Prosim na pomoč
Mislim, da sem na robu živčnega zloma. Glavni razlog je seveda služba. V podjetje sem prišel kot študent, delal 2 meseca v proizvodnji nato pa sem začel delati v komerciali oz. tehnologiji. Po dveh letih v podjetju so me postavili za direktorja sektorja logistike. Saj vem, naziv je lep, plača kar okusna, toda jaz se počutim popolnoma praznega. Tako stanje traja že kako leto (direktor sem sedaj eno leto in 3 mesece). Pravim si:”saj bo bolje”. Pa ni. Delam uredu, sektor laufa, ampak to ni to. Logistika pa je taka kot v drugih firmah, zanemarjena (kadrovsko kot tehnološko). Vsi pričakujejo od mene da bom sistem popolnoma prenovil, izboljšal, jaz pa se počutim popolnoma praznega in zlomljenega. Poleg tega pa sploh ni to smer, ki bi me veselila (šel sem malo delat preko študenta, sedaj pa pristal na vodilnem položaju).
Prosim, če mi lahko kdo pomaga ali vsaj da nasvet.
Lepo pozdravljeni!
Uspešnost na delovnem mestu je odvisna od naših SPOSOBNOSTI, ZNANJA in IZKUŠENJ, MOTIVACIJE (interesov, ciljev, ambicioznosti … ) in drugih OSEBNOSTNIH LASTNOSTI (čustvovanja, temperamenta, nekaterih potez značaja … ).
Da ste sposobni in imate ustrezno znanje, vam je bilo priznano s tem, da so vas v rekordnem času postavili na tako odgovorno delovno mesto. Oboje vam priznava tudi vaša diploma oz. formalna izobrazba.
Izkušnje si pridobivamo z leti, kar velja za vsakega začetnika, torej v tem niste nikakršna posebna izjema.
Pomanjkljivo motivacijo (oz. upad motivacije) lahko dvignete tudi s tem, da spremenite perspektivo oz. zorni kot gledanja na vašo delovno situacijo.
Težave, ki jih občutite, po moji oceni izhajajo predvsem iz nekaterih vaših OSEBNOSTNIH LASTNOSTI, zlasti:
– samopodobe, pomanjkljive samozavesti in dvoma vase
– prehitrega pošiljanja negativnih sporočil v stresnih situacijah, previsoke samokritičnosti in premočnega čuta odgovornosti
– nizke odpornosti na stres (visoke stopnje občutljivosti na stresne dejavnike)
– premalo angažiranja v smeri reduciranja stresne napetosti
Z občutki praznine, razvrednotenjem samega sebe, pomanjkanjem interesov in upadom delovnega elana se lahko prav počasi začenja tudi depresija.
Kaj vam priporočam?
1. Okrepiti samozavest in zaupanje vase.
2. Pošiljati si pozitivna sporočila in zmanjšati zahteve do samega sebe (občutek prevelike odgovornosti).
3. Zmanjšati odvisnost od mnenja drugih.
4. Z vsakodnevno fizično (telesno) aktivnostjo reducirati stresno napetost.
5. Z vajami sproščanja nevtralizirati stres in povečati odpornost na stresorje.
6. V svoj delavnik vključiti tudi čas za druge dejavnosti: družina, prijatelji, konjički, zabava …
7. Prebrati kakšno knjigo s področja krepitve samozavesti in pozitivnega mišljenja, tudi s področja psihologije vodenja in dela z ljudmi.
8. Po možnosti se vključiti v kakšen strokovno voden program za managerje (s področja pridobivanja psiholoških veščin vodenja, nastopanja, komuniciranja ipd.) !
9. Zunaj ustanove poiskati kakšnega izkušenega mentorja.
Ne obremenjujte se s predstavami o tem, da bi kdo drug na vašem mestu situacijo obvladoval bolje od vas. Če bi bilo to res, bi bil na vašem delovnem mestu on in ne vi, mar ne ? Čestitam vam za pozicijo, ki vam lahko že sama po sebi krepi samozavest, ne pa da vam povečuje negotovost in dvome vase.
Za umik iz situacije ni nikoli prepozno! (Če bi bili kronično nesrečni, obstaja tudi ta možnost.)
ZMOREM, ČE TO VERJAMEM, je naslov ene izmed poljudnih knjig, ki ima zelo vzpodbudno sporočilnost.
O problematiki, ki se delno dotika tudi vaših problemov, sem v preteklosti pisala tudi tukaj: …
… in morda še kje.
Uspešno pot naprej vam želim!
Veronika
Mitja,
moj nasvet je kratek – pusti to službo in študiraj naprej! Če si še mlad in se boš resno lotil študija je pred tabo še veliko možnosti za kariero. Ne smeš dovoliti, da si že zdaj tako zagrenjen. Saj si sam rekel, da se tega dela sploh ne veseliš. Očitno je to delovno mesto precej zafrknjeno, drugače bi se že zagrebli zanj tisti, ki so bili tam redno zaposleni leta pred tabo.
Pozdrav,
študentka