, kako mi je hudo. Kako trpim. Najrajš bi kar umrla, saj nikomur ni zame. Edinole stari mami, ona me ima rada. samo da je tko daleč, pa ji tega ne smem govorit, ker bo pol nadrla mami ona pa bo nadrla in natepla mene, pa bom spet jaz tagrda. Sem zadnjič pojedla eno pest tablet, da bi umrla, pa nisem, samo slabo sem se počutla. Me prav zanima kako bi se pol drla, tale moja mami, pri mojem grobu. Mi je blo tesno pri srcu, najhuje mi je blo zaradi stare mame, ker njej bi bilo najbolj hudo. Ona bi najbolj trpela, in zaradi nje se splača potrpeti.
Stara sem 14 in pol, in hodim v 8 razred. Sem lansko leto spoznala enega fanta in imava danes zmenek pri sošolki. Še dobro, da smo eno uro prej končali, da bom imela več časa. In je prišel. Uf kako je luštkan. Pri sosolki stojimo na verandi in se pogovarjamo. Njegovemu prijatelju pa je všeč šošolka. Tako fino smo se imeli, da je ura kar lavfala, in se je naredila tema. Hitro sem odšla domov. Na pol poti sem videla mami, kako mi gre naproti. Vedla sem, da jih bom fasala in da me bo nadrla.
In ona, kar tam na cesti me je začela tepst z šibo, pa vpit in sem ji ušla. Sem šla nazaj k sošolki in potem nisem hotela domov. Pa sem fantu rekla, k sreči je bil s prijateljem še tam, da ne grem domov, ker bo groza, in da grem k njemu domov.
Pa je rekel, da ne ve, kaj bo mama rekla, pa je prijatelj rekel, da lahko prespim pri njih. In smo šli. Fant me je peljal na kolesu. Med potjo pa mi je pravil, da jih je pri
prijatelju veliko doma, da imajo bolj tako tako. Men je bilo seveda vseeno, kako imajo tam. Pa mi je prigovarjal, in še prigovarjal, in na koncu sem uvidela, da je najbolje, da grem domov. In me je peljal domov(hvalabogu, pravim danes).
Ko sem prišla domov, je blo odklenjeno, pa tud mami mi ni prišla več težit.
Sam pol v nedeljo je bil pa spet cel hudič. Ji je rekla soseda, da sem bla zmenjena z enim kondukterjem pred pošto, kar je totalna laž, in je šla ta soseda ravno od maše, in sem se začela drt na to k…. farško hinavsko, ja prav si slišala, točno to sem ji rakla. Pol me je pa ta mamin ljubček(je mislil, da sem mami rekla k…., kar bi tudi lahko ji) me je zagrabil za roko, me je udaril in popraskal po roki. Takrat šele sem znorela. On bo mene tepel. On mene. Sem mu vse povedala, kdo da je.
Sem mu povedala, da me moj OČE ni niti enkrat udaril, me bo pa on. Ja misli si naj.(Nikdar več me ni udari.)
Zdej bo kmalu novo leto, in onadva sta se poročila, ker je mami noseča.
No, da bom mela bratca al pa sestrico, to mi je pa zlo všeč, Vsaj ne bom več sama. Bom lahko šla na sprehod z njim. To mi je res všeč. Je ena mamina prijateljica na poroki rekla, da moram njega zdaj klicati ati. Ha, pa kaj si ona misli. Jaz svojega očeta že imam, in samo on je moj ati, čeprav zdej, jasno ne more več pridet k meni, k je on tukaj, in ga nisem vidla še skoraj 6 let. Ampak jat vem, da me imam zelo rad, in bi zagotovo prišel, če bi seveda lahko, pa ne more. Enkrat je bil celo v zaporu, in mu je bilo tako hudo, mi je pisal, kako me ima rad, kako zelo si želi, da bi se vidla, in da mu pomenim vse na svetu.
Zadnjič sva z očimom gledala tv, in sva ležala na kavču. Pol me je pa drugi dan začel otipavati po prsih. Je rekel, da imam že velike. Pa sem se mu zmuznila.
In to je počel še nekajkrat, pa vedno je bil tko prijazen.
In končno. Rodil se j moj bratec. Sem mami čestitala, pa mi je sam mal roko dala,
pol sta se pa z očimom objemala. Mene pa k da ni. Pa je na tisti dan, ko se je rodil, prišel pijan domov, pa je hotel k men v posteljo, pa sem ga komaj pregovorila,
da ni šel in je šel k sreči spat.
zdaj je bratec že doma. Je tolk luškan. Prav prima je. Sam mami je pa tečna, ko sam hudič. Skoz vpije, sam delat moram. Ko je blo treba po banco v Lj. sem mogla jaz. Je tako pihal, pa takšen mraz je bil, očim pa je bil lepo doma in gledal tv. In zadnič, ko sva se z mami spet kregale, sem ji pa povedala za očima, kako me je šlatov. Pa je drug dan rekla, si moreš mislit, da sem se mu jaz nastavljala.Ampak, potem se me ni nikol več niti s prstom dotaknu. Moram še to povedat, da mi čestital za vsak rojstni dan, in ko je dobil plačo, mi je vedno prinesel bombone. No saj tako slab tud ni, samo ko ne bi pil.
Sedaj imam že 16. let. obiskujem trgovsko šolo, in to samo zato, ker nisem smela na ekonomsko. Teta mi je rekla nej grem na šiht, bom vsaj imela svoj denar. Bi blo res najbolj pametno, pa mi mami tega ne pusti, pa še star ata pa stara mama sta rekla naj naredim šolo, bom vsaj kaj znala.
No in sedaj sem, tam kjer se učim, spoznala enga fanta. Je tak resen. Pa lušt, pa frajer je tud. Njegova mami ni taka k moja, ob nedeljah hodijo na izlete pa to.
Sej mami še ne ve. Se grem lepo z bratcem peljat s kolesom, pa fant pride, pol pa skupaj klepetava.
Imam jih sedemnajst in odločila sem se, in smo šli jaz, moj fant in njegov brat k mojemu očetu. Sedaj je že poročen in ima sina s to ženo. Samo v vasi kjer živi ne smejo vedet, da sem jaz njegova hči, zato ker so rekli, da je vdovec , in bi pol otresal jezike, in smo rekli, da se nam je pokvari avto in ga je fant pripeljal do avta.
Ko sem ga zagledala, videla ga nisem že sedem let, sem se začela jokat in sem mu planila okrog vratu.(niti danes , ko to pišem , ne vem, ali me je objel tudi on)
Potem smo se vsedli na travo in ati je začel govorit, kako je blo ko je bil z mami,
in kako je on vse pri hiši naredil. Ni bilo tako kot je pravil. Se je lagal. Že res, da je moja mami grozna , da me je tud skoz k atiju podila in rekla da me ma že dost.
Ampak to kar je rekel ati pa tud ni res. Pol je do avta prišla njegova žena s njegovim sinom, mojim bratom, pa se mi je zdel, da je boljš da zdej gremo.
Samo to sem slišala, da ga je vprašala, kdo je pa to, on pa ji je rekel, saj veš.
Pri nas doma smo se še naprej drli in zjali, prepirala sta se tudi mami in očim,
in očim se mi je včasih že prav zasmilil, tako ga je mami nazjala.
poročila sem se pri 22, s fantom s katerim sem bila pri očetu. Pred poroko sem želela videt očeta, in čeprav je delal samo 3 km stran od mene ni prišel. Zadnič sem ga živega videla pri 21 in potem mrtvega pri 29. Mojih otrok ni videl nikoli. Na njegov pogreb nisem šla, samo z družino sem ga šla pokropit. Hčerama sem tisti dan , ko smo šli kropit dovolila vse. Pojali sta se po hiši polni žalostnih ljudi, se smejali in skratka počeli čisto vse neumnosti, ki sta jih želeli. To sem jima dovolila.In če bi obrnili trugo in jo vrgli na tla , ne bi imela nič proti. To je bil njun edini stari oče(tast je umrl, in ga niti jaz nisem poznala). In ta dan sta si zapomnili.
Moje srce me je zaradi tega zelo bolelo. In boli tudi sedaj, ko to pišem, in mi tečejo solze. Moja mama je umrla pred 4 leti. Za rakom. vseskozi je bila bolana. Sklepna revma. Pazila je moji hčerki in jima bila zlata stara mama. Velikokrat sem jo zalotila, kako želi popravljati svoje napake pri njiju. Tudi oni sta ju imeli zelo radi.
Prepirali sva se do nekako 2 let pred njeno smrtjo. Takrat jo je zadela kap. Šele takrat sem uspela umsko, torej s pametjo dojeti tudi tragedijo njenega življenja.
Torej potem , ko jo je zadela kap, sem se odločila, da ne bom nikoli več zavpila nad njo, in skratka bom pridna punčka. Potem je umrla za rakom. Vsak dan sem jo obiskovala v bolnici, ona je računala name in jaz je za nič na svetu nisem želela razočarati. Zadni pozdrav je bil dvig roke. ko sem odšla, je urla čez deset minut.
Nekaj let sem tudi prekinila stike z njo , bratom in očimom.
In kaj naj ti rečem. Kaj ukreni in kaj stori. Tvoja hči je v najbolj uporniških letih.
Danes te potrebuje, kot te ne bo nikoli več. Ve, da se obnaša narobe. Ve, kaj se sme in kaj ne. Vendar bi ti rada povedala le nekaj. Nosi jo srce. Posluša srce.
Svoje srce. In vidi zgolj svojo bolečino.
Rada bi, da bi me slišala. Potrebuje te, tebe , svojo mamo, tvoje razumevanje, tvojo ljubezen.
Tudi jaz sem potrebovala zgolj mamo in njeno ljubezen. In če me danes vprašaš,
kaj moraš storiti, lahko le rečem , da ne vem. Vem samo to, da je bila moja mama
MOJA MAMA, in ona bi to mogla vedet. jaz sem tulila zato , da me bodo vidli, opazili, objeli.
Na tebi pa je, da ugotoviš, zakaj tuli tvoja hči.
Spreminjam nick.
To ni moj pravi nick.
Spoštovani vsi, ki ste se tako hitro odzvali na moje pisanje. Rada bi vam vsem vam povedala, posebej pa Lari, da otroka sem rodila, tako kot na milijone mater in res je, ni ona kriva, da je prišla na svet, pa tudi jaz kot mati nisem kriva, da je hčerka taka kot je. V svojem prejšnjem zakonu nama s hčerko ni bilo luštno, zakaj bi se torej ločila od svojega prejšnjega moža. Bilo je hudo, v družini je botroval alkohol, Ogromno sva trpeli, bežali sva pred očetom, ker naju je pretepal, nama grozil itd. Od njenega rojstva pa do ločitve sama skrbim za hčerko, povsod je šla z mano, vse grozote sva doživljali skupaj, nikoli je nisem zapustila niti za minuto, saj takratnemu možu je nisem mogla zaupati v varstvo. Uspela sem zbežati iz pekla, poiskala sem si moža, ki naju ima rad, pridno skrbi za naju, veliko se pogovarjamo, cele večere preživimo v pogovorih, razmišljanjih. Da ne bo pomote; hčeri ne nudimo samo materialnih dobrin, nudimo ji tudi toplo besedo, razumevanje, svetujemo ji kako naj se spopada s težavami, Tudi v šoli ni vzorna učenka. Težko dojema šolsko snov in ima probleme z učenjem. Sicer se v družbi hitro znajde, a kaj ko prijateljic si ne uspe obdržat. Krivda je verjetno v njej sami, saj se v začetku lepo obnaša, kasneje ko osvoji znanstvo pa pokaže svoj značaj. Sama sprememba okolja, moj odnos do mojega sedanjega moža ji ni bil neznan, saj sem ji vse lepo razložila in je bila pripravljena na to. Nekoč jo je moj mož uprašal, zakaj se tako grdo obnaša, pa mu je kar na hitro in enostavno povedala, da zato,ker ji je vzel mamico. Seveda ji je razložil, da to ni tako, a kaj ko vstraja pri svojem. Tudi za njenega očeta ji govorim, da naj ga spoštuje in naj ga ima rada, nagovarjam jo, naj ga pokliče po telefonu, vendar me le malokrat uboga. Tudi njen oče jo je v enem letu obiskal samo dvakrat, odpeljal jo je na pizzo in jo kar hitro pripeljal nazaj, saj se do njega samega vede neprimerno, take kot je pa je ne mara. Vedno govori, da nima denarja. O njemu ji govorim kar se da lepo, ona pa noče slišati za njega. Sama pravi, da ve, kakšno je bilo življenje prej in da ne želi, da bi se ponovilo, a kaj ko pravi, da sama ne ve zakaj je taka, zakaj se tako obnaša. Saj potem ni čudno, da tudi psiholog ni mogel najti pravega odgovora na naše težave. Lara, a si pozorno prebrala moj post v katerem sem napisala, da je še nikoli nisem udarila, nedavno tega je bilo prvič. Da si bila ti prisotna, bi moje dejanje sigurno odobravala, razen, če si ena tistih, ki se vzgoje otrok uči iz učbenikov in ne iz življenja otrok in staršev. Mimogrede me seveda zanima, kako vzgajaš ti svoje otroke in kakšne rezultate dosegaš.
Štrupantelnu se zahvaljujem za odgovor, pa mikiju tudi, saj sta bila precej zivljenskav svojih odgovorih. Še naprej si želim čimveč vaših mnenj in nasvetov.!
Hvala!
Razočarana
že spet govoričenje, kako grozen značaj ima tvoja hči – nima nikakršnega groznega značaja, nič “taka pač je” – zakaj pa je taka!? Pa daj malo razmisli, kaj govoriš, najprej opisuješ, kako grozno je bilo za vaju, potem pa, kako grozen značaj ima ona! Zakaj le?
Še enkrat: ne rojevajte otrok, katerim ne morete nuditi ustreznega okolja. zakaj pa si imela otroka z alkoholikom (ja, je začel piti, potem), prevzemi odgovornost za te stvari.
razumem, da je to hud problem, saj ravno zato pa nehaj blatit hčere, ki je ogromno pretrpela – poleg vsega pa ji še mati govori, kako je grozna! Skoraj ne morem verjet: SAMA napišeš, kako hudo je bilo za obe, potem pa jamraš, da se s hčerko hude stvari dogajajo! Jasno, da se! Še huje je lahko!
Preteklosti se ne da spremenit, lahko pa ukrepaš sedaj. Jaz osebno mislim, da hči potrebuje zelo veliko pomoč, ti pa tudi! Mislim, da bi obe morale na pogovor k strokovnemu svetovalcu.
Vse to je razumljivo, kar je nedopustno, je, da krivdo za hčerino “grdo” obnašanje vališ na njen “značaj”! Daj se malo zamisli, v kakem okolju je rasla! Polna bolečine in gneva ter besa je – s tem se na da kar tako soočit! Samo ne govori, kak grd karakter ima!
V prejšnjem pismu nisi omenila, da vaju je tepel – v tem primeru je situacija drugačna – jasno, da noče stikov z očetom, v sebi je globoko jezna. Take jeze pa se ne odpravi s siljenjem v spodobno obnašanje. Morala bo čez hud proces, ki bi najverejetneje moral biti voden s strani strokovnjaka, da očetu odpusti – da bo lahko normalno zaživela.
Samo malo več razumevanja do nje pokaži! ne pa jo obtoževat, kakšna je! ne pred njo, ne v sebi, ker ona to čuti! In normalno, da ne more normalnih stikov navezovat z ljudmi – in nič ni “sama kriva”! To je otrok v hudi stiski, ti pa ji s svojimi obtožbami in neko kvazi disciplino še bolj škoduješ! Ja, lahko postane ubogljiva punčka, ampak lahko zboli od potlačenih izjemno negativnih čustev, ki jih je treba sprostit, ne pa “ukrotit”!
Še enkrat: RAZUMI JO, NE PA KAZNUJ ZA NJENO STISKO!
razočarana, glede marsičesa si lahko razočarana in to je razumljivo, samo ne govori o HČERI, da si nad njo razočarana! Bodi razočarana nad svojim življenjem, nad stvarmi, ki so se dogajale, ampak razumi, da je hčer ŽRTEV in da je stara 14 let in je v stiski! kaj pa je razočaranje? Razočaranje je zlom pričakovanj – torej si pričakovala, da bo hči drugače odreagirala na družinsko situacijo – no, pa ni! In ima vso pravico do tega ob nasilnem pijanem očetu, pred katerim je morala bežati! Kaj pa naj bi storila, skomignila z rameni in rekla “no važno, da je mimo”?! To zanjo ne bo NIKOLI mimo!
Če si jo rodila, prevzemi odgovornost, da si jo rodila v tako neprimerno okolje. razumem, da ne vidiš izhoda in je res zelo težka in nezavidljiva situacija, ampak moti me tvoje spačeno razmišljanje, da sploh govoriš o hčeri kot o otroku težkega, groznega značaja in neki krivdi, pa kaka je…!
Obnašanje hčere je le klic na pomoč. To so znaki hude stiske, ne pa nemogoč značaj! Samo to že spredvidi. Od tu dalje je pa trnova pot. To je življenjski problem, še enkrat predlagam, moje mnenje, poiščita strokovnjaka.
Seveda je velika verjetnost, da hči ne bo hotela o tem niti slišati. Potem pa ji nudi razumevanje, razumevanje in še enkrat razumevanje, BREZ KLOFUT! Ena je preveč! Jih je dobila že dovolj! Zdaj je čas za kaj drugega!
Razočarana !
Zadeve ni moč rešiti na kratko. Delno preko foruma, ostalo pa s POGOVOROM.
Priporočam, da s partnerjem prebereta knjigo Vzgoja hčera, avtorja: Jeanne in Don Ellum, izdala založba Orbis. Tako bosta izluščila vzroke in dobila pravo pot za vzgojo najstnice. Dekle si obupno prizadeva in kliče Rada me imejta! Ugotovita, česa je je strah! Vse njene muhe – tudi agresivnost – izvira iz strahu. Andi
Lara! Očitno razumeš vse narobe. Obsojaš me, kot da sem najslabša mati na svetu. Ljudje, ki me poznajo vedo, da ni tako. Prosim, ne obsojaj me po nedolžnem, imam problem, ki sem ga objavila na forumu z namenom, da mi poskušate pomagati, ne pa da od tebe Lara, poslušam samo kritike, ki si jih verjetno posredovala iz kake knjige, ne pa iz svojega življenja. Če ti moj post ni všeč, prosim, spreglej ga in beri kaj takega, kjer ti ne bo treba pametovati in soliti pamet človeku, ki je iz obupa napisal in zaupal svoj problem.Oglej si poste Mikija, Štrumpantla in Andija, ki očitno razumejo situacijo. Nisi pa mi odgovorila, kako ti vzgajaš svoje lastne otroke. Otroci niso predmet za filozofiranje, pač pa zato da jih imamo radi in jih vzgajamo po svojih močeh in znanju v poštene in celovite osebnosti, ki se bodo morali soočiti s pravim, krutim življenjem, ko odrastejo.
Draga Lara!
Vaši posti so resnično en kup nakladanja kaj se ne sme ,v njih pa ni zaslediti nič konkretnega.Ogromna obsojanja,drugega pa nič!
Saj tukaj ne obsojamo ljudi,če imate kakšen dober nasvet ga prosim zaupajte.Če ste pa polni nekih teorij,ki niso povezane s prakso,potem je bolje,da malce utihnete.
Razočarana mamica se je obrnila na forum z namenom,da ji kaj pametnega svetujemo in koneckoncev ne, da jo obsojamo.V njenem pisanju je čutiti ogromno ljubezni,nevem mogoče jo vi niste začutili,jaz sem jo.Priznam velikokrat delamo napake,a žal nas prevečkrat v to privede sam nori tempo živlenja in stalni problemi,ki se kupičijo iz dneva v dan…Ste vi draga moja Lara popolna.Resnično nič ni videti v vaših postih,kako ravnati,kako pomagati…
Tole temo spremljam od začetka,marsikaj bi tudi sama dodala,saj sem tudi sama mamica,poleg tega sem v takem poklicu,da bi take probleme morala reševati z levo roko.Pa se velikokrat tudi sama znajdem v slepi ulici …In ko premišljujem kaj vse me še čaka (otroci so namreč še majhni),me je včasih kar groza.Moji predhodniki so veliko uporabnega napisali,se strinjam z njimi..
Nočem se ponavljati,zato ne dodajam ničesar. Dragi razočarani mamici bi hotela povedati samo to,prisluhnite svojemu srcu…s tem boste prisluhnili svoji hčerki,čimveč se odkrito pogovarjajte..Upoštevajte mnenja in želje (seveda kolikor so mogoče) drug drugega.Čas je,da zaživite vsi skupaj lepo…a žal se tega ne da narediti hitro ,kar čez noč.Zgradite trdne temelje,da vam bo v bodoče lepo.Veliko sreče vam želim in medsebojne ljubezni….SREČNO !!!
Draga moja perla
Ob tvojemu postu, ki si ga napisala sem brez besed.
Verjami mi, da na tipkovnice mi solze lijejo.
Hvala ti za tvojo podporo in razumevanje…
Verjami mi, da me je Lara razočarana. Saj vemo, da so naši otroci naše bogastvo. Lara mi pa piše kot, da bi bila najslabša mati na tem svetu….
Tebi tudi želim vso srečo in oglasi se še kaj.
Prav lep sončen dan.
Razočarana
Meni se pa zdi, da je Lara kar pametno napisala.. sicer dolgo in ostro, tako da je verjetno zbudila obrambni refleks. Ampak dala je pametne pobude za pogovor in resevanje teh problemov. Razocarana.. ali iscete potrditev za lastne postopke (ki ocitno nikamor ne peljejo) ali mnenja ljudi o tem, kaj storiti? Vzemite si eno uro casa, lepo na miru in se poskusite vziveti v hcerino zivljenje. Postavite se v njene cevlje. Zakaj je zalostna, jezna, prestrasena, uporniska? Jaz vidim dosti razlogov. Recimo tega, da pri svojih mladih letih pricakuje, da bo njeno zivljenje teklo tako kot vase (pri cemer spregleda prijetne stvari). Moski, ki pije, pa locitev, pa razne tegobe. Sami omenjate, da morajo otroci odrasti in se soociti s krutim zivljenjem. No ja veste.. zivljenje za mnoge ljudi ni ravno kruto.. mnogi se imajo kar v redu. Mogoce hci vidi premalo lepih stvari zase v prihodnosti. Ko si v puberteti je zate vse novo in vzorce obnasanja, ki jih vidis v druzini posplosujes na cel svet. In ona vidi odnos med moskim in zensko kot en sam konflikt. Med vami in vasimi partnerji.. pa med njo in vami.. pa med njo in vasim mozem itd. Pri vsem tem ste vi odrasla oseba. Ne smete se pustiti potegniti v njen custveni vrtinec. Zavedajte se, da ima hci tezave in ne pustite, da vas sprovocira do te mere, da jo udarite. To je zanjo potrditev vseh njenih pricakovanj. In ta pricakovanja so slaba. Recimo tisti prizor, ki ste ga opisali, ko je udarila ocima. Se vam zdi, da je bilo to tako cudno? On kot odrasla oseba nosi za tisto vec krivde kot ona.
Pri postavljanju mej je seveda treba biti dosleden. Ampak kot je mislim da Lara omenila, otroci niso sluzabniki, niti niso sodelavci. Otroci so otroci. Vcasih se uprejo pomoci v gospodinjstvu itd. Ne morete je prisiliti, razen s silo.. verjetno se strinjate, da to ne pelje nikamor. Ce imate dogovorjeno, kaj bo ona postorila (ce nimate se dogovorite), bo gotovo preizkusala vaso trdnost. Takrat, ko bo zelela iz tega napraviti sceno, jo preslisite.. pustite, naj bodo stvari kot so. Smeti neodnesene, posoda nepomita.. nic hudega. Svet se ne bo podrl, ce stvar ne bo narejena tisti hip. Ali pa postorite kar je treba sami, kot bi naredili, ce hcera ne bi zivela pri vas. Pocakajte, da se pomiri in se potem pomenite z njo. Pa brez ocitkov. Razlozite ji, da mora vsak malo prispevati, da ljudje lahko zadovoljno zivijo skupaj. Dodajte se kaj prijetnega, povabite jo s sabo na sprehod, pokazite, da jo imate radi, ceprav je se pol ure nazaj tulila in zmerjala. Pa pozabite na ukazovanje.
Pa se to… pomoc ste iskali pri psihologu? Enkrat? (Se mi zdi, da ste tako napisali.) Mogoce bi pa lahko se poskusali. Lotite se prave druzinske terapije pri izsolanem psihiatru. Srecno!