Spoštovana ga doktor. Imam velik problem. Sicer ne gre zame, pač pa za mojega očeta. Kakšni dve leti nazaj sem ugotovila, da po hranjenju odide na wc, prižge vodo in hrano izbruha. To se je dogajalo redko. Sedaj pa je že prešlo mejo normalnega. Namreč, zjutraj vstane in poje toliko hrane, da ga samo gledam. Potem pa v stranišče in…, to po vsakem obroku. Zadnjič mi je prekipelo, pa sem mu prinesla nekaj skopiranih listov, na katerih je pisalo, kaj vse povzroči bulimija. Rekel mi je, da on vsekakor nima bulimije in naj ga pustim pri miru. Ker sem mu toliko časa težila, si potem po hranjenju ni več “upal” bruhati. Se mi pa zdi, da sedaj jemlje odvajala, ker ima grozne driske. Še huje!! Ne vem, kaj naj storim. Oče je sicer dokaj poznan in ga nikakor ne morem spraviti k zdravniku! Bojim se namreč, da bi zaradi tega umrl, saj njegove težave trajajo že dolgo in se stopnjujejo. Kaj mi svetujete? Prosim za kakršnokoli pomoč, nasvet, ker sem čisto obupana. Najlepša hvala

Draga Tanja,
poizkusite najti kakšen miren trenutek, ko bosta skupaj, in mu mirno povejte, da vas zanj skrbi. Da ga imate rada in vam ni vseeno, ko ga gledate, kako se bori s hrano in s samim sabo. Lahko mu poveste, da je te začarane kroge mogoče prekiniti, o tem si lahko preberete tudi katerega od pisem, ki so ga pisale osebe, ki so motnjo hranjenja premagale.
Fino, da ste ga poizkušali vzpodbuditi, da o tem kaj prebere. Pustite tiste papirje kje v bližini, morda bo kdaj našel pravi trenutek, ko bo to lahko prijel v roko.
Če je v vaši bližini še kdo, ki bi mu lahko pomagal, bi bilo fino in tudi za vas lažje, če bi se o tem lahko pogovorila.
Poizkusite raje večkrat, morda mu bo čez čas lažje prisluhniti. Vsekakor ne gre za nobeno sramoto, tako spremenjen način hranjenja ima nekje razloge, lahko je to prevelika obremenitev, napetost, nezadovoljstvo s sabo, ki jih človek lahko spozna in najde bolj učinkovite in bolj zdrave načine njihovega reševanja.

Z veliko razumevanja in sočutja je lažje, čeprav so jasna stališča, da gre za bolezen, ki je lahko tudi nevarna nujno potrebna.

Z lepimi pozdravi,
Marija Anderluh