prosim če lahko kdo svetuje
Zdravo,
po dolgem času se spet oglašam. Ne vem kako naj vam odgovorim, trudim se po svojih najboljših močeh in upoštevam vaše nasvete. Jaz sama situacije ne morem rešiti in se tega tudi zavedam. Ne morem reči da gre prijatelju na bolje in mu verjetno še en čas ne bo šlo. Se pa skuša s tem soočiti in živeti naprej po svojih najboljših močeh. Prijatelji ki mu stojimo ob strani pa mu vsekakor veliko pomagamo. Seveda ima tudi ženo, ženske smo še bolj ranljive, zato je bolečina za njo še močnejša.
Lep pozdrav,
že dolgo nisem bila na forumu, vidim da ni nihče nič novega napisal. Tudi jaz nimam nič povedat, se mi zdi da je vse kar obstalo in da se nikamor ne premakne. Prijatelj o tem zelo malo govori, pove le kako se počuti in da ne gre na bolje. Jaz pa sem tudi nekako prešla v fazo, ko mi govor o dogodku pobira energijo. Svetujte, ga naj še vedno sprašujem če želi govoriti o počutju, o sinu, ali naj ne silim vanj s tem, ker prijatelj se dela kot da je vse ok. Težko je.
Ne sili vanj, če pa bo kaj omenil, pa se le pogovarjaj. Ne zahtevaj ali pričakuj, da se mora kaj premakniti. Z nas tu je svet zares obstal in dolgo traja, da ga spet zavrtiš. Ne glede na to, kako zelo ga hočeš razumeti, ga ne moreš – in on to ve, mogoče se zato ne odpre. Ampak saj NI TREBA, da ga razumeš (tudi on tega ne bi hotel, ker za kaj takega bi se moralo tebi zgoditi isto). Podpora se kaže v malenkostih. Da mu delaš družbo, da kaj narediš namesto njega v trenutkih, ko on tega ne zmore – čisto vsakdanje stvari, lahko greš z njim po določenih nujnih opravkih.
Ampak, veš, ne moreš žalovati NAMESTO njega. Ne moreš se in ni se ti treba vživeti v njegovo bolečino. Ne sprašuj ga o sinu in njegovih občutkih takrat, ko ti nimaš energije. To ni dobro zate, pa tudi on bo začutil, da se v resnici v tistem trenutku holeš pogovarjati o čem drugem, ne pa o tem. Pusti ga, da žaluje po svoje. Ne se vživljati vanj, samo bodi tam, to je vse.
Še nekaj. Dimenzija časa je za žalujočega povsem drugačna kot za druge. Čas se zanj dejansko ustavi. Tebi se lahko zdi dva tedna ali en mesec veliko, on pa sploh nima občutka, da je že toliko preteklo, ker se v tem času prav nič ne spremeni. Jaz se večino dogodkov prvega pol leta dploh ne spomnim, če pa že, pa zelo medlo.
Hočem reči, da ga ni treba klicati vsak dan ali tudi ne vsak teden. Dovolj je, da ve, da si tam, ampak svojega žalovanja ne more prelagati nate. Tudi če ga pokličeš tudi le enkrat na mesec, bolj pomembno je to, da ga čez pol leta ali eno leto ne boš nehala klicati. Poleg tega verjetno potrebuje čas zase. Jaz vem, da sem ga zelo veliko. Kar je mogoče tudi razlog, da zdaj, ko pa bi potrebovala družbo, skoraj nikogar izmed starih “prijateljev” več ni.
sama sem imela primer, ko je prijatelj izgubil brata(mlajšega) v prometni nesreči…ko sem se z njim pogovarjala sploh nisem hotela začeti teme na njegovega pokojnega brata..ampak je on sam začel govoriti in potem sem videla da mu je tako laje vse skupaj… je pa odvisno od osebe..eni ne mejo slišat eni pa ravno obratno