problematičen otrok
Spoštovani, imamo sina starega 3 leta in pol. Od septembra je prvič v vrtcu, prej pa je bil v privat varstvu, v skupini 5 otrok. Vedno je bil zahteven, zadovoljen le če se mu v celoti posvečaš. Po eni strani je zelo bister, že zelo dolgo časa lepo govori, se lepo izraža, kar je posledica ur in ur branja pravljic in ukvarjanja z njim. Ko je bil star 3 leta je dobil sestrico, ki jo je zelo lepo sprejel, ima jo zelo rad in ni prav nič ljubosumen. Vse to bi še bilo, če ne bi postajal iz dneva v dan agresiven. Že s prihodom v vrtec je druge otroke, če mu ni bilo kaj po volji, prijel za vrat in jih začel daviti. To se je nekako umirilo. Sicer rad hodi v vrtec, otroci ga imajo kljub takim izpadom zelo radi, ker je sicer zelo prijeten fantek. Včeraj pa je npr. že ob prihodu v vrtec pograbil balon (okrasitev za pusta), kot besen začel tekati po učilnici in z njim mlatiti otroke. Vmes je grgral, stiskal zobe in puhal kot žival. Vzgojiteljica ga je komaj umirila. Ti občasni izpadi me zelo razžalostijo, saj smo urejena družina, ne preklinjamo, z možem se spoštujeva, ne vpijeva eden na drugega, v življenju me še ni udaril ali kaj podobnega. Od kot potem ta nasilniški vzorec? Otrok ne gleda neprimernih filmov, sem in tja kakšno risanko, ki na trenutke deluje nanj negativno. Vzpodbudi ga npr. že lovec, ki teka naokrog s puško uza pink panterjem. In naslednji dan v vrtcu pred menoj pravi sovrstniku. da če ne bo po njegovem, ga bo oči kar ustrelil. Že tisočkrat smo mu povedali, da se ljudi ne strelja, da če se strelja, se samo v tarče… Je zelo dojemljiv za oponašanje, npr. če eden od sošolcev naredi nekaj grdega, naš fant to hitro doma ponovi in zraven pove: saj tudi ta in ta to dela. Kaj stroriti? N pregledu ob starosti 3 let je rekla psihologinja da je vse super. Seveda, zdelo se mu je fajn, da ga vse živo sprašuje in ta test je imel za igro, ki jo je odlično opravil. Tudi doma uživa, če ga kaj sprašujemo, skratka se gremo neke vrste šolo. Kaj storiti, da ne bo dobil pečata neprilagodljivega otroka oz. otroka s posebnimi potrebami? Kaj storiti za njegovo dobro, da bo postal okolici znosnejši in ubogljiv otrok? Še to. Fizično ga nikoli ne kaznujeva, vedno le z lepo besedo. Postavljene meje z možem ne spreminjava, kljub temu, da pogosto izsiljuje. Za nasvet vnaprej hvala.
Ko sem brala vaše pismo, se mi je zdelo, kot da bi ga napisala sama pred štirimi leti. Sin je bil kopija vašega. Sedaj ima 7 let in pol in je fejst fant. Včasih, ampak zelo redko, v zelo blagi obliki še “ponori”, drugače pa je srečen, zadovoljen in umirjen. Tudi v šoli je uspešen. Torej, stisnite zobe, mine. Res pa je, da smo šli skozi več vzgojnih obdobij. Veliko se pogovarjamo in crkljamo, vendar sva tudi stroga, kar se oboje obrestuje. Želim vam veliko potrpjenja in energije ter čim mirnejše in srečno družinsko življenje.
Tinkatonka,
naj najprej povem, da je agresivnost dejavnost, ki je potrebna za rast in razvoj. Je namreč tista značilnost posameznika, ki mu omogoči prehod iz popolne odvisnosti k postopni in vse večji samostojnosti. Seveda govorim o konstruktivni agresivnosti, torej tisti, ki nam omogoča, da se spopadamo z najrazličnejšimi težavami in ovirami v vsakdanjem življenju.
Torej moč s katero se z okoljem spopada že novorojenček je nujna za preživetje, je pa res, da se moramo postopno “naučiti” obvladovati to moč in jo uporabljati v skladu s postavljenimi družbenimi normami in pravili. Včasih rečemo, da gre za njeno socializacijo.
Vaš fant je otrok bolj zahtevne sorte. Že pred svojim tretjim letom je družinsko okolje zelo intenzivno “obračal sebi v prid”. Ali bi lahko rekla, da ste se bolj vi prilagajali njemu kot on vam, okolju (seveda mislim na prilagajanje v skladu z otrokovo vsakokratno starostjo). Odlagali ste najbrž mnoge svoje (čisto upravičene) potrebe, da ste se ukvarjali z njim. Mogoče zato, ker se je lahko samo tako umiril oz. se je tako pomiril najhitreje.
Težko bi rekla kaj sproža njegovo vedenje, govorite, da se pojavlja skoraj izključno v vrtcu (ali morebiti tudi v drugih okoljih – v trgovini, na obisku pač tam, kjer vi ne morete odreagirati tako kot doma, z določenim pravilom).
Mogoče bi bilo dobro premisliti tudi, kako vi (in mož) izražate jezo, ihto, žalost, morebiti bes. Ali se lahko otrok ob vas (s posnemanjem) uči, kako izražati in obvladovati ta neprijetna in močna čustva. Kajti, če sta z možem oba zelo obvladana človeka, ki niti ne pokažeta teh čustev navzven, potem otrok ne ve, kaj se mu dogaja, ko jih začuti (»ko ga prime jeza, žalost ipd) in še manj, kako naj ta stanja obvlada. Spomnim se, kako sva z mojim starejšim sinom, ko je bil podobne starosti kot je sedaj vaš, in še kasneje mečkala liste in z vso ihto z debelo barvico čečkala črte po časopisnem papirju, tako da se je ves razcefral, ko se je fant jezil ali jokal od nemoči.
Kasneje je (grdo) pisal – lahko si mislite, da ne preveč prijetne reči in tako izražal boleče občutke o katerih sva se lahko šele precej po tem pogovarjala. Pogosto pa je bilo tako, da mi je dejal, da se je jezil in da je sedaj že vse v redu, da ne čuti potrebe, da o zadevi še kaj rečeva.Navadno sem odreagirala tako, da sem ga pohvalila, da je izrazil, kar ga je tiščalo in odnesla list v koš. Veste, tudi takrat, ko je na listu pisalo kaj neprijetnega o meni, ki mu pred tem nečesa res nisem dovolila. Nikoli tega nisem vrednotila (to se ne sme, ne spodobi – nikoli nisem mislila, da me nima rad ali kaj podobnega – četudi je to pisalo na listu – ampak to je bilo tisti hip, ko se je jezil – in vedno se mi je na poseben način zahvalil za razumevanje.
Kakorkoli: mogoče vam lahko z natančnim opazovanjem kaj pomaga vzgojiteljica (kako je z otrokom čez dan, o čem govori, razmišlja, s čim se igra, kako doživlja mlajše in kako starejše otroke v skupini. Kaj se zgodi pred tem, predenj odreagira nasilno. Četudi so te situacije navidez različne je zagotovo v njih nekaj skupnega. (Ali je to takrat, ko se mora ločiti od vas in od pozornosti, ki jo je bil vedno deležen.
Če prav razumem je dobil sestrico ravno v času, ko se je vključeval v vrtec. Zanj sta bili to gotovo dve veliki spremembi. Vas je imel vedno samo zase, sedaj ste pa vi s sestrico doma medtem, ko je on v vrtcu in prepričana sem – saj je vendar naravno – da vas mlajši otrok potrebuje in da kdaj pa kdaj vendarle prekinete ukvarjanje z njim, ker vas zahteva ali potrebuje hči.
Morebiti bi bilo smiselno poiskati znotraj družine neko »pomembno delo«, ki vam ga naj pomaga. Ob tem mu dajete občutek pomembnosti in občutek, da koristno prispeva k skupnemu družinskemu življenju. Predvsem se veselite vsakih njegovih samostojnih opravil (četudi boste morali npr. posodo sami še enkrat pospraviti – seveda, ko ga ne bo zraven).
Veliko ga sprašujte: kako se mu zdi ta ali ona situacija, kako bi on ravnal, kaj pričakuje, si želi, kaj misli o tem in onem, kaj mu je všeč in podobno. Poskusite si ustvariti sliko, kako on vidi svoje okolje, kako zaznava socialne situacije in odnose med vami doma, med otroki v skupini. Lahko ga prosite da nariše npr. vašo družino ali svoje prijatelje in se ob sliki pogovarjajte. Pazite, da ga ob tem ne podučujete, če o nekom ne govori preveč lepo, raje ga vprašajte zakaj tako misli. Če ne gre drugače reagirajte samo z »Mhm« in vprašajte kaj drugega.
Bolj ko pišem in bolj ko razmišljam bolj imam vtis, da si je vaš fant našel način, kako si pridobi pozornost – tako da počne stvari, ki vas zelo prizadenejo ali vznemirijo.
Veliko sem pisala, res je, da je težko na vaše vprašanje dati kratek in enoznačen odgovor. Ga namreč ni. Želim si, da se vam ob branju utrne kakšna za vas koristna misel.
Seveda pa mi lahko še pišete, če ste v tekstu našli kakšno točko na kateri bi lahko gradili dalje.
Lep pozdrav,
Francka
Spoštovana ga. Francka. Čisto pravilno ste me prebrala in mi dala kar nekaj koristnih napotkov, za kar se vam lepo zahvaljujem.
Kako reagiram: velikokrat čimbolj umirjeno, z pogovorom. Priznam pa, da včasih popustijo živci. Takrat se nanj tudi zderem. Ni prav, poskušala bom, da bo tega čim manj oz. nič. Zaposlim ga. Pridno zlaga pribor iz pomivalnega stroja in je tudi pohvaljen. Velikokrat kot ovčka, ko pa ga prime…Nudim mu veliko, ko poslušam druge mame preveč. Že od nekdaj, kot ste pravilno ugotovila, zanemarjam svoje potrebe, samo da se lahko njemu več posvečam. Mislim, da se ta razvajenost v pozornosti pozna v vrtcu. Ko ga pustim tam ostane brez problemov. Je zelo odprt deček, pogovarja se z vsakim. Vzgojiteljica mi je že rekla, da mu je enkrat rekla, da če ne bo priden, ga bo poslala v sosednjo igralnico. Pa ji je odgovoril, da fajn, da lahko gre, saj imajo tam še več in lepše igrače. Marsikateri otrok bi se zjokal, saj vzgojiteljice iz sosednje igralnice ne pozna tako dobro. Že od nekdaj je brez problemov navezoval stike z drugimi otroki, starejšimi ljudmi. Že če vidi človeka prvič, v desetih minutah novega poznanstva “žica” da bi se šel z njim črnega petra. Nad sestrico se ne znese nikoli. Mislim, da smo ga na njen prihod pripravili tako dobro, da jo jemlje kot nekakšno lastnino. Je njegova sestrica in pika. Sestrica je sedaj v fazi učenja hoje in če jo bratranček slučajno nerodno odrine (on pač ni navajen tako majhnih otrok), se sin potegne zanjo. Njej ne bi storil nič žalega. Tudi, ko se plazi, takoj teče preverit, če so vrata na stopnišče zaprta. Veseli ga ogromno stvari. Všeč mu je, če mu beremo iz encilopedije živali. Veliko stvari si zapomni, bralno značko je opravil prvi in povedal najdaljšo pesmico. Veliko pozitivnega, samo še te “razvajenosti v pozornosti” ga bo potrebno malo odvaditi. Za “agresivne” risanke (ala tom in jerry, pink panter…) ima trenutno nekakšno prikrito prepoved. Če si jo zaželi, ga preusmirim druga. Če bi rekla ne to ti ne dovolim gledat, bi se spet začel znašati. Razposajen je tudi na obiskih, vendar ne povsod. V trgovinah pa da mir, saj prej razčistiva, kaj se bo kupovalo in kaj ne. Je pa res, da sva dogovorjena, da mu na vsake toliko časa kupim uporabno igačo (nor je na primer na puzzle)
Tako napisala sem vam kar še nekaj o svojem sinu, ki trenutno končno utrujen spi. Hvala za vaš čas.
Tinkatonka,
Vesela sem, da vam je moje razmišljanje v čem koristilo.
Morebiti bi se tudi za odhod v vrtec dogovorili na tak način kot za trgovino. Če ne bo izpadov (reči mu morate čisto konkretno: Če se boš z drugimi dobro razumel, boš do njih prijateljski) bosta ob koncu tedna – skupaj samo vidva – šla na neko predstavo, obisk ali enostavno nekaj brala, določite tudi čas (npr. eno uro). In takrat res vse odložite.
Kar pa se čustev tiče mu mirno pokažite kako vam je, in čustva verbalizirajte. (žalosti me, ker je udariti drugega nekaj hudega, nekaj kar boli). Podčrtala sem, ker je pomembno reči:
Udariti drugega in ne ker tepeš druge – kritizirate dejanje in ne otroka! To je važno za vsako otrokovo dejanje s katerim se ne strinjate. Ni slab, grd, nemaren otrok- pač pa so takšna dejanja.
Kadar ni posebej hudo in lahko neko njegovo vedenje spregledate naredite to. Tako bo ugotovil, da ni pritegnil pozornosti.
Zna biti, da bo vedenje stopnjeval – takrat ga ustavite.Npr. tako, da ga fizično (vendar ne nasilno) odpeljete v njegovo sobo. Mu zraven govorite, da potrebuje čas, da se umiri, da gre jeza iz njega in da je dobro, če to naredi v sobici. Lahko tudi joka, če je hudo. Ko se bo umiril pa naj kar pride nazaj k vam. Bodite mirni. Ko boste opazili, da se je umiril lahko greste tudi vi k njemu. Včasih bo reagiral tako, da vam bo rekel: »Pojdi vstran!« Naredite to, to namreč pomeni, da še ni pripravljen vstopati v kontakte. Zagotovo vas bo v kratkem času poklical. Takrat se seveda odzovite ga pohvalite, da je premagal sam sebe (svojo slabo voljo, jezo, ihto) in da je dobro tako. Če vas vpraša ali se jezite vi nanj, mu povejte, da razumete, da se je jezil, da ga imate radi in da ste ponosni, da je tako »zrelo« premagal svoja čustva – ali kaj podobnega.
Z vzgojiteljico se posebej ne strinjam. Nesmiselno je otroku reči nekaj, kar ne bomo naredili, s tem izgubljamo verodostojnost v njegovih očeh. Če pa bi to naredila, se pa spet ne strinjam, ker to za otroka ni primerna kazen (predolgo bi razlagala zakaj). Bolj je smiselno imeti kotiček – kamor otroka pošljemo, da se pomiri, da je malo sam s seboj ipd. Če pa gre v drugo skupino »moram biti tak frajer« še naprej in še bolj nadaljujem s svojim vedenjem – ter navzven kažem to, kar je pokazal vaš fant – kaj me briga – tam je še boljše. Ne samo vzgojiteljice, tudi starši si na tak, bom rekla nepremišljen način ustvarjamo vse polno težav in govorimo, da otroci niso nič občutljivi, čustveni ipd. Kar pa ni res. Saj veste, kar nas ne zlomi nas krepi- druge ni.
Rekla bi, da imate dinamičnega, močnega fanta, ki bo zagotovo uspel vzpostaviti nadzor nad svojimi »zoprnimi« vedenji, potrebuje pa čas in vi seveda potrpežljivost. Hkrati pa bi bilo prav, da kdaj pa kdaj daste prednost tudi kakšni svoji potrebi – povejte mu zakaj – »zdajle greva ven samo midva z očetom, vrneva se čez eno uro. Odrasli to moramo kdaj pa kdaj narediti – boš videl, potem bom dobre volje in bomo še marsikaj skupaj naredili«.
Ali pa mu enostavno povejte: »oprosti sine, sedaj se niti pogovarjati ne morem. Potrebujem 10 min., da sem čisto sama, potem pridem k tebi. Kar pojdi sedaj v sobo ali k igri. To povejte mirno in resno.
Starši se namreč prevečkrat »s stisnjenimi zobmi« prijazno pogovarjamo z otroki. Potem postanejo tečni in nemirni in jih spet še težje vodimo in prenašamo. Vmes se sprašujemo, kako to, če smo pa vendar tako prijazni – otroci pa predvsem preko neverbalnih znakov zaznavajo dvojnost sporočil in potem ne vedo, kaj se dogaja: vedo le to, da nismo iskreni. Zato se kdaj skregati (ne žaliti otroka) ni nič hudega. Bolje to, kot nejasnost in neiskrenost.
Če vam pri dveh majhnih otrocih ostane kaj časa si morebiti preberite knjigo Thomasa Gordona, pri nas priredil Janez Bečaj (Svetovalni center za otroke in …., LJ, 1989) Trening večje učinkovitosti za učitelje – veliko boste našli dobrih idej za jasno in iskreno (lahko povem tudi, kako je meni) komunikacijo z otrokom, tudi ovire v komunikaciji in JAZ-sporočila, izogibanje kritiziranja otrokove osebnosti in opisovanje dejanj in podobno. To vam predlagam, ker sem prepričana, da vam bo lažje in da boste našli tudi mnoge potrditve, da ravnate v marsičem že čisto intuitivno prav.
Lep pozdrav
Francka