Povsem se strinjam s teboj, da denar še ni merilo, za odgovoren odnos do živali. Tudi sama poznam zelo premožne ljudi, ki nimajo nobenega odnosa do živali.

Hotela sem povedat, da odgovornega bodočega lastnika, zanima toliko drugih stvari v zvezi s psom, pač vse tisto kar je naštela vzrediteljica zgoraj, da sigurno ne bo prvo vprašanje cena.

Vi “kenslate” (??) takoj vse, ki vprašajo koliko mladiček stane.
In s tem mogoče spravite mladička ob dobrega in skrbnega gospodarja.
No ja, mladički so vaši in do tega imate vso pravico.

Melitta si napisala:
Vi “kenslate” (??) takoj vse, ki vprašajo koliko mladiček stane.
In s tem mogoče spravite mladička ob dobrega in skrbnega gospodarja.
No ja, mladički so vaši in do tega imate vso pravico.

Vzrediteljica je napisala:
Skratka, mi pa takoj kenslamo vse, ki vprašajo samo koliko mladiček stane,

Melitta, morala bi prepisati dobesedno, ker ravno tale SAMO, ki si ga izpustila je pomemben.

Vi “kenslate” (??) takoj vse, ki vprašajo koliko mladiček stane.
In s tem mogoče spravite mladička ob dobrega in skrbnega gospodarja.
No ja, mladički so vaši in do tega imate vso pravico.[/quote]

Spregledala si “samo”.

Seveda je jasno, da bo potencialni kupec psa vprašal, kakšne so cene mladičev.

Problematično je, če ga zanima SAMO to in prav nič drugega o mladičih, o tem je pisala vzrediteljica.

Saj, če je kupec vprašal SAMO koliko mladiček stane, potem itak ni bil resen in itak kot kupec ni prišel v poštev, oz. niti ni imel namena mladička kupiti, ker če bi ga, bi vprašal vsaj še kdaj ga lahko pride iskat, torej ga itak ni bilo potrebno “skenslati”, pa karkoli že to pomeni :-))

Tako se kupuje nadomestne dele za stare kripe, ne živih bitij.

Kako tako???

Kako tako???[/quote]

Koliko stane?
Imate na zalogi?
Kdaj in kam naj pridemo?

p.s. Govorim iz lastnih izkušenj.

Ne bom komentirala vsega napisanega, da ne vzpostavim še sama celega referata o živalih, ker sem z njimi od malega. Ko sem jaz kupovala svoje pse, sem vprašala kam jih lahko pridem pogledat v živo in sem se potem posvettovala z lastnikom – ko kupuješ in prodajaš je najbolj pomemben oseben stik – tako izveš, vidiš in čutiš marsikaj.

Mene je takšen “posesiven” vzreditelj odgnal oz ubil željo, da bi imela njihovega psa. Vsekakor podpiram, da se pač mladička ne da vsakomur, ampak odnos, da bi najraje mladičku dali sledilno napravo, če bi bilo to mogoče me je popolnoma odbilo. Mislim, da ni niti pri posvojitvah otrok tako. Sploh, ker smo izbiro psa temeljito premislili, tudi to, da ga bomo imeli naslednjih 15 let…

Zanima me kje in kdaj ste kupili nemškega pinča . Katero leglo saj se tudi sami nagibamo k nakupi nemškega pinča, pa nam ni znano da bi se dalo mladiče dobiti v Sloveniji.

Lep pozdrav !

Najboljše, da se obrnete na Kinološko zvezo Slovenije, kjer vam bodo zagotovo znali povedat, ali je kakšno razpoložljivo leglo oz. če so kakšni vzreditelji.
http://www.kinoloska-zveza.si/sl/
LP

Na delu so šteparji.

Na KZS vprašaj. Pinč ni nič tako eksotičnega, da se ga ne bi dalo v doglednem času dobit v Sloveniji ali v bližini.
Bolj eksotični so primerki iz šteparskih legel :p

čeprav je star članek ,moram napisati par besed.
Ko sem jazkupovala pinča, sem na vsa vprašanja in to izčrpna, dobila tudi izčrpe odgovore.
Rejci,vsaj nekateri vedo, kaj govorti.Padla sem na tiste naučene odg., ki so se kasneje v praksi izjalovili.Takoj ko sem prinesla drobcen bitje domov so se pričele težave, ni jedel, lulal povsod, bil sicer ijemno prijazen, dobrikav, drugačen niti ne more biti pri starosti 3 mesecev.Skratka ljubek.
Vendar z vso ljubeznijo, ki sem začutila do njega sem ga rešila smrti.Shiral je,ker ni jedel tistih preverjeno najboljših briketov, katere naj bi rejitelica dajala in ostalih stvari..
Vse sem preverila pri veterinarjih,zoo trgovinah…potrdili so mi,da po podatkih ki sem jih povedala, je vse lepo in prav.
Ampak z veliko dobre volje, spremenjene hrane, vitaminov je moj pinči…resnično zdrav in zeeelooo lep.
Vedno naletim na pohvale,sploh k mi ga pohvali veterinar, mi to veliko pomeni.Nasploh je moj pinč všeč v postavo in ima zelo lep, če lahko tako rečem…obraz:)

Da zaključim, ne verjemite vse rejcem, ker eni znajo prekleto dobro simulirati odgovore…

Psa moraš začutiti…stik, je meni več kot katerakoli prazna beseda.

Želim vam, da boste vsi našli svojega ljubljenčka in ne vidim nič slabega v tej vzrejiteljici…pač ste jo prizadeli:9
Strpnost šteje.
Zaupajte vase…
Vse lepo:)

Tudi jaz moram napisat, čeprav je stari prispevek, ampak tema o (NE)rodovniških psih se obrača vsakodnevno.
Imela sem dva psa:
1) nerodovniški, naj bi bil pasemski….gre v 5. leto, zdrav, nikoli bolan.
2) rodovniški, bolan, non stop pri veterinarju in pri starost 2,5 let umre.

In kako naj se ponovno odločim za nakup rodovniškega psa? Napisali boste, da sem imela pač smolo, ampak opažam, da ne edina pri rodovniških psih.

Moja mala pinčinja z FCI original papirji je brez (!) zdravstvenih pregledov. Prednike so razstavljali do pozne starosti, sledim jim lahko tja do leta 1942 in dlje, nekatere njene mame,babice,… so dobivale dovoljenja za paritev in legla še v sedmem letu – to pomeni da so imele so še vse zobe, niso šepale ali zaradi neprimerne oskrbe bile predebele, slepe…, te informacije, sledljivost prednikov in njihovih bolezni so mi pravzaprav dragocenejše kot testi, izvidi (primer s ponarejenimi izvidi dr. Zorka pri nemških ovčarjih ali zmeda glede očetovstva pri malinosih, koliko je ponarejanja pri malih “nedelavnih” družnih pasmah dejansko nikoli ne bomo izvedeli, malo ljudi ob nakupu “le” ljubljencev natančno prebira papirje). Seveda obstaja nekaj pasem, pri katerih je stopnja obolevnovsti ogromna, španijel Kavalir npr. pri katerem so vsi izvidi, DNK testi… NUJNI, da dobimo s psom malo manj dednih bolezni oziroma/ali hib oziroma/ali pasemskih lastnosti (basset, buldog,jazbečar,shar-pei, doga,…)
V nadaljevanju nekaj izkušenj, ki jih imam sama;
1.) Rodovniška psica pp poka od zdravja.
2.) Petletni unikat iz Gmajnic (irski terier + gonič? prinašalec?) pa je (z “onesnaženim” dednim materialom, mogoče?, saj, če bi bili njegovi predniki zdravi (beri: vredni,na žalost…) bi verjetno zanje in njihove potomce bilo bolje poskrbljeno, pa se tako Maksi v zavetišču sploh nebi znašel) s seboj prinesel alergijo na hrano, displazijo komolca in željo po pretepih z drugimi psi (izjema so goneče psice, itak). Je pa v želji po učenju in sodelovanju resničen unikat in multitalent, sedaj ima ob doma pripravljeni hrani (divjačina,skuta,jajca,..) 13 let, še vse zobe, vidi sliši in v prihodnjih tednih ga čaka operacija komolca. Veterinarji, dermatologi, posegi ki jih je bil deležen v prvih treh mesecih po odhodu iz zavetišča pa so me “obrali” za ceno razstavnega pasemskega psa. Verjamem, da so psi iz Gmajnic sedaj bolje veterinarsko pregledani, tudi strokovnjake za prevzgojo psov imajo zopet. Maksija sem januarja 2005 odpeljala od tam z vnetjem ušes, krvavo drisko (na to sem opozorila oskrbnika ki sta mi zatrdila da niso amebe, nalezljivo,… doma imamo namreč tudi mački…). Psa sta pred mojim prevzemom čipirala, pozabila pa sta me opozoriti da ni cepljen proti seklini. Povedala sta, da ne mara drugih psov in mi, ker sem šla z njim na avtobus in vlak, podarila platnen nagobčnik. Da proti steklini ni cepljen, niso opazili niti 14 dni kasneje, ko sem psa ponovno pripeljala k njim na kastracijo, niti tretjič ob odstranitvi šivov. Sama v prihodnjih mesecih nisem študirala nalepk v potnem listu, ukvarjala sem se s psom. Da ni cepljen me je opozoril “domači” veterinar, ki sva ga obiskala zaradi nekega drugega cepljenja.
Iz zavetišč naj bi načeloma prihajali cepljeni, veterinarsko pregledani psi in je tu veliko več možnosti da dobite zdravega psa ki vas bo dolgo spremljal, kakor s kakšno trenutno moderno pasmo, mnogim tudi finančno nedosegljivo, saj se mnogi zaradi pomankljive ozaveščenosti odločajo za nerodovniške “čistokrvne”, s papirji Puppy mill-a…

Lp in srečno pri izboru…Lara