oj. sem pač še ena , ki ne ve kaj hoče od sebe, ali pa ve, pa ne ve kaj storiti.

sem študentka stara sem 22 let in se mi kota v glavi in me mantra ljubezen in bi rada ne vem kaj, ….in sem zaljubljena v dve leti starejšega fanta na našem faksu….. 🙂
problem je, da sem pred tem imela le eno vezo, ki je trajala res le 4 mesece. potem je bilo konec, ko sem zvedela da ima “moj fant” že sedem let punco!!!!!!!!!!!!! to je bilo totalno razočaranje in sem rabla kar nekaj časa da sem se spravla v red.

sedaj pa me muči ta prijatelj s faksa. že ko sem ga prvič zagledala, kar je bilo pred tremi leti, sem se zagledala vanj. nikoli mu tega nisem z ničemer nakazala, niti je vedel kdo drug, da bi lahko izvedel.
tega človeka imam res neverjetno rada in včasih komaj čakam. da bi ga videla. (saj tega verjetno danes ne bi pisala, ko ga ne bi ravno danes spet srečala, ko sem najmanj pričakovala 🙁 hm)
problem pa je, da nimam poguma. sicer res nisva nevem kaka prijatelja, ki bi si vse zaupala in se menla o vseh skrivnostih, ampak tako; gremo včasih skupaj ven, se pogovarjamo,… pač prijatelji s faksa.
ampak, rada bi mu povedala, po drugi strani pa spet ne, ker nočem, da je konec tega “prijateljstva”, ker se bojim, da se potem ne bova več pogovarjala, ker bi mi bilo preveč nerodno, če bi vedel, da sem zaljubljena vanj, on pa vame ne bi bil, in podobne stvari…
bojim pa se tudi še kakšnega podobnega razočaranja, kot sem ga že imela. (ta sicer nima punce, ampak vseeno. )
pravzaprav se bojim, da, ker bo absolvent, ga ne bom več videla da se bodo prekinili stiki in podobno, kar nočem, saj če že nimam poguma kaj rečt, ga lahko vsaj gledam. kaj pa sedaj? faksa bo konec!!!!! zanj 🙁

saj praktično niti ne pričakujem kakšnega odgovora na to pisanje. hočem le nekomu povedati kaj me muči, in vem da je na tem svetu vsaj še tisoč s podobnim problemom.
pravzaprav se bojim samote. ne, bojim se navezati na človeka, da me ne bi mogel prizadeti, kar vodi v samoto. in ko včasih, kot na primer sedaj, ostanem popolnoma sama, se mi zdi, da vse skupaj nima smisla. da nič nikamor ne vodi. saj konec koncev, lahko me jutri povozi avto, pa me več ne bo, zakaj bi se torej sekirala, ker pač nimam tipa, oziroma sem zaljubljena že celo večnost v kolega, pa nimam tolko poguma, da bi mu to povedala? kaj je takšnega na zavrnitvi, da se je ljudje tako bojimo? ne vem, mogoče se zdaj komu zdim neverjetno samozavestna in pogumna in ne vem kaj, ampak to so samo besede iz mojega razočaranja, depresivnosti in zakompleksanosti. vse skupaj je s….

in še eno čist trapasto vprašanje mogoče za koga od vseh: nisem še imela spolnih odnosov in bolj ko se staram bolj se zdim sama sebi trapasta zaradi tega. je to res tako čudno? mislim, kaj si tipi mislijo, če ženska še nikol ni spala s tipom? vem da je totalno trapasto, ampak včasih se zarad tega res počutim noro.

pa še to: tipi so lahko ful tečni!!! ali pa sem jaz prezahtevna, mislim, nimam meril, da ne bi kdo to pomislil, ampak enostavno sem izbirčna. raje imam 50 prijatlov kot pa 50 neuspelih zvez. je to narobe????????

ok, to bi bilo za enkrat vse. mi je žal, če sem komu zatežla z vsem tem, sicer pa tako ne bi rabil brat.
imejte se lepo, vsi ki ste v parih, se imejte še bolj radi, vsi samski pa imejte radi sebe!!!!!!!!!!!!!!!!
tudi jaz se trudim… 🙂

JA to pa je celo vesolje.

Imaš ga rada, zaljubljena si v njega, veš ampak to je samo to kar poznaš, sanje. KAjti ko ga bi imela in ga še naprej spoznavala, bi verjetno našla tisoč in eno napako, kar pa ne pomeni, da jih bi imel, govorim o možnostih, lahko bi se še bolj ujela, kaj pa vemo, če ne poiskusimo.

Torej samota in strah pred samoto, nas ovira, da sploh kaj izvemo. vendar se boš zagotovo na koncu življenja najbolj sekirala za tisto kar nisi naredila in ne za tisto kar si.

Torej, razmisli kaj lahko s tem izgubiš, če mu namigneš in kaj lahko s tem pridobiš, če mu namigneš. Četudi izgubiš prijateljstvo, ga lahko dobiš kje drugje, kajti če se zaradi nekega priznanja izgubi še tako bežno prijateljstvo, ki temelji samo na pogovarjanju o vsakdanjih stvareh, tudi to ni tisto pravo prijateljstvo.

Torej, ne boj se pojdi in mu namigni, seveda tako obzirno, s počasnimi koraki, če bo v redu, boš zadovoljna, če ne bo, si boš rekla, no vsaj vem pri čem sem in grem lahko naprej.
Tudi če še nisi imela spolnih odnosov se ne obremenjuj. Mlada si že. Časa je še dovolj, kajti še sanja se ti ne, kaj vse se lahko v enem letu zgodi.

Torej ne boj se povedati, pokazati, namigniti. VSe ob pravem času in ne na silo in za vsako ceno. KAr ti je namenjeno tisto boš dobila in vsaka slaba izkušnja nas nekaj nauči, zato pa smo taki kot smo. Odvisno od nas je samo to, kaj se naučimo iz tega.

Pogumno in bodi točno to akr si in nič drugega.

Primož

Predvsem moraš vedeti to, da je pametno dokončati faks!

Moj nasvet… povej mu ! In ne čakaj ! Jaz sem pred letom in pol naredil največjo napako do sedaj v svojem življenju, ko sem se zaljubil v sošolko na faksu in ji tega nisem zmogel (zaradi istih razlogov kot ti – bal sem se za prijateljstvo) pravočasno povedat. Pa me je nekdo prehitel in je ona danes skupaj z njim.
In si tega še danes nisem odpustil. In mi je zelo žal, da ji nisem povedal. Zato, moj nasvet, povej mu… in to takoj, ker ti ga lahko katera druga spelje. Verjetno si zdaj misliš, da to ni mogoče, da bi ti ga katera druga speljala… isto sem jaz mislil. In sem jo zato izgubil. Ne ponovi moje napake. Vsak dan se lahko marsikaj zgodi, zato ne čakaj. Meni se je zgodilo to, kar sem mislil, da se mi nikdar ne more. Pa srečno. Upam za vaju…

ojla!!!

ja saj danes sem že boljše volje:)

mogoče vreme ali kaj. hvala za nasvet, še posebej se mi je dopadlo da naj bom kar sem.
sicer si to tudi sama pravim, a se mi zdi, da ni takšnega učinka, kot če ti reče nekdo drug.

kar bo, bo.

lepo se imej, papa

KAr bo, je ravno prav, samo sprejeti moraš.

Primož

Pogumno povej, ker ti bo mogoče še čez deset let žal.

Predvsem dokončaj faks !

joj, ampak nimam poguma. lahko se pripravljam do tega še tako, ne zmorem tolko poguma 🙁

ne vem, verjetno se bo meni potem zgodilo enako???
joj upam da ne.

pravzaprav jaz upam, da bo prvi korak naredil on….
vem da je to trapasto.

kaj veš, mogoče pa bom zmogla poguma dovolj, da mu rečem….

hvala da upaš za naju!

pa žal mi je zate, čeprav vem, da bom verjetno na istem kot ti

lepo se imej in uživaj!!!

Hmmm, eno mi je prišlo na misel… Ali neverbalno ne znaš komunicirati? Mislim… Pogledi lahko povedo zelo veliko. Malo daljši pogled kot sicer, “naključni” hitri dotiki…. z eno besedo, flirtanje. V mojih študentskih časih pa res ni bilo problem potipati, kje je tip, ali si mu vsaj malo všeč, ali je mrtvo hladen ob takih nedvoumnih znakih. Če dobiš željeni odziv, pojdi naprej, če pa vidiš, da mu je neprijetno, pa odnehaj. Meni se zdi to enostavno.
Haha, lahko pa tud napišeš listek: Zelo si mi všeč. Ali bi hodil z mano? Obkroži DA NE! Jooooj, tole je bil hec, ne vzeti zares. Vem, da trpiš in da ne vidiš pravega izhoda. Ampak poskusi pogledat tudi z druge strani.

POtem pa se mi utrne še ena misel. koliko časa sta že “prijatelja”? Madonca, v tem času bi pa lahko tudi on že kakšen znak dal od sebe, da si mu všeč. Ali pa je morda tudi on tako plašen? Kajti potem imata problem in tista z listkom mogoče vseeno ni tako bedasta ideja…
Ne vem, poskusi nekaj narediti, takole stanje te lahko privede do blaznosti! Vsaj mene bi!

Pa lep vikend