Pozdravljeni!
Že kar nekaj let delam na sebi. Trudim se izvleči iz stalne anksioznosti, mogoče celo depresije. Težave so se pričele kot socialna fobija, ki mislim, da še vedno ni obvladana. Iz nje potem izvirajo vse moje težave. Stalno sem zaskrbljena – zase, za svoje zdravje, za otroke, za moža, za službo, za to, kaj bodo drugi rekli… Predvsem to zadnje, je še vedno zelo živo v meni. S prekinitvami jemljem tudi zdravila, vendar želim prenehati. Poskusila sem s psihoterapijo (družinska relacijska terapija), ki mi je sicer dala nekaj samozavesti, vendar težave še vedno nisem obvladala. Hodila sem cca. 9 mesecev, 1x na teden.

Glavna težava, do katere se dokopljem je – da se bojim ljudi :/. Smešno, kot se sliši… a tako je. Ne znam si izboriti stvari. Ne gre za to, da se ne bi znala postaviti zase, če sem napadena. Problem je, ko se je pač treba v življenju znajti… Stalno imam občutek, da sem odvisna od drugih ljudi. Od njihove dobre volje. Na vsakem koraku. Moj problem je skoraj kopija situacije mama – otrok. Ko je otrok odvisen od tega, kakšne volje bo mama – ali bo hotela oz. zmogla poskrbeti zanj ali ne. Enako se počutim jaz – kot odrasla oseba, napram celotnemu svetu.

Takih situacij je malo morje in zame je vsaka stres. Ko je tega stres preveč se anksioznost spremeni v depresijo. Torej, ko se toliko izčrpam, zaradi stalne skrbi, pride še depresija. Še bolj problematično postane, ker se za to, da sem taka, kot pač sem kritiziram in da zaključim, da s takim načinom ni mogoče biti uspešen. Z uspešnostjo mislim, da obvladuješ svoje življenje, da ga imaš pod kontrolo, da krmariš med obveznostmi in potrebami, da se pač “znajdeš”.

Tega slednjega – kako se znajti, me ni nihče naučil. Torej – ko me boli zob in moja zobozdravnica ne dela, se sekiram že en dan prej, ker pričakujem, da bom imela probleme. Hkrati se sekiram, ker bi rada izpadlo plombo dala popraviti, saj me čaka pot v tujino. V čakalnico ne upam it težit, ker me potem vsi gledajo in poslušajo (kaj če me zavrnejo), hkrati pa si z bolnim zobom ne upam v tujino. Posledica je, da si plačam samplačniško obravnavo, s tem, da bi morala varčevati, saj finančno nisem v najboljši situaciji. Potem poslušam vse sorte nasvete … kako “bi morala”, kako bi se morala zlagati, kako bi morala kar iti… Ne znam. Ne morem. Povem po pravici – in izpadem. Isto je lahko pri kakršnem koli dogovarjanju – nekateri se znajo zmeniti za popust… meni ne bo uspelo, tudi če poiskusim. Nekateri izvohajo številne priložnosti kar tako “by the way” … pri meni je vsaka stvar posebej podvig.

Vse skupaj mi zbija samozavest, saj ostane priokus, da ne znam poskrbeti zase. Pa da zaskrbljenih ljudi itak noben ne mara. In da jih ljudje z veseljem “povozijo”. Zaradi tega se ne čutim kompetentna življenju. Stalno mam občutek, da drugi dobijo stvari ceneje, ugodneje, hitreje, z manj truda in vložene energije. Da dosežejo in pridejo do tega, kar želijo. Brez večjega stresa. Jaz se ne znam “zmeniti”, ne znam izsiljevati, zahtevati stvari zase. Mogoče imam občutek, da moram imeti nadpovprečne rezultate… nadpovprečen problem …. da si nekaj “zaslužim” – ali obravnavo, ali napredovanje, ali pač pomoč.

Tako dajem kontrolo in moč v roke drugim in se potem počutim odvisna od njihove dobre volje. Kar povzroči zaskrbljenost, saj imam občutek, da nimam pravega vpliva na to, kako se bodo stvari izšle zame. V bistvu – drugi odločijo. Hkrati pa vem, da izsiljevanje, grožnje, oholost… niso prava pot in mi niti ne dišijo.

Kako bi se naučila izboriti stvari zase? Ne na silo, ne z grožnjami, ne oholo…. ampak z normalnim pristopom, pa da bom vseeno dobila, kar želim in potrebujem? Zakaj že vnaprej vem, da me bodo ljudje čisto enostavno odbili? Ker sem preveč ponižna? Preveč mevžasta???? Ker se preveč bojim in to čutijo? Včasih dobim občutek, da sploh nimam pravice živeti in sem eno samo breme. Vsi me z veseljem odbijejo, ko kaj rabim. No, razen če plačam :/. Tako si ustvarjam pa dodatni stres… pa na finančnem področju…. Je kar en začaran krog.

Včasih bi se najraje skrila za koga, da se on/ona dogovori o kakšni stvari namesto mene :/. A seveda to ne gre…

Sem pač introvertirana in sramežljiva osebnost, izhajam tudi iz take družine. Vendar tega ne bi želela vleči naprej. Kljub tem težavam mi je uspelo ustvariti družino, priti do svojega stanovanja, dokončati magisterij, v službi pa sem cenjena zaradi svoje odgovornosti in resnosti pri delu. A še vedno imam občutek, da se v tem svetu kar “izgubim”. Da se preveč mučim, da pridem do nečesa … izgubljam energijo… Občutek imam, da je v meni potencial, ki ne more biti izražen, ker se preveč bojim ljudi in jim dajem preveč “kontrole” nad svojim življenjem – se počutim odvisna od njihovega mnenja, sprejemanja ipd.. Tako pridem do zaključka, da je vzrok mojih težav še kar živ (socialna fobija) in da bi verjetno morala delati točno na tem problemu. Tam, kjer so se težave začele – zardevanje, težko dihanje, nelagodje v gužvi. Potem pa “panični napad” in od takrat se ne poberem.

Pa… kar ne vem, kako bi našla pot iz tega… Kakšen konkreten predlog? Konkreten primer postopanja v situacijah, ko si moram nekaj izboriti zase? Kje se lahko tega naučim? Obstajajo kakšni tečaji :)?

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo. Omenili ste veliko različnih težav s katerimi se soočate. Ker ima vsaka od omenjenih svoje korenine in jih bova tu na forumu težko našla in razrešila, se bom osredotočil na obrazložitev o različnih pristopih k težavam.

Simptomi, ki jih doživljate (anksioznost, depresija, panični napadi, skrbi, težave pri uveljavljanju, odvisnost, nizka samozavest, pretiran stres ipd.) so splet psihodinamike. To pomeni, da je vaše čutenje, doživljanje in obnašanje povezano z vašimi zgodnjimi izkušnjam. Tu prihaja še do prepleta zavednega in nezavednega ter obstoj morebitnih nerazrešenih konfliktov ali travm. Posledice pa čutimo v obliki simptomov in slabega počutja.

V osnovi imate v psihoterapiji na voljo pristope, ki so bolj usmerjeni v simptomatiko (npr. vedenjsko-kognitivna terapija), medtem ko se psihodinamski (npr. psihoanaliza) ne ukvarjajo s simptomi, ampak z vzroki. Simptomatski pristopi se bolj osredotočajo na obvladovanje simptomov in življenje z njimi. Tako zdravljenje je ponavadi krajše, ampak tudi manj temeljito. Simptomi se lahko povrnejo v isti ali drugačni obliki. Če imate voljo in čas za globinsko obravnavo vam priporočam, da poizkusite s psihoanalizo (ali kakšnim drugim psihodinamskim pristopom).

Kot psihoanalitični psihoterapevt nimam konkretnega predloga/nasveta kako lahko dosečete svoje cilje. V teh situacijah je vsaj v mojih očeh bolj pomembno kaj vi doživljate v konkretnih situacijah. Navsezadnje sebe najbolje poznate ravno vi in v sebi nosite vse odgovore, le prave pogoje rabite, da to lahko najdete. S samoraziskovanjem lahko pridete do vzrokov (tudi konfliktov ali travm) in razrešitev le-teh. Posledično lahko pričakujete tudi izboljšanja počutja in zmanjšanje simptomov. To se seveda ne more zgoditi v nekaj urah, ampak je potrebna dolgotrajna psihoterapevtska obravnava. Če vas zanimajo pristopi, ki se osredotočajo na zmanjševanje simptomov pa imate na voljo različne metode ali tečaje (npr. vedenjsko-kognitivna terapija, razne delavnice ipd.).

Sem vam odgovoril na vprašanje?

S prijaznimi pozdravi,