pozdravljeni,
kar nekaj časa sem prebirala vaše poste in se na koncu odločila, da pa le poskusim napisati kaj me teži.
Mama je zdravljen alkoholik. Pravzaprav je tretje leto odkar je bila hospitalizirana. ( ne ravno prostovoljno temveč kot pogoj za obdržanje službe vendar je sodelovala )
Tako smo upali in si želeli, da bi končno zaživeli mirno, v varnem domu, ki ga do takrat nismo poznali.
Osebno sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se navadila na “novo mamo” :).
A sem jo sprejela, sprejela kot osebo, ki je bolna. In pozabila na njene grdobije, nasilje,prevare, skoke čez plot … katerim sem bila prisotna od otroštva naprej.
Vendar sedaj se dogaja tisto česar smo se najbolj bali. Vikendi, prazniki so postali zopet nočna mora…
zopet se dogajajo enake stvari. Nasilje, zmerjanje, kričanje …
Tokrat pa ne vem, kako bom še enkrat zmogla. Bojim se tudi za očeta…
Danes je bilo zelo hudo. In najhuje je to, da kar naprej ponavlja, da sem kriva jaz, da sem bila nezaželjena, da me je samo “izvalila” in da, če mene ne bi bilo .. bi bilo vse v redu. Seveda je bilo prisotno tudi prerivanje, kričanje… skratka. Sama nase nisem kaj preveč ponosna, ker sem si dovolila, da me njene besede zopet tako ranijo.
Nekako mi po glavi plava misel, da alkoholik v svojem “navalu” govori resnico – torej?!?!?!?
Otroštvo in mladost sem preživela nekako med “samorastniki”. Uspela doštudirati, se zaposliti, se poročiti in si ustvariti svojo družino in se odseliti.
Danes zvečer, pa ko sem svoje misli “urejevala” na sprehodu, pa sem se kar naenkrat počutila tako sama in osamljena. Brez korenin, zmedeno, kdo sploh sem, …. in kar naenkrat pogrešam mamo, ki je pravzaprav nikoli nisem imela. Ne pogrešam moje mame – ampak mamo. 🙂 Pogrešam babico, ki bi vnukom pripovedovala pravljice, jih razvajala s sladkarijami …
A prišel bo delovni dan, ko se bo vsaj malo streznila in se obnašala kot, da se ni nič zgodilo. Jaz pa…kako naj pozabim na njene izpade, kako naj pozabim na njene besede, ki še vedno odzvanjajo v meni. Kako ??? Kako ji naj še enkrat zaupam ?
Povejte mi, prosim, kaj lahko še naredimo?
Kako težko je žalovati za nekom, ki še živi in kako grda je misel in kako grd mora biti človek, da ga v nekem trenutku prešine misel: ” Bolje bi bilo, če bi…” ?!?!?!?!?!?!?
Prosim, kako??

Kaja!
Nisi povedala,ali mama zopet pije?
Najprej bi ti rada povedala,da te zelo spoštujem,da si si kljub vsemu tako uredila SVOJE življenje.Marsikaj bi lahko šlo drugače a vendar si ostala trdna kljub vsemu.Razumem da pogrešaš mamo,oz nekoga,ki bi moral biti mama.Tudi sama sem imela take probleme,vendar je tega že več kot 15 let.Moja mama je sama nehala piti in od takrat je najboljša mama na svetu.Nehala je piti predvsem zaradi sebe in pa kot je dejala tudi kasneje,mene.Vem,da je težko odraščati ob taki mami,vendar mi je kasneje poplačala trikratno ceno in ne le meni pač pa vsem. Alkohol je stvari h kateri se človek zateče predvsem,če je sam v stiski verjemi mi,saj sem tudi sama bila zelo globoko.Tvojo mamo poskusi razumeti,da nekaj potrebuje oziroma je nekaj teži.Povprašaj tudi očeta pa boš videla,da nisi vsega ti kriva.Velikokrat starši skrivajo nekaj pred svojimi otroci,da jih bi zaščitili,vednar jih s tem,ko molčijo še bolj prizadanejo.Rada bi ti le rekla,da si dosegla veliko,da imaš takšno življenje kot ga imaš. In tu sploh ne obsojam tvoje mame,da ne boš mislila,saj kot sem že rekla,se človek vedno zateče k alkoholu,le v sili in nesreči.Res je da je mnogo drugih rešitev a kaj ko je ta najbolj hitra in preprosta,res pa je da je to samo način,da pozabiš na težave in se jih NE rešiš.

Saj sama ves, da si cisto in zelo v redu. Imas v redu sebe, pa v redu moza in druzinico in zivite na svojem. Dobro “mamo” pa si dobila tako, da si ti sedaj v redu mama svojim otrokom.
Ne glede na to, kaj se je v tvojem otrostvu dogajalo, se nisi dala, zbrala si notranjo moc in postala zelo v redu oseba. Tako je na nek nacin dozivela uspeh tudi tvoja mama – ne sicer v svojem zivljenju, temvec preko tebe, v tvojem (cesar sicer sama niti priblizno ne uvidi, ampak dobro). Tako da si zmagala za obe in ti cestitam. Ti si svoje zivljenje pospravila, mama pa – kakor pac najbolje zmore; ti ji ne mores pomagati, ce si noce sama. Zelo ocitno je tudi, da ti ne more dati, kar bi ti rada, kjer pa ni, pa pac ni in se vojska ne vzame. Mislim, da je zate in za tvojo druzino bolje, da imas z njo kar najmanj stikov, ker je zelo toksicna in nikomur ne koristi, ce ima opraviti z nasiljem in zmerjanjem. Otrokom pac reci, da je babica bolna, kot si ze sama rekla. Veliko otrok tudi nima babic, ker umrejo ze pred njihovim rojstvom, pa se vedno kje najde kaksna prijazna stara teta ali soseda, s katero lahko razvijejo podoben odnos in zaradi tega niso nic na slabsem. Ni vazno, za katerega (ce sploh) sorodnika gre, gre za kvaliteto odnosa, ki ga z njim imas.
Raje sebe in svoje otroke obdaj z ljudmi, ki so pozitivni in bodo k vasemu zivljenju prispevali drugace kot z nestabilnim obnasanjem, vpitjem in zmerjanjem, z mamo pa skrci stike na minimum. Vem, da je to bolece, vendar je verjetno to se najmanj boleca moznost od vseh. Misliti moras predvsem nase.

Ej, punci, hvala.
In ja, Nina, spet pije.
In ja, stike smo spet čisto zožali. In tokrat tudi zadnjič, ker je škoda mojih otrok in mene, da bi zopet nekaj upali … potem pa smo vsi čisto zmedeni.
Je pa tako, da je mama zelo ljubosumna name in narobe je ravno to, ker sem v svojem življenju srečna in zadovoljna – seveda z vzponi in padci. In ravno to jo moti !!!
In ja, verjetno že res, da ima težave – kdo jih pa nima?? Pa pišuka, potem bi morali biti vsi zapiti. Se opravičujem – ampak ne razumem.
Pa že enkrat je šla skozi zdravljenje, nekaj časa ji je šlo, torej posledično tudi nam. Pa ne. Zadovoljstvo je pri njej čisto drugje.
Ja, res je lažje otroku razložiti, da babice ni več, da je umrla, kot pa, da je babica …
Na srečo smo obdani z dobrimi ljudmi in seveda smo za to hvaležni. Ampak vseeno mi ni vseeno.
Še enkrat vama hvala za odgovore in potrditev. Ja, poskusila bom se umakniti. Res je, kot pravita – težko bo. A bom že. Marsikaj sem že preživela in premagala v življenju. Torej: še ena izkušnja, še eno razočaranje. A gremo naprej in se učimo.
hvala,
K@ja

Kaja!
Ne vem,če je ravno dobro,da bi dejala da babice pač ni več,mislim,da je bolje,če se z otroki usedeš in razložiš tako čisto po odraslo ne glede na leta.Da pač rečeš,da je babica v težavah in ima problem s pitjem in da jih hočeš le obvarovat pred njo,saj to pitje povzroča,da človek ne deluje vredu ane.Ker lagat je brezveze.Tak veš da kar si skuhal,to pojej in najbrž nočeš po nekaj letih spet pripovedovati isto zgodbo,ko bo kateri od otrok rekel:Ja mami ampak zakaj si takrat rekla tako?
Takih zgodb je nešteto,imajo skupno točko-alkohol akterji pa so vedno drugačni in zato ni nikakršnega recepta kako bi lahko nekaj izpeljal po najboljših močeh.Ti le bodi mam svojim otrokom in to takšna kakršno si si sama vedno želela.

Nina23,
nikakor ne bi rekla, da babice ni več. mogoče sem malo zapleteno napisala.
Seveda ne bi nikoli rekla, da babice ni več !! Itak, da jo lahko vidijo na cesti ,v trgovini … mislim, tega si pa res ne bi dovolila.
Je pa težko to otrokom povedati. Ker so premajhni, ker ne razumejo teh relacij, ker si lahko stvari razlagajo čisto drugače. Ker si lahko narobe predstavijo. Saj še jaz komaj razumem…
Najbolje je čim manj zahajati domov, se distancirati … danes sem že veliko bolje. Šok je minil, nobene želje nimam po obisku doma …
Spet se bomo navadili na novo – staro situacijo.
Saj se človek vsega navadi.
Nekako bom že. Vsekakor pa ne bom dovolila, da bi bila odvisna od maminega razpoloženja, ki je med vikendom prav “grozen”.
hvala, Nina23 tudi tebi,
K@ja

Kaja!
Sočustvujem z vami in vašo situacijo in sem hkrati vesela, da vam je navkljub slabi predispoziciji uspelo, da ste to kar ste, da ste imeli toliko volje in poguma, da ste ob neljubeči alkoholični materi šli po svojih poteh in ne po njenih stopinjah.

Kot pravite je vaša mati ponovno podlegla alkoholni omami. Znano nam je, da če zdravljeni alkoholik ponovno seže po pijači, moramo pričakovati, da bo prej ali slej popolnoma zaplaval. Zato ne moremo upati ali celo alkoholiku verjeti, da je bil to enkraten spodrsljaj in da ne bo več pil. Ne smemo pozabiti, da recidivist ni več zdravljeni alkoholik, temveč ponovno »aktivni« alkoholik z vsemi značilnostmi svoje bolezni.
Bistvo zdravljenja alkoholizma je v tem, da alkoholik- potem ko je za vedno prenehal z uživanjem alkohola- spremeni obnašanje, da se torej socializira. Po zdravljenju sledi še dolgoletna rehabilitacija, ko mora bivši alkoholik nadomestiti vse tisto, kar je zaradi alkoholizma zamudil. Vse to zahteva izredne napore tako od alkoholika kot od njegovih družinskih članov. Čustveni odnosi v družinah, ko pije mati so v tolikšni meri prizadeti, da jih je izredno težko urediti. Ženska zaradi alkoholizma navadno pade še globlje kot moški.

Vemo, da v alkoholikovi družini otroci ne morejo zadovoljiti osnovnih potreb po varnosti in ljubezni. Zato so prizadeti. Prizadeti ste Kaja tudi vi, zato ne prevzemajte krivde nase, saj z vami ni narobe nič. Ali kot pravi J.Š.:«Krivda nekega nepopolnega odnosa ne pripada le enemu. Krivdo je potrebno prerezati, pošteno razdeliti med udeležence. Jo sprejeti nase, nositi na svojih plečih in tudi odvreči, če ugotovimo, da to res ni naša krivda.« Torej materinim prevaram, lažem in drugim manipulacijam (ki so normalne za alkoholika) ne nasedajte, saj boste v nasprotnem primeru res vi tisti, ki boste sprejeli krivdo na svoja ramena.
Neposredna posledica materinega alkoholizma je čustveno odtujevanje, kar pomeni, da njeni otroci niso več deležni pristne materinske ljubezni in skrbi, kar pri otrocih navadno povzroči globoko in trajno potlačenost ter občutek zapuščenosti. Alkoholizem matere deluje izredno razdiralno na vso družino. Vsi ti materini izbruhi otroka čustveno obremenjujejo, saj se ob paleti različnih čustev, ki jih neuravnovešena mati kaže navzven ne utegne prilagoditi, zato je zmeden in nesrečen. Čuti da ga mati ne mara, zato jo odklanja in jo morda na tihem celo sovraži.

Sprašujete se kako naj pozabite na vse njene besede, kako naj ji še enkrat zaupate. Kaj naj vam rečem. Težko. Težko boste pozabili, vendarle zavedati se morate, da to niso besede in dejanja vaše matere, pač pa alkoholni načini izražanja, vse to kar ona ves čas počne, je izraz njene nemoči in s tem prelaganja krivde na vas, saj si ni zmožna priznati in odpustiti vsega kar je v letih pijančevanja storila vam in ni čudno, da je recidivirala, saj jo je teža krivde in grehov pokopala. Težko jo bo ponovno pripraviti do zdravljenja, če že, dvomim da bo uspešno, je pa zdravljenje brezpogojno edina rešitev. Ker je recidivist spet »aktivni« alkoholik, se mora ponovno zdraviti in sicer od začetka in mnogo bolj poglobljeno kot prvič.

Prepričana sem, da bi zmogli oprostiti materi, če bi se ona spremenila, v nasprotnem primeru pa je
največ kar lahko naredite, da ohranite stik z očetom, mu stojite ob strani in ga na nek način zavarujete pred nasilno mamo. Če imate vsi skupaj še toliko moči ji ponudite pomoč, če ponovno odide na zdravljenje. Je pa vsekakor ona tista, ki si mora spremembo želeti in brez njene resne odločitve po življenju brez alkohola tudi vaša pripravljenost ne more obroditi sadov.

Kljub vsemu pa boste lažje živeli, če boste materi odpustili. Odpuščanje tistim, ki so vas prizadeli se ne nanaša nanje, nanaša se na vas same. Odpustiti pomeni storiti vse, kar je potrebno, da zberemo moč in si ustvarimo lastno čustveno stanje. Edina odrešitev je v odpuščanju. Edina pot, po kateri se lahko povzpnete nad negativnosti v odnosu do matere, ki vas je ranila je, da ji odpustite. Vse kar je storila vam, je že storila tudi sebi. Kazen bo prišla od zgoraj, ne od vaše roke. Vredni ste tega, da se dvignete nad bolečino in prizadetost. Tisti, ki se mora tega rešiti ste vi. Tisti, ki mora ven iz čustvene jeze ste vi. Lažje boste živeli, če se boste osvobodili bolečine, ki vam jo je prizadejala mama. Sicer vas bodo sovraštvo, jeza in maščevalnost napolnili do te mere, da vas bodo naredili cinika in dvomljivca. Zaradi nje boste postavili zidove in pobirali davek od tistih, ki niso zakrivili nič drugega kot to, da so vas imeli radi.
Lahko se vam zdi, da si želite in ste upravičeni do sovraštva oziroma do kopičenja besa proti mami, ki vas je dovolj globoko prizadela, da je v vas ta čustva vzbudila toda to početi, nositi s seboj in čutiti to sovraštvo nima smisla. Bodite srečni, da ste si ustvarili svojo družino, doštudirali in da lahko vi pri svojih otrocih nadoknadite tisto česar vam mati ni znala ali zmogla dati. Pogumno še naprej!