Prosim pomagajte
Drage mamice, ki poznate to bolečino, prosim pomagajte mi z nasvetom. Včeraj je moja prijateljica v 20. tednu izgubila trojčke. Dobila je popadke, rodila, za fantke pa je bilo seveda prezgodaj in so se pridružili vsem vašim zvezdicam. Sama sem sicer imela dva zgodnja (10 tednov) spontana splava, vendar se mi to sploh ne zdi primerljivo z vašimi zgodbami. Ne vem kako naj ji pomagam, kako naj ji poskušam biti kolikor toliko v podporo, svetujte, da ne bom v dobri veri kvasila kakšnih neumnosti, ki bolečino še povečajo.
Hvala!
Tu je z iskalnikom moč najti marsikater odgovor na tvoje vprašanje. Predvsem pa
– bodi tam, ko te bo potrebovala in jo poslušaj
– ponudi ji ramo da se izjoče
– izogibaj se stavkov kot so saj si še mlada, bolje je tako, saj jih še nisi poznala, blablabla… To boli najhuje
Kupi ji knjigo, Prazna zibka, strto srce, naj jo prebere ko bo za to čas. Bo vidla da ni sama v tej bolečini, predvsem pa ji povej za ta forum. Tu nas bo našla in skupaj z njo bomo jokale in se spominjale njenih in naših otročkov, ki jim ni bilo dana biti z nami.
Predvsem pa bodi še naprej tako dobra prijateljica, ne pozabi na njeno bolečino tudi ko bo minilo leto,dve ali še več. Kajti nikoli ne neha boleti, samo naučimo se živeti s tem. Ne pozabi na njene zvezdice tudi takrat, ko bodo že vsi ostali pozabili.
Iskreno sožalje prijateljici
mojca
Pozdravljena Silvacija
prosim, če mi napišeš tvoj email, da se ti javim osebno, ker me skrbi, kar kurja polt me, da ni to ista prijateljica, ki jo poznam jaz, ki se mi ne javi na email in ker sem v skrbeh za njo in njene otročičke. Prosim javi se mi ali pa mi piši ti na email:
Hvala Silvacija
Moje sožalje.
Pusti ji jok, žalost in to ne samo dva meseca po porodu. Bolečina namreč traja in velikokrat je najhuje, ko bolečina pride za nami.
Si že na dobri poti, ko se sprašuješ kako. Predvsem bodi tam, čuti z njo in jo poslušaj. Če si v negotovosti jo lahko tudi vprašaš, kaj ji prija in kaj ne.
Najprej iskreno sožalje obema. Vem, da ni receptov, kako se obnašati. Vendar ti iz lastnih izkušenj lahko povem, da je najbolje, da si ti. Takšna, kot si in takšna, kakršno te prijateljica sprejema in ima rada. Se ne pretvarjaš, ne tolažiš z nepotrebnimi besedami (kot so napisale že predhodnice: saj si še mlada, saj bo bolje, lahko bi bilo huje, če bi imela prizadete otroke, saj boš še imela otroke, – vse te nesmiselnosti tako zelo bolijo……). Poslušaj jo, jokaj z njo, čez čas jo lahko že tudi kaj vprašaš, naj govori…. Mamice rade govorimo o svojih otrocih, posebej tistim ljudem, ki so nam blizu. Ne izmikaj se, če te bo potrebovala. Tudi čez čas govori z njo o njenih otrocih, ne pozabi nanje niti čez več mesecev, let,…. In zelo hudo je, če se čez par mesecev ljudje delajo, kot da se ni nič zgodilo. Ne govori ji, da je že čas, da enkrat preboli… Vsi okrog nje ji dovolite čas za žalovanje.
In kot je napisala mi3: kupi ji knjigo Prazna zibka, strto srce. Krasna knjiga, meni je v najtežjih trenutkih ogromno pomagala.
Mislim pa, da ji boš lahko v veliko pomoč, saj si že s tem, ko si nas vprašala za nasvet, pokazala, da si res prava prijateljica in je ne želiš prizadeti zaradi nevednosti, kako se obnašati. Velikokrat je hudo tudi zaradi tega, ker se prijatelji nekako “izgubijo” ravno zaradi tega, ker te ne upajo poklicati, priti na obisk… Takšne prijateljice sem vse izgubila, ker čez pol leta se mi je zdelo pa blesavo, da bi se srečale. Ker če jih v najhujših trenutkih ni bilo blizu, jih tudi sedaj niti najmanj ne potrebujem.
Ti kar pogumno pokliči, pojdi k njej, ji ponudi ramo za jok…
Frida, tudi jaz večkrat pomislim nate, ti hočem pisati na tvoje poste, potem pa nekako… saj veš.
Na dopustu je bilo presenetljivo ok, doma sem ugotovila, da sem bila po desetih mesecih končno malce umirjena. Sicer sem se vsak dan spomnila, ampak ni bilo takšne intenzivitete kot doma. Resnično sem se za cel mesec odklopila in se posvetila raziskovanju Grčije. Malce sem se zlomila le na nekem pokopališču, ko sva čisto slučajno nabasala nanj. Sva se sprehodila, si ogledovala spomenike (na vsakem imajo barvno sliko pokojnika in verze, napise,… mi je bilo všeč), nato sva prišla do groba dveletne punčke… bilo je hudo.
Sedaj pa… back in real life. Ni lahko. Počasi se približuje december, se že sedaj tresem in me skrbi, kaj bo.
Pa ti, kako gre? Predvidevam, da ne najbolje, tako kot jaz. Gor, dol, gor, dol…
En topel objem!
Silvacija pozdravljena,
vse kar so napisale predhodnice mogoče pa samo še eno mnenje: “pokaži” ji, da misliš nanjo, da želiš biti ob njej vendar ne pretiravaj. Mamica je na začetku žalovanja in v prvi fazi, ko se šele zaveda resničnega stanja in ahko pomoč ali pogovor s tabo, druženje – odklanja. Kar ni nič narobe in nekateri odreagirajo na začetku tako.
Mogoče se ne bo javila na sms, na klic … daj ji samo vedeti, da si ob njej in potem po občutku – težko je napisati kako: skratka daj ji vedeti, da si ob njej vendar ne rini preveč v njo.
Knjiga je res dobro “darilo” ob izgubi. Mogoče ji še poveš za društvo Solzice, da obstajajo srečanja, pogovori za žalujoče in za sorodnike, prijatelje, za pravna vprašanja se lahko obrne tudi na društvo itd…
srečno,
Ah, težko je, zelo težko. Najtežje v službi, v družbi ljudi z otroki (to je skoraj vsepovsod), vsak te vpraša, kako si, sta? in vedno oklevam kaj naj sploh rečem.
Vem, da dopust prinese nek oddih na poti žalovanja. Ni poznanih ljudi, ni treba razlagati, za nekaj časa “pozabiš” kaj se ti je zgodilo. Razen, če ni kak pomemben datum, ne greš mimo pokopališča ipd.
Zame je ta čas sedaj tudi zelo naporen, kratki dnevi, tema. 1. nov. pa se bova izognila tako, da greva tudi na potovanje. Ne zmorem srečevati sorodnikov in odgovarjati na vprašanja, kako sva. Ker bi lahko samo jokala in jokala….
Božič in Novo leto bosta pa naporna, ker sem bila lani tako srečno noseča doma na kavču in tako skrbno čuvala svojo punčko. In vsi so nama zaželeli najboljše.
Zdaj pa spet žalost. Mislim, da mi je oni tam gori naložil preveliko breme, da mi je odvzel tri otroke in nobenega mi ni pustil ob sebi. Zelo težko zmorem nositi to svojo usodo.
Kako pa kaj tvoja okolica, družina? Mene še starši ne razumejo. Vsem teče življenje naprej, še mož se lahko zabava, le jaz ostajam v svoji bolečini, ki ji ni konca.
Želim ti moči, morda bi kdaj še poklepetala s teboj. če želiš mi piši na mail: [email protected]
Želim ti moči in ti vračam objem.
Najlepša hvala vsem za nasvete in tople besede. Knjigo sem dobila v knjižnici in sem jo sama že prebrala; kakšne krute usode, koliko žalostnih zgodb…. S prijateljico sem se slišala po telefonu, obe sva jokali, a ne ves čas…. Upam, da ji bo čim več ljudi lahko stalo ob strani, ko jih bo potrebovala. Vsem vam želim veliko moči in razumevanja okolice, vašim zvezdicam pa mirne jasne noči, da jih boste lahko videle – in one vas…
Moram reci, da je pohvale vredno, da si sploh pogledala na ta forum, da se sploh vprasas kako pomagati.
Kot so punce ze napisale, tudi jaz sem izgubila “prijateljice” ravno zaradi tega, ker ni bilo nobene blizu. Pa so bile to osebe s katerimi sem si bila prej najblizje. Zdaj razmisljam, ce nisem morda sama naredila napake, ko sem rekla, da rabim mir, da rabim cas in nisem klicala, vcasih se nisem oglasila ko so one klicale… Ne vem zakaj, tezko povem, samo enostavno nisem imela filinga, da bi se pogovarjala z njimi. Rabila sem ogromno casa, da sem predelala to, kar se je zgodilo, da sem se pogovorila sama s sabo in s partnerjem.
Presenetljivo, pa je bila ves cas ob meni prijateljica iz otroskih let, s katero pa si nisva bile prej zelo blizu, slisali sva se tu in tam…In vendar je bila ona EDINA, ki me je poslusala, ki je znala kaj pametnega povedati in ki ni samo jokala z mano ampak mi pokazala tudi pot za naprej.
Danes ni se tako veliko casa od smrti mojega otroka, pa vendar vidim, da enostavno nekatei ljudje v dolocenem trenutku izginejo iz tvojega zivljenja in pridejo drugi. Drugace si tega ne znam predstavljati. Ocitno nismo bile tako dobre prijateljice, da prijateljstvo ni prezivelo te tezke preizkusnje.
Ves, na svetu smo tudi ljudje, ki ne znamo prositi za pomoc, ki mislimo, da moramo vse sami prebroditi, ki ne zelimo obremenjevati drugih ljudi s svojimi tezavami, ker se zavedamo, da jih imajo tudi drugi. In ravno zaradi tega se mi je zdelo cudno, da “prijateljic” kar ni in ni bilo na obisk. SAj so me vendar poznale, saj smo vendar prezivele marsikaj skupaj…TEzko je to razumeti, vendar zdaj si tudi sama vec ne zellim njihove blizine. Za vedno se je to spremenilo in nikoli vec ne bo tako kot je bilo.
Ena od njih mi je celo omenila, da se ne vidimo zato, ker JAZ nimam nic casa, ker imam vedno nekaj…pa se je vprasala, da imam ravno zato vedno nekaj, da se mi ne zmesa, da lahko prezivim dan, da sem sposobna preziveti z vso to zalostjo in da ne mislim ravno vsako sekundo in morda celo dozivim kak svetel trenutek vmes…
No, ja hotela sem samo povedati, da resnicno v takih trenutkih spoznas, kdo ti je pravi prijatelj in vcasih dozivis poleg tragedije se veliko razocaranje, ko vidis, kako je bilo ocitno prej vse zlagano in narejeno in da nic od tistega kar si mislil, da imas, v resnici ni bilo…da smo bili skupaj hmm…zakaj ze? Danes ne vem odgovora na to vprasanje. In ce se mi ne bi to zgodilo, bi bili verjetno se naprej skupaj…
Tako pa zdaj veliko casa prezivim s partnerjem, pogovarjam se z edino preostalo pravo prijateljico in vcasih se tudi nasmejim, hodim v sluzbo….in cakam na cas, ko bodo moje bivse prijatejice ugotovile, da je zdaj pa ze minilo dovolj casa, da se neham skrivati…ker to je bilo edino, kar sem dobila od njih…da se skrivam in izogibam druzenju…pa vendar; ali nisem morda jaz dozivela take izkusnje, zaradi katere sem bila upravicena do pozornosti, do tople besede, do obiska tudi v neprimerni uri, do nekaj malega, kar lahko da prijatelj prijatelju, pa ti za vedno ostane v spominu…meni bo ostalo v spominu to, kako so moji prijatelji odpovedali v trenutku, ko sem jih najbolj potrebovala.
Se in se bi lahko pisala, pa vidim, da sem ze tako ali tako predolga…jaz sem s seboj razcistila, razocaranje sicer ne mine tako hitro, vendar sem morala preziveti ze kaj hujsega…
Bodi tam za njo, tudi ko bos imela obcutek, da te ne potrebuje, tudi ce ne bo nic rekla, tudi ce ne bo poklicala in bos vedno ti njo. V teh trenutkih je tezko ohranjati druzabne stike.
Vcasih je tezko poklicati in reci: Pridi, rabim te…..
Tvoja mami!
Kot da bi brala sebe. Meni je rekla “prijateljica” po dveh mesecih od izgube, da naj se pa jaz sedaj potrudim za stike. S temi besedami je uničila še tisto kar mi je dala pred tem. Takoj mi je izstavila račun!
Zdaj mi piše, da kolikor se trudi, da me nekak ne uspe potolažiti. Pa je par mesecev sploh ni bilo blizu! To je trud? Saj ostaneš brez besed. In res je, vsi imajo težje težave kot ti, čeprav bi se drugim ob tvoji izkušnji zmešalo?!?
Jaz skoraj nisem mogla verjeti, kako sem hkrati z otroki izgubljala tudi ljudi okrog sebe.
Zdaj gledam že malo drugače: prihajajo novi in predvsem imam manj ljudi okrog sebe, pa so ti dragocenejši.