Pozdravljeni!
Ne vem, če sploh pašem sem, a bom vseeno vprašala za nasvet.
Moje družinsko življenje je urejeno, z možem se razumeva ok, imava 7.letnega sina.

Težave so se začele pojavljati zaradi neznosnih pritiskov v službi, ki jih nisem prenesla. Dogajalo se je veliko stvari od nadiranja,ignoriranja, opravljanja za hrbtom, dobivala sem mešana in napačna navodila za delo, poniževanje je potekalo na štiri oči ali tudi javno na sestankih.

Najprej sem bila jezna, šla sem na pogovor, povedla da to ni sprejemljivo (vse to se je dogajalo s strani direktorja, torej se nisem mogla nikomur pritožiti). Kakšen teden so bile zadeve v redu, potem se je pa začelo ponavljati še v večji meri.
V meni so so začele porajati črne misli, da sem nesposobna, ničvredna. Počutim se izdano, pogosto mi gre na jok, v prsih me tišči, v grlu imam cmok…Na živce grem sama sebi, čutim se krivo, da zapostavljam otroka, čeprav se res trudim, da ne čuti tega.
Ker preprosto nisem več zdržala, sem šla na bolniško, kjer sem še vedno. Ob misli na službo me zagrabi strah, usta imam popolnoma suha, tresem se.
Prejela sem pisno odpoved po pošti in to me je potrlo še dodatno,čeprav mi je to lahko v olajšanje. Seveda pa ne iz finančnega vidika in zdaj me mori še to.

Pojma nimam kako naj tole rešim 🙁

Pozdravljeni,

kolikor slišim ste bili s strani direktorja deležni mobinga in šikaniranja. Na takšen stres se je tako človeško odzvati (da tega niste prenesli) in kolikor slišim ste se tudi aktivno lotili reševanja te težave.

Žal se to nesprejemljivo obnašanje s strani direktorja ni prenehalo. Nato ste dobili črne misli, da ste nesposobni in celo ničvredni. Da se počutite izdano, vam gre na jok in tišči v prsih… Lahko, da ste ob tem dogodku nezavedno obudili spomine iz preteklosti – ste se že kdaj, ob kakšni drugi situaciji tako počutili?

Zdaj imate močan strah pred službo. Odpoved vas je potrla, hkrati pa čutite olajšanje – kot neke vrste ambivalenco?

Lep pozdrav,

V preteklosti (pred desetimi leti) sem imela izkušnjo (izguba otroka v pozni nosečnosti) in takrat mi je bilo tudi skoraj za umret. Počutila sem se izdano, jezno na zdravnike, ki mi niso pomagali (zdaj vem, da mi ne bi mogli), razočarana sem bila sama nad sabo, jezna tudi na otroka, ker me je zapustil. Hkrati pa neskončno žalostna, prejokala sem večino noči, spala sem par mesecev zelo po malo. Bila sem izčrpana. Večkrat sem imela samomorilne misli, a dlje kot do misli ni prišlo. Tega nisem povedla nikomur. Obiskovala sem psihologa, pa ni bilo kakšnih pozitivnih učinkov. Tudi takrat so me v službi pustili na cedilu in mi niso podaljšali pogodbe. Po telefonu sem poslušala, da pretiravam in zakaj taka panika zaradi otroka, ki ga nikdar nisem imela v naročju in mi res ne more biti tako hudo. Obrnila sem se stran in se s tem nisem ukvarjala, ker preprosto nisem imela moči za to.
Na koncu sem se iz tega izkopala sama, čeprav so mi bila ponujena zdravila (helex).

Ja, odpoved mi je v olajšanje in hkrati me je zelo potrlo, ker se me želijo znebiti na tak način. Sprašujem se ali sem res nesposobna opravljati to delo in globoko v sebi vem, da to ni res, a vseeno me razjeda.

Hvala.

Pozdravljeni,

imeli ste težko izkušnjo in nekateri vas niso razumeli. Bili ste dovolj močni, da ste se izkopali sami.

Morda bi vam pomagalo, da svoje stiske zaupate bližnji osebi, ki ji zaupate? Če boste imeli občutek, da tega ne boste mogli predelati sami, vam predlagam, da poizkusite s psihoterapijo (je nekaj drugega kot psihološka pomoč).

Lep pozdrav in srečno,