draga mina!
Ker se do seda ni nihče odzval na tvoje vprašanje sem se opogumila in ti bom poskušala opisati svoje občutke.Ne vem sicer kakšno vrsto zasvojenosti imaš ti,bulimijo,anoreksijo ali kompulzivno prenajedanje?torej sama sem se od 12.leta soočala z bolimijo,pa anoreksijo.Po devetih letih sem priznala svoje težave in se odločila za zdravljenje.Zdravila sem se na oddelku motenj hranjenja na zaloški.Tam sem bila tri mesece in ti trije meseci so bili zame pravi pekel.Soočiti sem se morala z vsemi svojimi strahovi,negativnimi občutki,s preteklostjo nasploh.Najhuje pa je bilo to,da sem po devetih letih prenehala bruhat hrano,ki sem jo zaužila.Imela sem dobesedno abstinenčno krizo.tresla sem se,potila,..Po odpustu iz bolnišnice,kjer so mi terapevti zelo pomagali,nadaljujem zdravljenje že tretje leto.Redno obiskujem psihiatrinjo.prvo leto pa sem še obiskovala skupino.
Zasvojenost s hrano je bila na začetku samo pripomoček za hujšanje.Kasneje pa sem s tem reševala težave.V tem utapljala svojo žalost,..
Vedno sem si govorila da bom to počela samo dokler ne shujšam,pa sem se samo slepila,dokler nisem spoznala,da sem propadla.

Kar se tiče tega da moraš biti nekomu pomemdna je dokaz,da bežiš pred samo sabo.Najbolj pomembna moraš biti ti.Šele nato te bodo drugi začeli spoštovat.Sprijaznit se s svojo boleznijo in se začet zdravit.Ko boš začela sprejemat tudi negativna čustva,ne da bi se zato prenažirala,se bo tvoje življenje uredilo.Res pa je da ne moreš preprečit človeku da te zapusti.Kjer je bil ta je še dosti drugih.Moškemu ne smeš pokazat kako močmo ga imaš rada,ker potem to začne izkoriščat.To ti govorim iz lastnih izkušanj.Nabavi si eno žival in začni za njo skrbt.Jaz imam psa in zelo pomaga.Vedno je ob meni in je moj najboljši prijatelj.Če bi se rada pogovarjala o tem kaj doživljaš mi piši.

Dolores, sem vesela, da si se oglasila.
Oglasilo se je še nekaj punc.
Rada bi povedala, da sem presenečena nad skopostjo odgovorov. Ne nad številom.
Sprašujem se, ali je razlog, da se vam ne da več pisati, ali pa poveste tako na kratko, ker še same ne veste, kaj se dogaja z vami?

Dolores, opisala si malce potek zdravljenja. A vendar o občutkih bolj malo pišeš. Abstinenčna kriza, ok, to poznam. Mene zanima kaj je tisto, kar vas najbolj požene k temu, da hrano zlorabljate.
Ne vem, ali sploh to veste? Mene zanimajo vaše izkušnje.

Mene zanima kaj se dogaja v tistem trenutku, ko se vam začne mešati od tesnobe, ko ne zdržite in greste sprazniti hladilnik!!!!!

Torej, govorim o tistih, ki se kompulzivno prenajedate in tudi o tistih, ki greste potem bruhat.
Bulimija je po mojem samo nažiranje, z veliko željo po kontroli svoje teže… da ne bi še drugi videli, da jeste preveč. Torej je le nadgradnja nažiranja.

Sama se prenajedam že skoraj 30 let. Že od otroštva sem imela v sebi neznosno tesnobo. Tesnobo, ker nisem obvladovala nekih spretnosti komunikacije. Tesnobo, ker sem bila neuspešna pri učenju. Tesnobo, ker je bila naša družina ena prekleta farsa. Tesnobo, ker sem bila debela in deležna žalitev in predvsem grobih norčevanj, zasmehovanj!!
Tesnobo, ker sem bila ponižana in terorizirana v družini. Tesnobo, ker sem se počutila manjvredno.
Tesnobo, ker sem celo mladost in odraslo dobo preživela v nihanju razpoloženja, depresiji. Tesnobo, ker sem bila nesamozavestna z moškimi.
Tesnobo, ker nimam nadzora nad življenjem, nad ljudmi, ki me lahko zapustijo. Tesnobo, ker sem bila podrejena. Tesnobo, ker sem bila preveč prijazna, pa si nisem upala biti odločna. Tesnobo, ker sem puščala na cedilu sebe. Tesnobo, ker sem sebe izgubila.
Tesnobo, ker imam premalo energije, da bi uspela delovati v vsakdanjem življenju. Tesnobo, ker moja energija odteka zaradi občutka, da nisem ok in da ne bom nikdar ljubljena. Tesnoba zaradi otroškega verovanja, da bi si morala zaslužiti ljubezen. Tesnoba zaradi otroškega verjetja, da ne bom uspela zaradi tega, kakršna sem, nekoga obdržati ob sebi. Tesnoba ob obupu, da bom osamljena. Tesnoba ob obupu, da moje življenje nima smisla.

Govorim o tesnobi spravljeni v enem delu moje osebnosti, ki ni nikoli odrasla!!!

Obstaja še drugi del, ki je znal vse to zakriti. A kljub zakrivanju, nisem razvila stabilne osnove.

Punce, zanima me, kaj se dogaja v vas, kaj vas žene, da zlorabljate hrano. Kaj so tej grozni občutki, ki jih ne prenesete?