Prjateljice
Živjo
Rada bi opisala drugo stran vašega pogleda. sama sem noseča in imam prijateljico, ki se že tri leta trudi za otroka. Ves čas sem ji stala ob strani, jo poslušala.Pri njej sem opazovala mnogo nihanj v razpoloženju. Enkrat mi je govorila kako se nič ne sekira, drugič se ni oglašala na telefon in ni hotela na pijačo, sploh pa ne z prijateljicami z otroki. Vse mi je bilo razumljivo, ker si mislim, kako se počuti. Mora biti grozno.
Zdaj sem noseča tudi sama in imam občutek, da se je začela izogibati tudi mene.
Kadar smo skupaj se pogovarjava o različnih stvareh o nosečnosti je ne morim, razen če se želi sama pogovarjati. Včasih se je želela, zdaj pa ne več. Kadarkoli omenim kakšne moje težave..npr. da me boli križ me zabije, da samo kompliciram in jamram. Tako da imam občutek, da sploh ne vem več kaj naj govorim, ker je vse narobe.
Zelo jo imam rada in jo razumem, da ji je hudo, ampak ne vem več kako se naj obnašam. Saj vem, da moram biti potrpežljiva in predvsem vidim veliko upanja za njo, da bo vse OK, ampak verjemite, da je tudi za nas hudo. Saj vas razumemo, ampak včasih ne vem več kako in kaj. Rada bi pa, da bi vedela da ji želim najboljše.
Mina
Mina,
verjetno bo res tako, kot si rekla. Verjetno je pa tudi to, da je tvoja prijateljica res zelo, zelo občutljiva.
Tudi moja prijateljica je pred kratkim zanosila. Ko mi je povedala, je bilo tako, kot bi mi primazala klofuto. Par dni sem bila čisto podrta od spoznanja, da je ona noseča, jaz pa ne. Res pa je, da ji takrat še nisem zaupala svojih težav. Tistih nekaj dni sem bila gotovo čudna do nje. Potem sem se “sprijaznila” in life goes on… Pred nekaj dnevi sem ji zaupala mojo skrivnost, ker sem ji pač morala, ker je opazila, da se z menoj nekaj dogaja, saj sem sicer full veseljak in optimist. Nekaj dni nazaj sem imela namreč prvič malo večjo krizo (ob prihodu M) odkar mi ne uspe zanositi.
Prosila sem jo, da naj se vede normalno, kot do sedaj in mislim, da je tako najboljše. Sedaj sem že toliko prebrodila tisto krizo, da jo stalno “šlatam” za trebuh in ves čas se pogovarjava o pamžkih. V bistvu sem sama sebe prepričala, da me “kao” ne boli več. Edino, kar mi gre malo na živce je to, da je preveč uvidevna do mene.
Ne vem, kaj bi ti svetovala. Če si njena prijateljica in če jo imaš rada, potem jo dobi na kavo in ji povej, kaj si misliš. Povej ji, da se bo pač morala sprijazniti s tvojo nosečnostjo in pika. Tako pač je!
Meni je to kristalno jasno. Smo ravno toliko stare, da so vse okoli nas noseče, le nam ne rata. Tako je življenje! Če se bomo še proti prijateljicam obrnile, bomo ostale same stare tete s problemi in možički, ki verjetno včasih tudi bentijo nad našimi čustvenimi nihanji.
Skratka, prijateljici ne moreš pomagati do otroka. Najbolj ji boš pomagala, če ji boš odprla oči, da da tako pač je in da se ne sme zapirati pred svetom.
LP, Taja
Draga Mina!
Po mojem je najboljše, da se s prijateljico pogovoriš. Tudi jaz imam prijateljico, ki se druživa non stop. Jaz sem tista, ki ne more zanositi. To sem tudi zaupala prijateljici in mi je ves čas stala ob strani in mi še vedno, medtem časom pa je tudi ona zanosila in ima zdravo hčerkico. Ko mi je povedala sem bila zelo vesela zanjo, skupaj sva jokali od sreče, ker sva obe vedeli, da je to božji dar.Res pa je, da ko sem bila sama sem se tudi spraševala zakaj pa jaz ne morem postati mama. Nisem izgubila upanja, in vem, da tudi mene čaka tisti dan, ko bom svojemu možeku povedala, da bo očka. Vse bomo enkrat prišle na vrsto, čeprav ene težje kot druge. Zelo, zelo veliko mi pomeni, da imam zraven sebe ljudi, ki z mano upajo in čakajo na tisti srečni trenutek, ko bom držala v naročju svojega sončka.
Upam, da se bosta s prijateljico pogovorili in ostali zaveznici v dobrem in slabem. Boš videla, ko bo tudi ona tebe razumela bo vse drugače.
Veliko sreče ti želim in zdravega otročka.
čao
Dana
