Problem lastne v nosečnosti spremenjene telesne podobe
Pozdravljeni,
s sošolko sva dobili nalogo, da napiševa seminarsko nalogo z naslovom: “Motnje hranjenja v nosečnosti in problem lastne v nosečnosti spremenjene telesne podobe”.
Pa bi vse mamice in nosečnice prosila za pomoč.
Zanima me torej, kako ste ve doživljale to spremenjeno telesno podobo. Je mogoče katera imela težave s tem, ste te spremembe sprejamle z veseljem, kakšni občutki so vas spremljali ob teh spremembah. Kako ženske z motnjo hranjenja sprejemajo v nosečnosti spremenjeno telo?
Zdaj če nimate nič proti bi mogoče kar vaš sestavek uporabila v seminarski, s pripisom vaših kratic, če pa se katera ne strinja s tem pa tudi ni problema.
Upam da dobim vsaj nekaj mnenj 😉 Hvala vsem že v naprej.
Živjo,
nekaj splošnih informacij kaj se v nosečnosti dogaja pri osebah, ki imajo motnje hrnajenja si lahko prebereta na spletni strani Ženske svetovalnice – stran najdite preko najdi.si
Če tega podatka ni tam, pa lahko za pomoč prosita tudi ano ziherl na [email protected] – mogoče vama lahko ona pomaga tudi pri drugih vprašanjih v zvezi z nalogo. Srečno pri zbiranju mnenj.
LP
Tatjana
Najlepša hvala za ta odgovor.
Letak, ki sem ga našla na Ženski svetovalnici sem že uporabila (tistih 8 pogostih vprašanj), sem pa že na splošno na svetovalnico poslala mail, bom pa še poslala na gospo Ano, kot ste mi svetovali.
Najlepša hvala za pomoč, kljub vsemu pa spodbujmam ostale uporabnice foruma, da malo povedo, kako so gledale na svoje telo v času nosečnosti ali tiste, ki še niso noseče če jih mogoče sprememba telesa v nosečnosti odvrača od tega in podobno …
Lp,Nastja
Če je zadeva še aktualna…
10 let sem imela hudo bulimijo, pred tem pa nekaj let anoreksije. Zadnjih 5 let je dosti bolje, v tem času sem dobila tri luštne otročke, ki so mi poleg moža tudi pomagali okrevati (posredno seveda). Je pa dejstvo, da sem bila v vseh nosečnostih (sploh v prvi) kar precej obremenjena s kilogrami in bi me kar zamorilo, če bi se do poroda zredila za več kot 10 kil. Drugič in tretjič je bilo bolje, ker sem vedela, da bom po porodu (tudi oz. predvsem zaradi dojenja) kilograme takoj izgubila. Mi je kar všeč, da sem zdaj bolj suha kot prej, čeprav jem dosti več. Otroci ti pač poberejo energijo, tako ali drugače. Kljub temu, da sem se ves čas zavedala kil v nosečnosti, pa mi je bil za čuda moj trebušček vedno zelo všeč in sem bila nanj strašno ponosna. Mislim, da sem ravno med prvo nosečnostjo prvič popolnoma sprejela sebe kot žensko in sem v svoji vlogi tudi uživala. Nikoli se ne počutim tako zelo žensko in srečno v svojem telesu kot ravno takrat, ko sem noseča. Najbrž sem tudi zato imela tri otročke drugega za drugim in upam, da bomo imeli še kakšnega.
Sage-femme, če imate še kakšno vprašanje, sem vam na razpolago!
Lep pozdrav!
Zadeva je še vedno aktualna!
Hvala za tole mnenje, sem vesela da ste se opogumili in vam čestitam za napredek.
Predvsem me zanima, polek kilogramov, kaj so bili še vaši strahovi v času nosečnosti?
Morda če mi lahko poveste, koliko je bil vaš indeks telesne mase (ITM) pred nosečnostjo in koliko kilogramov ste pridobili v posamezni nosečnosti? Glede na zgoraj napisano verjetno ne več kot za 10 kg.
Naj vam povem, da so nas učili da je najmanj da se ženska zredi nekje za 12 kg v nosečnosti. Če ima ITM ženska manj kot 18,5 celo za najmanj 12,5 kg do 18. Dojke, maternica, sam plod, posteljica, povečan volumen krvi, kasneje v nosečnosti zastajanje vode v telesu .. vse to je teža 🙂 In mogoče za vse ostale ženske, ki se bojijo nosečnosti in povečanja kilogramov, 12 kg se je priporočljivo zredit in to ne bodo vaši odvečni kilogrami. Izgubili jih boste hitro po pordu, če ne kakšnega več. Saj kot je že povedala Anastazija TS vam otroci vzamejo veliko energije 😀
Kaj vam je pomagalo, da ste začeli drugače razmišljati, da ste se začeli zdraviti? Misel na družino, pa ste vedeli da lahko ima bolezen posledice, da morda ne boste mogli zanosit ali boste imeli težave, ali ste preprosto vedeli, da ne morete več tako naprej? Kje ste poiskali pomoč?
Verjamem da vam je bilo zelo težko in res sem vesela za vašo voljo in pogum, da vam je uspelo. Da ste tudi nosečniški trebušček sprejeli in nanj gledali kot nekaj lepega, ste ga občudovali. Vidim da je tudi nosečnost pomagala k temu, da ste se sprejeli takšni kot ste, ženstveni in lepi.
A ste v času nosečnosti tudi imeli težave s samo boleznijo, vas je spremljala nosečniška slabost (če vas je, kako ste se spopadali z njo, sete imeli kakšne strahove, vas je bilo strah ponovnega začaranega kroga bulimije v času nosečnosti?)?
Vas bom kar izkoristila za še kakšne odgovore, saj sem drugače na enem drugem forumu dobila odgovore žensk, ki nikoli niso imele težav z motnjami hrnjenja, naslov najine seminarske je pa nekako spoznati, “preučiti”, se približati in se seznaniti s tem področjem. Motnjami hranjenja v nosečnosti in sprejemanje telesne podobe, ki se spremeni v času nosečnosti. In res sem vam hvaležna za ta odgovor, in naj bo to dodatna spodbuda še za ostale ženske, da povedo svoje mnenje, svoje izkušnje. In moram rečt, da mi je to področje zanimivo iz tega vidika, ker o njem vem tako malo. In odgovori na drugem forumu so bili, da je žensk, sploh tistih ki velikodajo nasvojo postavo, zelo pazijo na prehrano in trenirajo, ravno nosečnosti, ker se bojijo, da ne bodo mogle v staro formo. Ampak ženske, ki so bile telesno aktivne v času pred nosečnostjo in morda tudi kasneje v času nosečnosti (pod pogojem da so bile telesno aktivne že pred njo) enostavno nimajo večjih težav, da bi se vrnile v staro formo. Morda je njihova forma, postava kasneje še lepša.
Vesela sem, da ste se odličili za kar tri otročke in da si še želite kakšnega. Ampak vedite, da tudi če niste noseči ste zelo lepi, že samo zato ker ste ženska 🙂 In ste dokaz več, da nosečnost ne pomeni “uničenega telesa”, ampak nekaj takšnega, kar te naredi še lepšo. Najprej sama nosečnost in potem še otroci.
Če mogoče ne zahtevam preveč me zanima tudi, kakšen je vaš ITM sedaj? Če ne želite odgovarjati na forumu, mi lahko napišete privat sporočilo, ali pa vam dam tudi svoj email.
Hvala, lp N
Pozdravljeni!
Glede ITM: Pri 157 cm imam sedaj cca. 46 kg, ko sem prvič zanosila, pa sem imela 48 kg. Rodit nikoli nisem šla težja od 58 kg. V času najhujše anoreksije (v srednji šoli in na začetku faksa) pa sem imela med 35 in 40 kg. Menstruacije seveda nisem imela vsaj 5 let. Najbrž sem se v nosečnostih res premalo zredila, vendar sem precej drobne konstitucije, otroček je bil zdrav, jaz tudi, tako da mi ginekologinja nikoli ni rekla, da bi morala imeti več kilogramov. Je pa problem, ker imam kmalu po porodu okoli 44 kg in se moram kar potruditi, da ohranjam zdajšnjih 46 kg.
Kaj so bili še moji največji strahovi v nosečnosti poleg kilogramov? V prvi nosečnosti vsekakor dvom vase, ali bom zmogla in občasni napadi panike, češ v kaj se spuščam, in občutek ujetosti. Vendar tega v drugih dveh nosečnostih ni bilo več. Mogoče tudi zato, ker sem prvega otročka takoj v prvem trenutku strastno vzljubila. Bala sem sem se tudi, kako bo moja bulimija vplivala na potek nosečnosti in otročka. Med prvo nosečnostjo sem namreč občasno še bruhala. Me je med prvo in tertjo nosečnostjo mučila nosečniška slabost in sploh prvič vem, da mi je bilo po svoje v olajšanje, da sedaj pa lahko bruham, saj mi je vendar slabo in ni vzrok bulimija, če lahko to razumete. Vendar sem bruhala samo nekajkrat, pa še to sem imela neizmerno slabo vest zaradi otročka v meni.
Glede telesne aktivnosti je pa tako, da trenirala sicer nikoli ničesar nisem, sem pa tiste vrste človek, ki ne more biti pri miru. Med porodniško vsak dan dolgi hitri sprehodi, hoja v hrib s ta večjimi otroci, tudi med nosečnostjo hoja in plavanje. Nekako verjamem, da sem tudi zaradi tega imela lahke porode, ker nisem bila nikoli zasedena. Najbrž mi je prišlo gibanje v kri še iz časov, ko sem ga uporabljala kot pomoč pri ohranjanju ekstremno nizke teže. Skratka, do zdaj sem počivala samo par dni po vsakem porodu, potem pa spet po starem.
Prvič sem poiskala pomoč pri 20 letih (pri psihologinji), vendar neuspešno. Veliko bolj mi je pomagala skupina OA, ki sem jo obiskovala pred leti. Kot sem rekla, pa so mi (posredno) ogromno pomagali tudi mož in otročki. Za otroke sem se bila sploh veliko bolj pripravljena vzeti v roke in si urediti prehrano, saj mi pomenijo največ na svetu. Mož pa je eden redkih ljudi, ki ve za mojo bolezen, ampak mislim, da je čisto dobro ne razume. Tako kot je ne more razumeti nihče, ki se z njo ni nikoli spopadel.
Lahko bi vam napisala še cel roman, pa raje vidim, da me točno vprašate, če vas slučajno še kaj zanima. Z veseljem vam bom odgovorila.
Lep pozdrav!
Pozdravljene….
Tudi jaz bi podala svojo izkušnjo. Pri 17 letih sem zbolela za anoreksijo in se do 20 leta zdravila ( tudi v bolnišnici)… Bilo je res težko in če mi pri dvajsetih ne bi “potegnilo” da uničujem sama sebe se ne bi nikoli pozdravila. No takrat so se stvari popravile, dobila sem nazaj menstruacijo( po 3 letih) in normalno telesno težo in lahko iskreno rečem da sem se pozdravila. Dobila sem fanta ki me je res vzljubil in s katerim načrtujeva skupno prihodnost in otroke.
Vendar tu nastane problem. Sedaj sem stara 25 let in že od dvajsetega leta nimam težav z anoreksijo, sem se pa lansko leto vpisala na fakulteto ki je res zelo zahtevna in dobesedno cele dneve čepim na predavanjih, vajah in doma za knjigami. Imam nek strah da se moram neprestano učiti če hočem doštudirati to tudi počnem. Za fanta komaj še najdem čas in tudi on vidi mojo stisko. V tem letu sem izgubila menstruacijo in nikakor ne morem zanositi, kar me zelo boli… Sedaj mi je ginekologinja predpisala zdravila, sama pa tudi jem še dodatni obrok da bi imelo telo boljše možnosti za sprožitev prvo menstruacije in kasneje nosečnosti…
Težko je ker se blazno bojim a mi ne bi uspelo, čeprav si otroka zelo zelo želiva.
Pozdravljena resnasem!
Vesela sem za vas in za vaše zdravljenje, kljub vsemu da nisem nikoli šla čez vse to pa kljub vsemu nekako razumem vaš zdajšni strah. Tudi jaz imam faks zraven katerega imam zelo malo časa sama zase kaj šele zaradi česa drugega. Moj problem je bolj v nezdravi prehrani in zato nezdravi kilogrami.
Verjamem da želite faks uspešno opraviti in čim hitreje, vendar vzemite si čas zase, sploh zdaj med prazniki.Boste videli kako vam bo dobro delo,vam in vašemu fantu. Drugače pa poskusi v tednu vsaj en dan da sivzet 3 urce za sebe (pa fanta …). 3 ure ne spremenijo nič pri študiju, glede na to da ste drugače zelo pridna. Tudi v dnevu si je potrebno kakšne pol urce vzet zase, magari zvečer ko se že vležete v posteljo če ne gre drugače. Že tuš, kopel … mogoče lakiranje nohtov? Vse to pripomore k sproščanju, če nas to veseli. Pa mogoče če je čas si npr. danes pripravite obrok z nasledji dan. Ali pa to skupaj s fantom pripravita, pa bo ponovno eno druženje in bo združeno prijetno s koristnim 🙂
Kakšen pa je kaj zdaj vaš indeks telesne mase? Kako se prehranjujete? Pazite zelo na zdravo prehrano ali jeste kar vam zapaše? Kako je pa kaj s športom? Se kdaj bojite da bi prišli ponovno v začaran krog motenj hranjenja ali ste dejansko s tem odpravili (meni se zdi da ste 😉 )?
Zdite se mi zelo pogumni in s tem dodatnim obrokom ste še bolj dokazali, da se resnično trudite in bi naredili vse. Verjamem da ko se bo tudi stres polegel se bo stanje stabiliziralo. Vesela bom, če se boste še kaj oglasili in tudi kasneje, ko se bodo trenutne težave uredile. Pa upam da bo to čim hitreje. Jaz verjamem da vama bo uspelo, vendar je to težko ko je človek pod pritiskom, pod stresom. Pustite se razvajat, želim vam da se vam menstruacija čim hitreje uredi, potem pa uživajte in tudi ko boste imeli spolni odnos se ne smete obremenjevat s tem ali bo danes ali ne bo … lažje vam bo če se boste prepustili, čeprav je podzavest in psiha ena čudna stvar.
Veliko uspeha! In hvala da ste se oglasili še z vašo izkušnjo. Vesela bom, če se boste še kdaj.
Pozdravljena resnasem,
super, da si zmogla najti moč za izhod iz začaranega kroga težav s hrano in stradanjem. Trenutno opisuješ, da si v stiski zaradi faksa in da ti je kar težko najti čas še za karkoli drugega, poleg le tega. Bodi pozorna na stiske, ki se ti ob tem pojavljajo, kajti močan stres je lahko gonilna sila v že znane vode – povrnitev težav s hrano. Želim ti povedati, da tudi v tem obdobju lahko poskrbiš zase, kot si že zmogla tudi pri motnjah hranjenja – pojdi na pogovor, najbolje k svetovalki, pri kateri si že bila oz., če si kam hodila, ko si imela prvotne težave – to ne pomeni, da si spet na istem. V življenju se srečujemo z različnimi neznanimi stvarmi – vedno naletimo na kakšno novo oviro, ob kateri ne vemo kako bi odreagirali, kako bi jo lahko rešili oz. se z njo spopadli. To se dogaja vsem, ne samo tebi. Nihče ni vsemogočen. Vsi ljudje iammo težave in marsikdaj potrebujemo pomoč, če sami ne najdemo izhoda. s tem ni nič narobe. očitno je, da si res pod stresom zaradi obveznosti, ki jih imaš – dobro bi bilo pogledati kaj je tisto kar ti stres povečuje, kaj se dogaja zdaj, da nimaš časa oz. ga težko utrgaš tudi za najbližje. Mogoče rabiš samo kakšne smernice kako naprej in bo vse gladkeje steklo. Poišči si podporo, jaz si jo kadar jo potrebujem in ne vem kako naprej. To je nekaj človeškega in zato nisi in ne boš nič manj vredna.
Vse dobro.
tatjana
Pozdravljeni,
vem, da je tema malo stara, a vseeno sem z veseljem prebrala zanimive odgovore. Tudi sama sem imela v preteklosti probleme z motnjami hranjenja, in občasno imam še zdaj “slabe dneve”, a moja teža je zdaj kar normalna (58-59kg pri 174cm). Tudi sama si želim zanositi, in me prav tako skrbi, ali bo vse v redu, da ne bom imela kakšnih težav… Ker seveda vmes približno 5 let nisem imela menstruacije. Potem se je menstruacija s pridobljenimi kilogrami spet pojavila, nato sem jedla kontracepcijske tabletke, zdaj, ko sem jih prenehala, pa mi menstruacija spet zamuja, že 7 tednov. Shujšala nisem skoraj nič, mogoče 1kg (po prenehanju jemanja KT). V bistvu imam več kg kot takrat, ko se je prvič spet pojavila menstruacija. Ali mislite, da je ta zaostanek m. samo posledica zmede med hormoni zaradi prenehanja jemanja KT? Koliko lahko traja, da se spet pojavi? Je možno, da zanosim tudi prej?
Glede na to, da sem zdaj na neki normalni teži, ali ima lahko hujšanje v preteklosti kakšne zdravstvene posledice v nosečnosti? Nisem bila prav ekstremno suha, najmanj sem imela cca. 52kg, no, ampak menstruacije takrat seveda ni bilo, torej sem bila presuha. Imam pa precej močne kosti in tudi bolj športno postavo (mišice). Se moram še zrediti? Ali tudi ukvarjanje s športom na malo bolj intenzivni rekreativni ravni lahko škodi?
Hvala in lep pozdrav!
Pozdravljeni,
KT lahko vplviajo na hormone in s tem povzročijo, da se poruši ravnovesje telesa. Glede na to, da je pri vas zraven še problem s hrano, ne vem, če bi vse pripisala le KT. Če si želite otroka je najbolje, da se zagotovo prepričate o vaših vprašnajih, da se z njimi obrnete na osebnega zdravnika in ginekologa – da vas pregleda in ugotovi kaj se dogaja. Pri nekaterih ženskah KT res lahko povzročijo, da se ob koncu jemanja menstruacija nekaj časa ne pojavi. Vendar ne vem kako dolgo. Vseeno biv am svetovala, da se za svetovanje obrnete tudi na Ano Ziherl(01/25-11-602), na Ženski svetovalnici. Glede na to, da še občasno premlevate o svoji teži, je dobro pogledati kaj to za vas pomeni še pred nosečnostjo. Namreč telo se takrat močno spremeni in vsaka ženska ima s tem težave. Če so prisotne še motnje hranjenja je še toliko težje. To bib ilor esnično dobro.
Svetujem vam, da se skušate zrediti vsaj za 4 kg še. V kolikor šport uporabljate za zniževanje teže ali vam teža ob športu pada, potem je to preveč aktino za vas. Predlagm bolj hojo, ali vajo za utrjevanje mišic, ali kaj sproščujočega – npr. kolesarjenje – vendar ne v hrib in ne več kot pol urice na dan.
Več o svojih vprašnajih boste konkretno izvedeli tam. Sama tudi nimam predznanja o vaših boleznih in kakšne so bile posledice za telo prej. Opravite osnovni pregled krvi, da vidite kakšno je ravnovesje vaše krvne slike, vitaminov, železa in ostalega. To bo še najbolje.
Nekaj detajlov okoli nosečnosti si lahko preberete tudi na spletni strani Ženske svetovalnice. Več boste pa vsekakor izvedeli pri zdravnikih.
Tudi sama načrtujem otročka, vendar, priznam, da me je spremenjene podobe med (in tudi po nosečnosti) precej strah … Sploh, če sodim, da me verjetno (gensko gledano) čakajo enake posledice kot sestro … Pred nosečnostjo super postava, po porodu pa ji je ostal ogrooomen trebuh in se ga še do danes ne more znebiti, oblači pa se lahko itak samo v same “zavese”. Kakorkoli vzamemo, verjetno kljub vsemu veselju ob otroku ni lahko, kako se ti telo drastično spremeni na slabše.
Otrok v celoti spremeni življenje para, na vseh področjih. Nosečnost je izziv za vsakogar, za osebe, ki so ozdravele od MH ali še ne še toliko bolj, ravno zaradi sprememb v telesu. v kolikor imate strahove glede tega bi vam priporočila, da pred nosečnostjo hodite na svetovanja in počakate z njo, da boste psihološko pripravljeni. V nasprotnem se lahko zgodi, da bi nehote škodovali sebi in posledično tudi otroku. Ste razmišljali, da bi se kam vključili – na individualno svetovanje ali pa mogoče že kam hodite?
lp
Tatjana
Živjo,
trenutno noseča 22 tednov. Srečna, ker se končno lahko sprejmem kot ženska. Moje telo vidim kot sveto. Za mano je anoreksija, spolne zlorabe, poslistvo… Lahko rečem le, da je zunanjost le maska in slej ko prej maska pade…sploh, če ne zmoremo spregovoriti o svojih čutenjih. Vsem puncam na poti okrevanja želim veliko potrpljenja in danosti, da bi se zmogle končno sprejeti. In še nekaj…Ljudje smo mnogo več kot le telo!
srečno