prisilne misli
Spoštovana Andreja,
med prisilne misli štejemo tiste, za katere vemo, da so v načelu nesmiselne, nepotrebne, vendar se jih ne moremo znebiti, in bolj ko jih skušamo odgnati, toliko bolj se seveda z njimi ukvarjamo, tako je krog zaključen. Vsiljive misli imajo daljno povezavo tudi z depresivnostjo, saj tudi za oboje uspešno uporabljamo enaka zdravila. Prisilne misli se pojavljajo sočasno z realnimi skrbmi, psihoanalitiki govorijo celo v premeščanju realnih skrbi v imaginarni svet. Predvidevati je, da bo intenzivnost popustila z ureditvijo vašega življenja nasploh, če pa se to ne bo zgodilo, bo smiselno obiskati psihiatra.
Draga Andreja!
Hvala, ker si se oglasila. Vidrim,da si ti bolj pogumna kot jaz. Že nekaj časa se pripravljam, da grem k psihiatru, toda, ko pride dan, ko je psihiater v ambulanti, se ustrašim in ne grem. Po drugi strani pa bi dala vse za zdravje. Nobena stvar ni toliko vredna kot zdravje.(Po toči zvoniti je prepozno). Rada bi imela spet čisto glavo. Rada bi se spet smejala, bila sproščena, bila dobra mati in žena.Toda kaj naredim za to? V začetku sem si izpisovala pozitivne afirmacije (pomagale so mi knjige Luise Hay: Moč je v tebi….) Kaj pa sedaj? Ker sem v manjšem kraju bi kazali za mano:”Zmešalo se ji je”, če bi šla k psihiatru. Kakšen strahopetec sem. Vem, da bi morala narediti korak, že zaradi mene in domačih. Pa spet strah, da bo rekel psihiater, da se to ne da pozdraviti oz. ,da se bo tako stanje ponavljalo.
Naj mi da kdo upanje, ki sem ga izgubila!
Z možem se ne morem več pogovarjati o meni, ker pravi da se to že predolgo vleče. Postal je tudi on že “živčen” oz. zaskrbljen. Rekel mi je, da je vse odvisno od mene. Če si jaz želim ozdraveti, tudi bom. Toda kako? Mogoče sem se začela tudi smiliti sama sebi, ali pa si želim več pozornosti?(podzavestno). Vem, da je to korak nazaj. Morala bi biti odločna in samozavestna.
Tebi in meni in vsem najinim najbližjim želim, da bi se rešili te krize.
IMEJMO SE RADI!
LEP POZDRAV!
Daša.