priznanje
Nekaj časa je trajalo preden sem se odločila za pisanje. Mogoče se bo komu moj problem zazdel smešen, mogoče bo kdo nasel ustrezno besedo in s tem vzpodbudo. Razlog je torej, da moji starsi ne odobravajo mojega fanta. Pravzaprav imam obcutek, da se ga panicno branijo. Do tega je prislo lansko leto, ko sva se spoznala. Zelo se razumeva, prakticno sva se nasla…res je, da sva se ze prej videvala a iskrice ni bilo. jaz sem veliko potovala, nisem zivela doma, on pa je bil tudi na drugih poteh. In ko sva se ze lani pripravljala da bova povedala, je pri meni doma dodobra pocilo. In da je vse skupaj se bolj neverjetno, me je moj oce zasledoval kam sem sla tisto nedeljo. In to me je zasledoval pri mojih 28 letih. Si lahko mislite? In ko je odkril kje sem, je povsem znorel. Zaradi butanja adrenalina se je celo prikazal na fantovih vratih in zacel vpiti da mu lazeva ko se doivava in ne vem kaj se vse. Kar stal je tam in dajal vtis kot da se ga moramo pac vsi bati. Jaz sem takrat naredila veliko napako. Vzela sem namrec torbico in sla z ocetom. Moj fant ga je poskusil nekajkrat povabiti noter, da bi se zmenili…a oce je gledal proc in je bil popolnoma tiho. Ko sva se blizala k avtu, me je napadel verbalno in sicer ali je to zaj moja zveza ali da sem cisto normalna in podobno. Naj omenim, da starse moti to, da imam jaz podiplomsko izobrazbo, moj fant pa srednjo solo. Potem ima tudi ze 7 letno hcerko, s katero se dobro razume ceprav zivi z mamo. In to moja dva starsa ne moretasprejeti da bi jaz bila z nekom ki ima ze otroka, ki ima le srednjo solo in ki je nekdaj imel zdravstvene tezave. Moj fant je pred leti imel operacijo kolena, ker so mu sumili raka in je sedaj popolnoma v redu. Samo ta njun sum da je enkrat bil bolan…popolna stigmatizacija. In doma sta oba krilila in vpila, da jaz tak intelektualni kapital ne morem imeti vendar njega za partnerja. In jaz nazaj, da sem vendar stara 28 let da naj me vendar pustita ziveti. Onadva pa kot da nic. Z mano se nista pogovarjala menda 3 tedne, mama mi je pisala neka primitivna pisma o tem, da kak moj fant da je…ne vem od kje ji kar naenkrat tolika zelja povprasevanja in na listu mi je skoraj opisala celotno njegovo druzinsko deblo…ceprav zelo povrsno. Vsak stavek pa je zacenjala z “ne zeli si…in ne hodi z …ker je tak in tak” Pa da ne bi mislila da ona te stvari kaj preverja. Niti ne. Zanjo mora zveza klapati tako da se dva ujemata nekako statusno. (ne vem kako potem vozita skupaj z mojim ocetom, ko sta pravo nasprotje). Pravzaprav sta pred desetletji mislila iti narazen. Jaz sem imela mogoce 8 let in sta ostala skupaj zaradi mene kar je napaka. Kolikor jaz pomnem, je v nasi druzini bila vedno prisotna napetost pri odnosih, vse se je moralo natancno predvideti…bog ne daj da bi kdo od njiju kaj tvegal, se spustil v nekaj nepreverjenega…ce se je ze kdaj takega kkaj zgodilo, je pa bila zivna vojna. In moja socializacija je bila nekaj takega. In to opazam tudi zdaj, da se marsikje ne znam postaviti zase. In avtoriteta oceta je vplivala slabo. Niti v obdobju adolescence se nekako upor ni zgodil. Je bilo prevec vsega, pa biti naboljsi v gimnaziji, pa biti v drzavni reprezentanci v sportu, pa delati jezikovne mednarodne certzifikate…to se je nadaljevalo potem na univerzi…da koliko imam povprecje ocen (ki so bile nadpovprecne) in koliko casa mi se manjka da bom “obvladala” francoscino in potem so vse skupaj premlevali z druzinskimi prijatelji. Jaz recem da so tekmovali z otrokovo pridnostjo. In sedaj? Jaz zivim z njim naskrivaj. Uradno sem se za starse preselila v LJ, kjer imam obveznnosti na univerzi in zvecer se vracam na drugi dom. Na zacetku sem mislila z njim prekiniti. Zako sem se ustrasila starsev. Sedaj pa vidim da ne morem, saj ga vendar nadvse ljubim. In sedaj kako povedati starsem da sva skupaj ter da nameravava skupaj ostati? Saj se jim bo menda utrgalo: in bosta naprej metala, da sem jima lagala, da onadva sta mi toliko nudila in vse dala, sedaj pa jim jaz takole vracam. In tega obtozevanja me je strah. Tistega vcepljanja strahu in obcutka krivde. Ceprav po drugi strani pa ne delam prav v zvezi, saj s tem odpiram nezaupanje s s trani fanta. Tudi sam pravi da si to o mojih starsih ni nikoli mislil. pozna jih ze dolgo ker je vrsto let delal lesene izdelke za naso hiso. In tudi moji prijatelji ko so zvedeli kaj se mi dogaja, so ostali brez besed in ne morejo verjeti kaj se dogaja. Zraven ne razumejo niti mene da se ne postavim zase in odidem. Ker da takrat lahko vidita da mislim resno in ne da sem priletela nazaj kot polit cucek. Na trenutke ne vem. Me je prav sram vsega in tudi jaz bi rada da bi se razumeli a verjetno bom ena izmed tistih, ki te srece nima. In nonstop mi roji po glavi, da starsi so vendar tvoji starsi in tudi da ce te imajo starsi radi ti privoscijo da si srecen. Ocitno meni ne znajo privosciti srece in nikoli niso znali videti kaj mene dela srecno.
Lepe misli. narcisa
Narcisa draga,
stvar je precej enostavna (če jo gledaš skozi oči nekoga, ki ni vpleten, pa še toliko bolj): si želiš preživeti svoje življenje s starši ali s fantom? Verjamem, da bi rada oboje – bila s fantom in ohranila dober odnos s starši. Če to ne gre, se pač odločiš, kaj je tisto, kar res hočeš.
Staršem lepo poveš, da je življenje tvoje in da boš itak ti s fantom in ne onadva. Poveš, da bi ti veliko pomenilo, če bi ga sprejela. Če ga nočeta, je to njun problem. Odseli se in zaživi samostojno. Starše pa lahko še vedno obiščeš. Najbrž se bosta, ko bostva videla, da resno misliš in da se jima ne boš podrejala, tudi onadva omehčala.
“in bosta naprej metala, da sem jima lagala, da onadva sta mi toliko nudila in vse dala, sedaj pa jim jaz takole vracam. In tega obtozevanja me je strah. Tistega vcepljanja strahu in obcutka krivde.”
brez dvoma je, da te starši ČUSTVENO IZSILJUJEO.
takoj preberi knjigo
V kletki ljubezni (starši in otroci naj živijo lastno življenje)
avtorji Laurie Ashner, Mitch Meyerson.
mislim, da se boš v njej našla v veliko primerih in ti bo pomagala razumeti kaj je ljubezen in kaj je izsiljevanje
in si boš tako lažje uredila misli.
jaz s tem nisem imela problemov, tako, da ti iz svojih občutkov ne morem nič povedati, jih je pa imel mož in to podobne in se je spravil k sebi šele, ko je tole prebral in si razčistil pojme, da njuno vedenje in skrb in vse ni bilo odraz ljubezni do njega ampak manipulacija in egoizem.
staršem je potem dal vedeti, da ni več otrok in da nimata pravice se vmešavati v njegovo, najino življenje in, verjemi, ko postaviš starše pred tako dejstvo ni druge variante kot da SE S TEM SPRIJAZNITA, da nisi več majhna punčka ali pa te bodo izgubili.
ne pusti se jim. ostani s fantom, ki ga imaš rada.
vedenje tvojih staršev je po mojem mnenju KATASTROFALNO.
mislim, da imaš dvome samo zato, ker ti nabijata občutke krivde.
zaradi tega nisi sposobna jasno videti, da NIMATA prav, da se vtikata v tvoje življenje.
drži se. srečno.
Težko ti je kaj dobrega svetovati. Bi se pa jaz definitivno postavila na svojo stran in ne bi pustila staršem, da pri 28 letih tako drastično posegajo v tvoje odločitve. Bodi močna in naj razum in ljubezen prevladata. Če se bo doma teror nadaljeval si poišči najemniško stanovanje in se odseli, saj verjetno nimaš večjih problemov z denarjem. Daj staršem vedeti, da se imaš pri 28 letih sama pravico odločati komu boš podarila svoje srce in ljubezen in da ne živimo v prejšnjem stoletju.
Jaz se ne bi kar tako pustila, da bi me starši poniževali in usiljevali svoje mnenje, sploh pa ne brez utemeljitev.
Srečno!
Strinjam se z zgornjimi nasveti – pride cas, ko se je treba postaviti na lastne noge in zaceti misliti tudi z lastno glavo. Vedno znova ugotavljam, da odrascamo vse zivljenje in se ucimo ziveti s sabo in s svojim okoljem, prav tako tudi s starsi, ki imajo tezavi s spoznanjem, da je njihov otrok odrasla oseba in ni vec majhen otrok…
Knjiga, ki jo je zgoraj omenila ‘diversa’ V kletki ljubezni, morda kdo ve pri kateri zalozbi je izsla oziroma kje bi se jo dalo kupiti?
Hvala!
Uf, hudo,
se mi pa po pogovorih zadnji dni vse bolj dozdeva da se že enkrat zgodi, da pridemo s starši na točko X ko se jim je potrebno postaviti po robu oziroma jim povedati kje so meje. Najbolje da za nekaj časa prekineš odnose z njimi in ko si boš začelela obiska, pojdi k njim, ko bosta začela s sporno temo na njun način ti vstani in odidi, pa pridi spet čez mesec dni. Enkrat bosta že ugotovila, da ne moreta manipulirat s tabo.
Si edinka?
očitno sta vse svoje ambicije preslikala nate in sedaj ko prvič ne delaš tako kot mislita je vse hudi narobe. Še čudno da si zdržala vse do sedaj.
Moje mnenje- ohladi starše- ostani s fantom.
PS.:al pa jima pokaži tole….saj ju bo kap, a ohladila se bosta bistveno hitreje.
Zelo mi pomagate s svojimi mnenji, izkusnjami, pogledi. HVALA. Hudo je tisto ko sam ne vidis, ko kar naenkrat sem ne zmores. Kljub temu da ves da si custveno izsiljevan. Kako to da sem kot edinka zdrzala vse to? Po mojem mnenju ze zato ker je bilo toliko dejavnosti ki jih je bilo “treba” opravljati da se ni videlo “cez”, pravzaprav pa morda niti ni bilo dovoljeno bilo gledati “cez”. Potem pa je se drug razlog da sem kot sportnica zelo veliko bila zdoma, skoraj vse vikende ko smo imeli priprave, potem je bil studij in studij v tujini…( vedno sta bila popolnoma happy ko sem imela povratno avionsko karto) in sedaj je prvo obdobje ko sem dlje casa doma.
Knjiga “v kletki ljubezni” je ze pred mojimi ocmi in gre za založbo UCILA (2000). Jaz sem jo nasla v knjiznici Otona Zupamcica v LJ a mislim da je tudi dostopna v knjigarnah drugod.
Lepe misli vsem ki ste me prebrali.
Narcisa
draga Narcisa,
skrb in strah tvojih staršem ima lahko tudi drugo plat.
prepričana sem, da problem ni smao črn, in ni smao bel.
Tvoje težave so me ob branju krepko spomnile na moje lastne. rekla bi celo, da sta tvoja starša v obnašanju dobesedno kopija mojih, konec konec mi je tudi moja mama pisala razna “prevzgojna pisma”, ki so me takrat spravljala v bes in nerazumne odločitve.
Bila sem noro zaljubljena v fanta, bile so razlike v izobrazbi in bili so tudi nekateri “madeži” v njegovi preteklosti, zaradi česar so me starši svarili, naj ga ne lomim.
Toda, ko je človek noro zaljubljen, je, kot se je v vseh tisočletjih že neštetokrat izkazalo, slep in gluh in vidi samo svojo “resnico”.
Verjamem, da bi ti bilo težko trezno razmisliti o pomislekih, ki jih izražajo tvoji starši, saj imaš občutek (ki ga zelo dobro poznam), da ti delata veliko krivico.
V glavnem, da ne bom dolgovezila: jaz staršev nisem poslušala, poročila sem se………..vendar se je pozneje izkazalo, da so imeli v marsičem prav. Zlasti v razliki v izobrazbi, ki lahko s časom povzroči neslutene prepade…….
Govorim iz izkušenj in ne kar tako………:-(((
Če bi bila ti, Narcisa, moja prijateljica, bi bil moj nasvet tak:
prijateljuj s tem fantom, magari tudi živi skupaj z njim, toda “prisili se”, DA OD ČASA DO ČASA GLEDAŠ NA VAJINO ZVEZO S TREZNO GLAVO.
Mogoče bo vse lepo in prav in boš ugotovila, da so se starši motili, mogoče pa boš vendarle spoznala, da ni vse tako kot se ti je zdelo.
Ne bi ti privoščila, da doživiš to, kar sem doživljala jaz:-(
Pa veliko sreče!
draga narcisa,
si predstavljam tvojo zgodbo, ker se mi dogaja podobno.
rada bi imela oboje, starše in fanta. staršev ne boš prepričala, so preveč trmasti in zagledani v svoj prav. ne vidijo tvoje sreče in ljubezni do fanta. ali to po meni, da te nimajo radi? imajo te – po svoje, a sebi v prid. vprašaj se, ali bi bili zadovoljni z npr. pravnikom, doktorjem? taki starši ne znajo biti zadovoljni nikoli- vedno je kaj premalo dobro. vedno bi se pred prijatelji radi postavljali s še več.
skrajni čas je, da se postaviš zase. razumem te, ko praviš, da nisi dovolj samozavestna pri tem. tako so te vzgojili. tako si navajena.
starši ravnajo nedopustno, te ne slišijo in tudi tebe ne sprejemajo (ne samo fanta), ti ne zaupajo, ti grozijo !! in te delajo majhno, silijo v izbiro: mi ali on…. grozni očutki….potem pa še občutki krivde in dolžnosti. ti pa si želiš tako malo- malo ljubezni in sprejemanja.
če ti vsega tega niso znali dati do sedaj, ne pričakuj velikih sprememb. poskusi spremniti svoje razmišlanje, njih ne boš mogla (moja izkušnja).
na na svetu si sam in odgovoren za svoje življenje.
postavi se zase. si izobražena in dovolj stara, da boš zmogla.
vse dobro!
pikec
Sem diplomiranka, moj partner ima poklicno šolo. Letos bo 20 let, kar sva srečno skupaj. V tem času se nisva niti enkrat sprla, da bi bil razlog/povod moja ali njegova izobrazba.
Mislim, da izobrazba ni moteč dejavnik, bolj hude so razlike (kadar so) v srčni kulturi – ker te nobena šola ne da!
Sledi svojemu srcu!