Pozdravljeni!
Sem študentka, ki me “muči” kar nekaj zdravstvenih težav, za vsako težavo pa zdravnik ugotovi, da ni nič resnega, oz. ne ugotovi vzroka. Pojavlja se mi zbadanje, pikanje v prsnem košu – tega se vedno sama v sebi zeeelo prestrašim, občasni glavoboli in nasploh utrujenost ter brezdelje. Zadnje leto sem se precej “zaprla vase”, po glavi mi kar naprej hodijo grozne misli, kaj če zbolim, kaj če je kaj resnega…Sem precej čustvena, včasih kar prekipevam od sreče, čez nekaj ur pa že jokam, pa ne od žalosti – sploh ne vem zakaj…Včasih občutim močno hrepenenje, pa sploh ne vem po čem, sama sebi se zdim že prava čustvena zmeda…Tudi fanta še nimam pa tudi spolnih odnosov še nisem imela, če imato kakšno zvezo z ostalim?! Prosim, če mi svetujete kaj naj naredim, ker bi se zelo rada otresla vseh skrbi in malce uživala mladost!
Hvala!

Spoštovana Vrtnica,

skrijte malo svoje trne in pogumnih kraljevičev se bo kar trlo. Občutljivost je lahko tudi prednost, saj pomeni veliko in pristno čustveno odzivnost, to pa je lastnost, ki je iskana in cenjena. Vaše težave prištevamo k psihosomatskim to je tistim, kjer namesto duševnosti reagira telo in prikaže funkcionalne motnje brez prave organske bolezenske osnove. Običajno psihiatri svetujemo čim bolj sproščen način življenja, izogibanje stresogenim situacijam, poseben povdarek pa dajemo izrabi prostega časa. Nekateri sploh ne vedo kaj je to, (za primerjavo: igranje tenisa s šefom ni prosti čas, še manj pa sprostitev). Zoper tesnobna stanja, ki se pri vas pojavljajo vam priporočam avtogeni trening, to je metoda sproščanja, ki se je boste lahko priučili sami, navodila pa dobite v knjigi Hannesa Lindemanna: Avtogeni trening – sprostitev v stiski. Poskušajte se čim bolj vključevati v družbo vrstnikov, menim, da je v študentskih krogih to dovolj dostopno. Če bi se stanje stopnjevalo in se kombiniralo s trdovratno nespečnostjo, hujšanjem in obupom bo treba obiskati psihiatra, da bi vam pomagal z medikamenti ali ciljano psihoterapijo.

Opa…pojavila se je se ena vrtnica.samo,da je ta vidim mlajsa od mene.Ocitno bo treba nekaj drugega ,dati za nik.

Lep pozdrav!
Hvala za vaš odgovor, zanima pa me še nekaj. Ko sem svoje probleme, o katerih sem vam pisala, pred mesecem dni, omenila svojemu (splošnemu) zdravniku, mi je predpisal tablete Ansilan (mite) in mi rekel, naj v “hudih” dneh vzamem po en tablet. Vzela nisem še nobenega, ker se mi po opisu sodeč zdijo zelo močni. Sem pa ravno včeraj zaključila z jemanjem Deprim-ov (1škatlica). Zanima me vaše mnenje o tabletah Ansilan, ali bi mi kaj pomagale pri mojih težavah? In če jih lahko jemljem po Deprimih? Hvala!

Spoštovana Vrtnica,
Ansilan spada med blaga pomirjevala, ki sicer redko, vendar možno povzročajo odvisnost, kadar jih jemljemo pogosto in v mnogokratniku vaše doze.Tako kot pri vseh pomirjevalih svetujem čimbolj varčno uporabo, torej le takrat, ko je počutje nevzdržno, ob tem pa bo vsekakor treba iskati okoliščine, ki vas sproščajo inrazvedrijo( ureditev prostega časa, športno in družabno udejstvovanje.)Pravi fant se bo pojavil ob pravem času, takrat Ansilana ne boste več potrebovali.

Pozdravljeni!
Sem v situaciji iz katere ne vidim rešitve. Imam hud strah pred ljudmi. Obiskoval sem več psihiatrov, a noben mi nekako ni mogel pomagati. Ta strah traja od otroštva ampak dosti slabše je postalo pri prehodu v srednjo šolo (star sem 24 let). Navezovanje stikov z ljudmi je nemogoče. Sem zelo vase zaprt človek skoraj brez prijateljev, prav tako še nisem imel spolnih odnosov, nisem še sploh bil sam z dekletom, ker je dovolj že to, da me neznanka vpraša koliko je ura, pa mi postane tako nerodno, da ne spravim niti besede iz sebe.
Moja samozavest je tako na psu, da se skrivam celo pred sosedi (živim na podeželju). Hude težave sem imel že v osnovni šoli pred tablo, kjer nisem spravil besedice iz sebe (pisno teh težav ni bilo). Zaradi teh težav že od leta 1996 ne hodim več v šolo, prav tako še nisem imel službe, tako da večino dni prebijem ¨skrivajoč se¨ v hiši. Starša me za silo razumeta (vsaj poskušata). Pri kontaktiranju z ljudmi občutim hudo napetost v prsih, razbijanje srca, znojenje ter predvsem hudo tresavost rok zaradi česar je povsem nemogoče jesti ali piti v restavracijah.
Nekako bi lahko rekel, da se počutim sproščeno samo zaklenjen v svoji sobi.
Prav tako sem depresiven, ker nimam nobenih ciljev v življenju, nobene volje, samozavesti, motivacije, prav nič me ne veseli več. Mislim samo na dve stvari in sicer samomor in dekleta. Lahko bi rekel, da sem obseden z dekleti (zdi se mi najlepše, kar se lahko zgodi v življenju moškega). Verjetno bi bil obseden tudi s seksom, če bi imel dekle (samozadovoljujem se od petnajst krat do petintrideset krat dnevno) in prav zato ne zdržim več, ko je pa toliko lepih deklet okoli nas.
Prijateljeva punca, ki je manekenka me je hotela spraviti v manekenstvo, ker sem po njenih trditvah ¨najlepši fant, kar jih je videla¨ a to je nemogoče, ker si sam ne upam niti v trgovino ali na banko.
Sicer res opažam, da sem prenekateri punci zelo zelo všeč, a kaj ko nobene še pogledat ne upam. V družbo sem prvič upal pri 19 letih, ko sem se seznanil z alkoholom, ki je sedaj prav tako velik problem, kot ta ¨socialna fobija¨, ker sem verjetno postal že alkoholik. Prej sem se ukvarjal z bodybuildingom, kolesarjenjem in še marsikaterem nedružabnem športom. Sem edinec, kar je verjetno poleg tega, da sem še nedolžen edini razlog, da sem še živ. Narejeno imam samo osnovno šolo, zelo rad pa bi nekaj naredil iz sebe, če že ni prepozno, kar pa baje nikoli ni.
Za odgovor se vam iskreno zahvaljujem.

Spoštovani Wanch,

težava, kakršno opisujete je dandanes že dobro obvladljiva, vendar ne zgolj s psihoterapevtskimi metodami, ki ste jih bili verjetno deležni doslej ampak predvsem z zdravili, ki so dokazano visoko učinkovita (domnevam, da so vas tretirali psihologi, saj bi vam psihiater po vsej verjetnosti taka zdravila že predpisal). Ker to stanje že dalj časa traja, tudi zdravljenje ne bo potekalo čez noč, ampak lahko računate na najmanj 6 mesečno terapijo. Obiščite torej psihiatra.

wanch, zelo sva si podobna… body building, kolesarjenje, strah iz otrostva, alkohol… isto okolje, skoraj vse.
tudi jaz sem zdepresiran do konca, pa ne samo zaradi straha pred ljudmi, imam se druge tezave … obsedenost, odvisnost….

poznam pa nekoga, ki ti je se bolj podoben kot jaz.

madona, ta nas problem je ze kar nek dolocen vzorec, ki je prisoten v podezeljskem/ kmeckem/ bjatarskem okolju pri odrascajocih.

pomoje je najvecji problem pri temu selitev/ obiskovanje ljudi iz hribov v dolino (iz vasi v mesta), s tem povezan stres (prej mir, malo ljudi, narava – zdaj hrup, druzba, napredek), ki ga dozivljamo mi in nasi starsi.

podezelje velja za konzervativno in mesto za napredno (v grobem). To ze pravi stari rek: V LJUBLJANO GA DAJMO, STUDENT NAJ BO!

nasi otroci in naslednje generacije bojo imeli manj takih tezav.

mogoce nisem dobro napisal svojih misli – ne najdem pravih besed, stavkov, upam da razumete idejo.

Hej, Wanch in pesjan! Moram reči, da mi je bilo kar hudo, ko sem brala vajino pisanje. Pa saj življenje je vendar tako čudovito! In takile mladi fantje bi morali življenje zajemati z veliko žlico.
Res nimam nobenega nasveta za vaju, ker nisem strokovnjak, ampak lepo vaju prosim, naredita VSE kar je potrebno, da se rešita svoje kletke in zaživita polno življenje, ki sta ga vsekakor vredna. Toliko vsega (lepega pa tudi manj lepega) je zunaj zidov domače hiše, in vse to je tam za vse nas, da svoje življenje izkoristimo, da izkusimo kar se izkusiti da in se pri tem tudi česa naučimo. Življenje ni črno-belo, ampak je v vseh mogočih barvah, vendar tega ne moreš vedeti (videti), če se ne vržeš v življenje, če ne plavaš v njem, ali pa se prerivaš proti njegovemu toku. Nikoli veš kaj prinese naslednji dan, a vendar je vsak dan novo doživetje.
Dajta, poskusita!