Prizadet, razočaran, žalosten – izgubljen
Naj mi ostali ne zamerijo….odgovor za Ceca!Enostavno je preveč “debatirat” z vsemi se pa vsem zahvaljujem za mnenja!
– na to da nekaj ni v redu med nama sem jo opozarjal že nekaj časa vendar mi ni želela tega priznati. Želel sem da mi pove kaj jo muči, pa je želela to rešiti sama pri sebi. To mi je povedala šele zdaj tako da nisem samo čakal
– za primer kot si rekel mi je jasno da rabim svoje stanovanje, vendar glede na to da sva se odločila za skupno življenje, bi bil nakup stanovanja ki bi bilo 25-30 dni na mesec prazno neumnost. Če bi prišlo do vsega tega bi seveda bil v to primoran če ne bi bilo druge variante.
– glede njene panike preberi njena razmišljanja pa boš videl kako in kaj
– do mojih otrok se ni obnašal z distanco ker ga v bistvu ni bilo nič doma, drugače pa je vedno spregovoril par besed in tudi ni kazal nobene slabe volje, vsaj meni ne. On sprejema odločitev svoje mame da ima resnega partnerja s katerim se razumeta in želita živeti skupaj in tako partnerka kot njen sin in tudi moje mnenje je tako, da otroci morajo prej ali slej začeti živeti na svoje – če se za to odločijo sami in zavedno! Z njenim sinom nimava zdaj nobenih problemov.
Mogoče nisi prebral vseh postov, tudi njenega – ne prilagajam se samo jaz, oba se želiva eden drugemu prilagoditi in rešiti ta najin problem! Če pa eden od naju ne bo za kompromise se pa tako oba zavedava kaj to pomeni ampak to je samo krajšnica do rešitve. Midva pa želiva oba po daljši poti, pa čeprav bolj trnavi in zajeb….(se oprvičujem).
Sem prebral tudi njeno pisanje in mislim da je sama potrdila moje navedbe. To, da vama uspe, to vama mislim da – privoščimo vsi.
Njena navedba: “Ne želim izgubiti partnerja in v bistvu ne želim podrediti življenja in urnika glede varstva otrok.” To je na nek drug način povedano – vzemi ali pusti. Do tega ima vso pravico in kot sam pišeš, se bosta vsedla in pogovorila. Ni vedno pravi čas za pogovor, ko pa je, naj bo konstruktiven. Ljudje smo si različni, jaz osebno na tak način ne bi moral živeti.
Srečno obema !
Cec
Obema iskrene cestitke za zrelo razmisljanje. Naj v nadaljevanju podam se moje mnenje, ceprav si ne domisljam, da je to edino mozno razmisljanje. Je ze tako, da je vcasih lazje nekomu od zunaj videti in razumeti situacijo, kot je vajina in prepricana sem, da bi tudi vidva lazje razumela, kaj se dogaja, ce bi lahko na vse skoupaj pogledala od zunaj oziroma ko bosta na vse skupaj enkrat lahko pogledala s kriticne razdalje.
Mislim, da so resitve samo tri:
1. Prva je, da partnerka sprejme tudi tvoje otroke na nacin, da je ne motijo pri njenem zivljenju kot ga zeli ziveti. Razumem jo, da je na zacetku mislila, da bo to slo, zdaj pa je uvidela, da pac ne gre in da jo vse skupaj prevec moti. Ampak to je dejstvo, ki se ga ne da spremeniti. Ali pac? Na to vprasanje bo morala odgovor poiskati partnerka sama in njena pravica je, da se odloci kakor se bo pac odlocila.
2. Druga resitev je (po mojem mnenju samo zacasna), da upostevas njen nasvet in si najdes stanovanje, kjer bos prezivel nekaj dni na mesec sam s svojimi otroki. Mislim, da ta resitev nikoli ne more biti dolgorocna, ker se bosta se vedno morala prilagajati in dogovarjati, kdaj bos sel z otroki in kdaj ne,… Skratka problme bo se vedno tu, morda v malo milejsi obliki, ampak ne bo izginil (samo malo ga bosta oddaljila, casovno in krajevno). Otroci bodo ostali in s tem tudi vse kar spada zraven, predvsem mislim prilagajanje.
3. In tretja je, da si najdes (kupis, najames, najdes) svoje stanovanje in se tja preselis. Moje mnenje je, da je to najboljsa resitev (ce partnerka seveda ne sprejme prve), ker bosta oba imela cas premisliti, kaj si res zelita. Poleg tega ti ne bos vec neodvisen od njenega stanovanja, kar te avtomaticno (situacija sama) postavlja v neenakopraven polozaj. In potem bosta skozi videvanja spoznala ali je skupno zivljenje res tisto kar si oba zelita. Seveda skupaj z otroci takrat, ko jih bos pac imel. Ker otroci ne bodo nikoli izginili, in zaenkrat so se dovolj majhni, da bo se lepo stevilo let potrebno prilagajanje v zvezi z njimi.
Razumem partnerke, da se ne zeli vec ukvarjati s tvojimi otroci (do tega ima vso pravico), vendar se mora zavedati, da je dobila tebe “skupaj v paketu z otroci” in mora premisliti, ce te takega res se vedno zeli. Ti se pa cimprej stanovanjsko osvobodi, da bos lahko bolj neodvisno premislil o celi situaciji, vajini ljubezni in skupnem zivljenju.
Vse dobro obema!
Hojla Rode in gospa
Zdej, jst res nisem neka referenca na področju medosebnih odnosov, mislm, da bi dajal kao neke nasvete, ampak po površnem branju sem si ustvaril eno tako sliko o vaju in vajinem odnosu, mislm, tko, iz glave, kt se reče a ne. To je samo pogled iz enega drugega zornega kota, tko, neprizadeto, nevpleteno in seveda je ta pogled lahko popolnoma napačen. Če pa ni, pa morda lahko osvetli kako vajino slepo pego /ki jih imamo vsi a ne/, zaradi katere se vrtita v krogu, ki boli in ne zmoreta ven.
Najprej gospa.
Če vas prav razumem, si ne želite oziroma ne zmorete prevzeti odgovornosti za vzgojo njegovih otrok in povrnitev v eno tako bivanjsko skupnost, kot je družina z otroki /sploh majhnimi/. Zakaj? Razlogov bi bilo lahko več, vi boste pa ugotovili, če je kateri od njih za vas pravi.
Zdej, ljudje postajamo s staranjem manj prilagodljivi, bi bil lahko eden a ne.Ko si ustvarimo en ritem življenja, na katerega se navadimo, ki nas v dobršni meri izpolnjuje in zadovoljuje, nam spremembe tega ritma, sploh če so temeljite /in vstop v družino z majhnimi otroki to vsekakor je/, ne ustreza. Pošteno.
Naslednji možen razlog bi lahko bile izkušnje že preživetega. Vi ste družinsko življenje že živeli, kajne. In to obdobje vašega življenja ni bilo srečno, ker ste ga zaokrožili z ločitvijo. Ne glede na to, kako ste v sebi predelali to obdobje, si ponovnega podoživljanja teh časov ne želite in nekje v vaši podzavesti skoraj zagotovo obstaja vsaj sled strahu, da bi se ti časi z vsemi travmami vred lahko ponovili, če bi se odločili za tako obliko sobivanja. Ta strah pa lahko nezavedno ali zavestno povečuje tudi trenutni odnos Rodeta do vas /ki ga bom opisal kasneje, kot del mojega videnja Rodeta/.
Rode.
Če te prav razumem, si se ločil od prve žene, ker se je situacija v vajinem zakonu zaostrovala do te mere, da je bila vajina komunikacija le še prepir, očitki, kreg, zato si se odločil oditi iz te zveze. V enem letu po ločitvi si spoznal gospo in vstopil v novo zvezo.
Kaj jaz, kot nevpleten in neprizadet zunanji opazovalec, opažam pri tebi iz tega tvojega opisa?
Kot prvo, da se ne znaš pogovarjati. Pogovor ni očitanje, ni prepir. Pogovor je, da ko govoriš svojemu partnerju /ma, komurkoli/, govoriš o sebi in svojih občutkih, brez očitkov. Pogovor je, da ko poslušaš, poslušaš partnerja do konca, brez prekinjanja, brez vnaprejšnje priprave na obrambo ali napad. Pogovor je, da ko partner preneha govoriti, obnoviš na kratko, kar je povedal /da se oba prepričata, da si ga razumel/ in to z enakimi ali podobnimi občutenji, kot ti je bilo povedano in da se zavedaš, da ima partner do teh občutkov, ki ti jih je povedal, vso pravico, ne glede na to, ali se ti strinjaš ali ne. Temu se reče sočutje ali “poslušanje s sočutjem”.
Vidva se nista pogovarjala, vidva sta se prepirala, si očitala, se kregala. Zavedaj se, da prepir ni nikoli konstruktiven, nikoli. V prepiru vedno izgubita oba.
Kot drugo /mislm, kaj sem opazil iz tvojega opisa/ne poznaš mehanizmov in zakonitosti, čemu sta dva sploh prideta skupaj. Ja, ljubezen a ne. Seveda. Kaj pa je ta kemija, da sta si dva všeč, en drug te pa pusti neprizadetega? Kaj je to ujemanje. To je slika idealnega partnerja, ki jo imaš v podzavesti in ki je sestavljena iz dobrih in slabih lastnosti vseh tistih, ki so ti v tvojem življenju pustili največji pečat, ki so ti bili najpomembnejši /v prvi vrsti starši/ in, to je pomembno, imaš neporavnane račune /kar imamo tako ali tako vsi, ker nihče od nas ni bil deležen idealne vzgoje/. Zakaj je to pomembno? Ker ti omogoča poravnati vse te stare račune s partnerjem /pozdraviti vse te rane, če se bolje sliši/. Ja in ti si enaka slika za tvojega partnerja – skupek vseh dobrih in slabih lastnosti njegovih najpomembnejših iz otroštva. In vsak s svojimi kufri prtljage sta se srečala z namenom, da jih razrešita, pozdravita. V čem je keč, če tega ne storita, če gresta prehitro narazen, tako kot sta šla vidva z ženo? Hja, naslednji partner bo enak, pa naj na prvi pogled zgleda še tako drugačen. Ko obdobje zaljubljenosti mine in mine zagotovo najkasneje v enem letu, bosta začela videti drug drugeg taka kot sta in krog se bo ponovil.
Evo, tko sem te jst dojel iz zgoraj opisanega. Zdej, če si v tistem letu, ko si bil sam, silno zelo delal na sebi, se učil, brskal za svojimi sencami in jih preobražal, iskal v svojem otroštvu /ker od tam jih izvira večina in so najgloblji in najteže preobrazljivi/ vzroke za tvoje trenutno delovanje in jih preobražal, se učil komuniciranja /dobro je, da se je pogovora možno dokaj enostavno naučiti/in udejanjal naučeno in spoznano v vsakdanjem življenju, potem Rode, potem tole pisanje mirno spreglej. Če pa nisi, potem te čaka ogromno dela in tvojo partnerico takisto, če imata seveda oba željo in voljo zaživeti izpolnjujoče partnerstvo.
Zakaj še vedno dvomim, da si v tem času res prehodil vso pot, potrebno za preobrazbo in spoznanje sebe? Iz tvojega nadaljnega opisa. Začutil sem te kot nekoga, ki se dobesedno lepi na partnerja /trpiš, ko nista skupaj, pa čeprav kratek čas/ in ima silna, pravzaprav nezdrava pričakovanja. Odvisnost. Vse bi naredil, da bi te partnerka imela rada /kar ni v principu nič narobe/, a v zameno pričakuješ vsaj enako mero njenega dajanja in si žalosten, užaljen, razbolen, če se ti pričakovanja ne uresničujejo. To je trgovina, Rode, daj dam. Nič nesebičnega ne vidim v tem žrtviranju, prej manipulacijo. In verjamem, da tvoja partnerka to občuti, morda nezavedno in jo je strah, morda prav tako nezavedno.
A sem brcal v prazno? Si zelo želim.
Če pa nisem, bi vama toplo priporočil, da se skupaj obrneta na strokovnjake, ki vama bodo pomagali izboljšati vajin odnos, vama pomagali, da bosta skupaj hodila skozi življenje z roko v roki.
Lep pozdrav obema
en bk
Pozdravljen,
sedaj bom pa še jaz svoje povedala – pa upam, da bom kratka.
Preprosto je tako, da je gospa (jo bom imenovala kar ga. R) R že imela enega otroka in že šla skozi vso to zgodbo s plenicami, z varstvom, prvi koraki,…. posebej naporen čas, kar vedo vsi, ki so imeli otroka. Ona je sedaj v drugem časovnem obdobju in ji tovrstne dejavnosti resnično predstavljajo problem. Je pa tu še morda kakšno ozadje – vedno je potrebno gledati celostno – morda je bilo njeno življenje naslošno naporno in je končno zadihala, pa si enostavno ne more odtrgati tega od sebe in se znova vživeti v vzgojo, skrb za majhna bitjeca. prepričana sem , da zaradi tega ni slaba ženska in da te zaradi tega nima nič manj rada. tudi ti še ne veš kako boš čutil pri njenih letih, če bi bil v njeni koži. Podobne občutke poznajo tudi vsi katerih starši so viseli na njihovih ramenih – takšni ljudje preprosto ne želijo imeti družine, kajti enega otroka že imajo (starša) in nimajo moči in živcev še za enega. Ali pa primer – praviš, da bi lahko sprejel skrb za njeno nepokretno mamo, da lahko bi, ker tega še nisi dal skoz, če pa bi že 10 let skrbel za svojo nepokretno mamo ali koga drugega, ki bi nato umrl, pa bi po 2 letih še tvoja partnerka dobila na dom nepokretno mamo, pa si ne upam trditi, da bi še imel enkrat živce za vse te obveznosti. to so pa življenjske izkušnje g. Rode – pogovarjajta se o tem – ne da jih ne mara, preprosto ne zmore in čuti da ne želi – znotraj se ji nekaj upira in ne na zunaj – ona rabi živeti v skladu s svojim biološkim časom, ti pa še imaš moči za tvoje male otroke in tako je tudi najbolj prav.
Torej kaj predlagam – prisluhnita si – najami svoje stanovanje zaživi samostojno – pa ne samo tiste dni, ko so otroci pri tebi – naj otroci čutijo, da ima oče svoj dom, v katerega prihajajo in odhajajo brez trenj. Naj čutijo, da oče zmore bit samostojen in jim tako nuditi večjo sigurnost in varnost. Dobivajta se z go. R. kot par, ki pač trenutno ne živi skupaj – morda bo še bolje. Ko pa otroci malo zrastejo, ko bodo samostojnejši, pa bo morda tudi ona začutila, da ji niso več breme. To je za razumet. Pa tudi tvoji otroci se bodo počutili drugače, saj vendar čutijo, da prihajajo v tuj dom, tako pa bi prihajali v tvojega.
Glede njenega sina pa tole: da je njega motilo, da prihajajo otroci, je tudi popolnoma za razumet, saj to je bil do pred kratkim njegov dom, pa čeprav je že malo čez dvajset. Morda ga motiš tudi ti, pa ne upa ali noče priznati, morda niti sebi ne – in ne pozabi – to je njegov dom, ne glede na njegovo starost.
Pa tudi to je nesmiselno gledati tako, da je ona vedela, da imaš otroke – da vedela je, a ta pritisk v njej je začutila šele, ko je cela stvar stekla in se odvila tako daleč, da je prišlo do teh rednih srečanj…. prej ni mogla vedeti – eno je vedeti na razumu, drugo pa tisto kar čutimo in ne moremo kontrolirati.
Vem, da je zate Rode težko, da bi rad imel oboje – vajino čudovito vezo, življenje v dvoje in otroke, a ne pozabi – ona ne more hoditi preko sebe, le ločilo bi vaju, otroci pa potrebujejo očeta in občutek, da so dobrodošli. Večji kot bodo bolj bodo čutili ali so dobrodošli ali ne. Zato zberi pogum in pojdi v podnajem, ter omogoči sebi urejeno bivanje (ne v dveh stanovanjih naenkrat), otrokom dom, njej pa mirnejša, njeni starosti urejena leta, hkrati pa lahko ohranita čudovit odnos, ki ga ne bi imelo smisla razdirati.
Iz tvojega pisanja se tudi zazna, da jo obsojaš, čeprav ona ne obsoja tebe ali v resnici ne čuti odpora do otrok, preprosto ne more. Naj te ne preslepi občutek, da bi rad bival bolj prijetno – v njenem stanovanju, kajti živeti sam ni tako lahko, a ti povem, da človek vse zmore, ti govorim iz lastnih izkušenj, sicer pa ne bi bil sam, imaš dva čudovita otroka, ki sta v srcu povezana s tabo tudi tiste dni, ko nista ob tebi.
Vse dobro obema,
Prijazna
Tole sta vidva tako zakuhala da bo vrelo še lep cajt ! Po moje, Rode, nalepil si se na eno starejšo bejbo od sebe ki ima že nekaj kilometrine za seboj, veš da ne bo pedenala še tvojih mulcev, ona ma dost vsega. Tud tebe, sam mogoče ji mal mlajši in naiven paše. Nasedaš ji, pejt od nje dokler imaš lahk od lajfa še kaj. No, tako jaz zadevo vidim.
Vsem hvala za vaša dobronamerna mnenja in predloge in ne glede na to ali se strinjava z določenimi ali ne nama je in bo, to veliko pomagalo da rešiva ta najin problem KER TAKO OBA HOČEVA!
Mogoče se pa v prihodnosti še kaj javiva in poveva kako rešujeva najino težavo?! Mogoeče še kje obstaja kak par ki ima podobne težave in jima bo vse tole v pomoč in zato še enkrat hvala vsem za pomoč!
LEP POZDRAV VSEM!
Jaz sem takega mnenja, kot sta cec in en_bk, tako da, ne bom dodajala ničesar.
Bi pa rekla samo to, dragi Rode in draga gospa: Kdo pa nebi bil samo cele dneve s partnerjem, se kljunčkal in se cartal? Sploh, ko je še zaljubljenost v zraku.
To kar se je vama zgodilo, je bila kemija in zaljubljenost. Ljubezen pa ….očitno bo prej izgorela zaljubljenost, kot da bi zagorela prava ljubezen.
Vidva sta preskočila eno fazo. Fazo, ko si dva iz ljubezni želita ustvariti skupen dom, družino. Če imaš svoje otroke, si nekako pripravljen nanje. Veš, da bo to nekaj let prilagajanja, odpovedovanja in da mora biti ljubezen trdna, da se med vsemi temi obveznostmi ne izgubi.
Največ parov se odtuji ravno v času, ko so otroci še potrebni skrbi.
Zdaj, ali te ima ona rada ali ne, ker ni pripravljena se prilagajati malim otrokom, bi jaz težko sodila.
Je pa dejstvo, da če bi meni rekli danes, bi raje sama živela z možem v stanovanju, bi počela kar želita in otroci bi bili že samostojni, ali raje vsak dan tečeš domov, se prilagajaš otrokom, imaš slabo vest, ker so pol dneva v varstvu, se z njimi igraš, delaš naloge in se jim popolnoma posvečaš….?? Seveda, izbrala bi, da sta stara 20 let in sta cel teden v študentskem domu, za vikende pa gresta vsak s svojimi prijatelji ven. ….
…torej, gospa ni čudna, ker ji je to odveč. Ona je samo brez priprave padla v tako situacijo.
In ja, kaj če bi ti moral imeti otroke 24 ur, 30 dni na mesec? Tvoja bivša je še na slabšem. Misliš, da si ona ne želi tudi sproščenega kljunčkanja brez obveznosti? Vidva sta se prepirala, že ko je bil drugi na poti, se pravi, da je že takrat bilo nekaj tudi s tabo Rode…”narobe”
Nisi bil odgovoren takrat, nisi odgovoren zdaj.
Obtožuješ novo partnerko, da je egoistična…pa vendar si ti tak.
Ti si v njenem stanovanju, tebi se prilagaja tvoja bivša in tvoja sedanja partnerka in še njen odrastli sin. Tudi otrokom verjetno ni prijetno, sploh, ko bosta malo odrastla, da ju oče jemlje z muko, ker ne more živeti življenja, kakršnega si želi….
Nekako…kako je rekel eden od forumovcev….obnašaš se kalimerovsko. Tudi ločil si se tako, brez pogovora, pravih argumentov. Ker ni vse vredu, grem. Ker partnerka noče malih otrok, grem. Dejansko opažam, da nisi sposoben še komunikacije. Otroci so tvoji in od tvoje bivše partnerke. Tvoja sreča sedaj ni odvisna od odločitve tvoje nove partnerke. Če ona ni pripravljena , ne more ali noče sprejeti takega načina življenja, bosta morala dejansko zaživeti vsak na svojem.
Še vedno sta potem lahko ostalih 18 dni skupaj.
Rešitve so, samo najprej moraš ti biti samostojen in odgovoren za svoja dejanja! (čudi me, da vzameš otroke, da nisi raje vzel samo plačevanja preživnine in ju prepustil bivši-tudi to je varianta)
življenje so kompromisi, je odpovedovanje in prilagajanje! In to je tudi ljubezen.
sem že v letih, ko imam odrasle otroke. še vedno imam rada ljubezen toda pri mojih letih že človek ve kaj je dobro zanj in kaj ne. če sem zaljubljena še ne pomeni da se bom odrekla svojim načrtom, miru in svojim otrokom. pri dvajsetih sem naredila vse za moža in družino sedaj pa rabim čas tudi zase. in si ga tudi zaslužim. ni ga moškega na svetu zaradi katerga bi odgnala svojega otroka od doma. in tudi tujih otrok nebi več vzgajala, ker imam za sabo dovolj prečutih noči, pomaganja pri nalogah in pubertetniških izpadov. vse to sem dobro opravila sedaj pa želim mir.
menim da je tvoja ženska mojih letih in da razmišlja tako kot je edino prav. zate RODE pa bi bilo zelo dobro da nehaš biti odvisen od žensk in čutiti tesnobo takoj, ko nisi nekaj ur s svojo ljubeznijo.takega moškega ne potrebuje nobena ženska zato naredi nekaj za svojo samozavest in se vsaj materialno osamosvoji.kar naprej kalkulirati, da se ti ne splača to in ne splača ono te bo drago stalo – ostal boš brez žensk.
evo še jaz 🙂
večinoma obsojate njegovo partnerko, pa se sprašujem ali imate morda kakšne izkušnje v tej smeri, da si lahko predstavljate, da se v svojem domu umikate in podrejate tujim otrokom? imam prijateljico, ki živi s tipom, ki ima iz prejšnjega zakona 2 otroka. če bo šla zadeva narazen bo šla ravno zaradi teh otrok, ker je en kup težav okrog tega…..
ja, seveda je vedela, da ima otroka, samo predstavljati si pa ni znala kako bo to izgledalo kakor si tudi jaz ne znam, ker tega nikoli nisem doživljala.
vem pa nekaj, da tudi sama tega ne bi prenašala. vsak naj materialno in seveda na vse ostale načine kot starš poskrbi za svoje otroke. če bi imela sama dva majhna otroka bi se zelo težko odločila, da jih takole nekomu spravim na grbo.
eno je to, da imaš rad partnerja, drugo pa je imeti rad in se žrtvovati še za vso njegovo preteklost. če bi si otroke tako zelo želela ta gospa bi jih verjetno imela z njim, ne pa njegove.
vsi samo enkrat živimo in vsak si zasluži obdobje, ko so otroci malo bolj samostojni in si lahko malo “oddahne”. si predstavljate, da bi ta nova partnerka skrbela za te otroke, jim nudila svoj dom, tudi svoj denar kar ni zanemarljivo, na nek način bi trpel tudi njen njen otrok in potem bi se tale oči čez enih 10 let spominl, da je pa malo prestara za njega in bi šel drugam :)))))) živimo pa vsi samo enkrat a ne.
obosojanje je kar zaščitni znak teh forumov, bolj redki so uporabni predlogi. sploh pa ne razumem, da to počnejo tudi ljudje, ki morda nimajo niti otrok in si tudi pod točko razno ne znajo predstavljati stvari.
toliko dobrote in tolerance je “menda” na svetu, en kup ljudi, ki se kao v vse razumejo in jih je sama dobrota, obstajajo pa recimo azili za živali, kjer samo za enih 10 eur na mesec neka živalca ne rabi bit uspavana, pa jo ne rabiš niti ven vozit, niti skrbet zanjo, samo denar nakažeš, da lahko živi naprej – pa kljub vsej silni dobroti jih mora še veliko umret.
mogoče malo ven iz konteksta, samo en način kjer ste lahko koristni brez hudega napora.
lep dan vsem
aleksandra
Predragi Rode
Moj nasvet bo zelo kratek:
Postavi si svoje gospodinjstvo v skupno zadovoljstvo vseh. Čas pa bo pokazal kako se bodo reči uredile. Ne bosi škrt zase in za svoja otroka ter svojo partnerko.
Ker se ne oglašam prav pogosto morda ne veš na kakšnih izkušnjah temelji moj odgovor.
Pokaži, da si samostojen in da ZMOREŠ.
Držim pesti za tvoje pogumne odločitev.
Ana
Na koncu vseh dobrih odgovorov, ki sta jih prejela s tvojo partnerko, skoraj ni kaj dodati. Tudi jaz se strinjam s tistimi, ki ti pravijo, da najprej razreši svoj stanovanjski status. Na trenutke izgleda tako, kot da na novi partnerki bolj v visiš (jo nujno potrebuješ) kot da jo ljubiš. Prava partnerska ljubezen je tista, ki tvoje že tako lepo in urejeno življenje še polepša, ne pa srestvo za reševanje tvojih težav.
Tvojo partnerko zelo reazumem, saj bi bila lahko tudi jaz na njenem mestu. Odrasli otroci, drugačno življenjsko obdobje, druge želje in potrebe. Ker sem z leti pridobila tudi nekaj modrosti, sem sicer simpatičnega prijatelja prav zaradi njegovega majhnega otroka zavrnila. Predvsem on je bil razočaran, a bolje je takšne stvari razrešiti na začetku. Samostojnost, ki sem si jo pridobila, nisem hotela zapraviti z novim patrenerjem z malim otrokom.
Seveda je tukaj vprašanje na mestu, zakaj sta se sploh zapletla, če je bilo na začetku jasno, da imaš majhne otroke. Lahko si mislim, da sta v navalu zaljubljenosti na to “malenkost” enostavno pozabila. Stavit grem, da si na začetku svoje hoje manj videval svoje otroke. Zapletlo se je pri selitvi v skupno stanovanje. Strinjam se z vsemi predhodnimi, da so vse karte na tvoji strani – ti moraš razrešiti svoj status, stanovanjski in očetovski – tvoja partnerka te je v svoje urejeno življenje sprejela in padla v probleme, ki so predvsem na tvoji strani.
Mislim da bi se sama počutila prav tako kot tvoja partnerka.
Če bi mi bil ti všeč, to še ne pomeni da bi mi bili tudi tvoji otroci.
In če bi bila navajena imeti mir in svoj prosti čas, bi mi bili tvoji otroci krepko odveč.
Kruto? Realno kar se mene tiče.
Verjamem da ste se tako odločila oba in da verjetno takrat, ko sta to načrtovala, nista predvidela vseh posledic.Kot tudi ko si se poročil z prejšnjo partnerko, takrat verjetno nisi predvidel ločitve.
Če bi te jaz imela rada, bi si želela prosti čas preživet s teboj, ne pa opazovat kako ga “trošiš” z dvema otrokoma,ki tebi veliko pomenita, meni pa ne bi.
Verjamem da v teoriji obstaja vseobjemajoča ljubezen in pa stereotip, kakšna naj bi ta ženska do tvojih otrok bila, dejstvo pa je da ni taka, da ti to pove, pokaže, in da vedet, kaj ji ni všeč in to jaz pri ljudeh cenim.
Moj predlog: svoje življenje z svojimi otroci naj bo tvoje, nje tukaj ne mešaj,vajin skupni čas pa naj bo brez mularije 🙂
Mislim da si ženska v zrelih letih to želi.
Kaj pa če je obratno? Kaj če ona z dvema majhnima otrokoma prseli k njemu in se ljubita pa postanejo otroci ( kar je čisto normalno) problem?
Dokler mu zagotavlja, da ga ljubi in ga očitno ne meče ven, bi jaz mislila, da se splača poskusiti z novim iskanjem vlog, razporejanjem časa, prilagajanjem….Res pa je, da tukaj diši vse po sexu , otroci pa so levo smetalo. Nikjer niti besede o ljubezni do njih! Meni sploh ni jasno kako lahko poleg majhnih otrok, ki potrebujejo 100% skrb in te potegnejo k sebi z vsemi svojimi čuti človek sploh ljubi koga drugega kot njihovo mater.
Kuzla, ki jih ne mara jih še gledati ne bi smela, mene pa se taka ne bi dotikala!
žAL PA NI ZASLUTITI, DA BI LJUBIL TUDI ON OTROKE. Če bi jih, problema ne bi bilo, oziroma bi ga v trenutku rešil.
Mi je žal za grobe besede, jaz sem na strani otrok!!!