Prosim, pomagajte mi
Tolikokrat sem vam že pisala, se vam izpovedala, potožila…. zdaj pa sem to storila. Po 12 letih sem ga zapustila. Odšla sem. Zbrala sem toliko moči in naredila konec. Kljub vsemu pa me boli, boli. Rada bi vam povedala, ker žal nimam nikogar drugega. Sam je odšel s sestro na morje, meni ni povedal niti besede, niti ni namignil. Preprosto je šel in ona z njim. Njegovi starši, prijatelji in sosedi so vedeli, samo jaz ne. Zvečer mi je poslal sporočilo, da naj uživam, ko ga ne bo doma…. Odločila sem se, da niti minute več ne vzdržim. To sem povedala njegovim staršem, oče je jokal in prosil, naj ga počakam, njegovi mami pa je bilo vseeno, še to mi je rekla, da me le ne bo prepričal, da bom prišla nazaj (kot že dvakrat). Vzla sem le obleko in nekaj malenkosti, drugo sem mu pustila. In odšla. Jokala za vsem kar sem pustila, psa, mačke… pa tako sem želela ostati z njim. Vendar ni šlo. Tri tedne ni govoril, hodil je pozno, ni povedal kje je bil…. In ko sta prišla iz morja me ni poiskal ali poklical. Po enem tednu (včeraj me je poklical) in kaj je rekel? Kje sem? Pa da mi mora še dvakrat vrnit. Da je bilo to zato ker sem jaz šla službeno za dva dni na izobraževanje. Takrat mi je dal na razpolago, da se vsak dan zvečer pripeljem domov in ne grem s sodelavko ampak sama. Itd. Niti občutka krivde, nič ni imel povedat, samo očitat, da mi bo lepše, boljše, da je služba moja družina itd…. Rekla sem, da mi ga ni treba poslušat, če ne bo povedal kaj drugega, pa je reklel, da naj uživam itd…. Rekla sem adijo in izklopila telefon. Res ne vem, ali ne bo nikoli dojel, da je delal narobe. Nikoli ni bilo naju, vedno so bili zraven starši. Najprej oni, potem midva, če sploh. In to boli. Ne želim več takšnega življenja, poniževanja, kreganja….. nikoli več. Ampak kako boli, ker se ne morem sprijazniti s tem, da vali krivdo name, da sem vse jaz kriva, ki sem bila samo doma, delala, ustregala, ga ubogala…. in kako boli ko spomnem, da bo imel drugo, da se bo poročil, imel otroke in da bosta živela v mojem stanovanju. Privoščim mu srečo, ker je drugače dober človek, deloven, samo do mene ni znal biti. Raje sem celo življenje sama, kot pa da živim tako. Zbolela sem in verjetno bi še bolj, če bi ostala. In ne smem pomisliti, kako bi bilo, če bi imela otroka z njim. Kako bi se morala boriti. Njegova mati pa mi reče, kaj vse je ona dala skoz, pa hči, itd… da je pač včasih treba potrpeti. Halo? Potrpeti? Včasih? Samo delati, nikoli ne počivat, uživat? Si ne kupit oblek, si ne privoščit vikendov….. iti na obletnice, na piknike, na obiske k prijateljicam. Ko bi bilo samo nekajkrat. Pa se je ponavljalo leta in leta. Prosim vas, da mi pomagate, da prebrodim to, prvo krizo. Zdaj je še sveže, komaj teden dni. Vem da bo hudo, hujše čez kakšen mesec, samo kako naj se imam rada? Mi priporočate kakšno dobro knjigo, da pridobim na samozavesti? Prosim vsaj za nekaj spodbudnih besed. Ne želim se vrnitit v svet iz katerega sem komaj ušla. Ali mi ostane še čas za družino, kljub 30 letom? Kako naj neham mislit, kako bo srečen z drugo in zakaj ne more bit z mano? Prosim ametist in ostale, ki ste odšle, ki ste me pol leta bodrile, naj odidem kako ste preživele? Sem namreč brez prijateljic. V bloku me že ta teden čudno gledajo, kaj počnem doma….. Sram me je, čeprav vem, da nisem sama kriva.
Vera,
ne morem si kaj, da ti ne bi povedal, ko sem bral tvoje pismo od tretjega stavka sem bil vesel. vesel zate, kajti zbrala si toliko moči, da si se soočila z resnico in se odločila, da edino kar šteje v tem življenju si ti in tvoja sreča. Kajti le srečna, boš lahko srečo tudi delila.
Ko nam življenje postane rutina, si ga kljub mukam ne želimo spreminjati, ker se bojimo, da bo še slabše, ampak ta občutek je samo zato, ker bolje ne poznamo. Ko bo minil en teden ali dva in čez mesec, boš ugotovila koliko več energije imaš in to zato, ker si si končno začela posvečati čas, samo zase. Ljudje potrebujemo energijo in si jo lahko nafilamo samo sami. Imela si pogum,d a se odločiš za tako pomemben korak kot je odhod in ločitev, upaš si nam napisati svojo zgodbo, prepričan sem,d a boš zbrala tudi toliko moči, da boš končno zaživela na novo.
Kar pa se tiče žalosti ob drugi ženski, ker bo živela z njim v tvojem stanovanju in imela z njim otroke, naj to povem, iz vsega tega kar si napisala, bi bil jaz žalosten, da bo nekatera druga padla v to jamo groze in ljubosumja. če nekoga nimaš niti toliko rad, da bi mu privoščil svobodo in srečo, potem je bolje da odide, kaj spoznal bo šele takrat, ko bo videl, da lahko živiš sama. Tudi stavek, da ti mora še dvakrat vrniti, me je popolnoma prepričal, da sem bil vesel tvoje odločitve.
Življenje je ena sama pot in samo od nas je odvisno, kako se bomo na tej poti matrali in trpeli. Saj veš, da nekateri ljudje, kljub težavni poti vseeno uživajo.
Enkrat sem slišal, ko je vprašal nekdo človeka, zakaj si tako želi nazaj spomin, ki ga je izgubil, saj je bilo eno samo trpljenje.
In rekel mu je: ker je to moje trpljenje.
Sprejmimo sebe takšne kot smo. V dobrem in slabem. Bolj kot si bomo priznali, da zaslužimo bolje in več, prej bodo tudi okoli nas ugotovili, da smo tega tudi vredni.
Bodi vesela, kajti nimaš več veliko spon, razen spomini, ki te delajo žalostno. spomin, naj ti bo samo v opomin, da ne boš ponovila napake. Zato bodi za ta spomin samo še vesela. Ko to storiš, si opustila še zadnjo oviro in lahko mirno stopiš na novo pot.
veliko sreče ti želim, ko ti bo pa hudo, pa kaj napiši in spet bomo modrovali. Saj ne pomagamo samo tebi, ampak vsak z svojimi izkušnjami prispeva delček življenja, ki ga lahko najdemo tudi pri sebi. Tako nam ni potrebno delati istih napak in smo lahko drug drugemu za te izpovedi samo hvaležni.
In kot vidiš, čeprav si prišla s prošnjo, že daješ.
primož
Živijo Vera,
najbrž sem kakšen tvoj starejši post zamudila, ampak ob tem zadnjem bi ti pa vseeno povedala kakšno vzpodbudno besedico.
Vidim, da si dobila pohvale že od Primoža, da si storila korak, ki si ga storila…in hvala bogu, da si toliko pametna punca, da si to storila sedaj. Praviš, da imaš 30 let in razmišljaš, kako bo s tvojo (bodočo) družino…veš kaj, …kaj pa je bogih 30 let v primerjavi z neskončnostjo…
Verjamem, da si priletela z ritjo na tla, da se ti je sesulo obilo dobrih planov in želja..ampak..s takim tipom…kako bi pa zgledalo tvoje življenje čez 10..15 let? Pa še enega otročka si zamisli zraven? Ne, ne… Da bi bila vedno v drugem planu, ker bi bili njegovi starši v prvem…
Je že tako, da si želimo biti ob ljubljeni osebi prva violina.
In glede na moč in korajžo, ki si jo izkazala, kljub temu, da si sedaj žalostna in zaskrbljena, kaj bo prinesla prihodnost menim, da bo tisti pravi dirigent, ki bo znal ceniti in uživati ob melodiji prve violine, šele prišel..
Najlaže na tem svetu je iskati krivdo in valiti krivdo na druge. Dosti laže kot pogledati vase in spreminjati lastne napake.
Ti si naredila dosti: objektivno si presodila zadevo in se odločila, da tako ne gre več naprej. Kaj bo počel odslej tvoj bivši…pa…morda bo spet našel kakšno deklico, na katero bo čez čas veselo stresal krivdo in občutke nemoči..in stvar se ne bo premaknila nikamor.
Vera, glavo pokonci in zakorači v to poletje, ki ti je dano. Brez spon.
Letos bo morda bolj v stilu iskanja novih prijateljstev in krpanja duše,..sicer pa,..človek nikoli ne ve, kakšna presenečenja nam skriva življenje..
Obilo dobrega ti želim
Naj Te obsije mavrica!
Vera, najbrž bo lažje samo za nekaj trenutkov, pa vseeno: kar si zaslužiš, si tudi dobila- svobodo in srečo, ki bo prišla, ko boš nehala misliti na karkoli, kar te bo spominjalo nanj. In veš, morda ti bo pomagalo, če poskušaš sešteti vse minuse, ki ti jih je prinesel in vnesel v življenje. Verjemi, tudi sama sem šla skozi podobne dneve, mesece. Pa se je izplačalo. Samo potrpeti je treba in velikokrat pogoltniti vsa obrekovanja in trde besede, ki so in najbrž še bodo prišle.
Ko pa ti ne bo šlo, kot si želiš, ko se boš spet spomnila nanj, sedi za računalnik, napiši mail, ali pa kogarkoli povabi na klepet. Najbolj te bo moril čas, ki ga boš imela naenkrat preveč. To vem. Zagotovo. Takrat se prisili in delaj. Karkoli. Samo da si zaposliš misli.
Vem. Uspelo Ti bo. In takrat, tam nekje, te čaka sreča…
Nataša
Bolečine bodo sčasoma zbledele, verjemi. Pri 30 si še dovolj mlada za vse, kar si želiš. Sama sem pred dvema letoma in pol sprejela podobno odločitev, še hujšo v bistvu. Po 10 letih skupnega življenja sem pobrala šila in kopita zaradi nesmiselnih razlogov. Ko pogledam nazaj, se zgrozim, kaj sem storila, vendar mi ni bilo nikoli žal. Imela sem čudovitega partnerja, ki bi vse in še več naredil zame, kar me je v bistvu utesnjevalo. Nekaj časa sem bila nesrečna, zaljubila sem se v napačne osebe in zelo trpela, ker sem preveč poštena, da bi lahko živela dvojno življenje. Vedela sem, da se bo to ponavljalo in iz spoštovanja do sebe in njega sem se odločila oditi. S tem sem prizadela še veliko drugih ljudi in bilo je zelo težko. Mislila sem, da si bom izjokala oči, huda krivda me je mučila.
Toda kljub temu je bila to modra odločitev. V tem trenutku spet razmišljam o usodnih korakih. Ugotovila sem, da sem samostojno bitje, ki ne potrebuje niti moža niti otrok, zato se ne nameravam z nikomer resneje vezati. Mogoče se sliši to nezrelo, toda trenutno se počutim tako. Ne izključujem pa možnosti, da si premislim ob pravi osebi. Pri mojih letih pa je težko biti romantičen in pričakovati, da bo mimo prišel kakšen princ. In to samski 😉
Ne obupaj, tvoja odločitev je bila modra in premišljena. Ne glej nazaj in ne poskusi si predstavljati, kaj bi bilo če bi… in kako bo, ko bo našel drugo žensko. Do tega ima pravico, kot imaš tudi ti pravico, da si ustvariš družino, ki si jo želiš. Pri tem pa ti ni treba hiteti, da se ne boš še enkrat znašla v podobnem položaju.
Veliko sreče ti želim.
Draga Vera,
resnično sem vesela zate. Kljub temu, da sedaj preživljaš težke čase, ampak, vedi, da si storila prav. Boš videla, vsak dan boš dobivala drobne potrditve, da je tvoja odločitev pravilna. In naj ti ne bo niti za sekundo žal, da si odšla. Ampak kot sem razbrala iz tvojega pisma, si že dvakrat odšla in tudi prišla nazaj. Tudi tokrat on še vedno računa na to možnost, ampak se ne daj. Ne smeš mu več popuščati.
Sprašuješ se, kako naj pridobiš samozavest. Poglej, za korak, ki si ga storila, si potrebovala ogromno moči in samozavesti. Torej jo že imaš! Pojdi v knjižnico, vzemi kakšno pozitivno knjigo. Meni v težkih trenutkih, ki jih sedaj na srečo ni več, pomaga knjiga Verjemite in videli boste, Wayne Dyer. Takšnih knjig je na kupe. Žal se zdaj ne spomnim naslovov, ampak jih boš že našla. Ko čovek nekaj potrebuje, to tudi dobi. Vem, mogoče se tole sliši malo kruto. Ker to pomeni, da potrebujemo tako dobre kot slabe izkušnje. Čeprav se ponavadi sprašujemo, zakaj hudiča se meni dogajajo takšne stvari, zakaj moram trpeti, zakaj, zakaj zakaj….. Ampak boš videla, čas ti bo prinesel odgovor tudi na to, zakaj si morala čez vse to. In takrat boš vedela, da je tudi to, kolikor je že hudo, prav in za nekaj dobro. Tako kot jaz vem, da sem pač enajst let svojega živlejnja morala preživeti z bivšim zato, da imam sedaj to kar imam. In verjemi, da tudi nate čaka nekdo, tvoja druga polovička duše, samo ne smeš se ustrašiti, ko jo boš začutila.
Sprašuješ se, če je pri tridesetih se čas za novo življenje, družino. Draga Vera, za pravo ljubezen ni nikoli prepozno. Spet ti lahko povem iz zsvojih izkušenj. Jaz sem pri dobrih tridesetih, moj novi partner pa pri štiridesetih, začela novo življenje. Pustila sva vse za seboj in odšla na skupno pot, za katero sva vedela, da jo bova morala prehoditi, ko sva se prvič videla. Ne, pa ni bila to ljubezen na prvi pogled, ampak najini duši sta našli pot preko žic, internet. In verjemi, bilo naju ju strah, nisva vedela kaj se dogaja. Na srečo sva imela dovolj poguma, da sva se prepustila življenju in ni nama žal.
In sedaj lahko rečem, da živim, da diham…. Nikogar nimam za vratom, tako kot prej njegove starše, ko sem morala poročati o vsakem koraku, ki sem ga naredila, ko sta bila najbolj pametna okrog otrokove vzgoje. Sedaj živim mirno, brez vsakdanjih stresov, ko že dopoldan pričakuješ, da po popoldan nekaj narobe. Sicer za tovrstno pestrost zna poskrbeti moj bivši, ki išče načine, kako bi se mi maščeval, izkorišča najinega otroka… Njegov ego je tako prizadet, da ne vidi niti en meter pred sabo, hujskata ga pa še njegova starša. Tako da bodi vesela, da nimata otrok, ker bi ga uporabljali za orožje proti tebi. Ampak takšni ljudje so v svoji maščevalnosti tako zaslepljeni, da jim ni pomembno kako, ampak važno da te bodo prizadeli. Žal se ne zavedajo, da s tem uničujejo otroka. Pa oprosti, ker vpletam svojo zgodbo, ampak prsti mi kar sami šibajo po tipkovnici.
Poglej Vera, tudi zate je začelo sijati sonce. Pusti bolečini, da te preplavi, jokaj in se zavedaj, da z vsako solzo odteka tudi bolečina, ki bo vedno manjša. Mogoče boš padla še kdaj v kakšno krizo. Stopi pred ogledalo, dvigni glavo, poglej se, se nasmehni sama sebi in si reci: Vera, zmoreš vse, nič in nihče te ne ustavi na tvoji poto do sreče, ki si jo zaslužiš.
In nikoli, ampak res nikoli več ne pomisli, da bi se vrnila k njemu. Nekje te čaka sreča, pričakuj jo!! In bo prišla….
Držim pesti in mislim nate!!!!
Bravo, punca!
Bom čisto kratka: pri meni je trajalo pol leta da sem se “ozdravila”. Bodi trmasta, ne popuščaj, ne dopusti da te moti v tvojem miru, ne spuščaj se v analize in pogovore z njim! Delaj, beri, vpiši nadaljevanje študija, teči, pokliči stare znanke, pelji svojo mamo na kavo in sladoled,… In uspelo ti bo. Pri tridesetih si pa na začetku najboljših let! Verjemi. Jaz sem danes poročena, bivšega partnerja pa sem zapustila po dvanajstih letih. Pustila sem vse, razen kreditov – enega bom odplačala šele letos. Ampak BILO JE PRAV IN DANES SEM SREČNA!
Pa še to: v bloku te gledajo “čudno” ker si nova, ne ker si sama.
Lahko je dober, delaven…a ljubezni in spoštovanja ni sposoben…
Zato ne jokaj…in tudi tista ki bo z njim ni potrebno da ji zavidaš…lahko le upaš da ji bo morda boljše kot je bilo tebi. Prav si storila.
Zdaj pa le hitro MED LJUDI…poišči družbo, prijateljice-prijatelje…čim bolj si zapolni dan…da ne boš imela časa razmišljat…v mislih se poslovi od njega in ne razmišljaj več o tem kaj bi bilo ali pa pač ne.
Sama sem odšla z otrokom in krediti iz pekla…dve leti sem se pobirala s tal…nobene pomoči od nikjer. Sami očitki. Pospravljat sem hodila ljudem, da sem zaslužila za preživetje. Pa je šlo čeprav je bilo hudo. Hkrati me je žrlo kake bodo posledice na otroku…pa s časoma vidiš da se da veliko popraviti. Ob sobotah sem imela jutro zase…na trg po zelenjavo…v knjižnico prebrat časopise in po nove knjige…skuhat..pospravljat..z otrokom malo ven….zvečer sem brala knjige…izbirala sem jih v knjižnici…čisto po občutku…in najdeš v njih vedno kaj, kar ti da razmišljati, te spodbuja in usmerja v življenju. Zaspala pa sem ob medvedku tako kot moj sine. Pa kaj! Skoraj sem zapadla že preveč v teorijo…nakar sem se nekega dne vprašala…pa res živim to kar mislim da bi bilo prav?…in že sem imela spet veliko dela na sebi…čas pa je tekel zelo hitro. Potem sem počasi videvala kaj zmorem v življenju brez moškega in samozavest je samo rasla. Začela sem ugotavljati kaj hočem v življenju. Nisem bila odklonilna do moških. Šla sem večkrat na pijačo, se pogovarjala in pazila da sem ostala čustveno distancirana. Malo sem nastavljala vprašanja, opazovala kako nekdo živi in kaj govori…in hitro vidiš ali se lahko naprej odpiraš in greš globje v zvezo. Vedno bolj se mi je dozdevalo da vem kakega hočem in po šestih letih je prišel tak, ki je sposoben ljubezni. Seveda sem se tudi sama v tem času zelo spreminjala in najbolj sem zadovoljna, da sem uspela postati vesela, odprta in pozitivna…to pa privlači moški spol bolj kakor videz…
Upam, da sem ti s pisanjem kakorkoli pomagala in verjamem da si dovolj močna in boš dosegla tisto o čemer sanjaš v življenju, kljub trnju ki ga je potrebno prehoditi na poti do ciljev.
Vsak človek si zasluži najboljše, pamet v roke in v svet po nove izkušnje.
Tudi sama sem prenašala podobna ponižanje kot ti….drugi so bili vredni več kot jaz… in ga nagnala iz svojega življenja. Po treh mesecih se še pobiram in vsak dan je lažje. Prebrala se ogromno knjig, katere so mi veliko pomagale, spoznavam nove ljudi in imam čas samo zase.
Ne se obremenjavat z leti, jaz sem stara 32 in vem, da imam še vedno čas za družino. Prepričana sem, da bom našla mojo dušo dvojčico in ko jo spoznala si bom rekla: za to se je splačalo trpeti in toliko časa čakati….
Vera, lahko mi pišeš na e-mail, mogoče se bova še spoznali?