Ojla

Moja mama me ze leta vsake toliko casa spravlja ob zivce. 🙂 Res
je, da je morda imela tezko zivljenje (pa karkoli je ze to, a ga nismo
imeli/imamo vsi?), vendar… problem je sledeci:

Sicer je najboljsa mama kar si jih lahko zamislis, na vsakih par mesecev
do pol leta pa se ji “strga” in takrat je popolno nasprotje tega, kar je bila
pred tem – pravi “hudic”. 🙂 Taksno stanje potem lahko traja od par tednov
do par mesecev.

To pomeni, da nekako zabljuzi. Zacne razmisljati o smislu zivljenja, kako
je ona uboga, kako nima nic na tem svetu, itd… hkrati odklanja hrano in
jo je potrebno prav otrocje prositi in “hoditi” okoli nje, da le nekaj poje…
ob vsem pa zacne se s pitjem alkohola (od vina, piva do raznih “zvarkov”).
S tem, ko prakticno nic ne je, ima probleme s prebavo (tezko in bolj redko kakanje), kar pa me ne cudi, ce malo je. Ce pa na ta prazen zelodec se pije
alkohol, pa to se toliko bolj poslabsa prebavo. Potem pa v napol obupu
iz lekarne privlece kaksne svecke in hoce s tem resiti problem prebave,
hkrati pa seveda se vedno zelo malo je in pije alkohol naprej.

Na smrt je jezna na vse, isce razne moznosti, kako bi me cim bolj zalila,
zeli se prepirati, ves cas govori in pridiga … in ne neha… in te prej ali slej
spravi ob zivce, pa ce si se tako potrpezljiv z njo.

Na nek nacin se obnasa kot kaksna najstnica, ki zavraca hrano, starsi
se pa potem jezijo. Tukaj pa je obratno in stars otroka jezi s tem, da
zavraca hrano. A je kdo ze kje slisal za kaj taksnega? 🙂

Ima pa se en problem – sedaj je stara 70 let in nikakor si noce priznati
teh let. Se vedno bi rada bila mlada in lepa… vsaj tam okoli 30 let, v
najslabsem primeru bi pristala na 40, vec pa nikakor ne. Saj ne more
biti mama mlajsa od sina. 🙂

Dolgo nazaj je ze hodila k psihiatru… in se vedno vsake toliko casa kje
zauzije kaksen apaurin. Ko je “najboljse volje” po moznosti se apaurin mesa
z alkoholom – in ji tega ne morem prepreciti – razen ce jo posljem v kaksno
bolnico?? To pa ji tudi na nek nacin ne zelim.

Dejansko mislim, da izkorisca mojo verjetno pretirano dobroto in se tega
se predobro zaveda. Ceprav me zvecer do konca zasikira, bo potem naslednje jutro spet zlata mama in ji bom, ker si to ocitno zelo zelim, seveda
spet (in tako 100 in vec-krat) vse odpustil in pozabil. Ko pa pridem popoldan
iz sluzbe, pa spet ista stara pesem.

Sicer pa je dejansko fizicno popolnoma zdrava, pri zdravniku ni bila
ze celo vecnost, nic je ne boli,…. in je dejansko vse OK z njo. Lahko bi rekel,
da se tega ne zaveda in da ima “prepolno rit” in si izmisljuje traparije in
vzganja svoj cirkus da ji ni dolgcas, pa ceprav pri tem tudi sama trpi??

V taksno cudno stanje je obicajno privedejo kaksni nenavadni dogodki. Pa
naj bodo pozitivni/veseli/uspesni ali pa negativni/slabe novice iz okolice.

Razmisljal sem ze, da bi kar vse spakiral in se vsaj za par dni nekam umaknil in ji nic ne povedal. Verjetno bi se potem zjutraj, ko bi bila spet
“dobra mama” prekleto sprasevala kje sem in zakaj me ni…. samo ne vem,
ali bi to res bilo dobro – bojim se, da bi se ji res se “strgalo” do konca.

Veckrat sem ji ze “grozil”, da jo bom peljal zdravniku v bolnico, da jo
bodo pregledali (in resili problem s prebavo)… in njeno telo “razstrupili”.
Verjetno bi s tem, ko bi bila vsaj kaksen teden pod “strogo kontrolo” postala
iz “pravega hudica” spet nazaj “dobra mama”, kot si toliko zelim.

Kaj bi bilo najbolje storiti, da bo moja mama spet “dobra mama” in
ne “pravi hudic” ???

Hvala za vsakrsen nasvet!!!

Joze

Dragi Jože,
mami lahko najbolj pomagate, da pri njenih težavah ne popuščate, ampak resno vztrajate, da obišče zdravnika. lahko da gre pri njej za eno cikličnih motenj razpoženja, kot je sezonska depresija, ki se kaže s potrtostjo, nezanimanjem za stvari, brezvoljnostjo, izgubo apetita, ki pa jo mama nekako “sama zdravi” z alkoholom in tabletami, da vse te občutke prežene – za tistih par ur, ko je opita. potem se pa vse še poslabša, postaja jezava in razdražljiva, kot pišete.
Mama bi morala na pogovor k psihiatru, ki se ukvarja z boleznimi odvisnostmi, ki bi lahko natančneje opredeliv problem pitja in po potrebi tudi priporočil zdravljenje. običajno je del zdravljenja v bolnišnični, del pa poteka potem abulantno, tako da dnevno prihaja od doma na oddelek na terapijo. čeprav je odločitev za zdravljenje kar velika, je to večinoma edina in najlažja pot do rešitve. hkrati bo psihiater tudi ocenil prisotnost depresije in se odločil za ustrezno zdravljenje. to samo lahko pogosto pomaga, da se posameznik lažje upre alkoholu.

vsekakor, vztrajajte, da mora k zdravniku,

z lepimi pozdravi,
Marija Anderluh