Najdi forum

prinašalec

Konec februarja bom imela naprodaj zlatega prinašalčka – fantka. Je rodovniški, oba starša sta odličnjaka. Oče je naš pes. Če kdo od vas pozna koga ki bi kupil takšnega psa, prosim povejte mu. Ampak res samo v dobre roke in – odraslim ljudem.
Lep pozdrav!
A

P.S. prej sem pozabila napisati naslov.

Kakšna je cena ?

irena!

Živali z rodovnikom NIKOLI ne kupujemo s tem vprašanjem. Če vas cena skrbi, si lahko privoščite žival brez rodovnika. Pri rodovniški živali pa postavimo vprašanje o ceni – nazadnje. Poznam rejce, ki pri takem vprašanju po telefonu takoj odložijo. Sicer se mi to zdi pretirano, jih pa razumem. Z vzrejanjem čistokrvnih živali le malokdo (vsaj tisti, ki je odgovoren rejec) SLUŽI. Zato se je iz teh nagibov nesmiselno odločati za rejo. Za to se odločimo, ker te živali obožujemo in nas zanima pasma. Odgovorni vzreditelj zapravi za rejo GORO DENARJA in si s prodajo mladičkov ne more povrniti stroškov. Pomislite na to, da mladiča dobite cepljenega, veterinarsko pregledanega, vzgojenega, čistega, socializiranega.

Seveda je veliko prevarantov. Tem se izognemo tako, da rejca obiščemo večkrat. Če oddaja “čistokrvne mačke brez rodovnika”, je nekaj narobe. Vse mačke v leglu dobijo rodovnik. Če živali skriva, vam iz različnih razlogov ne more pokazati, kje jih ima in vas hoče na kratko odpraviti ter vam čimprej izpuliti sumljivo nizko vsoto za čistokrvno žival, je vse to zelo sumljivo. Cena za čistokrvno mačko je od 250 eur navzgor, za perzijke in bolj priljubljene več, za razstavno kvaliteto nekajkratnik 250-ih evrov. Za pse pa približno dvakrat toliko kot za muco.

Pri tem odgovorni rejec postavlja tudi pogoje! Nekateri si celo ogledajo, kje boste
žival imeli, če žival ni vzrejne kvalitete, zahtevajo kastracijo ali sterilizacijo. To je odgovorno ravnanje. Obljubiti morate, da imate za to žival vedno odprto denarnico – za veterinarja in pravilno prehrano. Pri čistokrvni živali stroški ne smejo biti problem! Največja groza je, da ljudje zavračajo in zapuščajo čistokrvne živali! Odločitev za tako žival (pa tudi za vse ostale!) mora biti odgovorna – in do konca njenega življenja.

Premislite torej, kako in kaj.

Veš kaj. Čistokrvnega psa se da dobit, pri ISTEM REJCU za 300 za 1000 pa tudi zastonj.
Zato se mi zdi popolnoma vmesno, da človek vpraša za ceno.
Jaz sem dobi šarplaninca z vsemi papirji zastonj. Za njega nebi takrat dal ni 100 dm. Ko pa je zbolel, bi vzel tudi kredit, da bi ga lahko pozdravil.

Jaz sem kupil konja (z papirji) po klavni ceni pa mi je v letu od destih tekem prislužil osem pokalov. Znanec pa je dal 50 000 dem, in od ne vem koliko tekem ni dobil nič. Le cena je malo padla konju. Zaradi takih stvari, se vedno splača vprašat za ceno. Pravi ljubitelji, pa tudi nimajo navitih. Navijejo jih tisti,ki se imajo za rejce.

LP

Vprašanje o ceni je seveda na mestu, a ne na prvem. To sem hotela povedati. Me pa veseli, da ste, kolikor razumem, rešili konja klavnice! 🙂

POVSEM se strinjam s tabo Irena!

Morda bo malo groba tale primerjava: ljudje smo taki, da za
določene stvari damo brez premisleka denar, pa čeprav nam
morda nikoli ne bo prišlo prav. Izpolnili pa smo si trenutno željo. Po drugi strani pa bomo za stvari, ki jih nujno potrebujemo barantali za ceno ali pa obrnili vse trgovine na
glavo, samo da bomo prišli ceneje do tega.
Zame kupovanje oz. sprejemanje psa ali mačke (živega bitja) v svoje domovanje ne pomeni barantanja z rejcem. Želeli smo si
čistokrvno mačko, vendar z namenom, da jo imamo samo za hišno
ljubljenko ne za razplod. Zato smo jo v skladu z dogovorom z
go. rejnico ob 1 letu starosti dali sterilizirati. Res je bila
mačkica zato prodana za manjšo ceno, vendar to ni bil tisti moment,ki bi odločal o nakupu. Enako je bilo pri prsih, saj vendar sprejemamo družabnika, ki nam s svojim zaupanjem, ljubeznijo in družbo povrne vse stroške, skratka polepša nam življenje. Vse to, pa sem trdno prepričana, nima cene.
Denar ni vse!

Veš, ko so ga (trikrat) nalagali za klavnico in je vse razmetal (lasniku polomil rebra) , je najbrž vedel, kam ga hočejo odpeljat.
Ko sem ga jaz prišel iskat, so mi še klavno ceno spustili (za 500 dem), le če ga sam naložim. Pa je ta kar sam šel na prikolico. Kod da bi vedel, da mu nič slabega nočemo.
Resnično, pa se je ves čas pri meni obnašal, kod bi vedel, da smo mu rešili življenje.

LP

Urša zame pa je zelo važna cena, pri nakupu. Celo poglavitna stvar.
Veliko stvari si želim, pa si jih zaradi cene ne privoščim. Čeprav bi za njih lahko zelo lepo skrbel.
Cena pa postane nepomembna, ko je tisto bitje pri tebi nekaj časa. Potem ti pa priznam, cena postane popolnoma nepomembna.
Imam mešančka (sem že pisal kako sem ga dobil, pod avtomobili na parkirišču) pa če mi daš danes 500 eurov za njega ti ga ne dam.
Za konja sem dal 3 000 dem, čez 10 mesecev sem imel za njega ponujeno , 15 000 dem, pa ni bil naprodaj.
Pri nakupu pa mi je cena zelo važna.

Lp

Ko je že govor o ceni me zanima naslednje : vedno več ljudi se zadnje čase odloča za nakup nekaterih pasem z rodovnikom v državah…Madžarska,Češka in Slovaška.Baje zaradi nižjih cen.Meni se zdi,da imajo tam le “proizvodnjo” v smislu tekočega traku.Pred časom sem gledal neko TV oddajo o tem kako mučijo psičke na ta način v Belgiji in na Nizozemskem,potem pa te mladiče uvažajo v Nemčijo.Zelo dvomim,da so tudi papirji za uvožene pse iz vzhodnih držav originalni.

Se opravičujem da se nisem javila dva dni – me žal ni bilo. Da končam dileme o ceni – 80.000,00 SIT. Mladiček je že cepljen s številko v ušesu in rodovno knjižico. Mogoče ga je dobiti že ta vikend, ker je v osmem tednu starosti. Vidite lahko očeta in mamo, ker je oče naš pes – oba sta odličnjaka in res simpatična. Zdaj bom pa nehala ker me je že zaneslo v preveliko hvalo – pa si nič ne morem ko imam tako rada mojega dečka.

Pozdrav.
A

SR iskrene čestitke, prvič zato ker si rešil ubogi živalici, drugič pa za uspehe, ki si jih dosegel. Ni kaj živali čutijo, da jih imaš iskreno rad in ti to tudi ljubezen tudi vračajo.

Kar se pa cen tiče, je pa res, da nekateri navijejo cene, nekateri pa tako, kot recimo Alma imajo pa čisto realno ceno. Sama se sicer nikoli nisem ukvarjala z vzrejo in se tudi ne bom. Dober vzredilj resnično posveti negi in vzgoji mladičkov ves svoj čas. Druga zgodba so pa farmarji in preprodajalci, ki sicer mladičke prodajajo za nizko ceno, če imaš srečo, da je mladiček zdrav. V nasprotnem primeru te pa lahko zdravljenje stane več, kot če bi kupil zdravega mladiča pri znanem vzreditelju.
Tudi sama sem nažalost ena izmed tistih, ki plačuje visoko ceno za nakup mladičkov brez rodovnika. Psička je k sreči zdrava, psiček pa ne. Ampak moja sta, rada ju imam in bom naredila vse, da bosta zdrava in srečna.

Morda se nisva prav razumela. Povsem jasno mi je, da je 99%
Slovencev takih, da moramo gledati kaj, zakaj in koliko
zapravljamo. Tudi jaz sem ena takih. Normalno je, da je cena bistvena – če nimaš denarja, ti tudi cena “v podnu” ne pomaga nič.
Hotela sem samo povedati sledeče: želje velike in majhne imamo
vsi. Meni je jasno, da si določenih želja ne morem izpolniti,
zato o njih sploh ne sanjam. Za tiste, ki pa so še dosegljive,
a malo “višje”, naredim finančni plan za realizacijo. Včasih
se posreči, vedno pa ne. Ampak ne obžalujem, če je to slednje,
saj ne moremo imeti vsi vse. Sicer si pa mislim, da je to že
za nekaj dobro. Bo pa prilika prišla kadj drugič.

Sam tolk o ceni pa to: Js si zelo zelo zelo želim psa…. pa pač nočem obremenjevat staršev… tako, da je cena tudi zelo pomembna… Pa verjemite da bi ga imela zelo zelo rada….

Jaz pa odkar sem izgubil drugega dobermana, nočem več kupit psa. Saj je dosti mešanlkov, ki ti ravno tako prirastejo k srcu, ki se ravno tako igrajo in ti tudi pokažejo, da te imajo radi.
Pred več kod desetimi leti sem imel terjerko, pa sem se hotel it rejca. Vse je bilo dobro, dokler ni bilo mladičev. Potem so prišli lovci, ki so jih hotli kupit. Tu pa se je zataknilo. Kerega naj dam, če so pa MOJI, jaz pa NJIHOV.
Pocasi so me doma postrani gledali, ker je vse treba hranit, pa sem sam našel nove lasnike. Nobenega nisem prodal. Le izbral sem take, ki sem jih poznal in sem vedel, da bo psem pri njih lepo.
Taka je bila moja izkušnja z rejo.

Lep pozdrav

se strinjam s tabo…jaz sem imela prej psičko, brez rodovnika, še prej pa dvakrat mešančke (imeli smo pse že od otroka naprej, pa muce, pa morske prašičke,. pa papige, pa…). Zdaj se je slučajno zgodilo da je soseda mela rodovniške mladičke ravno v času ko sem prejšnjo psičko dala uspavati, pa smo jih šli gledat in je bilo konec….seveda smo ga morali kupiti tako je bil srčkan. Potem sem pa še psičko poiskala. Imeli smo dvakrat mladičke in …katastrofa. Ko jih je bilo treba oddat, sem zavrnila kupce ki so prišli tudi 100 km daleč po psa. Nisem mogla enostavno izročiti življenja mojih otrokecov v roke ljudem za katere sem vedela da jim pri njih ne bo lepo. Tako se je zgodilo obakrat da sem oddala kakšnega mladička šele ko je bil star štiri mesece. Nikoli se ne bi mogla ukvarjati s kakšno vzrejo psov. Nisem sposobna gledat hladno na vse to rojevanje pa rast pa oddajanje…denar je še najmanj pomemben pri zadevi.

A

Za te države velja seveda enako, kar sem povedala. Vzrejališče mora biti čisto, rejec voljan pomagati, razkazati, papirji pristni, mladički cepljeni, imeti morajo potne liste. Sama sem kupila mačko na Madžarskem, ker pasme takrat ni bilo na voljo v Sloveniji. Potem pri nas plačaš vpis oz . prepis v slovensko rodovniško knjigo in vse je ok. Seveda sem rejko poiskala po priporočilu tukajšnje rejke, ne pa po kakšnih oglasih!

Pozdravljena Alma!
Da se vzreditelji navežejo na “otrokce” smo izkusili, ko
smo šli mi iskat nešega pasjega otročka. Ko smo prišli, nas
je najprej “nagovorila” pasja mati, nas ovohala in se takoj
vsedla k meni k nogam. Po dve-urnem pogovoru, ogledu igrivih
mladičkov, smo želeli enega od njih. Lastniki so nam povedali,
da ker smo naredili “test” pri pasji mami, nam bodo prodali
kužka, saj ona najbolj ve in čuti, če bo mladičku dobro. Menda
so več kupcev odbili, ker se pasji mami niso dopadli. Ko smo
ga odpeljali,je gospa jokala,saj je oddajala svojega “otroka”.

Povedati moram še, da se še po letu in pol slišimo po telefonu,
kako kaj, bili so pa tudi že na obisku, seveda cela družina, skupaj s pasjo mamo, pri “njenem (našem!)otroku”. Takoj so se prepoznali, skakli od veselja. Ko pa so se odpravljali v avto,
se je naš ljubček vsedel k meni in jih samo gledal – češ, zdaj sem tukaj doma. Moram reči, da so se vzreditelji odpeljali s
solzami v očeh. Kasneje je gospa rekla, da zato, ker so videli, da mu je dobro in da so zadovoljni, vseeno pa je delček njenega
srca ostal pri nas.
Vse spoštovanje in pohvala takšnim ljudem, vendar jim ni lahko.
A ne?

New Report

Close