NEKAJ ZA NAŠO DUŠO
Tyler se je rodil okužen z virusom HIV ; tudi njegova mati je bila okužena. Že od samega začetka življenja je bil odvisen od zdravil, ki so mu omogočala življenje. Včasih je potreboval tudi dodaten kisik za lažje dihanje.
Tyler ni hotel niti enega samega trenutka svojega otroštva prepustiti tej smrtonosni bolezni. Nič nenavadnega ni bilo, da si ga našel, kako se igra in dirka naokrog po svojem dvorišču z nahrbtnikom, polnim zdravil na hrbtu, in z majhno jeklenlo s kisikom na vozičku, ki jo je vlekel za sabo. Vsi, ki smo poznali Tylerja, smo občudovali njegovo čisto veselje nad tem, da živi, in moč, ki mu jo je to dajalo. Mama ga je pogosto dražila, da je prehiter in da ga bo zato morala obleči v rdeče. Tako ga bo takoj opazila.
A ta strašna bolezen sčasoma izčrpa tudi takšne majhne diname, kot je bil mali Tyler. Postal je hudo bolan, žal pa z njim tudi njegova mati. Ko je postalo očitno, da Tyler ne bo preživel, se je njegova mati pogovarjala z njim in ga tolažila, da bo tudi ona kmalu umrla in bo pri njem v nebesih.
Nekaj dni pred svojo smrtjo me je Tyler poklical k svoji bolniški postelji in zašepetal:”Mogoče bom kmalu umrl. Ni me strah. Ko umrem, me, prosim, oblecite v rdeče. Mamica je obljubila, da bo tudi prišla v nebesa. Ko bo prišla, se bom igral, pa bi rad, da me bo takoj našla.”
Cindy Dee Holms