moja zgodba sicer ni tako tragična, vendar vseeno mi obremenjevanje s postavo vzame preveč energije, živcev in samozavesti. Odkar se je začela puberteta sem se obremenjevala z debelostjo in sem se imela za delke močnejše postave kljub temu, da moj index telesne teže nikoli ni presegel 21. v srednji šoli sem bila zaradi slabe samopodobe asocialna, imela sem le nekaj prijateljev, nikoli nisem rada šla med ljudi ali šla ven na zabave, saj me je bilo tako močno strah kaj si ljudje mislijo o meni, da mi je cel dan preden sem sploh kam šla, bilo slabo. Na prehrano sem vedno pazila in ne pomnim kdaj sem nazadnje pojedla kaj brez vesti. pred maturantskim plesom sem želela shujšati, zato sem se začela ukvarjati s športom in zelo malo jesti. moj dneven obrok je bil običajno sestavljen iz 1 jabolka, 2dl vode in 5 makaronov.Celo štela sem jih, da bi ja čimmanj pojedla. Takrat sem zelo shujšala, ker mi je bilo všeč. Moji starši so le opazili in tako so mi nekako pomagali da sem se trudila redno jesti. Moji kilogrami so tako konstantno ostajali na številki 48. leto kasneje sem zbolela za ščitnico, zato sem se zaradi tablet redila. Tukaj se je ponovno začela moja depresija, s športom sem se začela zelo intenzivno ukvarjati (vsak dan po 2-3h intenzivnega treninga) in bila sem na dieti skoraj pol leta. tako sem se zredila “le” za 4kg. vsak mesec me zajame depresija, vedno hujša. veliko jočem in odvračam svoje telo. hujšam zelo težko,se pa po 10 – 15h čez dan odpovedujem hrani,jem zelo malo in še zmeraj treniram.imam drugačno anatomsko postavo kar me zelo moti in tega ne morem sprejet.Zavedam se da je z mano nekaj narobe, saj je še zmeraj ne morem sprejet takšno kot sem in od sebe odrivam ljudi. Zelo mi je hudo, zato bi prosla za nekaj podpore, kakšno prijazno besedo.
Hvala!

Draga Anemona,
kakor sicer praviš, da tvoja zgodba ni prav tragična, iz tvojega pisma veje velika stiska in veliko bolečine.
torej, anoreksija je pri tebi še velik problem, če mene vprašaš. Oz. vsaj anoreksično razmišljanje, četudi imaš morebiti “normalno” težo. toliko razmišljanja o hrani, toliko odrekanja in toliko športanja predvsem zato, da bi ohranila težo pri 48 kg – je enostavno resničen pokazatelj, da rabiš pomoč.
ne bo dovolj spodbudna beseda, da moraš več jesti, da moraš tudi večerjati, ni dovolj debatiranje o tem, kakšna naj bi bila tvoja noramalna teža, ampak se je treba posvetiti več problemskim področjem, ki se verjetno skrivajo za preokupiranostjo s hrano in težo. za začetek se lahko vprašaš, kaj te žene v to, da moraš ohranjati težo, ki jo očitno tvoje telo noče (prenizka? za tvojo višino in postavo), se brani s pojavljanjem lakote in utrujenostjo, morebiti pa je s tem povezana tudi depresivnost…
Mislim, da bo potrebna neka bolj intenzivna pomoč – ali svetovanje, sodelovanje v kaki skupini za dekleta in ženske z motnjami hranjenja (v ženski svetovalnici začenjamo z novo v septembru!), ali psihoterapija… Tvoja izbira, le rakla bi da ne išči instant hitrih rešitev. Če se namreč nekaj vleče dalj časa, zahteva tudi daljše in bolj konkretno reševanje.

Si pa naredila velik korak, ko si takole s tvojim pismom poiskala pomoč!Vse dobro na poti okrevanja…

Lep pozdrav!

Minilo je 7 mesecev odkar sem si priznala, da imam težavo. Ponovno ne pišem zaradi težav, temveč zaradi zahvale. Vaš odgovor mi je odprl oči, tako sem se zaupala prijateljici, s katero preživiva ogromno časa. Zelo mi je pomagala in takrat, ko sem občutla to hudo krivdo, da sem jedla, sem se spomnila vaših besed, da naj ne iščem instant hitrih rešitev. Moram povedati, da je z mano veliko boljše, sprejemam svoje telo in sem zadovoljna s svojimi kilogrami. Našla sem vir težav in se s tem “virom” pogovorila. Tudi iz te strani dobivam veliko podpore. Še zmeraj mi je hudo ko jem, je pa veliko boljše in ne obremenjujem se več z energijskimi vrednostmi hrane. Pazim, da pojem dovolj in skušam v hrani uživati in je ne zavračati. Zelo sem Vam hvaležna za pomoč in spodbudo, veliko mi je pomagala. Na pravi poti sem. Hvala!