S fantom sva skupaj leto dni. Muči me eno – njegovo ljubosumje, ki postaja zelo mučno. Nič mi ne verjame. Ko sva skupaj, je vse ok, ko sva narazen, gre vse narobe: sprašuje, kje si bila, kaj si delala… Vse skupaj mi postaja zelo mučno.
Rada se imava. Ne vem več, kaj naj naredim.
Težko mi je. Povejte mi, kaj naj naredim.

Lep pozdrav
Tanja

Spoštovana ga. Tanja!

Bili ste zelo kratki in jedrnati z vprašanjem. Pravite, da vas »muči« fantovo ljubosumje, saj doživljate, da vam ne verjame in ne zaupa ter vas zato nadzira na vsakem koraku, ko nista skupaj. Verjamem, da vam je celotna situacija zato tudi vse bolj mučna in neprijetna, saj ga imate radi in želite ohraniti in graditi vajin odnos. A ne na tak način.

Ljubosumje (če je »neutemeljeno in pretirano« – in domnevam, da njegovo je, saj sicer verjetno ne bi iskali pomoči) ponavadi govori o tem, da se tisti, ki čuti ljubosumje, ne čuti povsem varnega in sprejetega v odnosu. Strah ga je, da bo »zamenjan«, kar pa je največkrat povezano tudi s tem, da sam ne verjame, da si to (iskreno ljubezen, popolno predanost in zvestobo) sploh zasluži. In s tem, ko ta strah večkrat nekdo izraža tudi na neprimeren način, si dejansko nehote tudi sam poveča možnosti, da bo kdaj pa res »zamenjan«. (Sicer pravijo, da nekaj »ljubosumja« oz. tega strahu je normalno in zdravo, da se občasno pojavi v odnosu – saj govori tudi o tem, da nam ni vseeno za odnos in predvsem ne za to, da bi drugega izgubili.)

Težko pa je, ko se običajni stavki iskrenega zanimanja za drugega (kje si bil, kaj si počel ipd.) nenadoma spremenijo v obsedeno preverjanje in zasliševanje, kakor čutite vi, da se vama dogaja. Na tak način fantova strah in nezaupanje kar »bruhata« iz njega. Pa zelo verjetno nimata z vami veliko opraviti, ampak sta predvsem njegova in jih bo moral razrešiti pri sebi in z vami predvsem on. Hkrati pa ob tem tudi vi čutite, da se vam dogaja krivica, saj si tega preverjanje ne zaslužite, ker je za do vas nespoštljivo. In vas zato tudi upravičeno jezi.

Sicer niste napisali, kaj vse sta že poskusila, da bi rešila težavo, zato bom pisala na splošno. Dogajanje je zoprno za oba. Vendar je lahko tudi »odskočna deska« za izboljšanje odnosa – ker vaju dobesedno »sili«, da se morata odnosu se več posvetiti. In to predvsem z iskrenostjo, sočutjem za drugega in sebe ter vztrajanjem pri spoštovanju doživljanja vsakega od vaju. Kar vam lahko svetujem je, da se s fantom o tem problemu, ki ga verjetno oba opažata in je verjetno tudi njemu samemu zoprn (in se ga morda celo sramuje), iskreno pogovorita. Kaj ob njem čutita – vsak posebej in skupaj? Kako je vam, ko spet zaslišite tisto vprašanje ali pa se že kar vnaprej bojite, kdaj ga boste spet zaslišali? Kako je njemu vse to? Od kje tako nezaupanje (kakšne izkušnje ima sicer v življenju z zaupanjem v partnerskih odnosih (on kot fant, pri starših ipd.)? Ali lahko svoj strah (za katerega je čisto normalen in pač terja, da ga preveri pri vas) izrazi in pri vas »preveri« na tudi vam bolj prijazen in spoštljiv način? To pomeni – ali lahko spregovori neposredno, da ga je strah (česa?) in da mora to preverit pri vas, ali je ta strah upravičen. (Pa ne na način, kaj ste delali, s kom bili ipd., čeprav so tudi to sicer čisto »normalna« vprašanja – če ni zadaj tega čustvenega pritiska oz. ko se najprej to razreši.) Kaj bi pa njega »pomirilo« in mu dalo “varnost” in gotovost, da vam lahko zaupa? Ob čem se pa njemu ta strah in ljubosumje prebuja (morda vi kaj nehote naredite, kakšno gesto, drugačen glas ipd.)? Kaj pa je za vas v tem trenutku »sprejemljivo« vprašanje o vas (predvsem tudi “kako” je pomembno verjetno)? Kaj pa so vaše dosedanje izkušnje z »ljubosumjem«, (pretiranim) nadziranjem, (ne)zaupanjem, dokazovanjem, opravičevanjem.. (in vsem, kar čutite, da se vam ob tem tudi ob fantu prebuja)? Se lahko preprosto prijazno zanimata drug za drugega?

To je nekaj bistvenih vprašanj (pa še kakšno čisto svoje imata verjetno vsak zase in za drugega), o katerih se bosta verjetno morala pogovoriti kar nekajkrat in iti »vedno globlje«. Prav tako ni za pričakovati, da bi fantov občutek negotovosti in strahu ter s tem povezani zapleti izginili čez noč. Prav tako ne vaš strah pred »ponovitvijo«. Morda bo še dolgo nekaj tega ostajalo, bistveno je, da vidva oba začutita, da so se začele stvari premikati (da se lahko o vsaki novi težavi pogovorita – do konca!), da se dejansko med vama zaupanje povečuje – pri obeh. Ker sedaj mu verjetno tudi vi (nehote) težko zaupate in se ob njem sprostite povsem (sploh, ko se npr. slišita po telefonu). Hkrati pa se bo povečevala tudi vajina samozavest, saj bosta videla, da zmoreta stvari reševati drugače. In s tem se bo (vsaj delno) odpravil tudi vzrok za ljubosumje.

In če bosta (ali pa sta morda že) ugotovila, da samadva s pogovorom ne moreta razrešiti težave, želita pa rešiti odnos, potem vama svetujem, da poiščeta strokovno pomoč – bodisi v obliki individualne partnerske terapije ali pa npr. kakšnih poglobljenih delavnic ali skupine za mlade pare, kjer bosta lažje napredovala ob strokovnem vodenju.

Vse dobro!

Helou…
Imam eno zelo kruto vprašanje. S partnerico sva skupaj približno 7 mesecev in moram reči, da nama zadnja 2 meseca gre vse narobe. Vsak dan se sicer zbujava dobre volje, ampak že čez kakšno urico oba postaneva tečna, jezna drug na drugega, kregava se…. itd. Verjetno je razlog zato tudi moj dober prijatelj, ki po drugi strani ni tako dober, saj bi mojo boljšo polovico hotel imeti….
Ne vem, kaj naj storim več, da moja ne bo več tako tečna, saj ni dneva, da ne bi bila. Jaz upam, da se tu še da kaj rešiti, ker sam, oprostite, ne vidim rešitve naprej.
HVALA ZA ODGOVORE!!

Pozdravljeni, g. Kristijan!

Verjamem, da vas bega ta sprememba, ki jo opažate v odnosu z vašim dekletom. Vendar je to, da iz prve sanjske zaljubljenosti in popolnega ujemanja med partnerjema pride do prepirov in opažanja »1000« napak na drugem je normalen potek oz. razvoj partnerskega odnosa. Bolj ali manj vsi gremo (ali pa smo šli) enkrat čez to fazo, ko odložimo »romantična očala« in se soočimo z realnostjo naju dveh – takih kot sva v resnici. Kar ne pomeni, da sta vidva v resnici dva »jezljivčka« in prepirljivca, samo po 7 mesecih intenzivnega odnosa pač je prišel čas, da pridejo na dan poleg vseh lepih občutkov tudi malo težji (zaradi katerih sta se v resnici tudi našla, da se bodo enkrat lahko razrešila), začnemo se bolj zavedati sebe in svojih resničnih potreb, pričakovanj ipd. Kar ne pomeni nič slabega, niti ne pomeni konca sveta. Pomeni, da je čas, da začneta resno in odgovorno delati za vajin odnos.
Predvsem se veliko pogovarjati o tem, zakaj sta v resnici jezna, kaj se skriva za to jezo (ali je to kakšna nepotešena potreba, preveč prilagajanja ali kakšno težje občutje, kot je globok notranji strah (ki je zelo zelo normalen spremljevalec začetkov zveze), sram ipd.). Takih prepirov ni pametno gasiti zgolj s prilagajanjem in »hitrimi pomiritvami«, ampak jih je dobro izkoristiti za izhodišče za malo bolj poglobljen pogovor (vsaj, ko se jezne strasti v vama umirijo), ki vaju bo lahko povezal.

Pravite, da je vaša partnerica »tečna«, jaz pa bi vas vprašala, kaj pa je z v vas, da ste dobili ravno takšno dekle (kar sicer ni opravičilo za »tečnobo«)? Ker ni naključje, kakšnega partnerja si najdemo, ponavadi nekoga, ki nam prebudi stare speče rane. In če gremo samo iz enega odnosa v drugega, se ta zaplet ponavadi kar ponovi v novi zvezi. Dokler ga enkrat ne vzamemo zares in ga skušamo v odnosu z obojestranskim trudom razrešiti preko pogovora in velike mere sočutja in razumevanja.

Hkrati pa je tu še to drugo vprašanje, ki ste ga nakazali – kako je vam, ko veste, da bi vaš »dober prijatelj« hotel imeti vaše dekle? Kaj to dejstvo v vas osebno prebuja? Koliko vas jezi, skrbi, koliko strahu pred izgubo dekleta vam odpre? Koliko negotovosti, ki si je morda niti ne morete zares do konca priznati, pa gre potem morda nehote v jezo,ki jo »izbruha« vaša punca, če ste vi bolj »obvladan« tip in si teh občutij raje ne priznate, ker to ni »moško«? Zgolj ugibam, ker dejstvo je, da katero koli čutenje se pojavi v nekem odnosu (v katerem koli od partnerjev), ga bo slej ko prej nekdo v tem odnosu »pokazal« ali pa »izbruhal«, pa ni nujno, da tisti, ki je dejansko »vir«, lahko drugi, ki je pač bolj »občutljiv«, saj se čutenja prenašajo med nami (princip »vezne posode«). Morda vam-a bo za lažje razumevanje teh čustvenih zapletov v pomoč katera od knjig »Kar čutiš, lahko zdraviš« ali pa »Poskusiva znova« ali pa »Najina ljubezen«.

Svetovala bi vama tudi, da se udeležita kakšne poglobljene šole za zakon ali delavnice za (mlade) pare, kjer se bosta učila pogovarjanja. V primeru,da se vama zdi, da bi potrebovala več individualnega spremljanja in vodenja pri tem, pa se lahko odločita tudi za partnersko terapijo. Saj se v vajinem odnosu zdaj očitno začenja čas, ko bo treba vzeti sebe in drug drugega in vajin odnos zares in sprejeti zavestno odločitev za odnos in trud zanj.

Vse dobro vama želim!