Spoštovani.

Že nekaj let se vrtim v istem krogu, a tovrstnemu početju nisem pripisovala velikega pomena, saj sem vedno imela v glavi misel, da sem še mlada in je še vse pred mano. Zdaj o tem nisem več tako zelo prepričana.
Stara bom 23 let, do sedaj pa še nisem naredila iz sebe popolnoma nič. Zamenjala sem že dve fakulteti (šlo je za enako smer, a sem izvedela za novejšo fakulteto s to smerjo v bližnjem kraju šele dve leti po mojem prvem vpisu na študij), nato sem zaradi slabih oz. trenutno ničnih zaposlitvenih možnosti v tem “fohu” željo o nadaljevanju tega študija opustila. Nekaj manj kot leto dni sem bila doma in opravljala občasna študentska dela, nato pa sem se vpisala na izredni študij popolnoma druge stroke v bližnjem kraju – rednega študija (še) žal ni razpisanega. Dobila sem željo in zagon, da dokončam ta študij in pridobim cenjen naziv oz. lep poklic v zdravstveni stroki, saj mi je mama velikokrat omenjala, zakaj ne razmišljam v tej smeri, ko pa vsakodnevno spozna toliko študentov tega študija, ki opravljajo ta poklic in so dobili relativno hitro zaposlitev – v primerjavi z večino diplomiranih družboslovcev s svetlobno hitrostjo.

Vse skupaj me je navdušilo do te mere, da sem izpolnila prijavo za vpis in bila sprejeta. Prvih nekaj obrokov sem s pomočjo študentskega dela odplačala sama, sedaj mi plačuje mama, saj sem delo pred kratkim izgubila. Razlog je bil pomanjšan promet in tako ni bilo potrebe po ohranitvi študentov.

Od takrat aktivno iščem študentsko, še raje pa redno zaposlitev, saj tako ali tako študiram izredno in bi mi takšne vrste delo prineslo neko varnost, saj je šolnina precejšen finančni zalogaj. Žal so časi takšni, da oglasov ni kaj dosti, tisti, ki pa so, so izven mojih znanj ter sposobnosti (fizična oz. moška dela, dela plačana po učinku, dela, ki obsegajo specifična znanja, recimo inštrukcije fizike/matematike ipd.). Žal živim v kraju, kjer ni velike izbira dela (niti v radiju 20km naokoli).

Zakaj omenjam celotno situacijo glede študija in dela? Zato, ker sem se že kakšna dva meseca od začetka študija zalotila, da razmišljam o drugem študiju, ki me je veselil že prej, a sem se vseeno odločila za zdajšnjega, ki pa je zahteven in me žal ne veseli (ugotovila tekom predavanj in vaj, ki so nekaj popolnoma drugega kot sem si predstavljala). Glede na to, da so se izgubile zadnje sledi interesa do tega študija, razmišljam pa samo o tistem drugem (ki me gotovo ne bi razočaral, a morda ni tako zelo zaposljivo področje – gre za socialno področje), sem v zadnjih nekaj mesecih zapadla v depresijo.

Zapiram se vase in se ne udeležujem vaj, ki so obvezne narave, doma pa lažem, da jih obiskujem, čeprav tisti čas sedim v knjižnici in berem knjige. Problem je v tem, da nočem razočarati staršev, ki so mi že v dveh krajih nudili bivanje tekom študija in so mi kljub temu to študijsko leto še vedno bili pripravljeni prisluhniti ter ugoditi moji “kaprici”, ter mi pomagali pri plačilu drugega dela šolnine za 1. letnik. Čutim, da sama sebe bolj ne morem več razočarati, predvsem pa staršev, saj me najverjetneje ob omembi moje izgubljene identitete ne bi jemala resno in bi me poslala na zdravljenje, ne na drugo fakulteto (prihodnje študijsko leto). Nad mano sta najbrž obupala že lani, a sta si rekla, dajva ji možnost samo še tokrat, da iz tega nekaj naredi, pa bodo pozabljeni vsi spodrsljaji in napačne odločitve v preteklih štirih letih.

Tokrat ju ne morem več razočarati, še posebej, ker mi plačujeta študij in denar ne more iti v nič. Ukleščena sem med študijem, ki me ne veseli, pravzaprav mi celo jemlje samozavest, ter med željo po študiju, ki je narejen po moji meri – predvsem poklic, kar je najbolj pomembno, a sem zamudila zadnji vlak, ki mi ga je ponudilo življenje. Zdaj kot kup nesreče čakam na napačnem peronu in razmišljam, če naj se vrnem pod vlak ali počakam, da morda pride nova priložnost, ki pa je žal ne vidim …

Da sem zguba, ki se pri 23 letih ni premaknila še nikamor in samo opazuje vrstnike kako eden za drugim diplomirajo, je misel, ki me zbudi vsako jutro, in je misel, ki se naseli v moji glavi vsak večer preden zaspim v solzah. Želim korak naprej, a vsakič, ko se lotevam tega podviga, naredim dva nazaj.

Vedno bolj se počutim nesposobno in žrtev lastnih napačnih odločitev, ki so za sabo potegnile tudi moje že tako načeto in nestabilno psihično stanje – umikanje vase, da pred prijatelji ne bi izpadla lenoba, ki ne dokonča ničesar, česar se loti, izgubljanje samozavesti in s tem povezanih stvari. Ne znam se več normalno vklopiti v družbo, saj sem izgubila komunikacijske veščine. Ne vem niti kako naj to razložim, a se je moja osebnost oz. obnašanje nezavedno spremenilo, kar so opazili tudi ljudje okoli mene. Nisem več nasmejana in odprta oseba, pač pa zadržana, zaradi česar ne vem več kaj naj povem, ko sem med ljudmi. Postala sem neke vrste socialni invalid. Ostala sem v neki drugi dimenziji, kjer obstajata samo “želim” in “sanjam”, ne pa tudi “bom” in “uresničujem”. Z nikomer se več ne upam pogovarjati, saj vsi govorijo samo o tem kaj zanimivega počnejo, jaz pa nimam povedati česa drugega kot da cele dneve ždim v sobi, kjer se “učim” (berem knjige in preverjam ponudbo študentskih del), ko pa imam študijske obveznosti, taisto početje prenesem v knjižnico ali se skrijem v kakšno neobljudeno kavarno in tistih nekaj urc preždim ob branju časopisa, samo, da doma izgleda kot da sem vzorna in pridna študentka.

V meni se vsak dan nabira slaba vest, ki se nenehno kopiči in temu ni videti konca, zato se bojim, da se vedno bolj bliža dan, ko se bo vse skupaj razpočilo kot milni mehurček. Želim si, da bi lahko začela znova. Želim si, da bi čas zvrtela nekaj let nazaj, saj bi se vsega lotila drugače – z večjo mero opreznosti in pravim ciljem pred očmi. Sedaj bi morala biti tudi jaz diplomantka, ponos svojih staršev, tako pa sem samo nekdo, ki od srednje šole ni naredil nobenega napredka.

Večkrat se sprašujem, ali sem zrela za psihologa/psihoterapevta/psihiatra, a še za obisk le-tega verjetno ne bi zbrala dovolj poguma in moči. Morda mi je namenjeno ravno to, kar sem si do sedaj izborila – nič. Torej biti nič in delati nič.

Sva na istem 🙂 le da jaz sem bila prvo izredno potem redno… sedaj me mami financira..pocutm se nesposobno,.ker mi faks ni prioriteta temvev vse druge stvari sploh v izpitnem obdobju postanejo wow!
tko kot ti sem tud jaz kamorkol se vpisem lahko le izredno, ful je stvari ki me veselijo, ampak nevem cemu se posvetit ker ima moj dan premalo ur;D pridejo pa tud dnevi k mi totalno vse pade dol, sploh k se folk zna pogovarjat samo se o faksu pa zakaj nism ze pr diplomi ampak sele na zacetku. Se pa tolazm da vsaj Zivim, in uzivam 100x bolj kot ostali 😉 je pa res, da vecno uzivat, zacne ze presedat, pa se starsem lih nisrm v ponos kar se tice izobrazbe, mam se za sposobno ampak to stagniranje na enm mestu glede faksa je tud men ze zacelo presedat in si zelim da se en dan zbudim in hopla 3.letnik, hopla diplomca..in mi to stagniranje res jemlje voljo, samozavest, ceprou se vedno kot pravim ni mi faks prioriteta in ne zaspim s solzami v oceh zaradi njega ampak 100x prej zarad drugih men zivljenjskih stvari.

Drugega kot da pac poves da ti studij ne odgovarja nimas, hocs nocs sprjaznt se bodo mogl, tud pr men so se in kot vidim ti gre mami zelo na roko, bo tut to prezivela.

vcas se vprasam a je to mogoce da nam prevev od riti odnasajo in financno pomagajo da se sami ne postavmo na noge ker se zanasamo avtomatsko na njih.kar ni prav. zato pa jaz delam,.pomoje je del resitve ze v tem da si najdes sluzbo in ne nos obremenjena z razmisljanjem 24ur na dan.

drugace pa, sami smo krivi si za vse in sami se mormo postavt na noge in najdt to pot k uspehu..that’s what we ca life. in si lahko vesela da mas take starse, eni kljub vsem temu se tega nimajo!

pa pejt med folk! ce mas cas za sedenje v kaficih kot komuflazo za faks imas tudi za druzenje, pa brez obcutkov krivde vem pa kako ti je…sem na tvojem te par let.

danes je zal tako da bi se morali solati za taksno delo, kjer obstajajo zaposlitvene moznosti, ne pa tisto kar nas veseli. Kaj ti pomaga ce te blazno zanima studij srednjeveskih gibanj v vzhodni afriki, ce imas 0 moznosti za zaposlitev?
Pogles si samo v kaj se je izrodil studij ekonomije. Vsak ki ne ve kaj pod milim nebom bi si pocel sam s sabo v zivljenju, gre na ekonomijo. In mest za vpis je vedno dovolj. In kaj je danes postal studij ekonomije? Tovarna brezposelnih. ze taksnih z izkusnjami je prevec, kaj sele zelencev direkt iz faksa.
drugace pa se cisto po nepotrebnem obremenjujes. Danes je moderno studij koncat tam okrog 30. Ti se imas precej lufta do takrat da dobro razmislis kaj bi pravzaprav rada

No, meni se pa ne zdi, da je moderno zaključiti študij okoli 30. Če je to komu “moderno” oz. gleda na to na takšen način, potem pa tudi ne vem … Nekaj povsem drugega je, če do 30 že delaš, torej imaš že delovne izkušnje in nekaj let delovne dobe, pa se pač potem zaradi predloga/ultimata delodajalca izšolaš na višjem nivoju (višja/visokošolska strokovna/visokošolska univ. izobrazba), ali pa zaradi lastne želje.
Toda to so povsem druge okoliščine! Teh ljudi nobeden ne gleda na način “a si ti že sploh kaj dokončal v svojem življenju, ali samo menjuješ fakultete kot po tekočem traku?”. Slednje se namreč lahko pri meni.

Mariborčan32 – v mojem primeru tudi željeni študij ni nezaposljivo področje oz. ne moremo govoriti o višku diplomantov na tem področju kot pri ekonomiji, pravu in številnih drugih splošnih družboslovnih smeri, kjer niti prav dobro ne veš kaj bo tvoj poklic in kaj boš lahko s to diplomo (znanjem) počel v življenju.

Kot sem napisala, sem trenutno na fakulteti – naravoslovne smeri v zdravstveni stroki, a se mi zdi prezahtevno. Ni to, da bi imela interes, a bi bila lena. Problem je v tem, da NIMAM interesa in mi je vse skupaj zelo zahtevno. Pri tričetrt predmetih nimam pojma o čem gre, ker vse razlagajo zelo pospešeno, saj je ogromno snovi, ki jo moram nadoknaditi in usvojiti sploh tisti, ki nismo hodili v srednje zdravstvene šole.

Kakorkoli že, moj željeni faks oz. smer pa je socialne smeri, a ne socialno delo ipd., pač pa delo s starejšimi – socialna gerontologija.

Exotic, mislim da midve nimava ravno podobnega problema. Ti praviš, da tudi uživaš v življenju – vse to sem počela jaz minula štiri leta. Vedno sem bila “social butterfly”, povsod me je bilo polno, imam široko mrežo poznanstev, a prijateljev le nekaj pravih, za kar sem hvaležna. A življenjska situacija, ki jo opisujem, me je pripeljala do tega, da sem postala nerazpoznavna. Nekako se ne najdem več – svoje stare Jaz, ki se je znala pogovarjati in bila vedra, polna optimizma, rada šla žurat (no, za to zdaj niti volje nimam, saj imam krizo v iskanju sebe oz. kako rešiti ponovno napačno odločitev glede študija – in obdržati podporo staršev – ne nujno tudi finančno). Zdaj sem zelo globoko, kar pa ne vem, če lahko vsak razume. Življenje mi več ni zabava, samo vrtenje v razmišljanju okoli tega kaj storiti, kdo mi bo še sploh stal ob strani in zaupal vame – čeprav sem sama tista, ki moram v prvi vrsti to storiti zase.

Pričakujem morda tudi odgovor kakšnega strokovnjaka (psihologa), a sem morda delila zgodbo na napačnem podforumu?

Tudi sama sem se precej dolgo iskala. Pred leti sem celo razmišljala podobno, zdaj pa sem vedno bolj “na drugi strani”.

Mislim, da je zelo pomembno, da počneš nekaj, v čemer uživaš in te motivira, ne pa zgolj to, da/ker imaš službo (z dodanim: “ker so pač hudi časi”). V prvem primeru boš namreč imel občutek, da si izpolnjen, da živiš zadovoljno življenje, počneš, kar te veseli in vrača energijo, na nek način izpolnjuješ svoje poslanstvo. Preveč ljudi poznam, ki sovraži svojo službo in grozno mi je ob tem, ko za spremembo niso pripravljeni narediti nič več in nič manj kot- nič! Še več- ob vprašanju, kaj bi bila zanje idealna služba, obnemijo. Resnično ne vedo, a iz dneva v dan so nezadovoljni z obstoječo! Norost…
Dragi moji, meni se zdi življenje prekratko..

Mislim, da 3/4 študentov, vpisanih npr. na ekonomijo, ekonomija ne zanima, ima pa ta smer veliko razpisanih mest. A če te neko področje resnično vleče, boš naredil vse, kar je potrebno, da prideš na študij, da dobiš službo, da… karkoli! Sami si postavljamo omejitve, sami smo prepričani, da ne zmoremo, da se ne da, da ni službe, ni denarja… Ravno tako se lahko prepričamo v nasprotno!

Ne poganja nas logika, ampak strast! Do česarkoli.. Saj veste- vsaka stvar je smešna ali deležna posmeha, dokler ne uspe.. Nešteto je takih primerov v svetu “norcev”.

Meni ni lepšega, kot videti človeka, da v nečem resnično uživa. Da je v nečem/za nekaj z vsem srcem in dušo. Še tako nezanimivo temo bo predstavil (opravil, zagovarjal, izdelal…) s takim žarom v očeh, da človeka nikoli ne bo pusti ravnosušnega..

A najprej moraš vedeti, kdo si in imeti jasen cilj!

Predlagala bi- vsem, ki so v precepu- najdite tisto, kar si zares želite, kar vas inspirira, motivira. In se ob tem vprašajte tudi, zakaj si to želite (ne le, kaj in kako). Nato pa samo v akcijo za ciljem.. Skok!

🙂

Morala bi pripisat njegovo ime v naslovu teme, lahko pa mu pišeš na ZS in mislim, da ti bo odgovoril.

Drugače se mi pa zdi, da si naveličana vsega, ker ti gre enostavno predobro/prelepo, za nič se ti ni potrebno resnično potrudit in zato ti je vse ničvredno, ker vse tvoje “napake” sanirajo starši. Doma te preveč razvajajo že od nekdaj in ti na ta način niso ustvarili potrebnih miselnih vzorcev in ti tako vsak večji napor požere vso (nično) samozavest…..

Žal mi je ampak ti si en razvajen “pamž”, žal.
Starši so naredili kar so vedeli in znali, sedaj, ko bi morala še sama nekaj si se pa izgubila kot Rdeča kapica v gozdu….. 😉

Se strinjam z zgornjo trditvijo, ceprou se tudi sama najdem v tem, zal 🙂 priznanje je ze pol poti k resitvi, pravijo.

Tudi jaz sem 4leta uzivala, se ne obremenjeval sedaj pa vse bolj ugotavljam da mi tut to ne predstavlja vec neki kar bi me pokonc drzal ker glede faksa stagniran, edina stvar s kero se tolazm je da imam sluzbo, odlicen odskok (KO diplomiram). Obupala pa nisem ker vem da faks ni vse, probam si popestrit dneve, brez tistih parih res pravih prijeteljev bi mi pa se to dol padl, ze tko nimam motivacije za faks, tko da vsaj to, ceprou brez da se sami zmigamo ni nc, tega se zavedam.

No, tukaj pa se žal motiš. Mi ni problem sprejeti kritike oz. prisluhniti kaj mi ima kdo svetovati in kako vidi mojo situacijo, a ti si morda napačno razumel moje opisovanje, ali pa sem jaz izpustila kakšne relevantne podatke. Recimo nikoli mi niso nosili k riti stvari, ki jih večina staršev svojim otrokom tekom študija – študenti, ki delajo ali imajo štipendijo, pa dobivajo še luksuzne dobrine od staršev. Meni so, če že kje, pomagali samo v primeru študija, torej financirali takratno bivanje in zdaj šolnino, katere del sem plačala sama (dva obroka precej visokih cifer), zadnje tri pa mi mama, saj sem, kot sem že napisala, izgubila študentsko delo, pri nas pa ni neke izbire služb (razen zgoraj omenjenih, kjer ne izpolnjujem osnovnih kriterijev pri izbiri kandidatov). Potem takem niti nisem mogla nikoli biti izbirčna glede dela. Delala sem vedno v strežbi, ker druge ni bilo. Tako da nisem en razvajen pamž, kot je pač najlažje soditi.

Ne spim na lovorikah, sem pa se znašla v osebnostni krizi zaradi ponovne napačne odločitve. Če tako pogledam, prva odločitev pravzaprav ni bila ravno napačna – nekaj let nazaj še pri nas ni bilo čutiti krize, zato sem izbrala tisti študij (prvi). Ker sem čez leta zasledila reklamo za enak študij v kraju dosti bližje meni, sem se prepisala tja, torej je šlo za enak program, a druga fakulteta in kraj. Takrat so “izobesili” črno zastavo nad tistim področjem, kjer ne zaposlujejo še naslednjih nekaj let. Ne samo, da ne zaposlujejo, tudi odpuščajo. Tako sem se odločila posvetiti sebi, delati in nekaj zaslužiti za sprotno življenje in kaj privarčevati, nakar me je mama navdušila za zdajšnji študij. Žal ni vse samo v poklicu.

Študij, kamor si dejansko želim in opravljati tisto delo, me ne samo veseli, tudi zaposlitev bo. Žal sem “pozna” pri ugotavljanju mojega poslanstva, zato se tukaj zatakne pri tem, da me starši najbrž več ne bodo razumeli.

Kakorkoli že, želela sem bolj nek nasvet strokovnjaka, zato bom pisala konkretno kateremu izmed njih, saj obsojanja ne potrebujem, ker imam že dovolj veliko osebnostno krizo.

Ampak ravno to sem že dva posta pred tem govorila, da jaz nimam samo “krizice”, ki bi jo čudežno pomagalo odpraviti druženje s prijatelji in uživanje življenja. Vse to mi je jasno, a jaz optimizma ne najdem, ker sem zapadla v depresijo. Nimam več želje po prijateljstvih kot jih imaš ti in drugi “normalni” ljudje, nimam želje KOMURKOLI razlagati, da imam krizo, kot sem jo vam tukaj, cel čas samo razmišljam ali sploh še imam “popravni izpit” v življenju, ker me boli, da sem poleg sebe razočarala tudi starše – oni tega še ne vedo, ker bi verjetno doživela živčni zlom, saj imata že sama en kup problemov.

Enostavno ne vem kaj naj sama s sabo! Želja je sicer zelo močna, a nimam poguma komurkoli zaupati, da želim na drug program.

Vsekakor potrebujem strokovni nasvet in ne diskutiranja o moji situaciji, ki je napačno razumljena. Ne razumite me narobe – a vi mi pač ne morete pomagati, morda mi lahko kdo, ki me dejansko razume.

Jaz pa mislim da ti ravno tukaj lahko ljudje pomagajo, vsaj meni so odprl ze marsikatero obzorje, me razsvetlili..le da se tisti na tejle temi se niso oglasili 🙂 mislm da teli strokovnjaki te zabasejo le s teorijo pa probajo pomirit in nic konkretnega. Praksa je pa spet nekaj drugega, in vcasih je tezko spravt v prakso svetovano stvar. No vsaj to so moje izkusnje 🙂 tako da nic cakat, v akcijo skoct, najlazje je iskat krivce v drugih pa da ti bo psiholog pomagu..pa ne bo, dokler se sami ne zganemo.

good luck!

Zakaj jo le imaš?
Mnogi bi bili presrečni, da imajo nekoga, ki bi jih tako finančno (in drugače) podpiral. Kaj pa ti? Koliko pa tebi pomeni skrb tvojih staršev? Zalagajo zate denar in vse ostalo, ti se pa skrivaš po lokalih in glumiš….koga?
Se ti zdi, da si spoštljiva do njih, odgovorna, da se vedeš letom primerno?
Koga še življenje ujčka? A misliš, da drugi ne čutijo krize, da/ko ni služb, da/ko so se znašli nekje kjer jim ni ljubo delat pa vseeno vztrajajo/morajo? Najdejo smisel v svojem delu, neko veselje, ti pa iz tega kar ti nudijo delaš kaj?

Logično je, da imajo starši neka pričakovanja od tebe, da te ne bodo mogli v neskončnost podpirat, da se bo tudi njihova potrpežljivost, požrtvovalnost enkrat končala. Ti pa še kar ne bi hodila na predavanja, se učila kar boš rabila za poklic, ki si si ga sama izbrala. Še več niti se nočeš soočit s tem, nisi toliko, da bi jim v obraz povedala, da se ne greš več. Saj te ni nihče silil, bila je tvoja odločitev, sploh pa kdo pa pravi, da moraš naredit faks?
Saj lahko greš delat in se preživljaš sama, se osamosvojiš od staršev. Kdo ti brani?

Kaj sploh pričakuješ od obravnave/mnenj tukaj, da te pomilujejo kako je hudo, da sprejme nekdo odločitve namesto tebe?

Ma, kaj boš sedaj, če ti ne gre, ti pač ne gre, če nočeš delat šole pač ni treba.
Starši (okolica) so imeli neka pričakovanja od tebe, ki jih žal ne boš uresničila, pa kaj. Toda samo osebe, ki jim manjka odločnosti, ki niso samostojne, to težko prenesejo (da razočarajo, da jim ne uspe…), ker so bile vedno odvisne od nekoga in vse kar delajo delajo zato, da izpolnijo pričakovanja tistega od katerega so odvisne.
To je zanka permisivne vzgoje, ki jo plačajo otroci.

Kakorkoli odrasti bo treba in za svoja dejanja tudi nositi odgovornost, sprejet poledice.

Jaz punco razumem. Mislim, da ona ne išče potuhe, saj so bili starši (mama konkretno) tisti, ki so ji predlagali ta študij in ji ga bili pripravljeni financirati, ker je lep poklic in se bojda dobi zaposlitev. Ona je pač zagrabila trnek in upala, da je to tisto, kar jo bo navdušilo ter ji dalo kruha. Tekom tega študija je spoznala kaj jo zares veseli, a se je znašla med dvema ognjema – starši, ki ji plačujejo preostanek šolnine in pričakujejo da ta študij opravi, ter pred sabo, ker ji misel na željeni študij ne da duševnega miru in se počuti neizpopolnjeno, nesposobno ter izkoriščevalsko, čeprav v resnici ni nujno takšna.

Kolikor sem jaz razbrala iz njenega stila pisanja, ne išče nobenega samopomilovanja. Išče POMOČ. Kakorkoli ste nekateri mnenja, da jo bo od strokovnjakov dobila samo v obliki teorije – hej, a ji ne dajete tudi tukaj neko teorijo – saj je konec koncev vsak nasvet teorija, na posamezniku pa je, da teorijo spremeni v prakso. Torej od besed k dejanjem – to je tako ali tako logično in tega se najbrž zaveda tudi sama, saj je stara dovolj in najbrž ni dementna ali kaj podobnega, samo zato, ker se je vse do zdaj še iskala in dvakrat zašla skozi vrata napačne fakultete. Koliko pa jih je takih, ki (zaman) vztrajajo leta na istem študiju ali pa so vpisani nekam samo zaradi statusa?? Bi ocenila, da so taki prej obsojanja vredni kot pa ena izgubljena duša, ki išče samo razumevanje in pomoč. Nekoga, ki ji bo znal svetovati in ki je ne bo napadal, ker bi točno to dobila doma, zato tega ne išče še drugod!

Thelma, jaz ti svetujem, da se odpraviš k splošni zdravnici in ji poveš, da zaradi osebne stiske potrebuješ napotnico za psihologa, potem pa se na internetu pozanimaj kateri psiholog v vašem kraju ali bližnji okolici je zares dober, sicer je škoda zapravljati čas še tam.

Dobro premisli kaj želiš v življenju – če je to pot, katero v mislih prehodiš vsak večer preden zaspiš, potem se ne sili biti nekje, kjer si nesrečna in se počutiš nesposobno – jasno, če te ne veseli.

Vse dobro in javi se kaj, če boš imela še voljo napisati karkoli tukaj.

Jaz sem študirala tisto, kar me je najbolj veselilo, žal, družboslovna smer. Zadeva me še naprej zanima in bi lahko šla naprej, vendar po drugi strani nebi vlagala neprej v tej smeri, dokler ne dobim službe v svojem fohu. Službo drugače imam. Moram ti pa priznati, da si sebe nikakor ne predstavljam, da bi lahko dokončala študij nečesa kar me nebi zanimalo. Ampak, to sem jaz.

Moj nasvet bi bil, pojdi študirat tisto kar te zanima in poizkusi že v času študija ciljati bolj tujino.

ojej no in kaj boš s socialno gerontologijo delala? študirala vpliv enoslojnih plenic na demenco v primerjavi z dvoslojnimi plenicami? Kaj se boš na socialni gerontologiji naučila? Misliš, da boš potem direktno s faksa šla za direktorico doma za ostarele? Naredi tole zdravstveno šolo, ki jo delaš sedaj. Stari ljudje so zelo bolni in v vsaki smeri, razen če študiraš babištvo :), boš imela dovolj opravka z njimi. doštudiraj zdravstvo, potem se pa med delom specializiraj za gerontologijo.

Se tole, moja zelo dobra prijateljica je diplomirala na zdravstveni. In kaj ima od tega? nic. se veze ima, pa ji ne pomaga nic! ker ne zaposljujejo vec, plač ni, kadr zmanjsujejo. hodi na razgovore, pa ne dobi sluzbe. torej zdravstvo tudi ni vec to kar je bilo.

Tudi moji so mi placal studij izredno, pa ga nisem dokoncala. Sem unicla njihova pricakovanja, men je bilo tezko ker je sel denar v nic, pa kaj, nadaljujem po svojih najboljsih moceh, oni vidijo da se trudim, prepisala sem se in gre, pocasi.

Sama bi tud najrajs bila forenzik pa detektiv pa nevem se kaj vse, pa vem da s tem tukaj ni prihodnosti, edino cez mejo.

Ne vem, ali ste želeli moj odgovor, ko ste napisali, da želite pomoč strokovnjaka. Nisem namreč psiholog.

Meni osebno se zdita oba študija, ki ju omenjate, zanimiva. V EU bo povpraševanje po ljudeh, ki bodo želeli (direktno) delati s starejšimi vedno večje. Starostniki predstavljajo zelo zanimivo ciljno skupino za zaposlovanje v prihodnosti. Ampak ne želim kaj več pisati o tem, saj ta trenutek to ni glavni problem.

Iz vašega načina pisanja veje turobno in depresivno stanje. V tem stanju bi se vam še 3 letna poklicna šola zdela pretrd oreh, zato nikakor ne sprejemajte NOBENIH odločitev, ko ste v tem stanju.

Depresija izredno negativno vpliva na kognitivne sposobnosti človeka, na spomin, na spolno poželenje itn V depresivnem stanju so stvari 100x bolj črne kot so v resnici. Sposobnost razmišljanja “out of box” pa je praktično nemogoča.

Priporočam vam, da greste do osebnega zdravnika. Če tega ne želite, lahko poskusite s prehranskim dopolnilom ali Dominor ali Deprim. Temu dodajte še Omega 3 maščobe (priporočam krilovo olje). 3x na dan imejte normalno uravnotežen obrok. Ugasnite TV in nehajte brati knjige. Vsaj 4x tedensko hodite vsaj 1 km in bodite na zraku vsaj 30 min. Če lahko pojdite 1x tedensko na aerobiko (priporočam body pump). Hodite spat pred 23 uro in se zbujajte pred 7 uro. Zjutraj se stuširajte, če je le možno z menjavanjem mrzle – tople vode. Curek vode naj pada na vrh glave. V roku 14dni-3 tedne, bi se s tem receptom morali počutiti dosti bolje. Če se ne boste, potrebujete antidepresive in psihoterapevta. Slednjega sicer priporočam v vsakem primeru.

Dokler se ne rešite teh negativnih občutkov ne bo pomagal noben nasvet glede študija.
Prej ali slej bo staršem potrebno povedati za krizo.

Lahko pridete tudi do mene osebno v Celje ali Ljubljano, sicer pa se slišimo čez 2-3 tedne na forumu.

Želim vam vse dobro.

Kdo je omenjal kakršno koli delo direktorice, ki ga ti mešaš tu zraven? In najbolj smešno je, da trdiš, da v tem fohu ni dela (ja, ker na soc. gerontologiji nimajo prakse in so na koncu samo teorija na dveh nogah – malo morgen), potem pa ji v isti sapi predlagaš, da naj dokonča trenutni študijski program in se nato med delom specializira za gerontologijo. Če bi želela delati na slednjem področju, lahko že zdaj začne uresničevati idejo, ker ji ne bo prav nič pomagala diploma iz te fakultete, če je poklic ne bo veselil in bo (tako kot kar nekaj ljudi) z odporom opravljala svoje delo ter stresala slabo voljo na paciente – tako kot to doživimo marsikje in marsikdaj – ne govorim samo o zdravstvenih delavcih, pač pa še kupom drugih poklicev.
Kot pa je že napisala, ji študij ne gre, če nisi pozorno prebral ali si preskakoval vrstice. Nesmiselno je siliti z glavo skozi zid, ki ni enako vztrajnosti, saj bo samo še globlje zapadla v depresijo in se bo iz nje vedno težje izvlekla. Pri depresiji je treba še toliko bolj paziti, da človek počne stvari, ki ga veselijo in je čim bolj zaposlen, da so misli ter duh zaposlen. Ne v smislu da pregori, pač pa, da ne gleda v zrak in nima časa razmišljati o sebi skozi analiziranje na prafaktorje. 😉

Lp

Pozdravljena

Ja, težko je, si znam predstavljati. Ampak iz vsake izkušnje je treba potegniti najboljše, tako je pač življenje in tudi tvoje težave so povsem življenske, pa ne mislim pametovati.

Na tvojem mestu bi se pogovoril sam s seboj-o vzrokih in posledicah teh težav. Najbrž si bila skozi šolanje na osnovni in srednji šoli zelo pridna učenka, ko pa so se na faksu pokazale težave, se nisi “znala znajti” v situaciji in si odreagirala z begom?

In tako tudi kasneje? Si imela strah pred soočenjem s težavami?

Poglej, nisi ne prva ne zadnja, ki se je znašla v depresiji in navidezno brezizhodni situaciji. Če so tvoji starši razumevajoči in znajo prisluhniti, bi ti predlagal, da se pogovoriš z njima, položiš karte na mizo, priznaš, da se ne znajdeš v situaciji in da bolj kot karkoli drugega rabiš njuno podporo in razumevanje.

Vem, da je lahko govoriti, vendar mislim, da je bolje, da izvejo še tako slabo resnico, kot pa da še naprej živijo v laži, predvsem pa je pomembno zate, da prekineš to agonijo, ki te uničuje.

Nič ne bo narobe niti z obiskom psihiatra/psihologa in jemanjem antidepresivov konec koncev.

Vem kaj govorim. Sam sem na antidepresivih slabih 10 let, pa čeprav sem zbolel že veliko prej. Zaradi depresije sem bil v bolnišnici pol leta, se pobral, končal srednješolsko izobrazbo ob delu, sem tik pred diplomo na višji šoli, star pa bom 29 let. V glavnem-živim.

Vse dobro,K.

oh dajte no. Dela e ogromno, treba biti samo iznajdljiv.

Če hočeš delo, kjer samo sediš pred računalnikom ali za pisalno mizo, plača cca 1000-1500 eur/msec, seveda nimaš volje.

sploh pa tiste, ki ste doma, vas mame vzdržujejo, in se ne potrduite kaj poiskati, vas je lahko sram. če imate možnost (denar, čas), je nesmisel da doma čepite. vpišite se še enrkat na sš, prekvalifikacija, pojdite v kakšne krožke .,društva.

mislim absurd je, da ljudje, kinimajo obveznosti, lčepijo doma in jokajo, kako nič ne morejo. js sm doma, rada bi šla delat, revefnce imam, pripravljena sem delat, in glej ga zlomka, nimam varstva za otroka. ker nimam varstva za otroka, glej ga zlomka, nme najdem dela. ker nimam dela, glej ga zlomka, nimam dnarja.

tako ne morem študirat, se vključveta v kakšne aktivnosti, ampak bi doma k je samo 1 dohodek. In ve kokoši jočete, da ne veste kaj bi same s sabo.

Ljubo dekle stara si KOMAJ 23 let. Sprosti se.

Huda sem nate veš. Starši so se odločili, da bodo imeli otroka, dobili so tebe. Ti drago dekle pa lahko razočaraš samo samo sebe, ne obremenjuj se s starši, da boš njih razočarala. Ne delaj po pričakovanjih drugih, če boš živela tako boš VEDNO nesrečna. Poslušaj sebe, izberi tisti študij, ki te veseli, konec koncev je to tvoje življenje in kot kaže bomo vsi itak delali do smrti zdaj pa si zamisli, da boš delala nekaj kar te ne osrečuje vse življenje.

Postani bolj egoistična, začni gledati na sebe. pri 23 še nič ni izgubljeno, ko boš pa stara 40 in na isti točki kot si danes, takrat bo čas za paniko. Mlada si, sprosti se, uživaj, misli nase in na svojo prihodnost, ne zapiraj se med štiri stene in NEHAJ SE SMILITI sama sebi. Življenje je prekrasno če najdeš vir sreče v sebe in ne izven sebe.

Moj nasvet:
Razmisli kaj si v življenju želiš početi. TI, ne pa TVOJI STARŠI.
Vpiši se v tisti študij, ki te veseli.
Najdi si delo (za kelnarco te bodo vzeli povsod, če že kaj druga ne). Razmisli kaj vse znaš.
V prvi vrsti pa nehaj razmišljati, da si koga razočarala. Si takšna kot so te vzgojili, življenje te bo samo skozi izkušnje preoblikovalo, danes ne moreš vedeti stvari, ki jih boš vedela čez 10 let, to ti bodo dale izkušnje. V življenju pride marsikaj in če ne obupaš se vedno znova pobereš in si vedno močnejši to je čar življenja. Ljudje se učimo iz poraza zapomni si to.