Najdi forum

problem s starši

Pozdrav!

Sama imam sledeč problem. Prosim za kakšno spodbudno mnenje, idejo…. vsakršno prvokacijo, žalitev, ki bi bila meni namenjena bom ignorirala….toliko v vednost tistim ki se “zaletavajo” v nekoga ki živi v stiski.
Bom na kratko predstavila problem.
Resnično, za začetek na kratko…po srednji šoli, sem šla študirat. Moje ocene so bile kar ok, skoraj boljše kot v sr.šoli. Potem pa so se pri meni začele bolezni, operacije, slabo zdravje.
Kljub temu da sem vztrajala glede faksa ga nisem zaključila, manjkajo mi še 4 izpiti do diplome.
Še vedno se nisem potolažila glede študija…
Tukaj se začnejo problemi…V času mojih bolezni, operacij nisem imela doma nobene opore, ne spodbude, ampak vse možne žaljivke…od tega da sem defekten otrok, do tega, sugeriranja naj se pač pokončam(svoje življenje). Do te skrajnosti, celo grožnje da bodo starši naredili samomor, ker se me zaradi neuspešnosti sramujejo. Seveda, da sem jim dala vedeti, da je za njun vzrok glede samomora krivo kaj drugo kot jaz. Skratka v to me niso prepričali. Me pa te žaljivke bolijo, saj mi jih non stop delijo, ne odnehajo.
Tudi zaradi bolezni nekako ne dobim službe. Doma pa skuham kosilo ali pa dokončam, ter čistim, pospravljam… Resnično se zelo trudim po svojih močeh in celo več kot moje utrujeno telo prenese.
V tej situaciji sem prosila prijatelje, znance, sorodnike za pomoč, umik, glede hrane. Pa na žalost nič.
Starša sta dokaj znana v okolju in nihče mi nikoli ni verjel kaka sta doma.
Zadnje dve leti se moje zdravje poslabšuje tudi na račun slabe prehrane. Sem skromna in bi si resnično želela da bi lahko preskrbela vsaj glede prehrane, da bi se mi zdravje izboljšalo. Ne zahtevam od staršem denarja ne za obleke, niti nikoli nisem bila na počitnicah….Zelo me bremeni.
Če bi imela službo, katero si tudi iščem, bi šla na svoje, si sama kuhala ter imela skromno, pa vendar mir. Mojim pa ni pomoči, saj glede misli na samomor se morajo obrniti na os.zdravnika ne pa kriivit mene in moj neuspeh za njihovo depresivno nezadovoljstvo. Žalijo me da je bil faks zame pretežek in tega jim ne morem dopovedat kljub ocenam v indeksu. Skratka, kaj naj storim, da nebi od “jutra do večera” poslušala žaljivke, zbadljivke na račun mojega zdravja, brezposelnosti,…?
Hvala!

Lepo pozdravljeni!

Najprej naj vam povem, da vas resnično razumem. Zelo ste rajeni, na to kaže tudi vaš začetek pisanja tega pisma….”vsakršno prvokacijo, žalitev, ki bi bila meni namenjena bom ignorirala….toliko v vednost tistim ki se “zaletavajo” v nekoga ki živi v stiski. ” Zato in zaradi vsega kar ste opisali, je za vas resnično pomembno, da s sami osebnostno “ojačate”. K tem bo pomagalo dviganje samozavesti, spodbujanje kreativnosti in vaših potencialov.
V čem ste dobri? V čem uživate? Kaj vas navdihuje? Kaj si resnično želite? Sledite temu, ne glede na druge. Pomembni ste VI, ne drugi!

Smem vprašati za kakšne operacije in bolezni je šlo in kdaj se je to dogajalo (leta) in koliko ste stari sedaj?

Poleg tega pa…samo štirje izpiti vas ločijo do diplome…kaj pa so štirje izpiti napravm celemu življenju? Danes mladi študirajo zelo dolgo, če tudi so zdravi…Čemu se torej glede študija niste potolažili?

Glede na opis odnosa vaših staršev do vas, se sprašujem ali sploh znajo koga (razen sebe) ceniti?
V čem je problem vaše prehrane?

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka

Pozdrav!

Najprej se Vam zahvaljujem za Vaš odgovor ter vprašanja ki jih navajate….

Če grem kar po vrsti. Glede na to ko včasih prebiram forume, je dosti takih komentarjev, ki jih sama poimenujem balast ali pa smetenje foruma, saj je zaletavanje v nekoga žaljivo ter oddaljevanje od teme. Glede na to da pa je forum moderiran je pa potem le drugače.
Glede bolezni bi na kratko rekla, da se gre avtoimunske bolezn i, anemija, operacija prebavil(tumorji).
Na fakulteti je omejitev glede doštudiranja, naslednje leto. Če ne je potrebno še enkrat vse na novo.

Problem ki me muči je ta, konkreten: sama iščem službo, pa je ne dobim. Z 200 euri soc.pomoči se ne da živeti. Kar si od staršev želim, “slišala sta” moje želje je da bi imela normalno prehrano. To pomeni vključeno sadje, zelenjava. V smislu, ker se zavedam da moje zdravje propada, ravno na račun takega prehranjevanja, glede na težave(prebavila). Upala sem da dokler ne dobim zaposlitve, da mi bo mama v finančno oporo, tako je vedno sama trdila. Pa mi ni. To je zame, tako življenje stiska iz dneva v dan.
Problem je v tem, kar me zelo boli, ta revšina glede prehrane, ki je nastala(tako si predstavljam) zaradi malomarnosti. Namreč mama daje vsakodnevno sinu, mojemu bratu vsaj 20Eur za drink…To pomeni da lahko dobi tudi 50 eurov na dan. Brat je na drogi in denar potem porablja za to. Ob tem ko materi večkrat dnevno povem da je zelo žalostno ter zanj škodljivo za kar mu daje denar, sedaj pa da že nekaj časa ravno na račun njega trpim tudi sama in moje zdravje. Je z njene strani reakcija zelo burna, žali me, tudi v javnosti, zdira se, samo da bi me utišala. Hkrati mi meče pod noge da brata sovražim, mu ne želim dobro. Grozi s samomorom ter me počasi meče na cesto. Sama ji povem če bi imela službo, bi poskrbela, za samostojno življenje, ter bi nekako rešila problem. Pri 30 letih nebi bila doma in vsakodnevno vpijala ta strup ki je v družini. Ker pa do tega ni prišlo, ne čutim nobene krivde, še manj pa tako obnašanje. Npr. mamo peljem v službo in jo pridem iskat, tedensko stane bencin 20 evrov, cel mesec 80. V trgovino in še kam jo ponovno jaz peljem, ne brat, ne oče/mož. Za cel mesec mi da 25 eurov za bencin, ostalo moram sama. Meni je ni težko peljat z avtom, vendar ne na račun socialne pomoči. Drugo ko pride iz trgovine v avto ima teatralne nastope in daje na oglas kako je ona porabila 30, 50 ali pač kolikor je račun. Jaz od tiste vreče iz trgovine nimam nič. Ker je ta vreča napolnjena in prilagojena za mojega brata(cigarete, sokovi zanj). Zame je kos kruha, morda 1 banana in tle se konča. Če v hladilniku vzamem košček sira ali malo mleka je cel halooo. Skratka, to je samo en primer, toliko za predstavo. Skratka mati mi očita da jo obiram kot kost ter dajem JAZ NA PRAG REVŠČINE in silim v samomor. Kako? Za bencin mi ne daje, za pijačo tudi ne, za izlet in počitnice tudi ne. Niti nikamor ne grem, ker ne morem, razen na sprehod v okolici. Pa tudi prej mi ni nikoli nič dala, žali pa me da nimam nobenega interesa, da bi kam šla. Prašek za perilo, gel za tuširanje,…to si moram sama kupit, saj ni v skupni rabi.

Zanima me kaj lahko še storim, da dokler bom primorana ostajati v taki družini, da bi bilo moje življenje manj stresno ter podobno človeku?
Kaj naj naredim, če bom postavljena “jutri na cesto”? Na sorodnike, znance se ne morem zanesti, saj kadarkoli sem jim poskušala povedati svojo stisko so me preslišali ali celo zanikali.
Zakaj je to tako, ne vem…
Pomembno mi je da bi naprej živela, pa mi je zmanjkalo idej in vidim da nisem kos tem nezdravim odnosom. Ali je moja mati morda neuravnovešena osebnost, oz. kdo sploh je??

Naprošam in hkrati se veselim Vaših odgovorov, ki bi mi bili v pomoč kako naprej.

HVALA!!!

Lepo pozdravljeni!

Mamine grožnje s samomorom so rezultat nemoči in prizadetosti ter občutka “nesposobnosti” glede njenega življenja in življenja njenih otrok. Torej mati se v sebi zaveda (tudi če ne pokaže navzven), da je nemočna in ne najde poti, da bi bila vama z bratom v pravo pomoč. Tako moč išče žal na takšen način, da se znaša na nad vami (nad vašim bratom se ne more, saj je prav tako nemočen). Ko poveste mnenje o svojem bratu, se v njej še poveča nemoč (lahko jemlje kot očitek njej kot mami). Poskušajte poslušati njeno plat zgodbe in ji kdaj reči, da razumete, kako težka situacija je to zanjo, vendar odgovornost ni na vas, saj niste vi starš.

Vem, da je trenutna situacija za vas nevzdržna, toda poskušajte spremeniti pogled na celotno situacijo, morda bodo tudi vaši bližnji pričeli drugače razmišljati. Poskušajte se z mamo pogovoriti (kot sem dejala) v smislu, da jo poslušate in SLIŠITE, ji priznati da razumete njeno situacijo, a je žal ne morete reševati namesto nje. Povejte ji, da je tudi vas strah, strah da morda vašega brata zaradi drog jutri ne bo več, strah da bi še bolj zboleli zaradi pomanjkanja zdrave prehrane, strah da ta družina popolnoma razpade…Bodite iskreni in pristni.

V kolikor bi bilo resnično potrebno, mislim da bi se lahko obrnili na kakšno varno hišo. Toda poskušajte razmišljati, kako bi lahko prispevali k boljšim odnosom v družini (npr. na način kot sem omenila).

Torej mislim, da je vaša mati hudo prestrašena, nemočna ženska, ki ni zadovoljna v sebi in to nezadovoljstvo aplicira tudi na vas. Za kaj več bi seveda morala vedeti več o njej, jo spoznati.

Ostanite še naprej vztrajni, optimistični in se zavedajte svojih življenjskih ciljev ter jim sledite.

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka

New Report

Close