prosi te
ne vem kako veliko se s temi stvarmi ne ukvarjam, ampak verjamem, da nad nami nekaj gotovo je. In tudi to, da duša po smrti nekam potuje, jaz verjamem, da se naseli v enega novorojenega otroka bog ve kje. SEm pa slučajno brala odlomek iz neke knjige (ne vem naslova, mogoče Potovanje duš), tam je pisalo nekako takole: duša umrlega toliko časa “plava” okoli žalujočega, dokler ji le ta ne da vedeti, da ji želi mir, mir, samo mir, da naj gre, kamor je namenjana.Dokler je žalujoči v pregloboki žalosti, duša ne more stran, ker ga ima rada in ga skuša potolažiti s svojo prisotnostjo. Torej, zmoli zanj vsak dan, prosi ga, naj gre, kamor mora iti, naj mu bo najlepše… Moli zanj. Upam, da ti bo bolje, tako se mi smiliš…
Draga Marjana!
Zadnjih nekaj mesecev od smrti svojega očeta se tudi jaz ukvarjam s temi mislimi. Bega me in mori. Želim mu en sam mir in spokojnost, ker verjamem, da se je odmaknil v smrt samo zato, da najde mir. Vendar se jaz ne morem sprijazniti z mislijo, da ga ni več. Živeli smo skupaj v hiši in še vedno prisluškujem kdaj bo prišel po stopnicah. Neizmerno sem ga imela rada. Bojim se, da njegova duša ne najde miru zato, ker se jaz ne znam skulirati in posloviti od njega. Še vedno ga ponoči sanjam, mu povem kaj se mi dogaja, da ga pogrešam, da je preveč sprememb zame naenkrat, da…
Resnično mu želim, da bi njegova duša dosegla mir, da bi odšla tja, kjer bo mir in spokojnost. Vendar si ne znam pomagati. Tudi jaz sem prebirala knjige o klinični smrti in se s tem tolažila, da mu je tam nekje lepo.
Neki znanec mi je rekel, da je “normalni” čas žalovanja 2 leti, potem je nujno, da si poiščeš strokovno pomoč. Vendar se bojim, da zaradi čustvenih obremenitev dve leti ne bom zdržala. Želim mu, da doživi mir, mir, spokojnost…
Judita