Primožu v razmislek
Primožu čestitam, da nas tako mirno prenaša. Dostikrat sem že pomislila, da ima ta človek zares debelo kožo. Vsi bi nekaj radi, pa še sami ne vemo kaj.
Meni je na tem formumu lepo, zato se vsak dan vračam nanj. Če me kaj ne zanima, tisto zaobidem, če nimam komentarja, ga ne dajem. Je pa moje prvo delo ko vstanem, da pokukam, kaj ne nevega na med.over.net.
LP
lena
Ma lojze, pa ti si omejen človek. Anonimnost je nujna na takih forumih. Kresanje različnih mnenj je nekaj najbolj zabavnega in zanimivega – ne pa kreg. Kjer se vsi strinjajo tam nihče nič ne misli. Za ceno svobodnega prostora je treba pač prebrati in prenesti tudi kako neslanost, a to lahko vsakkdo ignorira.
Pa kaj te briga koliko Primož zasluži in koliko zaslužijo/mo vsi ostali pa kje smo zaposleni.
Te z veseljem razjezim, da sem zelo izobražen, zelo dobro zaslužim in zelo rad počnem natančno to, ker mi ustreza in kar me veseli. V službi sem toliko nadpovprečen, da se tudi za skok na forum najde čas, zaradi katerega ne bo konec ne mene ne delodajalca.
Ti bogi davkoplačevalec ti.
Naj živijo forumi!
Mislim da je postavitev takšnega foruma, sploh pa njegovo vzdrževanje kar velik zalogaj. Poleg tega, Primož vedno pravi, da je forum tak, kot si ga želimo mi – uporabniki – pa še res je. On se trudi in ustreže vsaki naši želji .. samo poglej forum Knjižni molji … od ideje do izvedbe (in to kakšne !!!) je preteklo le malo časa. Pa forum Hujšanje … da ne omenjam drugih strokovnih forumov. Tile, na katerih pa se mi malo pogovarjamo, hecamo in začutimo, da nimamo problemov samo mi, pač pa vsi ljudje na tem svetu … so pa sploh zlata vredni. Če pa se med sodelujočimi razvije še kaj več – na primer kakšno dobro prijateljstvo … pa še toliko bolje.
Če bi Primož delal to zaradi denarja, bi že pred meseci obupal.
Pa lep dan vsem. Barbara.
Spoštovani Lojze,
Anonimnost?????
Lahko napišeš svoj e-mail in telefonsko številko, moj elektronski naslov in številka sta tudi objavljena, objavili so jo pa že uporabniki, tako, da me lahko mirne volje pokličeš, povabim te še na eno kavico in bova v miru razvila debato. mogoče pa lahko tudi od tebe dobim kakšno dobro idejo za nadaljevanje in izboljšanje forumov in ostalih strani.
Ostalim HVALA
moje mnenje in nekakšna filozofija sta pa taki:
nihče od nas ni brez problemov, vendar vas vse sprašujem o čem se vedno več pogovarjate: o dobrih ali o slabih stvareh?
Dobro je samo po sebi umevno in to pokažemo z našim razpoloženjem, videzom, in ponavadi tega ne govorimo, samo kažemo.
Žalost, težave, skrbi, za vse je prostor tukaj, seveda pa pridejo sem gor tudi tisti, ki so ta dan dobre volje in polni energije, zato lahko delček energije dajo tistemu, ki je poiskal nasvet. Ker pa smo različni, se venomer ne strinjamo in to je najbolj prav, če problemov ne bi bilo jih ne bi mogli reševati. Potem tega medicinskega portala ne bi rabili.
Pravijo, da večina bolezni izvira iz načina življenja, stres, vse nastane najprej v glavi (v največjih primerih) in kako lahko to rešimo?
Dr. Rejec mi je v nekem pogovoru rekel:”To je neke vrste skupinska terapija”
zato medsebojni konflikti morajo biti, da si razširimo obzorje, mogoče pa ugotovimo, da pa le nismo imeli prav. Ker smo anonimni ni potrebno nobenemu razlagati in samo spremenimo način življenja in mišljenje. Če preidemo na nasledno stopnjo, si upamo to priznati. In tako teče naše življenje naprej.
“Ni važen cilj, važno je kako polno živimo pot!”
Moj način razmišljanja v življenju pa je približno takle: vsaj ko sem bil nekoliko manjši sem se velikokrat ukvarjal s temami, ki se pojavljajo tudi na naših forumih, kot so: kaj je smisel življenja, kako biti srečen, kaj je smisel, ali delam prav ali narobe, sem si izbral pravo pot, a je večnost, a smo duše ali samo telesa…..in še veliko podobnih vprašanj sem si zastavljal.
Mogoče se udeležujem vseh debat, sigurno jih pa redno prebiram in v njih iščem samega sebe.
No, in ko sem tako razmišljal, sem šel iz osnovne šole naprej v sredno šolo, naprej na fax, naprej v službo, iz službe na zavod in naprej v podjetje kjer sem sedaj. Med tem obdobjem pa se je dogajalo vse mogoče, dobro in slabo, dobro sem hotel obdržati slabo pozabiti. verjetno tako kot vsi.
Kaj vse v življenju ne počnemo (tukaj smeh ko se spomnim).
No, gremo naprej in vsak išče svojo pot, moja fiozofija, ja:
To je približno takole:
življenje je kot sestavljanka slike (puzli) Vsakdo začne sestavljati po svoje, najprej vidimo sliko, nam je všeč gor piše 10.000 kosov, pa si rečem: “slika je čudovita, mi paše, pa dajmo”. Prideš domov si izbereš prostor in začneš z navdušenjem in vso zagnanostjo. eni začnejo z okvirjem, drugi z sliko, tretji v kakšnem kotu in tako naprej.
Kaj je cilj vsem?
Konec, sliko dokončati!
No in ko začnejo s tem navdušenjem, sčasoma ugotovijo, da je teh 10.000 izjemno veliko koščkov, danes sem naredil cel okvir, jutri ne najdem skoraj nobene, vendar sem odločen iti do konca. In zopet dobim navdih najdem veliko koščov, začnem kombinirati in razmišljati, skrbim, da se ne bi podrlo in seveda opravljamo še vse tisto, kar v življenju moramo.
Mine eno leto ali dve mogoče celo pet in končno najdemo zadnjo puzlo. V nas zeva sama sreča. najraje bi vriskali. Slika velikosti 2m x 2 m je končno sestavljena.
nato pa se zamislimo, kaj vse se je zgodilo z mano v teh 5 letih, ko sem sestavljal sliko.
Kako smo iskali sami sebe, Boga, bljižne, službo, šolo, smisel življenja.
V tem trenutku sreče pa se spomnimo na vso bolečino v našem življenju. Kaj naj prevladuje: sreča ob končanju slike, ali bolečina na spomine?
V tistem trenutku me prešine:
življenje je kot sestavljanka, če želiš, da bo tvoje življenje popolno, moraš vse koščke postaviti na pravo mesto, drugače tvoje slike ne bo cele.
kaj naj bi naredil, ali zaradi enega grdega košča, ki mi pač ni všeč, ne bom dal na pravo mesto v sliki. Potem slika ne bo lepa in ne bo cela.
vsaka slika, ki ima vse koščke je na koncu poti najlepša ne glede na koščke, CELOTA JE ČUDOVITA.
Tako je tudi z našimi življenji, brez enega koščka ne bomo popolni in cilja ne bo. Bistvo je , da sprejmemo prav vsak ternutek – košček našega enkratnega življenja, tako srečne koščke, kot zaljubljene koščke, kot otroške, mladostniške, starševske, zrele, stare, kot nesrečne, žalostne, tiste, ki jih želimo pozabiti in smo jih odrinili na stran, da jih nikoli več ne potegnemo na dan – ampak, vseeno to so le vaši koščki in ne morete jih zabrisati stran.
Če želite, da je slika cela rabite prav vse.
In takrat ko sprejmete, sebe v vsej svoji veličini in majhnosti, boste z lahkoto sprejeli ostale okrog sebe in videli boste kako ste lahko srečni.
Lep dan in vikend
primož
Ej, koga pa ti obtozujes za kreganje? Menda ne Primoza oz. firme? Ce je kreganje in ce so svonjarije je to le zato, ker smo ljudje taki! Kako lahko zahtevas od Primoza, da naj spremeni svet, naj spremeni ljudi? Halo?? Sploh pa, ljudje imajo to v sebi in mislim da je bolje, da svojo jezo sčistijo na forumu kot pa doma nad partnerjem ali otroci. Ne glej tako ozko na stvari, poglej vcasih tudi na dobro, ki nam ga zlo prinasa (ceprav je se tako cudno slisat, je res!). Ti bi pa rad, da se ljudje pretvarjajo, da so dobri, ceprav niso, da so prijazni, tudi ko bi komu najraje kaj zabrusili… To je sele laz in nekaksna svinjarija, saj moras ziveti v lazi. In mislim, da je prav, da je anonimnost zagotovljena, saj so ljudje lahko vsaj tukaj tisto kar so! Mislim da jih je zelo malo, ce sploh kdo, pridpravljen pokazati svoj resnicen obraz svetu, svoja prepricanja in vse. Vedno je prisotna bojazen, da ne bo sprejet v druzbo in zato se prilagaja. Sprijazni se, ljudje nismo angelcki, kakrsni zgleda, da bi ti rad, da bi bili. Sebicni smo, vsi, od prvega do zadnjega in prej kot se s tem sprijaznis, bolje bo. Izbrati nesebicnost (ki po po mojem izhaja iz samoohranitvenega nagona) ja tako, kot izbrati nebivanje, neobstoj. Zato pusti ljudem ta bojzji forum, kjer so lahko res oni in ne jih silit v to, da se se tukaj pretvarjajo za nekaj, kaj 100% niso.