Pozdravljeni!

Ker ne vem točno kako začeti, se bom najprej predstavila in nato opisala probleme, saj se vedno bolj zavedam da tako ne gre več naprej.

Stara sem 19 let, po poklicu sem medijska tehnica, zdaj študentka FERI-ja, ki je zaradi pretežkega študija januarja prenehala hoditi na predavanja, izpite ter zagovore. Vpisala sem se na drug faks na katerega sem bila sprejeta ampak se zaradi finančnih problemov tja ne moram vpisati, saj bi si morala financirati sama, štipendije in subvencije za bivanje pa ne bi dobila, saj sem preko študentskega dela preveč delala. Prav tako tam ne bi morala nikjer delati, samo stanovanje bi me prišlo okoli 200€, kje je šele potem prevoz, hrana,…itd. Zdaj že skoraj 3 leta delam v slaščičarni/kavarni, kjer sicer imam stik s strankami, ampak to je delo, ta stik je samo v nekaj besedah npr. Pozdravljeni. Izvolite. Kaj boste spili. Pridem takoj. Še prinesem kaj drugega. Takoj prinesem račun. Hvala. Nasvidenje….itd. Redko kdaj se s katero stranko pogovarjam, razen če kdo kaj vpraša, ali če je kakšna redna stranka ali znanec. Zdaj se vpisujem na Academio, saj mi druga ne preostane, če želim delati in se izobraževati, ter da se ne rabim nekam seliti.

Drugače sem ljubiteljica narave in živali, rada fotografiram sploh pokrajino, naravo in živali in tihožitje. Sem anime fan, od februarja naprej zagreto fitnisiram, delam, tu in tam gledam tv, brskam po spletu. Imam zelo malo pravih prijateljic, mogoče 3, s katerimi se družim večinoma posamezno, saj so iz različnih krajev, ki pa pravijo, da sem v njihovi družbi komunikativna, fajn oseba, razmišljajoča, zabavna, mogoče kdaj tudi drzna, vendar sama vem, da večinoma nisem takšna.
Imam sicer starejšo sestro, ampak se ji ne zmorem zaupati, zaradi odnosa do mene v preteklosti, prav tako tudi tudi ne mami (zaradi odnosa in ker je ne prenesem) in ateju (ker govori da sem dovolj stara, da sama ugotovim kaj naredit v kakršni koli situaciji).
Na kakšne velike zabave in ven ne hodim, razen če se zmenimo, pa še to mora biti prisoten alkohol saj drugače se ne znam sprostiti v množici.

Še nikoli nisem imela ljubljene osebe (fanta/punce), ne vem, se še iščem ali kaj naj rečem? Vedno ko je kdo, ki je zainteresiran zame, pa je tudi meni všeč, takoj pomislim na moje telo, na moje debelo telo s temi velikimi pikami, na vse moje napake, ter kaj se lahko zgodi, kaj si bo človek mislil o meni..pade mi tako samopodoba, kot samozavest ter se včasih sprevrže v depresijo.

Zelo rada bi spoznavala ljudi, ampak me je strah, kaj si bodo mislili o meni, ali bom naredila ali rekla kaj narobe, kako izgledam,…itd. v mojih možganih nastane neurje, začnem se potit, težko govorit, zardim, začnem se izmikat in samo čakam na priložnost da čimprej odidem, da si ne naredim prevelike sramote.
Veliko, ki sem pa jih spoznala, sem slišala, da so rekli, da sem čudna, nedostopna oz. za**bana.
Če mi kdo reče npr. da sem lepa – takoj pomislim spet na svoje telo in mi samo pade samopodoba, ker zase vem da nisem, z mislimi pa vojna kaj je res, kaj ni res. Prav tako potem ne znam razbrati, če se človek dela norca ali misli resno.

VPRAŠANJA?
Kaj naj si mislim ob tem?

Kot sem omenila že prej sem hodila na FERI, tam mi je bilo zelo težko gledat sošolce, ki jih ne poznaš, med seboj pogrupirane, ti pa stojiš tam sam, drugi pa te čudno gledajo in se sprašujejo kaj je s teboj narobe, da se ne družiš z nikomer. Na vseh zagovorih sem pogrnila, ker si nisem upala govorit, ampak sem nekaj mumljala, čeprav sem znala vsaj nekaj, me je bilo tako strah, da groza, sedet tam z nekim profesorjem ali asistentom in mu nekaj razlagat, ko še potem sam več ne veš če je prav ali ne,…

Vse skupaj se je najprej začelo kar nekaj let nazaj, ko sem bila še v osnovni šoli. Najprej nizka samopodoba in nizka samozavest. Po telesu imam namreč kar veliko, različno velikih pigmentnih znamenj, najbolj na predelu hrbta, trebuha in v lasišču ter na nohtu palca desne noge glivično okužbo. Sošolci in sošolke so me vedno spraševali kaj imam to pri lasišču in se zraven zmrdovali, zato imam že iz osnovne šole ven skoraj vedno enako frizuro ali zelo poševno prečko ali pa frufru, da se te pike v lasišču ne vidijo. Prav tako sem nehala hoditi na bazene in na morje, saj se drugače kot da sem imela navrh kopalk še majico, nisem upala kopati, saj so me drugače vsi gledali koliko in kako velike pike imam. Prav tako si ne upam nositi natikačev, japonk oz. vsi spredaj odprti čevlji. Bila sem že pri dermatologu, saj me vse to vedno bolj moti. Za noht mi je vedno dal recept za neke kreme (Lamisil, Mycospor, Atifan), ampak nobena krema ne pomaga. Sama sem si kupila tudi nek lak in pisalo proti glivičnim okužbam, ampak vse je bilo zaman. Nekaj časa sem noht rezala tako da sem si rezala noter da je na koncu ostalo samo še pol nohta in si nogo povezala s gazo namočeno v kis, stanje se je nekoliko izboljšalo, ampak sem prenehala s tem saj sem tu in tam pozabila ali pa nisem imela časa, zaradi zasedenega urnika. Glede teh pigmentnih znamenj mi je dermatolog rekel da on tega ne bi odstranjeval, je pa našel eno piko na predelu trebuha ( ki me nič ni motila) in napisal napotnico za kirurga plastika, za odstranitev iz preventive zaradi suma melanocitnega pigmentnega nevusa.

VPRAŠANJA:
Kako lahko dosežem, da mi dermatolog napiše napotnico za odstranitev pik in zdravljenje nohta?
In če je kakšne možnost laserskega odstranjevanja v lasišču (ker lase bi še rada imela)?
Ter zakaj mi za noht dajejo vedno kreme, namesto da bi mi noht odstranili in pozdravili že enkrat ta noht?

Pa nadaljujmo z zgodbo..zaradi tega sem se v osnovi šoli že začela oddaljevati od drugih, saj nisem želela da me sprašujejo za te pike.

Sorodniki so me začeli zafrkavati, ker sem se zredila (prej pa so me ker sem bila presuha), vrgla sem se po drugačnem stilu rock/metal/skate in začela nositi ohlapna oblačila, da sem se lahko skrila. Tak stil imam še do danes, sicer z majhnimi spremembami, ampak večina oblačil je ohlapnih. V 9. razredu sem se začela tudi rezati s klingico od olfa nožka in zdelo se mi je fajn, včasih se mi je zdelo, da delam to zato ker imajo drugi prav, da sem hudič, vrag mali, ki si to zasluži, da si zadajam bolečino. Kasneje sem v tem že uživala in si po rokah s klingico risala, sploh če sem bila pod stresom ali kaj podobnega. To rezanje se je potem kmalu končalo, nato pa je v srenji šoli zaradi učenja, stresa, študentskega (oz.dijaškega) dela, odnosov z sošolci, znanci in sorodniki,itd…moja energija vedno bolj pojenjala, sploh v 3. in 4. letniku. Enkrat sem tudi doživela napad panike zaradi stresa in depresije, spet sem se začela rezati, vedno bolj sem se oddaljevala od vseh. Veliko krat sem tudi pomislila na samomor.
Sem imela in še zdaj imam tudi probleme z spanjem
Svoja čustva ne moram zaupati nobenemu, zato sem od 2. ali 3.letnika naprej, začela pisati pesmi, da sem na nek način lahko izlila čustva, če ne drugače te pač na list papirja.

Kot sem omenila na začetku sem po poklicu medijska tehnica, kar pa pomeni da smo tudi fotografirali, tudi med seboj…kar pa sem najbolj sovražila..Je sicer kul da se mi je v večini uspelo izmakniti da bi bila na kateri fotki, ampak vseeno se nisem morala vsakič izmakniti.
Prav tako sem in imam probleme z izpostavljanjem, že če sem npr. bila vprašana oz. sem imela zagovor, če sem imela kakšno predstavitev, potem sem postala tiha, nato pa tresoč glas, suha usta, potenje, zardevanje, nervoza, povečan pritisk ter čudna drža telesa.

Po horoskopu sem tehtnica, in vsi vedno to vežejo z ljubeznijo in romantiko.. Jaz vem, da temu ni vedno tako, strah me je koga ljubiti, se zaljubiti, sploh si ne predstavljam življenja s kom in ne vem če si kdaj bom to tudi predstavljala. In ja, potem lahko sklepate tudi da sem še devica, saj si tudi spolno aktivnega življenja ne znam predstavljati.

Zadnje čase opažem da me je strah ali sram ali kak bi temu rekli, jesti na javnih mestih, npr. da bi šla v pekarno po rogljiček in nato v nek pub na kavico, težko da se spravim jesti tisti rogliček, ker vsi gledajo..kaj bom jedla, kak bom jedla..itd..če pa je že sila potem pa jem čisto malo po malo, mogoče se obrnem stran, ali pa počakam in jem kasneje, če me ne mine prej.

Veliko krat grem na ”pijačo” sama, zraven si vzamem tablico ali nekaj za pisat ali za učit, slušalke, telefon, denar in cigarete, se lepo namestim in sem tam tudi lahko po nekaj ur. Veliko krat pa lahko slišim, ”kaj ona je spet sama tu”, ”kak se ji da”, ”daj idi vprašat kaj je z njo narobe, haha”…itd.
Veliko krat (zdaj sicer zelo malo) sem šla tudi na pokopališče (namesto v kafič), se tam usedla na klopco ali ob družinski grob, tam sem se lahko sprostila, gledala v prečudovito zvezdnato nebo, ali sem šla na kakšen nočni sprehod, ali pa sem meditirala pri mrliški vežici, kjer je bilo vse tiho in si lahko slišal samo veter, živali in naravo. Zelo, zelo rada hodim na sprehode ponoči.

Zelo težko bi komu zaupala svoje probleme,saj sem vedno manj zaupljiva ampak ne vem več kaj narediti.
Vedno pa imam v glavi zakaj bi morala jaz moriti druge s svojimi težavami, če jih imajo že vsi več kot dovolj.

Strah me je iti do zdravnice in prositi za napotnico k psihologu, ker bo spraševala neke stvari, jas pa itak nebom nič povedala.
Prav tako me je strah, da če bi šla psihologu, iz mene ne bi prišla skoraj nobena beseda na takšno temo.
Saj težko komu zaupam, še prijateljicam, ki so mi blizu, ne zaupam vsem, sem tudi trmasta, ne popustim zlahka.

VPRAŠANJA:
Kaj lahko storim?
Ali menite da gre za depresijo? ali nizko samozavest? ali nizko samopodobo? ali socialno fobijo?
Ali je vse skupaj? ali še kaj več?

A ima kdo kakšne nasvete, kaj lahko naredim?

p.s. vem da to nima nekega vrstnega reda, ampak sem samo pisala kaj in kak mi je bilo. se opravičujem.

LP

Pozdravljena,
Najprej hvala za tvojo izcrpno izpoved in oprosti ker odgovora tako dolgo ni bilo.
Nastela si veliko tezav s katerimi se srecujes. Verjamem pa, da je v tvojem zivljenju tudi nekaj trdnega na kar se bos lahko oprla.
Pomoc si moras poiskati. Ce ne zmores osebni zdravnici povedati o svojih tezavah in zahtevati napotnico za psihologa se lahko obrnes tudi direktno na psihologa recimo na svetovalnem centru. Tudi psihiatra lahko obisces brez napotnice, potrebujes le zdravstveno kartico.
S oporo in podporo bos lazje gradila boljso samopodobo in psihicno mocnejsa bos tudi lazje resevala telesne tezave( glivice, znamenja).
Si res na pragu odraslosti in zagotovo si zasluzis da vstopis sprosceno in samozavestneje. Tvoje tezave so resljive samo pogumno. Mogoce lahko napises od kod prihajas da tudi lazje poisceva kam se obrniti.
Zelim ti vse dobro.lp
Bernarda