Sedaj sva skupaj 8 let. Zaljubljena sem vanj od samega začetka.Uspešno sva si uredila štalco in vanjo pred dvema letoma dobila še telička dva. Dvojčki so dvojna sreča ampak tudi napor, utrujenost, nič časa zase, za naju …. Povrh vsega pa mi dosti energije vzame tudi fant, ki je že od vsega začetka zelo zaščitniški do njiju in da pomirim njega ter njegove skrbi naredim včasih drugače kot menim, da bi bilo prav in enostavneje. Npr. ne bi takoj pri temperaturi 37,5 šla k zdravniku; če se dete joče zaradi njegove trme, bi ga pustila, da se joče, … če sem odkrita so moji dnevi postali veliko energije porabljene za to, da on ne bi izbruhnil. Kako izgleda takšen izbruh? Že malenkost ga iztiri (npr. mali se je pokakal, drekec mu je padel ven in pomazal je preprogo). Sledi veliko glasnega kričanja, oba ta mala dva sta upravičeno prestrašena in se pričneta jokati, me panično poiščeta, nakar jima ukaže naj gresta stran od mene, da mamica ne bo z njima, … potem se razburja na celi svet, zakaj se mora ravno to njemu dogajati, zakaj takšna krivica … . Vem, da ni v rožnati situaciji: nima službe, sam je za večino del v gospodinjstvu (zjutraj pelje otroka v vrtec, dopoldan je prost, ob 15:00 jih poišče in me počakajo skupaj nekje do 17:00). Med tem časom uredi stanovanje, skuha in si po svojih močeh išče službo. Po svojih močeh mu iščemo službo prav vsi, ker še posebej jaz upam, da bo to balzam za njegove narahljane živce, za njegovo nezadovoljstvo nad svojim življenjem. Ko sva izvedela, da bodo dvojčki se je odpovedal svoji profesionalni karieri ( ki tudi ni prinašala večjega finančnega priliva, bolj skrbi za vsakdan in naporni treningi), in dogovorila sva se, da bova skupaj skrbela za najine dvojčke do 2. leta, potem pa si bo poiskal službo oz. kakršnokoli delo. Na srečo nam moji prihodki omogočajo, da vsi štirje še normalno živimo in trenutno velikih odrekanj ni bilo potrebnih. Letos smo si lahko privoščili tudi dopust na morju. Dopust mi je veliko pomenil in sem se ga zelo veselila. Veselila sem se tudi za naju, saj sem upala, da si bova vzela čas vsaj za pogovor, če že ne drugega …. Žal tudi na morju ni šlo brez kregarije … moj načet pogovor pa je končal s stavkom, da ne bo edini moški / oče živčni bolnik ob 40-ih in da se je s tem že sprijaznil. Vem, da pogovor lahko naredi marsikaj, vendar prišla sem do točke, ko ne vem več kaj naj rečem, kako ga naj pomirim, kako mu naj prikažem najine skupne uspehe in dve najini ribici. Da bo vedel, zakaj se veseliti novega dne in bi se končno spet vrnil njegov nasmeh ter dobra volja. On pa je prišel do točke, ko mu je vseeno za vse, niti ne kaže želje, da bi obvladoval svoje izpade, ob večerih gre na pijačo in večkrat ostane tudi do jutra, …. čez dan hodiva mimo drug drugega, tema pogovara sta le vzgoja otrok in dnevne novice, spat greva vsak ob svojem času, ponavadi pozno v noč gleda televizijo in pride v posteljo, ko sem sama že globoko v spancu … Poiskala sem že pomoč pri Svetovalnem centru. Zaman sem ga prosila, da bi se tudi on s kom pogovoril. Sedaj pa sem že razočarana in žalostna nad vso situacijo za katero si nikoli ne bi mislila, da bo kdaj lahko najina. Mislim, da sem mu dovolj odkrito že večkrat povedala kaj me moti. Odkrito sem mu povedala, da si zelo želim, da bi nama uspelo rešiti krizo in da nimam želje, da se najina skupna pot konča. Sedaj čakam, da končno pride kakšno delo zanj in upam, da bo to svetli žarek, ki bo spremenil svet. Žal pa v sebi vem, da tudi to ne bo dovolj. Kako lahko še pomagam in hkrati pomagam tako, da ne bom pozabila nase in na svoj lep dan ?

Draga Luna!

Vaš fant je moški z vsemi potrebami, ki jih moški imajo. Pri zadovoljevanju le teh pa ima velike in nepremostljive težave.
Moški imajo potrebo po vodilni vlogi, občutku pomembnosti, kontroli nad lastnim življenjem. Želijo biti koristni in nasploh pomembni. Redki so ljudje, še bolj pa so redki moški, ki te potrebe zadovoljijo na področju gospodinjskih opravil. Skrb in nega otrok je nekoliko na boljšem, vendar tudi to ni to. Moški potrebuje dokazovanje, da je on “tisti”. Lahko da se vaš fant počuti manjvrednega v primerjavi z vami, ki ste uspešni na delovnem mestu in tudi sicer zadovoljni v življenju. Vprašanje je tudi, kako ga sprejema okolica. Prav je, da moški enakopravno sodelujejo pri hišnih opravilih, vendar žal se še vedno pri tem čudno počutijo. Dajte mu vedeti (če to še tako čutite), da je vaš princ na belem konju in sploh najboljši. Pustite mu malo svobode. Naj načrtuje sam. Mogoče to potrebuje. Sami pa energijo porabite zase in otroka.
Lep pozdrav!

Iskreno se vam zahvaljujem za vaš odgovor.

Zelo lepo ste mi predstavili vaše misli. Resnično drži, da glede na to, da me vse skupaj obremenjuje in ker vem na kako lep način je še pred časom izražal svojo ljubezen do mene in do otrok, mi je še bolj jasno, da je prišel do težave, ko je z moje strani najbolj pametno, da ga pustim pri miru, mu dati čas ter svobodo. Drži, da ga imam rada in da se bom potrudila, da najina veza ostane. Torej bom še malce potrpela in mu tudi povedala, da je zame še vedno on tisti “ta pravi”. Upam, da bom vzdržala, ker zadnje leto je bilo zame že težko in priznam, da čutim v sebi tudi nova čustva jeze in so dnevi, ko mi je že vseeno kakšen odnos imava.

Luna, pozdravljena.

Samo čakati in čakati kaj bo, največkrat ni dobra odločitev. Vem da ti je težko, vendar imate vsi 4 pravico do lepega življenja, brez kričanja in psihičnih naporov.

Morda bi za nekaj časa šla kam sama. Kaj lahko komu data vajini ribici za en vikend? Da se odmakneta od vsakdana, da mu poveš, da verjameš in čutiš, da mu ni lahko….ampak da mu poveš tudi kako se ti počutiš ob vsem tem?

Veliko sreče pri nadaljnjem reševanju situacije!

lp

To si tudi jaz govorim. Nisem tip, ki bi sedela in čakala, da se bo kaj zgodilo. Znam biti potrpežljiva, če vam zakaj.

To, da sem ga nekako pustila pri miru, razen nujnih opravil, opravkov, kjer mora biti vključen, ima svoje dobre in slabe strani. Dobra stran je, da po nekako dveh mesecih dobivam občutek, da se malce odpira in sam prične s pogovori o tem kje je bil , s kom je bil … tudi se manj kregava, kar je tudi logično, če ne komunicirava več … Upam, da ga bom nekako s tem morebiti spet na nek način privlačila kot ženska, ker mu tudi jaz ne razlagam, kaj se mi dogaja, s kom sem … Slaba stran pa je, da sva se po mojem že preveč odtujila.

Velikokrat sem se vprašala, kaj bom naredila, če me bo povabil in organiziral kakšen večer za naju. Vem, da me je v preteklih mesecih, večkrat prizadel in boli me najbolj, da mi ne izkazuje niti spoštovanja kot partnerju ali kot prijatelju ali kot osebi.

Poglej, sama vzdržujem tri. V službi moram biti vesela, neobremenjena, vedno pipravljena za nove izzive in hvala bogu, zaenkrat mi vse to še uspeva. Ko pridem ob 5h domov sem 100% na razpolago ta malima, tudi iz razloga, da ne obremenjujeta svojega atija. Zvečer jih spravim spat in uredim še par stvari po stanovanju in dobesedno padem v posteljo. “Moja ljubezen” je zvečer na treningu, v garaži ali niti ne vem kje, potem pa še pozno v noč pred televizorjem. Tudi jaz sem samo človek in čutim, da vseh teh pritiskov ne bom več dolgo zmogla in enostavno se mi bo zlomilo – verjetno je to tudi zadeva, ki mu jo moram povedati.

Glede varstva mi / nama zelo pomagajo njegovi starši, predvsem njegova mati, ki je tudi super ženska in ravno ta teden je prišel trenutek, ko mi je povedala o pogovoru s sinom – češ, da mu je svetovala, da naj gre k zdravniku zaradi svoje živčnosti, ki ni več normalna … seveda ni vedela, da so njegovi izpadi in drenje doma še bolj pogosti. Ker je nočem preveč vpletati in ker vem, da bi to pri njemu imelo samo še kontra učinek (kaj se tožim pri njegovi mami!) sem le dodala, da se mi njena reakcija zdi pravilna in da bi ne bilo nič narobe, če mu to pove vedno, kadar bo izbruhnil … saj se gre za otroka.

Vikend odpade. Prvič si to ne moreva privoščiti. Če bi bila pa sama doma, bi pa zagotovo vsak zase našla veliko drugega dela. Za začetek bi bil dovolj večerni sprehod, da si poveva kaj koga teži. Če bi imela vsaj malo občutka, da mu ni vseeno ali pa da zaradi najine krize, tudi trpi, bi organizirala sprehod že danes zvečer. Ko ga pa nimam!

Enostavno bom zajela sapo in ga vprašala, naj mi pove koliko mu sploh še pomenimo mi trije, ribici in jaz.