Prizadet, razočaran, žalosten – izgubljen
…ja vse to se dogaja v meni že nekaj časa in prav rabim nekoga da me reši tega, da poikušam razrešiti svoja vprašanja in da dobim odgovore kako in kaj naj razmišljšam in živim.
Pred letom sem se ločil od svoje žene in v obdobju iskanja samega sebe in prave poti v nadaljevanju življenja spoznal čudovito žensko, nekaj let starejšo od mene, kar pa me niti najmanj ne moti. Tudi ona je že dolgo ločena in ima odraslega sina starega malo čez 20 let ki sicer še stanuje doma, sam pa imam dva majhna otroka 7 let in 1 leto.
Ljubim jo neskončno in življenje z njo mi je kot pravljica. Najin odnos temelji na nečem kar bi si želel vsak človek, pogrešam jo vsak trenutek svojega življenja in že sam odhod zjutraj v službo me duši ker nisva tistih par ur skupaj, v glavnem ta zaljubljenost me kar drži in lepo mi je in tega občutka sploh nočem izgubiti saj mi le potrjuje mojo pripadnost tej osebi.
Problem (mogoče le v moji glavi in zato prosim za mnenja) se pojavlja glede tistih dni ko imam otroke kar pomeni 1-2 na teden ter vsaki drugi vikend. Skrbištvo je hotela moja bivša žena in z njo VEČ nimam nobenih problemov glede tega. Problem je da mi je sedanja partnerka odkrito povedala da je sicer sprejela mene z otroki, vendar pa da ji je ta ODGOVORNOST za otroke tako pogosto in prilagajanje urniku ki ga imam zaradi otrok odveč. Da ona nima namena igrati nadomestne mame da ona je svojega otroka že vzgojila in da nima namena zdaj to počenjat še enkrat na novo! Naj povem da poizkušam vse, pa ne samo njo tudi vse ostale, z mojimi otroki čim manj obremenjevati ker nisem tak da bi otroke drugim “naprtil” in bi mi bili odveč. Umivanje, hranjenje, previjanje…..vse to počnem sam in ni mi težko. Nimam občutka da njo ali kogarkoli izrabljam ali obremenjujem z njimi. Njej je “problem” in obremenitev že sama prisotnost otrok in da pač tiste dni ne moreva biti sama in si sama organizirati dneva. Vsa ta leta je bila navajena na samsko živnjenje z nekaj bolj ali manj resnimi vezami vendar je živela z otrokom sama in si verjetno tako sama organiziral dneve in življenje. Jaz svojega stanovanja trenutno nimam saj sva zavedno šla v to da bova živela skupaj in nisem šel v stroške nakupa, kredtitov itn. Če bi se odločila za ločena življenja in dobivanja po možnosti bi bilo vse to kar mi govori meni povsem jasno in sprejemljivo, saj bi živela vsak svoje življenje in si ga organizirala po svoje ter po možnosti našla tudi skupne dneve. Vendar pa sva se zavestno odločila za SKUPNO ŽIVLJENJE in oba sva vedela v kaj se podajava in kaj oba v najino skupno življenje prinašava ali pa zdaj ko razmišljam tudi ne. Boli me ko odkrito pravi da ji moji otroci nič ne pomenijo in da bi bila včasih raje sama in da so ji včasih odveč, čeprav jo razumem kaj govori, vendar pa me je tak odkrit odgovor prizadel in zdaj sploh ne vem ali je prav da hodim z otroki k njej ali ne. To sem ji tudi povedal in pravi da tooooooliko je ne moti da sploh ne bi želela njihove prisotnosti doma in da ji je jasno vendar pa po drugi strani zdaj opažam to njeno zadržanost”, včasih odmaknjenost v smislu – otroci so tvoji, tvoja odgovornost ti se ukvarjaj z njimi ona pa želi imeti tudi kaj časa zase. Moram priznati da je bil do sedaj odnos do otrok kot bi si ga samo želel in nikoli ni pokazala da bi ji bilo karkoli odveč ali da ji kaj ni všeč. In tudi oba otroka jo imata rada in sta jo sprejela in njihov odnos je res tak kot bi si ga vsak samo želel. Samo zdaj kov vem kako ji je in kaj razmišlja mi je težko ker nikogar ne želim obremnjevati s seboj in še manj s svojimi otorki. Sam ljubljeni osebi nikoli ne bi rekel nečesa če bi vedel da jo to lahko prizadene pa četudi bi bilo to res. Poleg tega opažam, da kadar so otroci z nama postane povsem druga oseba in vsa tista sreča in ljubezen ki sije iz njenih oči kadar sva sama se kar nekako razblini in ko sem ji to pvedal je pač rekla, ja ti imaš otroke in se ukvarjaš z njimi – ja iiiiiin? Ali to pomeni da mi potem ne more nakloniti niti poljuba, objema, lepega pogleda, da naj se pač tiste dni ko imam otroke “preleviva” v dva prijatelja in ko gredo spet nazaj v goreča ljubimca in partnerja ki ne zdržita minute eden brez drugega?
Razmišljam napačno? Je tako skupno življenje z otroci drugega res tako obremenjujoče? Res pričakujem preveč od nje? Kako naj razmišljam da bo prav za vse?
Res jo imam rad in želim si da bi lahko vse te “težave” premagala in skupaj kar se da srečno živela in se postarala. Jasno mi je da ima vsako skupno življenje vzpone in padce in da ni dveh ljudi na svetu ki bi na vsako stvar gledala 100% enako venar res čutim tako svojo kot njeno močno ljubzen in željo eden do drugega in vsako vaše mnenje mi bo dobrodošlo.
Če sem kaj napisal nelogično ali nejasno se opravičuje, je le preveč stvari in dejstev povezanih s tem ki bi jih žele in moral zapisati da bi dobili kompletno sliko, zato če komu kaj ni jasno naj napiše pa bom dodal.
Hvala in lep pozdrav!
Jaz morda le nisem prav razumel – stanuješ ti pri njej ali ne ? OK; pa saj nima to tolikšne teže, kot jo lahko tudi ima. Žal.
Ločil si se le pred letom dni in tako morda niti še nisi povsem našel samega sebe, ko si že “padel” v novo zvezo. Lepo si sam napisal – v iskanju sebe.. V tem zna biti problem. Nisi navedel razloga ločitve. Morda si bil prizadet na nek drug način, poleg tega še razveza, dva majhna otroka, potem pa dostikrat sledi tisti zgrešen korak – morda bolj zaradi samopotrjevanja samega sebe kot resne pripravljenosti na zvezo padeš “noter”. To se je zgodilo tebi. Če trezno analiziraš zadevo, boš morda sprevidel bistvo tvojega problema, ki to je. Morda več v nadaljevanju.
Da imaš potomstvo, to je neizpodbitno dejstvo. Da v redu sodeluješ z bivšo ženo na tem področju je pohvalno isto kot tvojo ljubezen do otrok, da ju videvaš, ju imaš pri sebi. Veliko dela te še čaka, deluj trezno in ne v efektih; partnerja lahko izgubiš večkrat, otroka samo enkrat ! Da se ti ob nastali situaciji poraja dokaj kompleksno vprašanje, to je tudi tvoj odraz skrbi za tvoj rod.
Vedi da je tvoja sedanja partnerka v dosedanjem življenju res že dala “skoz” vzgojo svojega otroka, da je morda temeljni problem le v enem: ženska enostavno nima volje, živcev ali pripravljenosti za delo z tako majhnimi otroci. To nikakor ne pomeni da je zaradi tega slaba, to pomeni le da je fer in dovolj odkrita do tebe, da ti je to v končni fazi povedala. In bolje da ti je sedaj kot kdaj čez kak določen čas. Začel bi nanjo gledati povsem z drugimi očmi kot si zasluži. Ta ženska 100% ni pripravljena na še kakega potomca s teboj, kako uspešne so bile njene pretekle zveze ali ne, pa je definitivno njena stvar. Ona je v fazi ko je, tako rečeno, že spravila k kruhu svojega otroka, v fazi ko bi sama želela živeti, uživati, potovati ali pač kaj temu podobnega. In ne pomeni da te nima rada, da nima rada tvojih otrok. Ji pa je to breme.
Vsled svojih ugotovitev in čustev si na razpotju; ne veš kako “ugoditi” otrokom in njej. Nikar nečesa ne delaj zavoljo nekoga, nikar od sebe ne odrivaj ljubljenih. In v končni fazi ne pozabi NASE; tudi ti imaš vso pravico živeti, ljubiti in biti ljubljen. V tem stavku se tukaj na forumih ponavljam, vem, toda v tem je nek smisel celega življenja. Lahko se gremo neke globoke filozofije, končni pokazatelj pa je vedno človeški JAZ. Je tak kot je, pri vsakem drugačen in sreča da je tako.
Ne vem koliko ti bo moje pisanje olajšalo razmišljanje, bilo je dobronamerno. V nekem fer playu bi ti lahko samo še svetoval – strezni se in spreglej !
Če te je punca oz. ženska vzela za svojega, je že takrat vedela, da
imaš otroka, ki se jim boš še kar precej let posvečal, pa tudi stroški bodo, zato je prav neodgovorno od nje, da je tvoje otroke začela ohranjat.
Glede na to, da otroci pridejo skozi srce, ženska pa skozi vrata bi
po moje moral dati prednost otrokom, če s partnerico ne bosta našla skupnega jezika.
odkrito ti je povedala kdo je in kakšna je-dovolj pošteno od nje,ti pa se odloči jebat ga pač vedno smo postavljeni pred odločitev..jaz nebi dolgo razmišljala,zaljubim se lahko večkrat morda v boljšeg ,morda v slabšega,otroci so pa moji,do konca živlenja in naprej.Kompromis če sta pripravlena nanj OBA..otroci niso igrače ali pa se bosta slej kot prej nakljub ljubezni razšla-verjemi.Je ni tako močne ljubezni,da bi zdržala to,ker dvomim da to je ljubezen..
sploh nevem kaj imaš tu za razmišljat,najprej si oče,potem si pa ti kot ti,šele nato je ona,ker verjemi tudi ti nisi na njenem mestu pred njo,ker če bi bil nebi imel tega problema.
ok želi si svobodnega živlenja,brez odgovornosti do otrok..ja pač si bo morala pa gospa druzga umislit in verjem da si ga bo ,ko ji bo vsega čez glavo,kje pa boš potem ti in tvoji otroci?Prav ima so tvoja odgovornost in ja bodi odgovoren,žensk je malo morje tistih pravih in nepravih in prav je tako.Pogum
Hvala za obe prejšnji mnenji, se vrnem še nazaj z odgovori. Najprej pa naj povem, da je izgleda moja intuicija izredno močna saj mi je partnerka včeraj zvečeri dala vedeti da si želi pogovora in to ravno glede otrok. V bistvu je sedaj to jasano in glasno izpostavila za glavni problem. Da ona ne misli polovice svojega življenja preživeti z otroki glede na to da so pri meni cca 12 dni v mesecu da ona je pripravljena tudi na kontakte z otroki vendar ne tako pogosto (teh 12 dni pride na cca. 2-3 dni). Da ne želi svojega življenja podrejati samo planiranju kdaj imava otroke in da ji je to glavna skrb v življenju. Njen predlog je da bi bil z otroki nekaj dni na mesec sam, ločeno od nje.
Problemi ki jih jaz vidim pri tem so: nimam stanovanja kjer bi lahko bili z otroci. Imam mamo ki s svojim partnerjem živi v enosobnem stanovanju in kjer (potencialno) lahko prespimo tistih par dni na mesec vendar mame ne želim obremenjevati, saj ima tudi ona svoje življenje in kup drugih problemov (brat psihični invalid, sama se bori z boleznijo…). Druga možnost je da se poizkušam dogovorit z maminim partnerjem ki ima službeno stanovanje in je zdaj trenutno prazno, če ga lahko uporabimo tistih par dni, pa mi spet ni dobro. Ne vem ali mu bo prav ali ne, ali lahko izgubi pravico do službenega stanovanja če se to razve. Tretje variante ne vidim, ker plačevati najemnino za tistih par dni na mesec je pa res brez veze!
Kot sem v prvem postu že povedal, ko se ne bi odločila za skupno življenje ampak bi najino vezo postavila na drugih temeljih bi mi bilo to povsem jasno in samoumevno. Tako pa sva vse kar sva do sedaj planirala počela tako da sva vzela to v zakup in tako živela. Nikoli ampak reeeeees nikoli nisem dobil niti sekunde dvoma v to da ji kaj ni dobro, da jo to obremenjuje itd. V bistvu je najina želja po eden drugem rodila vse to, da sva začela živeti skupaj (nikoli se nisva vsedla in rekla, tako zdaj bova pa živela skupaj) in da sem dobil občutek da ji je čisto ok, da tudi tiste dni ko imam otroke smo skupaj. Zdi se mi da jo je zajela panika kako tako živeti celo njeno nadaljnje življenje.
Naj povem še to da sva imela pred cca 14 dneva “problem” tudi z njenim sinom ki se prav tako kot moja partnerka ne more prilagoditi dejstvu da se zdaj občasno po njunem stanovanju sprehajajo otroci. Takrat se je partnerka postavila na “našo” stran in ga vprašala ali se ne more prilagoditi in ker je rekel da ne sta se vsedla pogovorila in odločil se je da je mogoče res čas da gre na svoje. Takrat ni rekla niti besede da tudi njo ta ista stvar tako zelo moti! Vse to njeno obnašanje in odmikanje tudi od mene opažam že lep čas in ta vikend sva imela tudi bolj “resen” pogovor z moje strani nič lep na kar nisem ponosen ampak enostavno nisem izdržal in sem ji povedal da me vse to boli in da sem pričakoval in iz njenih besed in dejanj videl nekaj povsem drugega.
Najbolj sem prizadet in boli me da pri vseh njenih izrečenih in izpisanih izpovedih ljubezni ki si jih deliva, pri vseh težkih trenutkih ko nisva skupaj in ko si tako zelo želiva biti, ji bo lažje da ne bova skupaj par dni na mesec. Je to tista prava ljubezen o kateri sva toliko debatirala? Je to tisto pravo partnerstvo ko si pripravljen za nekoga ki ga tako neizmerno ljubiš se žrtvovati? Ja verjetno odvisno od ljubezni ki jo gojiš do nekoga in to me boli. Ali njena ljubezen do mene res usiha – ona trdi da ne in da me še vedno neizmerno ljubi in je še vedno ZALJUBLJENA VAME.
Sam se vedno v takih zadevah poizkušam postaviti v vlogo drugega, vendar je to nemogoče ker vsak človek razmišlja drugače in bi reagiral drugače. Če pomislim kaj bi jaz zdaj naredil ko bi ona imela majhne otroke in bi bil v njeni koži….sem pač drugačen človek in moje mnenje je da če nekoga reeeeeeees tako zelo ljubiš in želiš z njim živeti in se postarati, pač sprejmeš kar to zraven prinaša! Razmišljam tudi kako bi jaz zdaj ravnal ko bi npr. njej zbolela mama bila privezana na posteljo in če bi bila brez očeta in bi ona morala skrbeti za njo – bi jo zato zapustil? Bi ji rekel da je to njen problem in da jaz svojeg življenja že ne bom prilagajal temu tempu? Ne! In to lahko rečem ne glede na to da nisem na tem ampak tako čutim in vem, ker jo tako zelo ljubim in mi je njena bližina in ljubezen najpomembnejša in zato bi spremenil in prilagodil svoje življenje situaciji ki jo življenje prinese.
Toliko stvari se mi vrti po glavi da mogoče kdaj kaj napišem dvakrat ali pa kaj izpustim zato mi prosim oprostite. Sigurno je še veliko mojega razmišljanja ki vam ga bi moral napisati in sigurno se še kaj spomnim pa dodam.
Še odgovori – CEC
Ja stanujem pri njej. Ločil sem se ker se je v življenju z mojo bivšo ženo že kar lep čas vse zaostrovalo, nisva bila več tisto kar bi naj dva partnerja eden do drugega izkazovala. Bilo je več ali manj kreg, očitki, prepiri…itn. in zato sem se dobesedno preko noči odločil da tako ne bom več živel, nisem videl več možnosti za naju in brez veze da vsi trpimo tako midva kot otrok ki sva ga imela in otrok ki je bil na poti. Trenutek res mogoče ni bil pravi ampak izbral si ga nisem sam in namenoma. To kar pišeš da sem se verjetno odločil prehitro in da mogoče to ni prava oseba zame – NE. Midva sama uživava življenje in nama je reeeeeeeees lepo, se zabavava uživav eden z drugim se crkljava in sva si sama povsem dovolj. Ne rabiva nobene družbe da bi zapolnila dan. Pogovarjava se o vsem kar koga teži in skupaj rešujeva vse težave. Ne tukaj ti ne morem pritrditi, ne gre za to da se midva ne vidiva skupaj, gre le za otroke! Sigurno nimam namena otroke zato kakorkoli prikrajševati za mojo bližino niti moja partnerka tega ne pričakuje od mene. Želi le izgubiti tisti občutek da je zdaj porinjena pred dejstvo da bo morala polovico življenja od zdaj naprej planirati v zvezi z mojimi otroki. Da bi si ona tudi kdaj želela biti sama z menoj pa ne more ker imam otroke?! To kar pišeš glede njenega življena itn…ja vse to se strinjam in razumem, vendar če bi tako začela in na tak način postavila temelje najinega odnosa bi mi bilo to čisto ok, tako pa je vse delovala v smislu kako nam je lepo in kako smo se vsi (tako ona kot otroci) prilagodili razmerma IN MENI JE BILO FANTSTIČNO!!!! Lepšega scenarija si ne bi mogel izmisliti. NIKOLI, RES NIKOLI ni dajala občutka da ji to ni v redu. In kot sem napisal se mi zdi da jo je zdaj pa zagrabila panika da bo morala tako živeti v prihodnosti. Tvoja razmišljanje mi je dalo veliko predvsem tega da se moram znebiti tega svojega občutka da se je “obrnila” proti meni. Se mi zdi da me ta občutek še najbolj preganja. Da ji je zdaj vseeno ali bova skupaj ali ne. Ker po mojem mnenju če si želiš z nekom živeti skupaj in ti je lepo potem si skupaj in skupaj rešuješ vse stvari in se ne distanciraš par dni na mesec, ker potem izgubiš tisto vsakdanjo nit življenja in strah me je da bi se zato ta najina ljubezen začela ohlajati in bi umrla. Preveč nama je lepo skupaj. Oba ugotavljava da verjetno sva morala oba dati skozi življenje veliko problemov da sva se končno našla in lahko skupaj začneva, nadaljujeva in končava ta najini življenji. To so bla najina razmišljanja. In zdaj z njeno željo po parih dnevih ko imam otrok – narazen, se mi zdi kot da je vse to izvodenelo.
Odgovor – VALENSKA
Tako agresivno kot si zapisala sam ne razmišljam se pa v delu tvojega razmišljanja strinjam. Vedela je da imam otroke in kaj to pomeni, vendar jo na nek način tudi razumem (tudi skozi pisnje CECA) da se je mogoče prestrašila pred to odgovornostjo in da pri tem ljubezen do mene ne igra nobene vlog. Ja zmedeno razmišljam vem! Prepričan sem da bova našla skupni jezik če si bova le oba še vedno želela življenja eden z drugim in verjamem da si ga. Pri vsem tem me razjeda le ta bolečina in prizadetost, kup vprašanj itn.
V bistvu najlepše bi bilo ko bi oba enako razmišljala glede tega, ko mene to ne bi toliko prizadelo ampak bi to lahko pri sebi na hitro razčistil (spet – kot je pisal CEC) in verjame da prej ali slej bom. Kdaj kako in na kakšen način…..tega pa še ne vem!
Hvala za mnenja in če imate še voljo za dialog in nadaljnja mnenja bom več kot vesel!
lp
p.s uf zdaj vidim da sem kar pošteno spisal, si boste morali vzeti študijski dopust za prebiranje tega ha, ha, ha
Velikokrat ljudje izrazijo določene želje ali hoteni način živlenja šele po odločitvi za skupno živlenje,zato naj te ne preseneča,kajti če bi pokazala da jo otroci motijo prej,verjetno bi si vzel čas za razmislek kako in kaj,ker bi bil postavljen pred dejstvo,da bodo otroci moteči faktor v njenem stanovanju,do tega ima pravico ker je njeno in je ona svoja oseba,zavedaj pa se da imaš ti tudi pravico odločati kaj je zate in za tvoje otročke najboljše.Ona je jasno izrazila kaj je za njo najboljše,zdaj si na vrsti ti izrazi kaj je zate najboljše in če se vajini odgovori ne bojo med seboj ujemali,razmisli ali je vredno ali ne,tako na dolgi rok in z glavo ,postavi sebe ne prvo mesto in svoje otroke,ne to ni sebično ker si le oče in tem otrokom moraš omogočit prostor kjer se boste videvali in skupaj uživali.To je tvoja dolžnost,biti z njo pa je tvoja želja in tu je razlika,marsikaj si želimo p ni vedno tako ,pa kaj češ živlenje ima smešne in žalostne obraze.
Pedvsem pa ti svetujem ,da si poiščeš svoj prostor,jaz nebi zaupala če bi bila v tujem stanovanju,ker še zase ne morem roke v ogenj dat,kaj šele za partnerja ali kogarkoli.Bodita malo pri njej ,malo pri tebi ,če je ljubezen dovolj močna bo zdržala in kje piše da nebo tudi tako zanimivo,morda še bolj. lp
rode,
ti bom naravnost povedal, mogoče bo malce grobo slišati, ampak vzemi za dobronamerno.
Ne vem koliko si ti star, ampak deluješ zelo nezrelo.
Kar naprej te neki dogodki bolijo, si razočaran, deluješ preveč kalimerovsako (da ne bo nesporazuma, kalimero je en piščanček iz ene risanke, ki ima jajčno lupino na glavi, kot kapo, in kar naprej tarna: to je nepravda, to je nepravda….), (da ne bo spet nesporazuma: to je nepravda = to je krivično)
Stanuješ pri svoji novi partnerki, torej bo ona določala kdo bo imel sploh vstop v njeno stanovanje. Tako pač je in je brezpredmetno razpravljati o njeni ljubezni do (tvojih) otrok.
Torej, če imaš ti svoje otroke “rad za 12 dni na mesec”, nehaj razmišljat “kako bi ti ravnal, če bi novi partnerki zbolela mama” in raje uporabi dragoceni čas za ukrepanje v smeri svojega stanovanjca ali sobice.
Kajti, če ne bos tovrstno neodvisen od kogar koli, boš pač prisiljen zmanjšati svojo ljubezen do svojih otrok iz “12 dni na mesec” na “2 dneva na mesec”.
Prosil bi tudi vse bralce na tem forumu, da me ne napadejo z ugotovitvami, da jaz ne vem kaj je to ljubezen. Presneto dobro vem.
Najprej namaži kos kruha z maslom, in ga ponudi svojm bodočim izvoljenkam in svojim otrokom (in ne motaj se kot maček med nogami kuharice, ki moleduje za kos kruha)
Vsled boljšega razumevanja nastale situacije sem se odločila, da še jaz podam svoja občutja in razmišljanaja glede tega, še posebno zato, ker si
res želim, da to rešiva, da bo za oba v redu in da nihče ne bi trpel.
To kar pišete, da mora misliti na otroke itd. sploh ni bilo nikoli sporno in ga jaz ne odvračam od tega, niti ne pomislim.
Vem, da je problem v meni, da enostavno ne morem preklopit, pa če se še bolj trudim in sem se trudila, da me ne bi najedalo to, da si moram sedaj življenje prilagodit in ga usklajevat na način kdaj imamo otroke in kdaj ne. Da mi je lepo ko sem z njimi in čutim, da je tudi njima ampak da je enostavno tega preveč in me to duši, da imam občutek kot da tako hitro mine, da se komaj obrnem in zopet je dan za druženje z otroci. In kot razmišljam se sama ne bi odločila več za še enega otroka, ker preprosto vem kaj to pomeni, imam odraslega sina in mi res ni več do ukvarjanja z otroci, vzgojo in vse kar sodi zraven. Povem vam iskreno samo tisto kar čutim in nič drugače. In čutim veliko in iskreno ljubezen do svojega partnerja in res si želim živeti z njim in najbolj srečna bi bila, da mi to ne bi pomenilo tak problem, ki je v meni in sem tudi sama s seboj razčiščevala, se prepričevala, da to vse sodi zraven in isto sem si govorila, če ga imam rada me to ne sme motiti in da je to sedaj moja nova družina h kateri sodijo tudi njegovi otroci. Ampak kaj ko je to na razumski podlagi, v meni pa je občutek, da enostavno tega ne zmorem, da mi je v bistvu lepo ko sem z njimi ampak da mi je enostavno preveč na pogosto in res čutim, da mi res tak način življenja dela velike probleme. Pa ne gre za moje angažiranje z njimi, ker kot je napisal je res, vse naredi, jih kopa, previja in ostalo. Gre za tisti občutek, da enostavno imam sedaj nonstop v glavi, aha danes smo frai, jutri otroci, pa dva dni frai, pa vikend z otroci itd itd. Kot da se v bistvu vse vrti okrog otrok in vmes loviva najine trenutke. Pa razumem da tako mora biti, ampak kako naj to v sebi uredim, da bom čutila drugače, da me to ne bi najedalo. Da bi to prej morala vedeti? Ni ravno tako, ker tudi slučajno nisem pomislila, da bi mi pa to lahko delalo probleme, niti slučajno. Dokler nisem “padla” v to in sedaj res želim, da to rešim na nek način prav zaradi velike ljubezni do partnerja, ker drugače se s tem sploh ne bi ukvarjala.
Ne vem, mogoče potrebujem čas, da se po vseh letih, ki sem jih preživela sama s sinom navadim na majhne otroke, na njihovo prisotnost v mojem življenju, ampak kako? Ne želim izgubiti partnerja in v bistvu ne želim podrediti življenja in urnika glede varstva otrok.
Rode, vidim da moje pisanje označuješ kot agresivno. Nisem te hotela prizadeti, ampak tašna so dejstva. Če nekdo “vzeme” partnerja, ki ima otroke iz prejšnjega zakona, se mora zavedati, da bodo otroci vedno prisotni.
Želje, da se z otroki nekam umakni, ne bi izrazila nobena ženska, ki
ima partnerja tako rada, kot praviš, da te ima tvoja.
Vsaka dolgoročna veza prinese poleg lepih trenutkov tudi kup problem.
Prav zato se partnerji ob poroki zavežejo, da bodo skupaj v DOBREM IN SLABEM.
Meni je mama zelo zbolela, ko s parnerjem še nisva bila prav dolgo v vezi,
pa mi je ves čas do njene smrti stal ob strani – tako s tolažilnimi in vzpodbudnimi besedami, kot tudi s konkretno pomočjo in tudi finančno.
In to je bil čas, ko sem spoznala, da me ima RESNIČNO rad.
Aha Rode – ženo si pustil z otrokom jo prevaral… ok, si to nardil, pa kaj si mislil, da te bo ljubica z vsem sprejela in jbo vse večno v rožicah… Res neumno. Dobil si karsi iskal… Kot je star rek – vse se vrača vse se splača! Uničil si mlado družino zaradi tipičnega moškega razmišljanja – premalo sexa grem drugam… …
Glede na to da nama je obema s partnerko veliko in lahko rečem največ do tega da to rešiva, sem ji zaupal da sem svoja razmišljanja dal na ta forum in dogovorila sva se da tudi ona poda svoje videnje.
Za vse odgovore sem in sva vam hvaležna, tako pozitivne kot negativne, važen je dober namen!
Ima kdo kakšen predlog kako naj to rešiva da bo prav in v redu za oba? Želiva si najti odgovor in ne iščeva “krajšnic” v smislu “če ti kaj ni prav pa pojdi”!
Osebno cenim to da se nekdo še kdaj oglasi in pove kako so mu naša pisanja koristila. Naj si bo sestavek dolg ali ne, vedno je bolje da napišeš prav vse in ne delaš potem nekih dopolnitev. Torej, za moje pojme deluješ kot moški trezno, to pa v tem delu da ne blodiš, temveč se znaš poglobiti vase in razmišljaš o skupnem partnerstvu malo širše kot le do posteljne stranice.
Te bom pa mogoče sedajle presenetil, prav po terapevtsko te bo potrebno postaviti na realna tla ! Žal, pa tudi ker tak sem, vedi da je vse skupaj dobronamerno !
Torej, greva:
“Najprej pa naj povem, da je izgleda moja intuicija izredno močna saj mi je partnerka včeraj zvečeri dala vedeti da si želi pogovora in to ravno glede otrok. V bistvu je sedaj to jasano in glasno izpostavila za glavni problem.
Točno tako. Le da je napaka v tem da je željo po pogovoru izrazila ONA, Ti bi jo moral. TI si samo vehamentno čakal, oz. se prepustil toku dogajanja; dokler bo šlo, bo šlo… Vedi da je TEŽKO NJEJ, zakaj – to sem ti v prvem postu jasno napisal. ONA se prilagaja bolj kot ti. Dejstvo.
Tega pogovora verjetno še ni bilo. Zna biti zate neugoden, toda kar bo – bo. Vzemi to kakor ti bo povedano, vedi da tudi njej ni lahko, tudi v njej kipi ko se pripravlja na pogovor, izbira besede, ne želi te prizadeti. Če te vseeno bo, vedi – bila je iskrena. Kaj bo, boš verjetno napisal, pa bomo potem gasili (ali nazdravljali).
“Problemi ki jih jaz vidim pri tem so: nimam stanovanja kjer bi lahko bili z otroci.”
– to je IZGOVOR ! Kam boš šel če te postavi pred vrata ???;
– črn scenarij: umre ti bivša žena (ali je drugače opravilno nesposobna za preživljanje otrok); otroci so dodeljeni tebi, ti jih moraš vzeti pod skupno streho. KAJ boš naredil ? Se “pogajal” s sedanjo partnerko ? Polom na vidiku;
– še DANES moraš vedeti odgovora na ta dva ? !!!
“Kot sem v prvem postu že povedal, ko se ne bi odločila za skupno življenje ampak bi najino vezo postavila na drugih temeljih bi mi bilo to povsem jasno in samoumevno. Tako pa sva vse kar sva do sedaj planirala počela tako da sva vzela to v zakup in tako živela. Nikoli ampak reeeeees nikoli nisem dobil niti sekunde dvoma v to da ji kaj ni dobro, da jo to obremenjuje itd. V bistvu je najina želja po eden drugem rodila vse to, da sva začela živeti skupaj (nikoli se nisva vsedla in rekla, tako zdaj bova pa živela skupaj) in da sem dobil občutek da ji je čisto ok, da tudi tiste dni ko imam otroke smo skupaj. Zdi se mi da jo je zajela panika kako tako živeti celo njeno nadaljnje življenje.”
Sicer daljši sestavek z nekaj dejstvi; glej – njo NI zajela prav nobena panika, so se pa zadeve spremenile v toliko kot ti je že in ti bo povedala. Žal, življenje ni samo plamenček ki vzplamti, se porodi neka ljubezen,…. Mogoče takrat je bilo zanjo OK, sedaj ni. Skozi to boš moral iti, če bi ti direktno napisal eno samo resnico okoli tega, pa bi bilo nekako to, kar sicer čutim da BO: te zveze bo konec. Ne verjamem da se bo toliko spremenila da bi ji bilo sedaj vse OK; rada te ima, je pa eno veliko breme zanjo okoli otrok in to ti je fer povedala.
Veš, že vse lepo in prav; če rečemo da se imamo zelo v redu, polno živimo, se z partnerjem celo lahko odprto pogovarjamo (kar je po napisanih postih tukaj prej izjema kot pravilo), imamo še tako kvalitetno zvezo – toda dečko: če ni ujemanja pri taki zadevi kot so otroci, če lahko povsem jasno zatrdimo da gre za razhajanje – povej mi, je to to ? Se v taki zvezi daljnoročno vidiš ? Pa ne delaj idiota iz sebe, ne prilagajaj se situaciji za danes ker živel boš tudi jutri !!! Če ti ta ženska reče da tako ne bo šlo, da je konec, poljubi jo v slovo ker si to še kako zasluži !
“Naj povem še to da sva imela pred cca 14 dneva “problem” tudi z njenim sinom ki se prav tako kot moja partnerka ne more prilagoditi dejstvu da se zdaj občasno po njunem stanovanju sprehajajo otroci……
OK, to in kar si napisal še zatem – da se je pogovorila z njim in da bo odšel na svoje.
Kot prvo, kaki občutki so se do sedaj porajali tebi ko si opazoval njenega sina ki je imel distanco do tvojih otrok ??? Bedno, a ne ! Kako lahko s tem živiš ? Kako sploh ta otrok sprejema tebe ??? Ne verjamem preveč da sta na ok liniji. Kaj si TI njej rekel na njeno navedbo da se hoče sin izseliti ?
Vedi da je materi tega otroka strašansko hudo pri srcu ! Njen sin naj bi odšel OD NJE zaradi TEBE !!! Pa tega si ne bo odpustila pa da si sam bog in batina ! Tako boš letel skozi prag da kar ne bo res, ko bo ugotovila kaj si je dovolila. Prejšnjič sem ti lepo napisal – otoke izgubiš samo enkrat ! Evo, to je to. Tega si ne bo privoščila, vem zagotovo.
“To so bla najina razmišljanja. In zdaj z njeno željo po parih dnevih ko imam otrok – narazen, se mi zdi kot da je vse to izvodenelo.”
Če ti bo dala to priložnost – jo zagrabi. Če je ljubezen trdna, tudi par dni narazen ne bo ne vem kaj. Po vsem napisanem – če je že vprašanje da moraš iti za dneve ko si z otroci, stran – to je postavljen pogoj, ne kaj več. In ko se postavljajo pogoji je težko zadovoljiti že tiste prejšnje…
OK, naj končam. Naj povedo še drugi. Glavo pokonci in – SREČNO !!!
Cec
Razumem novo partnerko, čeprav je zaljubljena,čeprav je na začetku sprejemala otroka brez problemov, čeprav te ne želi izgubiti, pa ti povem, da je to zanjo preveč. Še lastni sin bo odšel, nič hudega, če se bo osamosvojil, toda izgubila bo del sebe, zato, ker v stanovanju ni miru, saj je dovolj, da se je sprijaznil s tabo. 12 dni na mesec je preveč zanjo, ne zate. Ti si se odločil, da zapustiš ženo in otroka, šel takoj živeti k drugi, otroka sta tvoja in zanju boš porabil ogromno energije in sredstev, ker sta enostavno tvoja. Najdi si stanovanje, dobivaj se z novo, ne moreš pa več od nje pričakovati, da bo 12 dni na mesec ob tebi in tvojih otrocih. Kljub ljubezni je spoznala, da ne bo zdržala in to ti je odkrito povedala, zato spoštuj njeno odločitev. Na tebi je ali vezo ohranjaš na drug način, otrokom se enostavno ne moreš ogniti, ker so tvoji. kaj pa pravi tvoja bivša na to, saj jo moraš seznaniti s tem, da imaš težave. Pazi se, da se te ne loti kakšna depresija, potem ne boš mogel koristiti ne sebi, ne novi partnerki, ne otrokom. Če se počutiš izgubljenega je skrajni čas, da ukrepaš, delaš na sebi in se rešiš, še predno boš še bolj prizatet, žalosten in razočaran nad celim svetom.
Pozdravljen Rode in gospa,
jaz vama bom podala svoje mnenje malo kasneje, ker sedaj res ne utegnem.
Berem vaša pisanja že od začetka in niti za trenutek nisem pomislila, da bi kogar koli od vaju obtoževala. Kar se vama dogaja je zelo normalno – bom razložila kasneje in tudi rešljivo. Nič takšnega ni in vsaki ženski, ki bi imela enako zgodbo za sabo kot gospa (ne vem vašega imena ali nika), bi čutila dano situacijo enako. Malo vam bom napisala iz lastne izkušnje malo pa zaradi znanja na tem področju.
Vajina ljubezen zmore vse, je pa dobro da se tudi razumeta – drug drugega kaj se vama dogaja.
se slišimo, LP, Prijazna
odgovor za še jaz
strahovi nam črtajo poti,pa tako nebi smelo biti,samo sam si lahko črtaš pot,če imaš partnerja res rada,poglej s tega vidik,ok dobila si dva nova otroka,pa kaj pol,tvoje živlenje je drugačno,spet pa kaj pol,ok včasih te otroc jezijo,eh sej mene tud pa so moji in spet velik pa kaj pol…
prilagoditi,jaz vsako jutro ko ustanem se moram prilagoditi najprej sama sebi,da o drugih ne govorim in kaj pol,ja morda so stvari preveč določene dnevi ko so otroci na obisku,previjanja,hranjenja,seveda se ti takrat ne more posvetiti-ampk ljuba duša iskoristi tisti trenutek samo zase tistih 10 minut pa si privošči domačo nego obraza ..morda je res vse skupaj naporno-ampak samo toliko kot vidiš sama,ker vedno gledamo s svojimi očmi in spet velik pa kaj pol,svet še vedno stoji.
Če pa je težava prilagoditi se prehuda je pa edina rešitev samsko živlenje in kaka avantura brez obveznosti-razmisli in se vprašaj ker trdiš da ga ljubiš,bo moj srček zmogel brez njega?Sama kot oseba boš že zmogla,kaj pa srce?