Živjo,

stara sem nekaj čez 20. Sem zelo optimistična in odprta, imam veliko prijateljev (ženskih in moških), s študijem nimam problemov, skratka na prvi pogled imam super življenje. Moti me le ena stvar: po nekaj slabih izkušnjah v preteklosti imam probleme z navezovanjem resnejših stikov z moškimi. Dokler so stiki prijateljski je vse normalno, čim pa se zadeva prevesi v “nekaj več”, postanem čudna: izogibam se zmenkom, počutim se ujeta ali pa je ravno obratno, tako da fanta začnem dušiti.Skratka ne najdem prave mere. Zanimivo je tudi to, da zelo privačim moške, ki so vezani (poročeni, imajo resne veze). S takimi moškimi sem imela nekaj krajših zvez, vendar me je vedno pekla vest, tako da sem jih prekinila. Glede na to, da se to ponavlja že nekaj let, je očitno, da je “krivda” moja. Ker res ne bi rada ostala sama, pa tudi okolica se že sprašuje, zakaj nimam resnega fanta, me zanima ali je z mano kaj narobe??
Pomagajte mi!

jana

Spoštovana Jana,

očitno sodite med ljudi, ki jim je toliko pomembna lastna avtonomija, da jo vključujete v vse medosebne odnose. V bistvu je vsaka zveza z že oddanim moškim zaščita pred izgubo avtonomije, prav tako pa je “dušenje” partnerja čezmerno ohranjanje avtonomije. Ali so temu stanju botrovali vaši neuspehi, ki jih opisujete, ali kašen drug dejavnik, ki ga trenutno sami ne zmorete videti, bi bilo smiselno raziskati. Ne bojte se stopiti k psihiatru, skupaj bosta premlela vse možnosti, delovati pa boste tako ali tako morali sami. Problem ni nerešljiv.