problem
Ne vem, ali je to motnja hranjenja ali ne. Odkar pomnim, sem vedno mislila, da sem debela. Imela sem 49 kg in visoka sem bila 158 cm. Mama mi je vedno govorila, da sem debela. Vedno se hvali, kako je imela ona pri mojih letih pri isti višini 42 kg. Če se spomnim nazaj, sem imela glede na sedaj odlično postavo, pa sem se vseeno obremenjevala s tem. Sedaj imam 60 kg pri isti višini. Zredila sem se za osem kg, nekaj let nazaj pri 17 in to v dveh mesecih. To mi je zelo težko napisat, ampak takrat me je posilil nek moški. Potem se je vse spremenilo, in vakič, ko nastane kakšen problem, za katerega nimam moči, da bi ga rešila se zredim za kakšna dva kg, ki jih nikoli več ne spravim dol. Mama me stalno žali in sploh mi ne pomaga, kupuje same nezdrave stvari, ki pa jih potem jem na skrivaj, ko gre ona spat. vem, da bi mogla jesti petkrat na dan in to mi je tudi uspelo nekaj časa držati, ampak me je strah jesti pred njo tudi samo solato, ker je ona mnenja, da shujšaš samo če ne ješ nič. Takrat sem res shujšala za kakšne tri kg, potem pa nisem več zdržala pritiska, sploh pa je stalno govorila, da sem se zredila in me žalila. Pa se nisem, ker mi je prijatelj, ki je inštruktor fitnesa meril maščobo in tudi dosti se ukvarjam s športom.
Mama ne kuha nikoli doma, zato si moram vse kupovati sama. Ona kupuje samo bel kruh in salame, pa čokolado, če hočem da kupi zelenjavo se ji zdi škoda denarja. Tako potem jem samo nezdrave stvari in pridem spet na isto težo, čeprav prej že shujšam. To mi pa totalno zbije motivacijo.
Počutim se izredno slabo, nesamozavestno, neprivlačno, neuspešno, v glavnem grozno. Čeprav sem bila v šoli vedno med najboljšimi, pa tudi veliko fantov se zanima zame, ampak vedno si rečem, da je to pač sreča, ne pa da zato, ker sem res takšna.
Kaj naj naredim?
Cau! Ko sem prebrala tvojo izpoved mi je blo ful grozn,ker si res dozivela nekaj groznega(posilstvo)in tvoja mami bi te mogla tolazit in podpirat v vsem,vendar kot si napisala se do tebe obnasa ravno obratno.Upam da imas tok poguma da ji bos vse kar te muci povedala,ker mogoce ona ne ve kaj ti dela s tem ko te ponizuje.Pogovori se z njo ce se še nisi,pa jst verjamem da nisi debela,sploh pa ce se ukvarjas velik s sportom.Glavno je da se ti pocutis dobro v svoji kozi.Lepo se mej pa pisi se kej!
Tudi jaz ne vem, ali je to motnja hranjenja ali ne, ampak lahko pa vodi k temu. Moj nasvet bi bil, da se vedno preden greš jesti vprašaš, če si res lačna in zakaj greš jesti. Odsvetujem ti kakršnekoli diete ali štetje kalorij. Najbolši je, da ješ takrat, ko si lačna in pri tem ne pretiravaš. Drugač pa veliko sadja, zelenjave, vode, telovadba. Pa poskušaj se ne ozirati preveč na mnenje mame oziroma ji povej, da ti to ne koristi najbolj. Pa veliko sreče.
Draga Hope,
ne vem kako naj te potolažim. Staršev si žal ne izbiramo sami. Ne poslušaj svoje mame saj je ona tista, ki ima problem s samozavestvo in dojemanjem svojega telesa in vse svoje probleme in nezadovoljstva prenaša nate. Enostavno jo ne poslušaj, ne dovoli, da te prizadene še bolj kot je in dopusti ji, da vpliva na tvoje počutje, samozavest. Ti si OK in imej se rada takšna kot si. Gotovo imaš lepo telo in ko ga boš začela ljubiti boš tudi shujšala. Tvoje telo je samo tvoje in nihče nima vpliva na to, kako se boš ti v njem počutila. Tudi sama sem imela podobne probleme, celo enako višino in težo. Lahko ti povem samo, da se imej rada in ne dopusti NIKOMUR da bi te prizadel.
Lepo se imej,
Zalka
Tvoja mama pa ti je res ta prava. Pri teži 49 kg sigurno nisi bila debela. Velikokrat se starši hvalijo z nečim kar sploh ni res, pa pozabijo določene stvari, malo si preuredijo po svoje.Me res zanima kakšna zdaj zgleda? Mogoče je res imela tvoja mama toliko kg ampak to ni tvoj problem. Bolj pomembno je zakaj si se ti počutila debelo pri tolikšnih kg? Po vsej verjetnosti zaradi mame!
Praviš, da te je posilil nek moški. Nekateri ljudje so takšni, da kadar imajo probleme se izogibajo hrane, ničesar ne morejo jest, eni pa so takšni, da imajo takrat obilo apetita. Jaz ti svetujem takole: vsak mora sam spoznati svoje težave jih preučit in si sam pomagat. Nihče drug ti ne bo pomagala, drugi ti lahko samo svetujemo, od tebe pa je odvisno ali nas boš poslušala ali pa boš še naprej isto delala. Pa še to , če je ta moški kdo iz družine se čimprej odseli in ga prijavi na policijo; naj te ne bo strah.
Glede hrane: tudi sama sem imela doma takšen problem, ker moj oče nima rad zelenjave, in smo mogli zaradi njega jest non-stop meso. Če imaš dovolj denarja ti svetujem , da si sama kupi hrano. Ker po vsej verjetnosti se boš težko pogovorila z mamo, lahko pa vseeno probaš.
Napisala si da se počutiš nesamozavestno,….. Velik vpliv je nate imela mama, zbila ti je motivacijo, samozavest,…. In to samo zaradi hrane pa še poslušat očitno ne zna. Da se tako počutiš je veliko tudi kriv posiljevalec, ki še te je dodatno zbil iz tira. Probaj se pogovorit s kom, ki mu zaupaš, nekdo ki zna prisluhnit, in mu zaupaj dogodek. Mogoče se boš boljše počutila. Lahko pa se pogovarjaš tudi z nami, nihče te ne pozna in nimaš kaj za tvegat.
Upam, da se boš čimprej vrnila na stare tire in da boš spet takšna kot si bila, takšna da boš sama sebi všeč.
Pa lep pozdrav!!!
PREBRALA SEM VAŠE PISMO. ŽALOSTNO JE DA JE VAŠA MAMA TAKŠNA DO VAS, KAJTI ČE SI PRAVA MATI STOJIŠ OTROKU OB STRANI V SLABIH IN DOBRIH ČASIH.ČE BI JAZ IMELA TAKŠNO MATER, BI JI PREDLAGALA, DA SE GRE ZDRAVITI NA PSIHIATRIJO, KAJTI ZA DRUGO NI . MISLIM, DA JE VAŠA MATI LJUBOSUMNA NA VAS IN TO BOLESTNO. ČE IMATE MOŽNOST SE ODSELITE, IN PRIDOBITE SAMOZAVEST, KAJTI TUDI ONA NI IDEALNA, KOT SE IMA. NE PUSTITE SE JI VPLIVATI IN ŽIVITE SVOJE ŽIVLJENJE. KJE PA IMATE OČETA ALI ŽIVITE SAMI Z MATERJO. POSTAVITE SE NA SVOJE NOGE.hope je pisal/pisala:
>
> Ne vem, ali je to motnja hranjenja ali ne. Odkar pomnim, sem
> vedno mislila, da sem debela. Imela sem 49 kg in visoka sem
> bila 158 cm. Mama mi je vedno govorila, da sem debela. Vedno
> se hvali, kako je imela ona pri mojih letih pri isti višini
> 42 kg. Če se spomnim nazaj, sem imela glede na sedaj odlično
> postavo, pa sem se vseeno obremenjevala s tem. Sedaj imam 60
> kg pri isti višini. Zredila sem se za osem kg, nekaj let
> nazaj pri 17 in to v dveh mesecih. To mi je zelo težko
> napisat, ampak takrat me je posilil nek moški. Potem se je
> vse spremenilo, in vakič, ko nastane kakšen problem, za
> katerega nimam moči, da bi ga rešila se zredim za kakšna dva
> kg, ki jih nikoli več ne spravim dol. Mama me stalno žali in
> sploh mi ne pomaga, kupuje same nezdrave stvari, ki pa jih
> potem jem na skrivaj, ko gre ona spat. vem, da bi mogla jesti
> petkrat na dan in to mi je tudi uspelo nekaj časa držati,
> ampak me je strah jesti pred njo tudi samo solato, ker je ona
> mnenja, da shujšaš samo če ne ješ nič. Takrat sem res
> shujšala za kakšne tri kg, potem pa nisem več zdržala
> pritiska, sploh pa je stalno govorila, da sem se zredila in
> me žalila. Pa se nisem, ker mi je prijatelj, ki je inštruktor
> fitnesa meril maščobo in tudi dosti se ukvarjam s športom.
> Mama ne kuha nikoli doma, zato si moram vse kupovati sama.
> Ona kupuje samo bel kruh in salame, pa čokolado, če hočem da
> kupi zelenjavo se ji zdi škoda denarja. Tako potem jem samo
> nezdrave stvari in pridem spet na isto težo, čeprav prej že
> shujšam. To mi pa totalno zbije motivacijo.
> Počutim se izredno slabo, nesamozavestno, neprivlačno,
> neuspešno, v glavnem grozno. Čeprav sem bila v šoli vedno med
> najboljšimi, pa tudi veliko fantov se zanima zame, ampak
> vedno si rečem, da je to pač sreča, ne pa da zato, ker sem
> res takšna.
> Kaj naj naredim?
Hvala vsem za napisane besede, ki zelo pomagajo, čeprav vas ne poznam. Ampak pomaga vsaka vzpodbudna beseda. Sedaj je minil že en teden, v katerem nisem niti enkrat na skrivaj šla v hladilnik, ali po čokolado itd. in se zelo v redu počutim. Poleg tega sem spoznala tri fante, ki so me povabili k sodeovanju pri nekem projektu, tako da sem zelo vesela, saj se mi zdi kot da smo ena mala družinica. Sploh me pa nosijo po rokah 🙂
Draga Hope,
opravičujem se vam, ker se na vaše pismo tako dolgo nisem oglasila. Vesela sem vzpodbud, ki so vam jih napisali bralci foruma, in seveda še posebej vaše izkušnje z urejenim hranjenjem v zadnjem tednu. Želim vam veliko poguma na poti k zadovoljstvu s sabo in pri iskanju drugačnih načinov urejanja svojih občutij, kot je ponavljajoči se beg v hrano. Verjemite, da vam bo uspelo,
Marija Anderluh