Pozdravljeni,
imam kar velik problem že vsa leta in nazadnje sem izgubil še enega prijatelja ker se nisem mogel kontorlirati v alkoholiziranem stanju in mi je brat rekel, naj zdaj res poiščem pomoč pri kakem zdravniku. Pa sem se odločil da vas vprašam o tem.
Najprej se bom poskusil karseda objektivno opisati. Potem opisati probleme in vprašanja.

Malo o sebi:
Star sem 27 let in študiram na eni izmed težjih fakultet v Lj. Recimo temu tako-to vedno ponavljam in ponižujem druge fakultete, da so lažje. Študija še nisem dokončal, kar me zelo mori. Delam kot natakar, katero delo nekako sovražim in vsem nonstop ponavljam, da nisem natakar ampak študent. Ker pa prihajam iz revne družine se nakako moram preživljati in čeprav sovražim to delo sem odličen (res odličen-pa to niso moje besede) natakar in tudi odlično plačan (odlično za to delo seveda). V osnovni šoli sem bil odličen vseh pogledih in vedno sem imel vzorno vedenje, gimnazijo sem naredil brez problemov, vendar sem že takrat posegal po alkoholu in v vinjenem stanju zašel v probleme. Imel se dolgoletno zvezo s punco, manekenko s katero sva se ne grd način razšla. Vedno tudi ponavljam, kako sem imel manekenko, da bi se mi dvignila cena pred drugimi, čeprav vem, da je to neumnost, se takrat ne morem zadržati.Razpad najine zveze me je zelo prizadel, ker sem dal celo srce v to. Nimam avta, nisem premožen in z vsakim letom mi je težje, ker se nekako trudim, pa ne morem hitro priti do uspehov. Obremenjujem se s tem, da ne morem dobiti punce, če nimam avta in denarja, posledično tudi časa. Vem, da je to neumnost, vendar imam problem, ker mi pomeni veliko lepota. želim si atraktivno punco, tudi zato, da bi me drugi videli z njo. Mislim, da sem sam recimo temu atraktiven in je veliko punc pokazalo že zanimanje za mene, tudi dosti recimo temu takih, kot si jih želim, vendar se že v začetku štopam, da nimam avta, da na dolgi rok to ne bo uspešno itd.Mogoče to tudi izhaja iz tega, ker me je na koncu najine dolgoletne zveze moja bivša punca žalila zaradi tega, ker nimam denarja itd (čeprav je bila sama iz še bolj revne družine).
Nasplošno sem zelo miren, nikoli ne jamram za nič, vedno sem prijazen in nasmejan-večina ljudi me ima rada in me zelo vzljubi, še preveč. Ko pa se napijem, pa mi pridejo vse te frustracije ven in popizdim. Ne bi pisal tega, če ne bi že dvakrat moral iti na sodišče zaradi pretepov. Izgubil sem vse najboljše prijatelje, ostala sta mi samo še dva. Preveč pričakujem od svojih prijateljev, ki se mogoče v določenem trenutku ne obnašajao tako, kot bi želel, kar tudi sami vedo, vendar potem jaz nastopim z grdimi besedami, ki jih raje ne bi niti pisal. Vsak je še rekel, da kaj takega ni doživel, še posebej zato, ker me ponavadi imajo zelo radi.
V naši družini ni bilo nikoli nasilja. Oče in mama sta poročena že 30 let in nikoli ni bilo niti varanja ali podobnih ekscesov. Premožni nismo, kar sem že prej rekel, vednar pa me ima družina rada in se lahko vedno zanesem na njih. Je pa res, da si preveč želijo, da dokončam študij in tudi preveč pritiskajo, kar razumem po eni starni, saj je to edina možnost, da se izkopam iz “revščine”. Katerekoli stvari v življenju sem se lotil sem bil odličen, vendar pri nobeni stvari ne vztrajam. Punce in tudi ostali pravijo, da sem lep in sposoben , vendar čustveno nestabilen.
Ko sem živel skupaj s punco, sva se skregala med izpitnimi obdobji, ker sva bila nervozna zaradi izpitov. Ona je naredila izpite, se zaprla v sobo, jaz pa se nisem mogel, niti želel študirati. Najverjetneje imam tudi strah pred neuspehom. Ker se mi še ni zgodilo, da bi se učil in ne naredil izpita. Potem bi se počutil nesposobnega, kar ne želim.
Če se vrnem nazaj v otroštvo, sem bil vendo najboljši v razredu in na šoli. In to na vseh področjih- v športu, za knjigami, punce so me imele rade, profesorji,sosedi…vsi. Sam pa sem bil tudi priden in to kar so pričakovali od mene sem tudi kazal.
Ko pa sem prišel v večje mesto, je postala konkurenca večja in seveda nisem bil vedno prvi. Videl sem lepše od sebe, pametnejše,…In to težko prenesem. želim biti vedno najboljši, kar pa mi ne uspeva. In postanem živčen.
Dostikrat se zaprem v sobo in sem sam. Nočem nobenega videti in slišati.

Kje so problemi?
Alkohol je definitivno en problem. napijem se 5krat na leto. Mislim, da nisem alkoholik, čeprav vem, da obstaja več teh stopenj/faz alkoholikov. Jaz lahko zdržim pol leta brez alkohola, potem pa se tako napijem, da se ali stepem, ali razbijem nekaj, dostikrat tudi v stanovanju. letele so že flaše, stoli,..no miza še ni letela. In to iz čistega mira, ko pridem pijan domov in sem sam v sobi. Redarji so me že metali ven iz lokalov…
Problema sta dva. Prvi je ta, da ne smem piti, vendar če si recimo danes to zadam, bom zdržal pol leta, ko bo vse super, potem pa pozabim, padem v to neko ugodje in se napijem in vse zapravim. In to zapravim dobesedno. Tudi moralnega mačka imam in to za vsako stvar. Tudi ko nisem pijan. Za vsak malenkost se sekiram, a je bilo prav…kar se večina ne bi nikoli.
Drugi problem, pa je ta, da če se že napijem, zakaj potem napadm ljudi in kar mi ne paše pri njih (hinavščina, neprijaznosti,…) jim to povem in to na grd način.
Brat pravi, da so naju doma učili poštenosti in ne hinavščine, kar je dandanes slabost. Nazadnje sem napadel prijateljice, ker varjo svoje fante in da jih varajo s poročenimi moškimi. Če jih ni sram, da razdirajo druge družine…Seveda pijan.
Nikoli se ne smejim nekomu, ki mi ni všeč ali da bi se podrejal nekomu, ki po mojem mnenju nima prav. Zato tudi v službi ali kjerkoli drugje vse to nadoknadim s svojo sposobnostjo (na srečo). Nekateri pa se recimo smejijo šefom ali profesorjem, da dobijo neke bonuse, po drugi strani jih pa za hrbtom žalijo. Meni se taki ljudje gabijo in nemalokrat tudi napadem take ljudi, ko jih več ne morem gledati. Vem, da je to neumnost, ker svet je pač tak. Vprašanje je le, kako se obvaladati, kako gledati na te stvari.
Dostikrat ljudje prvijo v jezi:”za ušesa te bom povlekel, da ti ne bom skočil okrog vratu,..” ali kaj podobnega. Vendar ne mislijo to resno. Pač izbruhnejo v tistem trenutku.
Jaz nikoli ne grozim ali jamram. Tudi recimo v trgovini lahko stojim v največji gužvi, ko je recimo trgovka počasna, pa vsi jamrajo, jaz niti ne pisnem-znam biti bolj miren od vseh ostalih, vendar najverjetneje držim jezo v sebi. Jaz samo udarim, ko poči ali pa res uporabim take besede, da so vsi šokirani.
Naslednji dan zbrišem te ljudi iz mojega življenja. Ne maram polovičnega prijateljstva. Žal mi je teh ljudi. Večina bi mi tudi oprostila besede, vendar nikloli ne bi bilo več isto, zato se sam umaknem.

Bojim se, da če se ne bom znal kontrolirat, da bom nekoga tako poškodoval, da bom si zapravil življenje. Sploh si ne predstavljam, da bi me punca varala in mi lagala, še posebej, ko bi imel otroka z njo. Jaz ne varam, niti ne zavajam drugih punc, družina mi pomeni veliko. Jaz ko dam srce, dam celega in pričkujem nazaj vse to, kar pa večina ljudi mogoče ne more.

Jezen sem, nesrečen sem-vendar tega ne kažem navzven.Edino kar govorim nonstop je to, da študiram, da bom nekoč dosegel nekaj itd. Prebral sem že vse knjige o samopomoči.

Približno tako je moje razmišljanje. A mi lahko prosim svetujete kako ustaviti jezo, kako ne napsti prijatelja ali znanca, četudi v določenm trenutku ni ravnal po mojih merilih.

Da vam bo recimo še bolj jasno, kako razmišljam, naj vam povem primer. Da bi recimo prišel, do zdravnika ali psihiatra, ki bi mi pomagal glede tega, pa bi mi govoril o vrednotah in morali. Potem bi izvedel o njem, da vara ženo, skatero ima otroka in ji laže. Po moje bi mu vrgel prvo vazo v glavo, ko bi prišel naslednjič na terapijo. Zato tudi hočem, da mi odgovori zdravnik, ki ima pošlihtane te stvari. Seveda pa puščam vse opcije odprte, ker sem zmotljiv (in to zelo) in se mogoče motim o vsem, pa mi mora le kdo odprti oči.
Aja pa še ta primer. Imam prijateljico, ki dela v enem izmed butikov, kjer nima velike plače in komaj shaja. Potem se je v družbi hvalila, kako je bila na nekem otoku, kako so šli v prestižno restvarcaijo, kako se oblači v drage cunje,ipd. Seveda si tega sama ni mogla privoščiti, plačal ji je seveda nek poročen bogat moški, s katerim je imela avanturo. Meni se je zdelo to zelo neumno,da se hvali glede tega, da sem ji rekel, kaj se pa glupiraš, koliko si pa keša ti dala zraven? Daj hvali se, ko boš nekaj dosegla…kaj igraš neko “fancy” bejbo. To je še en primer mojega “najverjetneje” neumnega razmišljanja.
-še en primer mojega razmišljanja. Starši pomagajo mojemu bratu pri študiju z denarjem, tudi meni so ponudili pomoč, vendar sem zavrnil, ker se mi ne zdi moralno, da jaz pri 27 letih, na vrhuncu svoje moči jemljem denar od 50-60 letnika, ki težko gara za vsak evro. Brat sprejme denar, za kar ga tudi večkrat napadem, da kje ima srce, naj se spravi delat. napdem ga z grdimi besedami.Res grdimi.
Zelo sem tudi samokritičen. Vedno krivim sebe za svoj neuspeh, nikoli nisem rekel, da je profesor kriv, da še nima faksa.
In najverjetneje že vse kar sem napisal, tudi način napisenega pove dosti o meni. Da skrivam neko jezo, da se igram nekega hlapca Jerneja, ki išče svojo pravico.

se pravi:
-kako naj obvladam jezo
-kako se sprostiti in biti bolj srečen
-KAKO OBVLADATI AGRESIJO (to je zelo pomemben del)-sem šel trenirat borilne večšine, da dam to agresijo ven, pa nisem vztrajal, ker se mi ni dalo hodit več ne treninge (študij-delo-trening-spanje to je bilo vse od mojega lajfa)
-nimam samodiscipline, sem pa najbolj (brez pretiravanja) discipliniran in priden v službi

Bojim se, da če ne bom spremenil nekaj v zvezi s tem, da si bom zapravil življenje. Sposoben sem, simpatičen, pošten (karkoli že to pomeni),…lahko dosežem vse, to sam vem.
Nažalost se pa zavedam, da lahko pristanem tudi v zaporu, bognedaj, da se napijem in nekoga tako premlatim…
Pa naj bo še to, če sem že tako daleč, bom dodal še repertoar mojih prostaških besed ko mi poči:
-Mrš u pičko materinO, nesposobno govno, nepismeno budalo
-koliko je 2+2? BUDALO
-jebem ti vse po spisku
-goni se da te ne vidm več, mrššš!
-ajd črta, da te ne vidim
-kurva debela, nepismena, nesposobna, iq pri sobni temperaturi,…
-ne govor mi gluposti, ker me žališ, ker misliš, da sem budalo in misliš da bom naesedel tem besedam. Mrš u pičko materino, da te ne vidim več nikoli.
-daj ne bluzi, kaj se foliraš, nesposobnež
-ne laži, pička ti materina, kaj misliš, da sem budalo’
-jebem vam mater bosansko
-jebite se vsi, boli me kurac za vse, naj bo kar bo
-boli me kurac za cel svet
-ne bom se opravičil, boli me kurac, naj se goni nekam, vseeno mi je…

te je nekaj iz mojega repertoarja…uapm, da bo prišlo karkoli v pomoč.

Pismo ali karkoli že to je, je zelo dolgo. Ne bom vam zameril, tudi če mi ne odpišete. Bom pa vam hvaležen za kakršnoliko pomoč.
lep pozdrav.

qwert,

poglej na forum “življenje, ah to življenje”-tam so se “razgovorili” na tvojo temo…

lp

Qwert pozdravljen,

opravičujem se ti najprej za pozen odgovor.
Kar dvakrat sem prebrala tvoje obširno pismo in kar nekaj časa premišljujem kako naj ti na kratko opišem svoje razmišljanje ob tem.
Mogoče naj začnem s tvojim problemom pitjem alkohola. Navajaš, da se 5x letno napiješ. V tvojem primeru se mi zdi opijanje bolj varnostni ventil kot problem. Saj se ves preostali čas(ko nisi pijan) trudiš, da bi napravil na vso okolico dober vtis, tako z zunanjostjo kot z obnašanjem. Preziraš vsakega, ki se ne trudi tako kot ti. To, da še kar nisi dokončal študija, kaže na tvoj notranji strah storiti zadnji korak k spremembi v tvojem življenju. Zadržuješ se tam, kjer ti je domače in kjer lahko izstopaš s svojo popolnostjo. Ko bi enkrat diplomiral, bi se seveda pridružil novi konkurenci – bodisi med iskalci zaposlitve ali dokazovanja v službi.
Vsekakor vidim največji problem v tvoji samokontroli, ki je dodobra izdelana in predvsem uničujoča zate, ter v iskanju navidezne popolnosti.
Poskusi kdaj v treznem stanju nekomu iskreno povedati kaj si misliš o njem, seveda na spoštljiv način in presenečen boš, kako dober občutek je to. Poskušaj kdaj pogledati dobre lastnosti tudi v človeku, ki na videz ni tako super in počenja mogoče stvari, ki jih ti ponavadi obsojaš. Mogoče bi taki osebi lahko bolj prisluhnil jo bolje spoznal in ugotovil, da se dejansko v življenu veliko boljše počuti kot pa se ti.
Zavedaj se, da vse stvari, ki te pri ljudeh iritirajo so dejansko tvoje slike, ki prihajajo iz tvojih spominov in ti vzbujajo neprijetne občutke. Ne mislim s tem, da te npr. varanje nekoga spominja na varanje v tvojem otroštvu, lahko pa te čustva ob tem spominjajo na tvoja lastna, ki si jih ob nekih dogodkih iz otroštva moral doživeti.
Absolutno je dobro, da si o tem spregovoril in da o tem razmišljaš, ampak razmišljaj v pravo smer: ukvarjaj se s seboj, ne z drugimi. Začni se poglabljati vase v svoja čutenja ob raznih dogodkih. Nikar ne išči vzroka za svoje težave v alkoholu. Agresivne izbruhe ob opijanjanju boš preprečil kot sem že omenil s tem, da se pričneš navajati izražati svoje mnenje že ko si v treznem stanju, s tem si boš izboljšal svojo sampodobo, začel se boš bolj spoštovati, saj boš stal za tem kar boš nekomu povedal in opijanje ti ne bo služilo več kot ekonom lonec, temveč bolj kot sprostitev. Čaka te ogromno dela, spremembe ne bodo prišle čez noč in tudi v velikih zalogajih ne. Če se boš odločil karkoli pri sebi spremeniti, se bo to kazalo v drobnih komaj opaznih korakih.
Če si izgubil dosedanje prijatelje, si boš pridobil nove, mogoče take, ki te bodo cenili kot osebnost in ne kot embalažo? Predvsem pa se začni ceniti najprej sam in tudi ljudi okorg tebe poglej z drugačnimi očali.

Pogummno naprej in oglasi se kako ti gre.

Maja

qwert-
saj si čisto v redu tip,le da si priznaš to,česar večina bojzov pa bejb ne bi nikoli upala.Vsaka čast!
Samo-pogovori se sam s seboj,zakaj to tako manifestiraš.Noben psiho ali dr.psiho ti ne bo mogel pomagati,če se ne zmeniš sam s seboj.
Pa,kakor vidim,si se to sposoben.
Ne bojim se zate,imaš kliker tam,kjer je nujno!

Qwert,meni se tud zdiš v mnogih pogledih vredu.Res pa je to,da ti noben dr.psiho ne bo pomagal,če si neboš začel sam.Sama obiskujem psihologa in mi čist nič ne pomaga,trenutno sem totalno v k….,in vem,da se lahko samo jaz izvlečem iz dreka,ko bom hotela.No,trenutno se mi ne da.
Kaj se tiče tvojega mnenja o varanju,družini..bi moralo biti več takih kot si ti.Ampak nažalost niso vsi taki in nemoreš spremeniti drugih,sami se morajo če to želijo.Ni lepo če majo punce poročene tipe,ampak to je njihova stvar,poglej proč.Živi svoje življenje,jaz sem se tud razburjala za vse probleme drugih-več pa se ne.
Zdi se mi super,da si o problemu spregovoril-upam,da ti bodo tile nasveti kaj pomagali.Dosti sreče ti želim..
P.