Zdravo..Pri meni se je pa veliko nabralo in bi rada vaše mnenje.
Stara sem 24 let in imam 1 leto starega sina, ki ga imam z fantom, s katerim se ne razumeva.
Od malega pa se tudi ne razumem z starši, ki so mi vedno govorili da sem jaz hudič. Drugi ljudje so me vedno spoštovali in me imeli radi jaz pa njih. Imam veliko slabih izkušenj iz otroštva npr; pustili so me samo zunaj in odšli ko sem bila stara samo 4 leta, ko pa jim sedaj rečem zakaj so tako ravnali mi mama grdo zabiča, da sem itak vedno hotela imeti vse prav in, da jaz nisem hotela iti z njimi ter da sem se jim skrivala… nekaj časa je bila mama tudi alkoholik in tisti čas je bil za mene zelo žalosten, sploh se nočem spominjati. Druge ljudi, ki so bili drugačni od moje mame sem imela zato za “normalne” kakršna sem želela biti tudi sama. V srednji šoli sem spoznala fanta iz “normalne” družine in mislila sem, da sem rešena. Ampak..fant ni bil resen in začeli so se prepiri..vedno bolj me je poniževal in ko sem z njim zanosila po 4 letih trpljenja z njim in doma, me je čakala odločitev ali obdržati otroka, ki ga on ni želel. Odločila sem se za splav, domačim pa niti nisem omenila, ker nisem hotela vzgajati otroka v takem vzdušju, ki ga že sama nisem mogla prenašati. Use do tega dogodka sem bila močna oseba, potem pa se je v meni sesulo vse…Bila sem totalno brez volje za življenje.., počutila sem se krivo za vse. A kljub temu sem vztrajno delala izpite za študij, ker sem že kot mala vedela, da se lahko rešim samo tako, da delam šolo. Potem sem še vedno nadaljevala zvezo z fantom, ki pa ni bila nič boljša, samo domišljala sem si, da pa je sedaj vse v redu. Tudi s starši sem se začela razumeti, ker sem v vsem popuščala in jih nisem več tako sovražila..V bistvu jaz nisem bila več jaz. Govorili so mi, da sedaj sem pa končno jaz “normalna” kar prej za njih nikoli nisem bila. In potem se je zgodilo, da sem ponovno zanosila..Fant pa je seveda spet hotel splav, ki ga hvala bogu nisem naredila, kljub temu, da je tudi moja mama, (ki sem ji sedaj prvič v življenju kaj povedala) rekla, da je bolje zame, da naredim splav in se “rešim”. Po rojstvu otroka je bilo z fantom vedno slabše, psihično nasilje je prešlo v fizično… Ampak priznam, da sem tudi sama se včasih obnašala res grdo tako do staršev kot do fanta. Sedaj imam svoje stanovanje in tam živim sama s sinom.
Vendar kljub temu, da se je konec koncev vse dobro končalo, jaz nekako ne moram zaživeti, ker nisem prepričana ali sem res vse jaz kriva in ali si res zaslužim srečo. Z fantom sem že večkrat končala, ampak me vedno znova prepriča, čeprav je potem spet vse enako. Nekaj časa je v redu, ko pa mu rečem nekaj kar mu ne paše sem zopet najslabša.. Mislim, da najina zveza ne more uspeti tudi zaradi zelo zelo grde preteklosti, ki me je poteptala. Starši mi v zvezi z njim stojijo ob strani, ko pa pride na obisk in jim pove nekaj lepih besed se obrnejo proti meni in mi zopet povedo, da je on čisto v redu in da res ne vedo kaj je z mano. Tako, da sem še sama popolnoma zmedena, poleg tega me še tišči v prsih, samopodoba in samozavest sta uničeni..Res ne vem..kdo je kriv? Imam prijateljico, ki me podpira in me razume, vendar jo starši in fant prezirajo in me prepričujejo naj se ne družim z njo. Dolgo časa nisem imela občutka krivde, ki pa je po splavu postajal vedno močnejši..Ali je moje grdo obnašanje do staršev kakor koli opravičljivo, glede na vse…

Pozdravljena Sulja!

Pa se vam je res nabralo veliko vsega, kar sedaj nosite v sebi kot težko breme, ki se ga ne morete znebiti. Tako v tej svoji težki čustveni prtljagi nosite: slabe izkušnje iz otroštva, slabe izkušnje s fantom – očetom vašega otroka, izkušnjo splava, zatrtje lastne osebnosti, občutke krivde, uničeno samopodobo in še marsikaj bi se verjetno našlo notri. Kje torej začeti in kako postopati, da bi se lahko končno osvobodili težkih občutkov in prenehali doživljati izkušenje, ki vas potlačujejo ter bi začeli verjeti vase in bi skupaj s sinom zaživela čustveno in duhovno bogato ter ljubeče?

V takšni zapleteni življenjski situaciji se je najboljše reševanja težav lotiti postopoma, po korakih. Mislim, da bi bilo kot prvo potrebno, da poskrbite za sebe kot žrtev nasilja, saj je to vaš osnovni problem, ki traja že od otroštva. V ta namen bi bilo koristno, da se vključite v skupino za samopomoč žrtvam nasilja: Ženska svetovalnica, Zavod Emma, Društvo SOS telefon. Kontakte najdete na tem naslovu . Dobrodošla pa bi bila tudi vključitev v terapijo za predelovanje preteklih izkušenj: Za informacije o psihoterapevtih lahko povprašate na Centru za socialno delo (oddelek za prvo socialno pomoč) ali v Zdravstvenem domu. Ena od organizacij, ki nudi terapijo, je Frančiškanski družinski inštitut.

Kot drugo bi vam predlagala, da omejite stike s starši, vsaj dokler ne pridobite na osebnostni moči, saj ste kot pravite zaradi njih zmedeni in slabo vplivajo na vašo samopodobo. Poleg tega pa poskušajo doseči celo to, da bi izgubili edino prijateljico, ki jo še imate in je za vas gotovo zelo pomembna.

Glede fanta se boste sami odločili ali nadaljevati zvezo ali ne. Kakorkoli že za dosedanji neuspeh zveze ne krivite svoje preteklosti, saj za nasilje, ki ste ga doživljali, ni opravičila in je zanj odgovoren le tisti, ki ga izvaja. V kolikor bosta s partnerjem še poskušala graditi vajino zvezo, vama priporočam svetovanje v Društvu za nenasilno komunikacijo.

Glede vašega samoizpraševanja o lastnem izvajanju nasilja, je zelo zrelo, da o tem razmišljate in vaša ravnanja ozaveščate. To namreč pomeni, da se lahko ne glede na dosedanje načine komuniciranja in reševanja konfliktov, odločite reči NE nasilju kot žrtev ali povzročiteljica. Za boljše razumevanje pojava nasilja vam navajam dve povezavi: in . Zavedati pa se morate pomembnega dejstva, da je tudi otrok, ki je priča nasilju, žrtev nasilja, kar določa tudi zakon o preprečevanju nasilja v družini. Tako, da je potrebno razmišljati tudi o zaščiti otroka pred nasiljem oz. smo kot odrasle osebe tudi dolžni zaščititi otroke pred nasiljem.

Glede splava, pa je dejstvo, da ste naredili tako, kot se vam je zdelo v tistem trenutku najboljše. Spremeniti ne morete ničesar, lahko le sprejmete. Osredotočite se na svojega sina in poskrbite, da boste njemu kot mati lahko nudili, to kar otrok potrebuje. Predpogoj za to pa je, kot najbrž že veste, da poskrbite za sebe.

Kljub vsemu, kar ste doživeli, imam ob vašem pismu občutek, da ste zelo močna osebnost, saj se staršem in fantu vendarle kar pogumno zoperstavljate in jim ne dovolite, da bi vas zares poteptali ter prevzeli nadzor nad vašim življenjem. Vam pa je sedaj vse skupaj prišlo čez rob, zato ste primorana nekaj ukreniti, nekaj spremeniti. In če tako gledamo, je dobro, da je prišlo tako daleč, saj to lahko pomeni priložnost za pomembne življenjske premike, da dokončno rečete NE nasilju in se odločite za osebnostno rast. In glede na to kako zavedajoča in razmišljujoča oseba se mi zdite, mislim, da vam bo to tudi uspelo.

Želim vam veliko sreče, ki si jo SEVEDA tudi zaslužite, ker če si je vi ne zaslužite, potem ne vem kdo si jo.

Jana Metelko, dipl.soc.del.