Najdi forum

Otrok je star 7 let in hodi v drugi razred devetletke.Lansko leto in letos do meseca januarja ni bilo večjih težav.Zdaj pa postajajo težave v šoli vedno večje.Sin je odkrit otrok ,ki pove vsakomur kaj misli in ima visoko stopnjo samozavesti,je tudi zelo pravičen,…
Učiteljica namreč toži,da noče sodelovati pri pouku,da daje učencem navodila med odmorom,kaj se naj igrajo,…Večkrat se upre tudi njenim navodilom in njegov zadnji “izpad” je zgledal po pripovedovanju učiteljice takole:”Iz te šole se bom izpisal,ker te nočem več gledat,ker tako ali tako ne znaš učit”to je bilo povedano v visokem tonu.za ta “izpad ” je prejel ustni opomin,ki ga je čiteljica razložila takole:Saj vem,da sem s tem kaznovala vas in ne njega!”po vsem tem so bili njeni komentarji še sledeči:
Otroci ga ne marajo,sama več ne ve kaj naj z njim naredi in,da je znjim nekaj narobe.Kot mati sem se odzvala tako ,da sem otroka naročila pri
pedopsihijatru na katerega pa moram žal dolgo čakati.
Otroka sva z možem kaznovala zato ker se je z učiteljico kregal in sicer tako,da ne sme popoldan ven se igrat,pobrala sva mu tudi vse igrače,..skratka vse.Sprašujeva se ali sva ravnala prav?
Sedaj je bil tudi prvič kaznovan za “prekršek v šoli”,prej smo se vedno pogovarjali o tem kaj je prav in kaj ne.
Prosim vas pomagajte z nasvetom kako kaznovati otroka v tem primeru ?

hvala,Darja

Darja,

Vaše vprašanje je eno tistih na katera je po tej poti najtežje odgovarjati.
Ali ste s kaznijo ravnali prav ali ne vam ne vem odgovoriti. Načelno pa se ne strinjam. Vprašati se morate tole:
Kaj se bo moj otrok iz tega, da je ostal brez vseh stvari, ki jih ima rad naučil?
Ali res to, da naj na učiteljico več ne vpije? Ali se ne bo še bolj jezil nanjo (saj mu je sedaj »zrihtala« še to). Ne vem, mogoče pa bo stisnil zobe in iz poraza, ki ga je doživel naredil novo »junaštvo« – to me pa res ne gane. Ko se bo zadeva pomirila si bo to štel za »zmago«.
Zagotovo je le nekaj. Spoštovanja do nje (in najbrž tudi drugih učiteljev in odraslih) po tej poti ne bo razvil. S spoštovanjem tu mislim predvsem upoštevati meje, ki so v naših medsebojnih odnosih norma (torej to, kar sprejema večina kot sprejemljivo, zaželeno, pričakovano in običajno rečemo kar: normalno). Prav tako iz tega ne bo ne zaupanja in ne boljšega odnosa.

Posebej me je, moram reči, presenetila vsebina njegovega komentarja (ki pa jo je sicer vam povedala učiteljica). Za 7-letnega otroka je povsem neobičajna. Otrok te starosti takšnega sklepa ne naredi sam. Ne razmišlja na ta način. Še posebej zato ne, ker mu odrasli v tem obdobju še relativno veliko pomenijo, jim želi ustreči, ugajati in se trudi za njihovo pohvalo, ljubeznivost in naklonjenost. Izjava, ki je prišla iz njegovih ust pa je veliko prej izjava odraslih ljudi. Prepričana sem, da ste od različno starih otrok že slišali zelo različne komentarje o učiteljih in njihovem delu (je smotan-a, tečna, dolgočasna, kar naprej nekaj hoče, se dere, me ne posluša, ne mara npr. sošolca, dela krivico, zahteva, slabo razlaga, ne razloži – tako pa poročajo starejši učenci …) ne pa tovrstnega kot poročate vi (učiteljica).

Ne glede na to, da ste se z vašim fantom že večkrat pogovarjali vam ponovno svetujem, da naredite tudi tokrat ravno to. To, kar sta vidva storila v prvem hipu je bila čustvena reakcija, za katero pa menim, da ne vodi k rešitvi vaše težave. Je rezultat jeze, žalosti, nemoči.
K reševanju (ki bo najbrž proces in ne enkratno dejanje) lahko pripelje le odkrit in iskren pogovor. Povejte otroku, da mu boste v določenem času (takoj, popoldan, jutri) vrnili ker ste mu odvzeli vendar se morate prej resno pogovoriti.

Jasno mu povejte, da se ne strinjate z izjavo in nekaterimi njegovimi vedenji v šoli. Da pa želite slišati celotno njegovo plat in to takšno, kot jo vidi on. Če vam bo mogoče tole v pomoč: jaz svojima sinovoma vedno znova (seveda ne kar naprej ali vsaki dan, vendar ko začutim, da je potrebno) povem skoraj z enakimi besedami: »Pričakujem in si želim, da mi boš vedno povedal tako, kot je v resnici bilo. Da mi boš povedal tudi, kaj si naredil ti. Tudi tisto, kar je bilo narobe. Naj te ne bo sram ali strah. Imam te rada, vem, da otroci naredijo pogosto kaj narobe. Najpomembnejše je, da poveš po resnici, da se pogovorimo. Da najdeš idejo, kako boš stvari, ki si jih storil narobe tudi popravil. Samo tako te bom lahko branila in zagovarjala, ne pa kar kaznovala. Toda, če mi ne poveš resnice in jo bom izvedela drugje (v šoli) se bom jezila, ker si me spravil v tako neroden položaj. Potem bo kazen seveda dvojna (za dejanje in za prikrivanje)
Torej, povprašajte ga:
Kako je v šoli? Kako se tam počuti? Kaj ima rad? Kaj pogreša? Česa ne mara? Kaj ga jezi? Ali ima koga od vrstnikov posebej rad, ali bi se mogoče rad s kom več družil, pa se ne more. Kakšna šola bi mu bila všeč? Če bi lahko, kakšno šolo bi naredil on? Kaj mu je všeč in česa ne mara na svoji učiteljici. Povejte mu kaj o učiteljih. Da so izbrali ta poklic zato, ker so želeli delati z otroki, jih nekaj naučiti, ker jih imajo radi, radi za njih skrbijo, radi se z njimi pogovarjajo, smejejo. Ali in kdaj je njegova učiteljica vesela, ponosna, kdaj in koga pohvali, ob kom je potrpežljiva, koga poboža. Kdaj je zadovoljna z njim (ne se zadovoljiti z njegovim NIKOLI. Sami mu povejte kdaj in kako ga je pohvalila npr. na govorilni uri ipd.

Pogovarjajte se o tem, kako in zakaj daje učiteljica navodila (da vsi vedo kako delati, da so varni – na sprehodu, da lahko poskrbi za vse ipd. Tu ne vem točno, kaj pomeni, da se upre njenim navodilom – ali so mu stvari prelahke ali pa teže sprejema zahteve drugih. Kako sprejema vaše zahteve, prepovedi, navodila, meje koliko pri njih vztrajate, kdaj popustite in podobno. Ali je vaš fant edinec?( Ali ste mu v vsem hitro ugodili in se še ni uspel naučiti zadržati impulz, počakati, dovoliti, da je tudi pri vas kdaj kdo pred njim in da seveda potem pride tudi on na vrsto? Eh, vidite misli mi kar uhajajo sem in tja.)

Kakorkoli, pogovarjajte se o šoli in o tem, kaj so posledice, ko ravna po svoje (zapišite te slabe plati na list) in kako bi bilo, če bi ravnal tako, da ne bi prišlo do konflikta. (npr. učiteljica bi bila vesela, bi nam dovolila igrati se, v razredu bi bilo prijetno, ne bi se prepirali, razčiščevali dogodkov, tožili drug drugega, vrstniki bi me bolj sprejemali ali kaj podobnega). V zvezi z vrstniki pa se mogoče pogovarjajte v tej smeri, da naj se kdaj pa kdaj vključi v igro, ki jo predlagajo tudi drugi otroci. Včasih bi želeli tudi oni imeti vodilno vlogo, uresničiti svojo zamisel ipd.

Zagotovo je izpad vašega otroka čustvena reakcija na to, da ne more obvladovati okolja kot bi hotel, želel, pričakoval, ker ni »po njegovem« Gre torej za dvoje: za prilagojenost vašega otroka na zahteve okolja , pa tudi na odgovore okolja na njegovo vedenje. Zdi se mi, da se ta odnos začenja odvijati v negativno smer: otrok težko sprejema zahteve – nanje odreagira bolj impulzivno, hitro nepremišljeno – okolje povratno kaznuje (vrstniki ga manj sprejemajo, grajan je, pogosto opominjan ipd.) Ta krog je potrebno prekiniti in ga preusmeriti v pozitivno smer. Za to pa je potrebno, da storita korak oba otrok in okolje. Otrok v boljšem prilagajanju, okolje pa da do določene mere sprejme otrokove potrebe, jih kanalizira in ga usmerja z jasnimi pravili, pohvalami takrat ko si jih zasluži in mejami takrat ko so potrebne.

Moj odgovor je, vem, zelo splošen in razmišljanja v več smeri. Tista, ki vam, vaši družini in otrokovi situaciji ustrezajo, »vzamite« in z njimi nadaljujte, ostale pa kar izpustite.
Vem, da ste čustveno vznemirjeni zaradi dogodka in morebiti zato težko analizirate celotno situacijo, zato (in ne zaradi česa drugega) bi bilo dobro poiskati pomoč nekoga, ki bi vam pomagal ugledati te prepletene odnose in poiskati ukrepe, ki bi koristili vašemu fantu, da bi lažje obvladoval na eni strani svojo življenjsko energijo ter jo usmerjal v ustvarjalne aktivnosti, ki bi ga zadovoljevale in mu dajale občutek pomembnosti ter mu hkrati izgrajevale občutek uspešnega obvladovanja različnih situacij (tako tistih, ki nas spravijo v navdušenje kot tistih, ki nas potolčejo in nanje reagiramo z vso jezo in ihto).
Če morate čakati na pedopsihiatra dolgo bi vam svetovala še koga v Svetovalnih centrih za otroke, mladostnike in starše. Sicer imam nekoga v mislih, vendar je v Mariboru.

Lep pozdrav,
Francka

Darja, tole mi nekoliko, da ne rečem zelo, diši na zelo inteligentnega otroka. Tudi inteligentni ljudje se morajo naučiti, kako preživeti med ljudmi, ki so sicer drugačni od njega. Ampak kdo pa ni drugačen! Samo kaznovan za to pa po mojem ne sme biti. Če praviš, da je učiteljici očital, da ne zna učiti, je prav lahko mislil, da ne zna NJEGA učiti – in imel pri tem prav. Zelo spoštujem učiteljice, ker vem, da z našimi otroki preživijo čez teden skoraj več časa kot mame, kar pomeni, da imajo nanje lahko velik vpliv, pozitiven. Žal, včasih tudi negativnega, saj smo ljudje po sposobnostih razdeljeni po gaussovi krivulji v vseh poklicih. Čeprav imam učiteljice rada, ne mislim, da je prav vsaka med njimi rada učiteljica in da je dobra učiteljica.
Bolj zaupaj otroku. Kdo mu bo pa stal ob strani, če ne ti? Če želiš, se preseliva na forum Starši…, ker ni moderiran, da se ne bom vtikala med strokovnjake. Sem pa mama in sem rada mama. Govorim o svojih izkušnjah in ne svetujem, saj je vsak otrok drugačen. Mislim le, da včasih lahko pomagajo tudi tuje izkušnje, da laže razmislimo o svojih problemih. lp,
kiri

Sporočilo namenjeno ga.Francki.
Otrok je edinec in ima isto učiteljico že drugo leto.Prej večjih težav ni bilo.
Z ortokom sem se doma pogovarjala o šoli.Največ pritožb učiteljice leti namreč na vedenje otroka med odmorom.Otroka sem vprašala kako izgledajo odmori v šoli,povedal je tako :med glavnim odmorom morajo ven
na šolsko dvorišče kjer so vsi skupaj pod nadzorom dežurne učiteljice.
Problem pa se pojavi v odmoru,ko morajo ostati v razredu in se lahko igrajo
na “preprogi”.Eden izmed učencev je zadolžen ,da nadzira ostale otroke in tistim,ki niso pridni deli zvezdice in črne pike.Učiteljica pa je med tem časom na hodniku ,kjer sedi za mizo z drugimi učiteljicami.Ko se vrne v razred mora zadolženi učenec poročati kdo je bil priden in kdo ne.Na osnovi njegovega poročanja nato učiteljica učence zapiše.Dvakrat se je zgodilo,da je otrok bil zraven na govorilnih urah,kjer je učteljica govorila o teh “zapisih med odmori” in je otrok hitro povedal ,da to ni bilo tako in je
učiteljica komentirala:Tega pa nisem vedela!”
Ko sem ga vprašala ali ga otroci res ne marajo ker naj bi jim ukazoval je odgovoril,da se igrajo “šefe” in,da je pač vedno on šef.Rekel je tudi ,da se vsi z njim igrajo in se vsi z njim tudi pogovarjajo.Celo včasih ,ko prideva po njega pride kakšen sošolec za njim in ga vpraša ali je lahko zdaj on šef?
Poklicala sem tudi starše sošolcev in jih pač prosila za odkrite odgovore,kaj njihovi otroci doma povejo o mojem otroku.Starši so povedali,da se
z njim radi igrajo.Da pa večkrat kriči na učiteljico.
Res je ,da tudi doma malo težje sprejema zahteve,poskuša se jim izoginiti ali pa postaviti drugačen vrstni red.Npr.:Pojdi se umit in nato večerjat.
:Najprej bom večerjal potem se grem umit!.
Prav tako redko zaleže beseda prosim naredi nekaj,ali pa prosim tega ne delaj,… Po večkratni prošnji je potrebno vzdigniti glas in šele nato zahtevo
sprejme.Res je ,da sva večkrat z možem popustila kot pa ne.Zdaj sva reagirala tako ,ker sva mu ves čas govorila kakšna bo kazen,kaj se bo zgodilo,…Tokrat sva pač vse kar sva obljubila tudi uresničila.Otrok sedaj v tem času bil še enkrat zapisan sicer zato,ker je vpil na sošolko ,ki je kljub drugačnim navodilom učiteljice v šolo prinesla bonbone in jih ni imela za vse,kot je bil dogovor.sošolka kljub temu ,da je kršila pravilo ni bila zapisana,moj otrok pa je bil.Prav tako pa je v tem času dobil tudi zvezdico za pridnost.V tem času smo tudi opravili vse te pogovore ,ki ste nam jih svetovali.Veliko se pogovarjamo,vendar imam občutek ,da otrok tega noče sprejeti ali pa kot ,da rečemu “gluhemu dobro jutro”.
Smo iz Maribora,zato mi lahko svetujete na koga naj se obrnem.
kar se pa tiče njegove izjave bi dodala,da se sicer nikoli ne pogovarjava o učiteljici vpričo njega je pa včasih prisoten,kose sstarši pogovrjamo pred šolo,ker namreč veliko staršev te učiteljice toži,da ne zna učit in na splošno z njo niso zadovoljni.
Prav tako sem ga vprašala,kaj se zgodi med poukom,ko zaključi nalogo ,ki jo pač skupaj izvajajo je rekel ,da ponavadi je med zadnjimi,ker ga kdo vmes zmoti ali pa se pogovarja z učiteljico,ker če se ona pogovarja z njim se mora on z njo saj to se spodobi.
Nisem pa človek,ki bi vso krivdo prevalila na učitelje ,vendar sem po vseh pogovorih s starši,enim ravnateljem(nevtralnim),nevtralno učiteljico 2 razreda z druge šole ,vedno bolj mnjenja,da vsa krivda ni na strani mojega otroka.Ves čas me tudi muči vprašanje,zakaj mi učiteljica nikoli ne pove zakaj je tako reagiral?Vedno pove samo kaj je naredil.

za konec pa še najlepša hvala za nasvet,ki smo ga delno že izpolnili.
V pričakovanju nadaljnjega nasveta lep pozdrav !

Kevin,

vesela sem, da ste se ponovno oglasili.
Nikakor vas nisem v prvem pisanju razumela kot osebo, ki vali krivdo samo na drugega, saj ste na učiteljičine pritožbe ja reagirali.
V drugem pismu je polno novih informacij o odnosu med učiteljico in vašim sinom, pa tudi razlaga od kot otrokova izjava, pa o odnosih v razredu.
Prav tako lahko vidite otrokovo zaznavo svojega položaja in celotne situacije v razredu – vidi jo jo dosti drugače kot odrasli. Ne doživlja, da je izločen, da ga vrstniki ne sprejemajo in podobno.
Od tu bi se bilo potrebno sedaj pogovarjati z učiteljico. Ji predstaviti to dvojnost (zaznavo vašega fanta – in njeno) in iskati razloge za njeno in njegovo doživljanje in kako dalje. Kje lahko ona naredi prvi korak h učencu (mislim, da je bila zvezdica že nekaj, čeprav vam moram povedati, da se z načinom nikakor ne strinjam)
MIMOGREDE
Le zakaj nekateri učitelji še vedno “nalagajo skrb za red v razredu” npr. rediteljem. Že zdavnaj je jasno, da to samo slabša odnose med vrstniki in da nikoli ne prinese nič dobrega (mnogokrat se namreč ob tem “rešujejo” stari spori, nastajajo pa nove zamere …. pa tudi otrok ne more presojati vedenj drugega otroka, pa tudi ničesar narediti – saj so učenci vendar v isti poziciji).

Od vsega se mi zdi najpomembnejše, da vaš fant v pogovoru ne izraža odpora do šole, učiteljice, vsaj ne veliko. Tudi to morate povedati učiteljici. Vaš fant jo sprejema, se pa z vsem ne strinja (kar ste doživeli na GU- učiteljica dogodkov ni raziskala- kar nas vrača na prejšnje: otrok nadzira otroka)

Ni potrebe, da vi preveč pritiskate na otroka, raje ga hvalite, ker vam je o vsem lepo, odkrito pripovedoval, ker o svojem vedenju tudi razmišlja, ker je gotovo naredil kaj, kar je lepo – vse to mu pripovedujte. Ko ga npr. danes vprašate, kako je bilo v šoli ne bodite pozorni samo na težave, poslušajte in prvi hip ne vrednotite – potem samo vprašajte kaj pa lepo, zabavno, prijetno – potem se pogovarjajte o tem. Drugo VESTE ampak IGNORIRAJTE. Na naslednji GU ali ob priliki povejte vse te dogodke učiteljici. Vsekakor pa tudi tiste s katerimi se vaš fant ni strinjal ni bil zadovoljen.
Vedno pa učiteljico vprašajte po povsem konkretnih dogodkih – da se natančno opiše otrokova, njena reakcija.
Na razgovore v šolo pa vedno pojdite z otrokovo “sliko in opisom dogodkov” to je največ vredno.

Kar se tiče načina, kako reagirate vi: poskusite manj obljubljati in prej reagirati – to pomeni, nikoli ne kaznujte za nazaj (v tem je več jeze, kazen večja kot bi bila potrebna itd). Ko se odločite to naredite:
– kazen mora biti ustrezna prekršku in ne prevelika ali za otrokovo osebnost žaljiva. Morebiti večkrat manj kot enkrat za vse.

Pa še to:
Dvakrat ste napisali, da je bilo prvo leto kar dobro: ali se je kaj posebnega zgodilo tu vmes?

Ko sem govorila o tem, kje mogoče iskati pomoč sem imela v mislih g. Heliodorja Cvetka iz SC za otroke, mladostnike in starše MB.

Lep pozdrav, vesela bom, če se še oglasite
Francka

Ne ni prav da sta mu pobrala igrače,on je otrok za božjo voljo.
Pa kaj je s tem svetom?
Pa kaj je s temi učitelji in šolami? Pa ne mislim da so vsi učitelji slabi…

New Report

Close