Tako sem na začetku mislila.Za mano in njim je že en ponesrečen zakon. Imava vsak svojega otroka – odrasla. Skupaj sva že več kot deset let. Prvih šest let,brez večjih zapletov,le pretirana brezpotrebna ljubosumnost. Potem se je k nama preselila hčerka,takrat stara 15 let,ker jo mati ni hotela več imeti. Ko danes pogledam nazaj, so se takrat začeli izkazovat MOM-omovski simptomi. Hčerka je bila in je še dotalno nevzgojena, problematična, lažnivka…kasneje si je našla fanta narkomana in zaradi njega pri osemnajstih letih pobegnila od doma.Ko sem prvič omenila,da bi morda zarad njenega nepotrebnega laganja probali poiskati strokovno pomoč, se je začel prvi pravi “napad” name. Nisem mogla verjeti,kaj vse mi je bil sposoben izreči,očitati….(takrat še nisem vedela da je MOM,saj sem vas našla pred par dnevi,sploh ne vem kako).Pred dvemi leti me je prevaral in ko sem to ugotovila,sem seveda bila krivec jaz ,( skoraj me je prepričal) ponovna obtoževanja, lajnanje enih in istih izmišljenih zgodbic…takrat sem šla stran od njega in se seveda z njegovo manipulacijo tudi vrnila.Do takih situacij nekontroliranega besa pride parkrat na leto,saj vemo kdaj…. Nazadnje v ponedeljek. V nedeljo smo imeli piknik in je prišla tudi hčerka in ker je spet o nečem lagala, sem rekla,da v to ne verjam in seveda je dvignila nos in iz protesta ni hotela jesti. Potem jo je partner kot malega otroka prosil naj le nekaj poje.V ponedeljek zjutraj sem partnerju omenila,da mi ni bilo všeč obnašanje njegove hčerke.Da ne bi tega rekla,prvič se mi je v svojem izbruhu približal,kot,da bi me želel udariti…Naj še povem,da imata s hčerko za moje pojme,pa tudi po mnenju drugih nenormalen odnos. Kljub temu,da je v bistvu na njo jezen, ker ga je razočarala in ker se zaveda,da veliko laže,se do nje obnaša kot do majhne deklice.Morda se čuti krivega zaradi ločitve,čeprav se je ločil zaradi ženinega varanje. Hčerka je bila takrat stara šest let.
V torek, sem mu po prebiranju nekaterih zgodb iz tega foruma na miren način želela povedati,da mi njegove burne reakcije niso všeč,pa so se obtoževanja,do mene,mojega sina,vseh mojih sorodnikov ponovila… Čez pet minut pa je že bil ves sladek in hotel seksati.
Zanima me ali se zavedajo,da je njihovo obnašanje nemogoče??
Vem,da bom nekega dne odšla od njega,ne vem pa še kdaj?!

p.s.
Danes sem si kupila knjigo:” Ne stopajte več po prstih” in ogledala sem si posnetek oddaje v Polnočnem klubu

Pozdravljena osveščena princesa, sem vesela, da ste se nam pridružili (čeprav vam čisto nič ne privoščim življenja z osebo, ki ima značilnosti mom ali narcizma.

Po mojih izkušnjah se ne zavedajo zares, predvsem zaradi tega, ker so sveto prepričani, da z njimi ni nič narobe in da ničesar niso krivi. Spremeniti jih ne moreš, ne samo zato, ker ker ne moreš spremeniti nikogar, če tudi sam tega noče in oni ne čutijo nobene potrebe da bi se spremnijali, ker so tako ali tako drugi krivi vsega in ker jim je tako super, vsaj dokler imajo dovolj žrtev, ki igrajo njihovo igro. Spremeniš lahko samo svoj pogled na vse skupaj, svoje reakcije in svoje meje ( kaj boš še pripravljen pustiti in kaj ne).

Staršu reči, da njegova vzgoja morda ni pravilna je že tako delikatna zadeva, pri problematičnih osebnah pa je to za njih direkten napad na njih osebno, zato zna biti tu precej težav, ne glede na to, kakšne neumnosti vse bo hčerka počela verjetno ne boste smela nič reči, nič videti in vse sprejeti. Precej nezdrava sitacija tudi za hčerko ( ki je tako nagrajena za neprimeno vedenje) in še bolj za vas.

Pomaga čim več informacij, da veš s kakšniim vragom imaš opravka in kako se ga da premagati 🙂

GittaAna

Hvala GittaAna za besede,ki si mi jih namenila.Zavedam se,da nisem jaz tista,ki bi lahko podala diagnozo o partnerjevem obnašanju,zavedam pa se da vse kaže na MOM. Začela sem prebirati knjigo,vendar sem šele na začetku.Tudi veliko napisanih zgodb sem prebrala na forumu in res hvala,da obstajate,saj so me razsvetlile. Seveda,pa se je ob prebiranju teh zgodb,pojavil tudi strah še pred fizičnim obračunavanjem..
Sedaj se že nekaj dni spretno izgogibam raznim potikanjem, s tem,da zelo mirno odgovarjam oziroma,da povem,da ni tako,kot je on rekel,oziroma razumel,ali pa enostavno preslišim “podtaknjeno”.Včeraj je prvič pred prijatelji ( torej v javnosti) po nepotrebnem vzrojil,oziroma dvignil glas,zaradi malenkosti..Prej je zmeraj samo “špikal” na prefinjen način. Kako se to psihično maltretiranje stopnjuje?
Sedaj je tudi on že par dni poklapan,brez volje…res je,da se mu je te dni izteklo denarno nadomestilo na zavodu…,premišljujem,pa če je morda zaslutil moje drugačno vedenje? So to sposobni zaznati?
Moram pa povedati,da je izredno delaven človek in poslednično v okolju,ki ga obkroža zaradi tega izredno
priljubljen…Vem pa, da sem tudi sam zelo delaven in dober človek in dobra mama in da nimam namena,da bi se na dolgi rok pustila uničiti takšnemu nepredvidljivemu bolnemu partnerju, sploh sedaj,ko vem, da nisem jaz krivec vsega…

Res je, diganoza ni toliko pomembna ( čeprav je lažje, če veš, da ima to s čimer se spopadaš celo ime) pomembno je vedenje in če je neprimerno, nevarno , škodljivo, potem ga je treba ustaviti ali omejiti. Če nekdo zaradi neprimenega vedeneja nima nobenih posledic, kvečjemu koristi ( tako doseže kar hoče), potem se bo takšno vedenje nadaljevalo in najbolj verjetno tudi stopnjevalo. Do kam pa je odvisno od poškodovanosti osebe, ki se tako vede in dopuščanja takšnega vednja okolice.

Zato je prva stvar,ki jo lahko narediš, da takšnemu človeku postaviš meje. Da razmisliš, kakšno vedenje si še pripravljen tolerirati in koliko. Temu moraš dodati še posledice ( drugače gre zgolj za razpravljanje kaj bi, ali ne bi moralo biti). Npr. Če bo začel žaliti boš končala pogovor. ( žalitev ne bom poslušala, bova nadaljevala, potem ko se umirš) in se teh posledic striktno držati. Kaj ne boš več toleirarala in kakšen posedice boš določila se lahko odločiš samo ti.

Takrat se ponavadi pokaže dejansko stanje. Če se oseba ni priravljena spremeniti v dobro obeh in ji je popolnoma vseeno za tistega na drugi strani, bo totalno padla ven in poskušala vse, da bi partnerja postavila nazaj na njegovo “mesto”. In zadeve se znajo zelo stopnjevati, ker bodo ti ljudje storili res vse, da bi dosegli svoje in ker imajo velike težave z empatijo in vživljenjem v drugega, obenem se pa tako zelo okupirani sami s seboj, stvari lahko postanejo še bolj grde. Zato je takrat dobro razmisliti ali je še prav, pametno in zdravo, da s takim človekom živiš.

Če se je tisti na drugi strani vsaj malo pripravljen spremeniti, potem bo na začetku čisto isti hudir ( ljudje stežka opustimo svoje privilegije, pri osebnostnih motnjah pa je za njih to stvari življenja ali smrti) potem pa se bodo počasi ( res počasi) začeli upoštevati nova pravila vajinega skupnega odnosa in bodo stvari malce lažje, saj bo tisti na drugi strani jasno vedel, česa ne prenašate in da bodo za to posledice in se bo tega držal. Verjetno bo vseeno vsake toliko časa vsaj malo poskušal ali so meje še vedno neprpopustne. Tudi tu je dobro razmisliti ali si želite takšnega odnosa ali ne, vendar je vsaj vzdžen ( ne za vse)

LJudje ki imajo osebnostno motnjo ( mejno , narcisitično) ali podobne značajske poteze so lahko navzen izredno šarmanti, priljubljeni, včasih celo vzorni modeli prijatljev, uslužbencev…..doma pa so lahko živi hudiči. Dostikrat to opisujejo kot “jeckll and hyde” sindrom. Človek z dvema obrazoma. Bližnjim priljubljenost in priljudnost njihovega partnerja vsem drugim, ki doma pokaže čisto drug obraz lahko povzroča precejšno zmedo. Vendar na koncu so bližnji tisti, ki morajo prenašati temno stran in zato je najbolj pametno, da se z njo soočijo ( ne glede na to kar pravi okolica, ker so oni tisti, ki morajo s tem živeti ne okolica) kot pa da se prepričujejo,da morda pretiravajo ( saj drugače je tako fejst, samo včasih me malo zmerja, pretepa, žali, maniulira…….) in ali je z njimi res kaj narobe, če je pa drugod partner tako čudovit ( če bi bila boljša gospodinja, ne bi tako ven padal, če bi ..)

Ne stopajte po prstih je odlična knjiga za razumevanje osnov in še posebej za učenja nekaterih tehnik, kako s takim človekom živeti. Meni se sicer zdi včasih malce preveč “politično korektna” saj stvari opisuje dosti bolj blago, kot v resnici so. Je par res, da so principi čisto enaki, pa naj bodo izraženi na malo ali na veliko.

GittaAna