Pa kaj nekaj blebetaš, ko nimaš pojma o pojmu!!! Ali si doma kdaj klečala v kotu? Če nisi, bodi tiho!!!

Jaz sem kot otrok veliko preklečala v kotu, pa vendar nikoli nisem našla boljših prijateljev kot sta moja starša!

Vsem pristašem klečanja v kotu:
Mogoče pa lahko namesto polena svojim otrokom namestite pod kolena koruzo. To je menda včasih zelo zaleglo, tudi boli bolj. Ampak včasih so si otroci morali sami tudi leskove šibe odrezati, da so jih starši potem lahko natepli.
Ampak prosim vas, to je bilo včasih (upam!!!)
Lp,Vesna

Draga Mateja,
najbrž imaš samo enega otroka in takrat smo vse mame pametne. Ko jih imaš tri, kot jaz, si priznaš, da se na svetu celo življenje zgolj učiš in tudi nehaš drugim soliti pamet s svojimi edinozveličavnimi nasveti.
Nobeni materi si danes, ob treh otrocih, ne bi drznila vreči v obraz, da je slab psiholog. Kaj pa je sploh to psiholog zate?

Ojoj, Jana, moja mama je imela štiri otroke in se (njej in drugim) žal upam reči, da kaj prida psihologa pa res ni! (Brat in sestri se pridružujeta mnenju – pa ne, ker mame ne bi spoštovali, ampak ker ostaja dejstvo, da z nami res ni vedela kaj početi, pa tud slučajno nismo bili težavni otroci oz. mladostrniki)
Kvantiteta pač ne pomeni kvalitete – če nimaš v duši, v glavi, pač nimaš!
Ali

Nimam otrok in nikomur ne mislim soliti pameti. Povedala bom samo to, kar se mi je zgodilo in to je omajalo moj namen, da bi se zaposlila kot učiteljica. Ker tega ne bom zmogla prenašat naslednjih 40 let svojega življenja.

Kot študentka (nadomeščam bolno učiteljico, diplomirala bom verjetno januarja – da ne bo kdo rekel, da tako ali tako ne vem, kaj delam, ker sem še študentka – samo zagovor me še čaka) sem šla s petim razredom skupaj na eksurzijo. Ne sama, ampak z njihovim razrednikom. Razred je ogromen (27 otrok). začelo se je že na samem avtobusu, ker otroci niso hoteli sedeti na svojih sedežih. Na sedeže so posadili svoje torbe, nato pa so se začeli drenjati po hodniku. Bili so sami na velikem avtobusu, tako da bi vsak lahko imel dva sedeža. Trajalo je 15 minut, da sva jih pregovorila, da morajo sedeti. Takrat sem bila še popolnoma mirna in sem to dosegla z lepo besedo, razen pri dveh fantih, katerim “mami dovoli, da stojita in tudi v osebnem avtu nista nikoli privezana in sedita zadaj na sredini in sta nagnjena naprej”, če pa vozi samo oči, pa sedita spredaj (niti približno nista velika meter in pol).

Moram reči, da so potem kar sledili razlagi ob ogledu – potem pa sem v svojo grozo ugotovila, da nekaj otrok ima v rokah in po žepih stvari, ki so se še pred nekaj minutami pripadale vodički (barvne krede, kamni iz zbirke…) Eden izmed otrok je že na začetku vprašal, če si lahko kaj vzame in je vodička vsem rekla, da ne, ker jih potrebuje tudi za naslednje skupine! Ko sem zahtevala, da jih vrnejo, so padale psovke!

Bili smo na kraškem svetu in skupini je bilo že v šoli razloženo, da morajo hoditi skupaj in paziti, ker lahko kdo nevarno pade. To smo jim povedali še enkrat na avtobusu in vodička jim je to še posebej povedala. Vendar, ko jim je pokazala gozd in povedala, da je tam brezno in si ga bomo previdno ogledali, je pol razreda brezglavo steklo in vsi klici, naj pazijo, so bili zaman. Še dobro, da se nikomur ni nič zgodilo.

Polovico tega razreda ne pozna besede ne. Ko sem enega vprašala, zakaj je porinil sošolca proti vodi je začel kričati, da ga ne bo nihče komandiral in da njemu vse dovolijo in bo povedal mami, ta pa bo rekla ravnatelju, naj me vrže iz službe in postala sem, oprostite, prfuknjena. Polovica otrok je ob tem besnem kričanju name onemela, druga polovica pa je ta izraz glasno odobravala.

Ne bom več govorila, četudi bi lahko o njihovem vedenju napisala knjigo. Razredničarka je obupana. Pravi, da je govorila že z več starši, vendar zaman. To so menda njihovi zlati otroci, ki nikoli ne naredijo nič narobe, ne lažejo in verjetno tudi ne kradejo, ne??

Kaj jaz vem, verjetno res nisem rojena za take stvari!

Ja, tako je, če zavijamo otroke v celofan in jim ne postavimo meje. Vzgoja se začne doma in nikjer drugje. Otrok ni igrača je človek in tudi delajmo z njim tako.
Dovolimo jim majhne neumnosti, kasneje nas ne bodo vprašali, če lahko naredijo večjo. Vsak dan, dokler je otrok v naših rokah ga oblikujemo mi, ko bo ušel iz naših rok, bo vsaka vzgoja zastonj, krivi bomo pa samo mi.

Torej vsak po svoje, menim pa, da nekaj stare, trde vzgoje mora biti. Samo božanje, tolaženje in odobravanje ter sprejemanje, da so to samo otroci ne bo dalo dobrega človeka. Mogoče se pa motim, upam pa da ne.

Lala

Kdo nima pojma o pojmu bi se dalo razpravljati.
Očitno zate velja pregovor “Jabolko ne pade daleč od drevesa”
Nekateri pa se trudimo, da se v življenju razvijamo, rastemo
in se na napakah učimo.
Svojega otroka nikoli ne bi hotela tako ponižati – pa pustimo bolečino.
To je izživljanje močnejšega nad šibkejšim.
Nekje imajo tudi za kazen bičanje po golem hrbtu. Kaj pravite na to kazen?? Predvidevam da je za vas sprejemljiva.
Upam, da si ne želite oziroma nimate otrok. lep dan Mateja

Zdravo

Prav zares ste hecni, udrihate en po drugem, obenem pa svetujete, da naj prisluhnemo otrokom, da naj jih ne nadiramo, da je lepa beseda osnova vsega, ne obtožujte se vsevprek, vsak vzgaja svojega otroka tako kot misli da je prav, če ima težave pa se obrne po pomoč, ne pa po grajo!

Mogoče bi bilo dobro, če bi nadaljevali s kako drugo temo, ali pa isto pa bolj konkretno………..

Res,da kvantiteta ni garancija za kvaliteto, ampak še bolj je res, da si otroci niso enaki. Če bi se ne razlikovali, bi nam ob odhodu iz porodnišnice dali še knjižico z navodili za uporabo.
Nisem pristaš telesnih kazni, prepričana pa sem, da tudi vrtnica ne muči otroka. Če bi temu bilo tako,tega niti na forumu ne bi razglašala. Frucka sprašuje za nasvet,pa jo kamenjamo-ali zato, ker smo prbrali par knjig o otrocih? Počakajte ,da bodo imeli otroci kakšno leto več, da ne boste knjige takrat zažigale.Vsak otrok je unikat, ali ne?Kako potem lahko pametujete, če poznate samo svojega otroka? Tudi jaz sem mislila,da sem najbolj pametna, ko sem imela samo enega.
Tu smo,da si pomagamo,ne pa da vsevprek obtožujemo.

Živjo, Irena, mi smo bili torej štirje, vsak od nas je dejansko drugačen in mama bi z veliko truda za vsakega našla pravilen pristop, pa ga žal ni.
Najlažje je res grajati, očitno je še lažje kaznovati, če se tebi osebno ne zdi, da otrok, ki kleči na polenu v kotu ni mučen….
Morebiti pa bi bilo potrebno poseči po še bolj radikalnih ukrepih, recimo ga zvezati na stol, da bi se pomiril in mu tako izbiti trmo, ali pa privezati na posteljo z zamašenimi usti, da ne bi govorili preveč po svoje????
Zakaj pa se potem Vrtnica ne spravi v kot na koleno klečat, kadar je posebno tečna?
Ali

Evo, Teja to so današnji otroci…
En avtobus otrok se je nam nekega dne spravil v vrt, kjer so rasle jagode . …
Vrt je od hiše oddaljen 5 m . Ko je mama prišla pogledat kaj se dogaja ni mogla verjeti svojim očem..
Kot da bi termiti napadli…. , na mamo se sploh niso ozirali ..
Takim otrokom bi tudi jaz nastavila poleno…moji že vedo kako se je treba obnašat..
Razočarana sem nad vzgojo ” razumevajočih staršev”.

Tudi ene knjige o vzgoji še nisem prebrala, ne da bi v njej zasledila besedico kazen. Se pravi kazen mora biti! Ne odobravam pretepanja in fizične kazni, čeprav včasih ne škoduje.

Tistemu, ki bo svojega otroka vzgojil v sprejemljivo, predvsem pa srečno in samozavestno osebo brez kazni, mu jaz dajem vsa priznanja, čeprav ne verjamem v to.

Med svojimi vrstniki poznam veliko ljudi, ki so bili vzgajani brez kazni in meja in ne boste verjeli, sploh niso tako zelo srečni zaradi tega. Prijateljica mi dostikrat potarna, da sedaj išče prijatelje in partnerje med osebami, ki jih je “toliko v hlačah”, da se ji upajo postaviti meje. Takšne ljudi spoštuje. S tem, da sva bili sprva vse kaj drugega, kot prijateljici, ker je seveda testirala ali ji bom postavila meje ali ne. In ženska res zna srati po glavi, če ji pustiš. Danes sva pa najboljši prijateljici, predvsem ker se spoštujeva.

Jaz bom svojega/svoje otroke vzgajala s postavljanjem meja, s pohvalo, spodbudo in tudi kaznijo, kadar se ne bodo držali dogovorov ali se vedli primerno! Če je to staromodno in ne vem še kaj vse ste tu našteli tisti, ki ste proti kazni, naj povem, da grem s svojim otrokom mirno lahko v trgovino, ker se mi ne meče po tleh in tuli sredi trgovine (čeprav je to včasih počel, danes pa ve, da je brez smisla, ker me ne gane, vsekakor pa ne bo dobil željenega), brez težav ga lahko vzamem s sabo v službo, ker ljudi pozdravlja in jim vljudno odgovarja ter, če me mora kakšno uro počakati pridno riše ali se igra na računalniku. Mirno se z njim odpravim na obisk, ker ne lomi igrač, ne riše po steni in na koncu pomaga pospravit igrače.

Pa ni idealen otrok. Zelo veliko pogovarjanja in borb se bije doma, ko usklajujemo različna mnenja in poglede na stvari, vendar ve, da če ima argumente, da bo stvar dobil, ker mu nikoli ne prepovem stvari samo zato, ker sem močnejša, ampak vedno prisluhnem njegovim željam in potrebam, hkrati pa on ve, da včasih mora biti tako, kot jaz rečem in da je v takem primeru vsaka debata brez smisla (umivanje zob, odhod v posteljo od nedelje do četrtka,…).

Vzgoja je težka! Zame najtežji posel na svetu, ker boš rezultat videl čez 25 let, popravnega izpita pa ni! Predvsem pa ni ene resnice in enega modela in noben od modelov ni napačen, samo na pravem otroku ga je treba uporabit.

VAUU, KAKO SI TI PAMETEN ….SO TEBE STARŠI TUDI ŽALILI TAKO KOT TI TUKAJ ŽALIŠ S POUČEVANJEM KAJ JE TO KNJIŽNICA??????????
SLABA VZGOJA…

Katja, strinjam se – hčerki postavljam meje – in jo tudi za nesprejemljivo obnašanje kaznujem. Nikakor pa ne fizično in nikakor ne tako, da jo ponižujem.
In je tudi moja kar za med ljudi, ha-ha.
Nauk te basni: tudi brez fizičnega maltretiranja gre, samo težje, predragim staršem pa se za svoje otroke ne da trudit.
Berem vzhičene zapise žensk, ki so ravno zanosile in si samo želim, da bi s toliko elana in truda, ljubezni in potrpežljivosti vzgajale svoje otroke, ko ne bodo več samo luštkani toliko zaželeni dojenčki, ampak trmasti 3, 5, 9, 14, 18-letniki s svojimi problemi…
Ko se rodi dojenček, so vsi čisto iz sebe; kupujejo se predraga darila, delijo se pametni nasveti, na veliko se praznuje…..Ko pa otroček raste in se razvija v čisto samosvojo osebnost, ko vzgoja postane manj fizično in bolj psihično naporna, pa mnogi odpovejo – ostali z darili, nasveti, starši pa s potrpežljivostjo, ljubeznijo, pogovori…
Poznam nekaj ljudi, ki imajo otroke, mnogi več kot enega, pa bi jim človek te otroke najraje kar vzel, ker dejansko ne vedo, kaj z otroki početi in ne najdejo časa za vzgojo?! Zakaj neki so se potem za otroka odločili??? Samo zato ker je “in” dojenčka v belo-modrem vozičku z velikimi kolesi vozit??
Ni tak problem zanosit (seveda z izjemami, kar nekaj jih poznam), roditi otroka, skrbeti za dojenčka- tapravo starševstvo se začne kasneje z odraščanjem. In zahteva včasih več kot celega človeka.
Gledam otroke v vrtcu – zanimivo bi bilo vedeti, kako in s kom preživljajo popoldneve. ….
Ups, malo me je zaneslo, zadnje čase namreč veliko berem in premišljujem o vlogi staršev v moderni družbi, ki je že tako čisto razlovečena. Starši pa (seveda ne vsi!)kar naprej jadikujejo, da nimajo časa – povedala bom zelo surovo: ker nimam časa za psa, ga nisem kupila; če si prepričan, da nimaš časa za otroka, ga pač ne imej! Ker mu vse babice, tete itd. ne bodo nadomestile staršev in njihove ljubezni…
Mogoče bi bil svet boljši, ko bi ljudje začeli misliti tudi v to smer…
Imejte lep, sončen dan z vašimi sončki
Ali

Poleno mora res proč. Kot ali pa posebej za kazen pripravljena posteljica,meni se zdi to eno in isto. Moji otroci še niso bili v kotu, so pa imeli razne prepovedi risank, pa v sobo sem jih poslala,da se umirijo. Ampak, ena meja mora biti!
Nisem idealna mama, mislim, da je ni mame, ki je prepričana, da je vedno ravnala prav.Trudimo se pa vsi.
Kar pa se tiče nasilja nad otroci- če jo je Vrtnica dala v kot, na poleno (kar se ne dela), še ne pomeni, da se bo jutri spravila nanjo z gorjačo.
Verjemi mi,da ne zagovarjam telesne kazni,tudi “vzgojne čez rit” ne. Stvar je le v tem, da napadamo, namesto da bi svetovali.
Žal je v mojem okolišu kar nekaj otrok, ki jih starši trpinčijo. Črna očesa, modrice… Otroke so dali v rejo,toda po letu dni so se vrnili domov in zgodba se nadaljuje. Hudo mi je, ko vidim te revčke, ki so seveda tudi sami nasilni in vedno v nekakšni obrambni drži, pripravljeni na udarec.Njihovi starši verjetno ne razglašajo, da s trpinčenjem vzgajajo otroke.
Če tvoja mama ni našla pravega pristopa se verjetno ti tolko bolj posvečaš svojim otrokom. Ampak verjemi, da bodo tudi tvojii otroci čez leta povedali,kaj si delala narobe . Prepričana sem, da bodo tudi moji otroci meni povedali, kako sem bila včasih grda.Če ne prej pa takrat, ko bodo oni imeli otroka. .

Draga Irena, res je , hči mi bo čez leta gotovo povedala, kako in kje sem ga lomila pri njeni vzgoji. Noben ni popoln, se pa trudim, da bi bila čim bolj dosledna in da bi ga lomila čim manj – v nasprotju z nekaterimi drugimi starši.
Lep dan,
Ali

No, potem pa razmišljava podobno- tudi v tem, da kdor si ni pripravljen vzeti časa za naraščaj naj ga pač nima. Meni se zdi to čisto v redu. Raje, kot da imamo otroke,ker jih je pač potrebno imeti,potem pa smo nesrečni-da ne govorimo o otrocih,ki začutijo, da so breme.

Bravo Ali!!!!!!!!!!!!

Zelo dobro si napisala – čestitke.

Ni mi jasno kaj ima skupaj postavljanje meje in psihofizično maltretiranje otroka.
Svojega otroka nisem nikoli poniževala.

Očitno so se tu zakvačali pojmi – postaviti mejo je za nekatere = ponižujoča kazen – klečanje v kotu na polenu. Mejo se da postaviti drugače.

Diplomacija – “visoka šola diplomacije” kajne Ali, ampak v to je treba vložiti nekaj truda, otroka poslati v kot pa je nekaj najlažjega.

Še enkrat ponavljam, da če otroka ponižuješ (klečanje v kotu) vzgojiš upornika.

Jaz sem dojela, da je moj otrok edinstven in ga ne želim spreminjati po svoji podobi. Spoštujem njegova zanimanja, njegovo drugačnost in mu dopuščam da izraža svoj jaz.
Na zadnjih govorilnih urah je učiteljica mojega otroka zelo pohvalila, da je lepo vzgojen in izredno rad pomaga sošolcem in sošolkam. Zelo sočustvuje, razdeli svoje stvari in je izredno priljubljen. Spoštuje avtoriteto – torej učiteljico. Moj otrok je tudi kreativen, stvari ga zanimajo in s svojim življenjem je očitno zadovoljen.

Torej sem z vzgojo na pravi poti.

Mateja, vesela sem, ker ima tvoj sin tako dobro mamico in ker se imata očitno tako rada!
Vsem lep dan, že tako sem preveč napisala….
Ali

Draga Ali,
žal si me narobe razumela. Nisem mislila , da je v tem , ker imam tri otroke večja kvaliteta od tega če imaš samo enega. Hotela sem pojasniti, da smo velikokrat pri samo enem otroku zelo pametni, sploh še, če nam vzgoja lepo uspeva, ker mislimo, da je vse, v kar se otrok razvija , odvisno zgolj od naših uspešnih pristopov. Ko pa imaš več otrok , lahko ugotoviš, da temu ni tako. Ker je vsak otrok drugačen, je potrebno imeti za vsakega malce drugačen pristop, morda tudi zato, ker pride vsak na svet drugačen, s svojim predispozicijami, ugotavljaš, da vse kar si uspešno počel pri prvem pri drugem ne moreš več. In se ti v glavi sesuje mit o lastni uspešnosti in pametnosti kot matere. Spet pričneš iskati drugačne pristope, se pravi, se učiš, kar sem tudi rekla. Celo življenje se učimo in mene je naučilo življenje tudi to, da ne moreš in ne smeš nekoga z nečem kar okarakterizirati. Mateja je pač rekla tej materi, ki nas je prosila za svoje mnenje, da je slab psiholog. Jaz enostavno mislim, da nikogar ne moreš tako popredalčkati , še sploh, ker moraš najprej pomesti pred lastnim pragom.
Verjamem, da se je tvoja mati trudila po svojih močeh in da jo njeni otroci okarakterizirate kot slabega psihologa pač ni način, kako se svoji materi nekako zahvališ za njen trud, četudi je po vašem mnenju slab in je bila pri vzgoji neuspešna. Kaj lahko reče potem šele hči svoji materi, ki je bila alkoholičarka?!
Življenje nas uči prizanesljivosti.
Zato sem rekla, da ob svojih treh otrocih nikomur več ne upam soliti pameti, ker vem, da se vsi trudimo kolikor zmoremo. Vsako mnenje pa je dragoceno, vsekakor.
Pa lep pozdrav.