A lahko izkoristim priložnost, da se tu anonimno “spucam”?
Nič groznega, le, rabim povedat neke stvari, ker me tiščijo v duši, forum se mi zdi pravšnji.

Ko sem bila mlajša, sem zelo tlačila samo sebe. Najbolj pa sem skrivala lastnosti, za katere se mi je zdelo, da mi niso v ponos, a vseeno prisotne. Starejša ko sem, bolj vidim, kako zelo so te lastnosti moteče zame, se čudim nad njimi, se mi ne zdijo smiselne, a vendar so tu v meni. Ne rečem, da jih klontroliram, ampak uravnavam. Koliko tega bo vplivalo na druge. Na koncu koncev so mi bolj pomembni odnosi z bližnjimi, kot ta silovita energije mojih lastnosti. Seveda se zaplete, ko sem utrujena, ko imam pms, ko imam fazo, ko se mi za vse po malem …… Čeprav kot otrok ni zgledalo, sem zelo ponosen karakter. Prej sem bila prestrašena, živčna, anksiozna. Kronično. Danes, sem pa zelo pravičniška, preveč, seveda, ker vidim, kaj vse je narobe, kaj vse ljudje počnejo, ko ne bi smeli. Sama sem pač fer.
Sama sebi grem na živce, ker se mi zdi, da sem ves čas s prižganim alarmom, kar utruja, neznansko. Sproščenost, kaj je sploh to? Romantika, kaj je to? Če mi mož posveča več dni zaporedoma pozornost, me moti. Rada imam mir in tišino. Pogovore, to pa ja. Vem, bi bilo bolje, da bi ostala sama, ker sem res bolj samotarska.
Poskušam se spremenit, a se mi zdi, da grem proti svoji naravi, neki siloviti energiji, s katero ne vem točno, kaj počet. Po karakterju se mi zdi, da sem bolj moški 🙂 . Ko potegnem črto, pa se zavedam, da sem psotavljena v to plovilo, v telo, ki ima neke lastnosti, ki so mi res naporne, počutim se, kot da sem na tej zemlji proti svoji volji. Lepoto tega sveta pa kljub vsemu doživljam. Začuda. Rada imam vodo, naravo, otroke, najbolj sovje, živali, vse , kar je čisto in nepokvarjeno.
PRed dvema letoma, sem izvedela, da je bil oče mami nezvest. Vedno sem imela občutek, da imam nekega brata nekje. In pred dvema letoma se je celo pokazala verjetnost, da ga imam. Oče je bil hazarder, alkoholik, agresiven, nespoštljiv, siten in v tem stilu naprej. Mati pasivna, meglena, mene zlorabljala čustveno za prijateljico.
Težek nahrbtnik, vendar sem odmetavala z ramen ogromno bremen. A še vedno nosim težo.
Kdaj bo tega konec?

Pozdravljeni, seveda se lahko tukaj spucate. Vas zelo razumem. Kdaj bo konec? Po vsej verjetnosti še dolgo ne mogoče bo trajalo vse življenje. Živeti sam s seboj v harmoniji z vsem kar ti ni všeč, ti je odveč, ti je tuje zna biti zahteven projekt, ki pa v sebi nosi tudi razvoj ljubezni, ne tiste vzvišene opevane zaljubljenosti ampak modrega sočutja do sebe in s tem mir ter harmonijo. Srečno! Pa pišite še kaj.

Konec bo, ko se spucate – ene stvari začasno, potem se itak spet kaj nabere. Kaj pa tudi trajno.
Jaz hodim k psihologinji, da odvržem breme in dam ven iz sebe. Dobim kak dober nasvet in realen feedback. Najboljši nasvet je bil, da naj zapišem, kako se počutim – to je super rešilo kar nekaj stvari. Trajno:)

Se sliši čudno, da zaradi tega hodim k psihologu? To je v Sloveniji še taka tabu tema – ampak od prijateljev ne morem pričakovati, da bodo poslušali moje frustracije. Ni vse niti za povedat prav vsakemu. Grem k osebi, ki je usposobljena za to in mi da tudi orodje, kako rešiti nek “problem”.
Poskusite, pa če ne začutite osebe, iščite naprej.