Primer Titine druzine
Draga Tit,
v forum sem po nekaj mesecih pokukala sele sedaj, zato moje pisanje najverjetneje ne bo najbolj aktualno, a enostavno ne morem biti tiho.
Ob taksnem dogodku je tezko biti dovolj pameten in najti primerne besede, ki bi vama jih lahko kdorkoli rekel. Jaz vama zelim predvsem to, da bi zbrala dovolj moci in ohranila edino, kar vaju lahko najhitreje potegne iz žalostne situacije: vajino ljubezen. Vem, da je na dogodek tezko gledati z optimizmom, a morda je v tej veliki nesreci kancek dobrega, ki se zna skozi zivljenje izkazati za veliko pomembnejsega, kot se zdaj zdi. Predvsem ne pozabita zakaj sta se odlocila biti skupaj in da si bosta kljub problemom se vedno znala pokazati kako rada se imata. Midva z mozem sva imela vrsto nesrecnih dogodkov, katerim je botrovala predvsem nevoscljivost in pokvarjenost ljudi okoli naju, a zdi se nama, da so naju probelmi (ceprav je bilo vsacih izredno tezko) le se bolj zblizali.
—
Ob prebiranju komentarjev na grozljivi dogodek “vracanja” otroka se sprasujem, kako da nihce ne pomisli na to, da je morda s pravili igre nase drzave nekaj narobe?!
Moje mnenje je, da bi morali poleg peticije o moznostih posvojitve iz tujine apelirati na naso drzavo da moznost vracanja otroka po mesecu dni ukine! To je izredno nepravicno igranje s custvi krusnih starsev, ki so si v vecini primerov dolga leta prizadevali za pridobitev lastnega otroka, se po neuspelih poskusih IVF odlocili za posvojitev tujega in konec koncev zbrali ogromno moci, da sta kot partnerja ostala skupaj (kar ob tezkih situacijah, ko zdravniki in najrazlicnejsi strokovnjaki kopljejo po tvoji intimi, sploh ni enostavno).
Z mozem sva ze pred leti izvedela, da ne bova mogla imeti svojih otrok po naravni poti. Po vrsti neuspesnih poskusov IVF-ICSI, kjer sva pokurila bonus brezplacnih 4 poskusov in ostale placala sama, sva se odlocila postaviti se v vrsto za posvojitev otrocka.
Ko sva brala “pravila igre” posvajanja, naju je šokirala moznost, da bioloski starsi lahko vzamejo otroka nazaj. To dejstvo je zame skrajno nesprejemljivo in za bodoce starse (ce ne drugega) izredno neposteno! Igranje z emocijami ze tako prizadetih ljudi je krutost tistih, ki so tak zakon spesnili in najverjetneje ne vedo, kako tezka je ze samo odlocitev posvojiti tujega otroka.
Mislim, da ima bioloska mati vso nosecnost casa za razmisljanje o tem, ali bo otroka obdrzala ali ne. Mislim, da bi bilo teden dni po porodu popolnoma dovolj, da ugotovi, ali bo otroka dala v posvojitev ali ne. Sama sem se odlocila to problematiko obelodaniti na CSD, kjer me bodo najverjetneje debelo gledali, a sem tako ali tako ze navajena postavljati neprijetna vprasanja podobnim institucijam.
Sosednja hrvaska (po kateri tako radi udrihamo) tega trapastega “reklamacijskega roka” nima, kar se mi zdi edino posteno. Morda bi se za spremembo lahko zgledovali po nasi juzni sosedi in ne le po Evropi.
Uzaljena in besna Cimetka.
Ali veš da je ta rok namenjen tudi posvojiteljem da otroka dajo nazaj če spoznajo da ne bodo primerni posvojitelji! Zgodilo se je že da je par vrnil otroka ker sta imela preveč svojih težav, ki jih otrok ni rešil!
Kar tako da bi bilo vse dokončno ko otroka dobiš se ne strinjam iz sledečih razlogov:
1. Roditeljica je bila lahko v času posvojitve in pred njo pod vplivom različnih ljudi ki imajo različne motive.
2. Roditeljici niso bile predstavljene vse možnosti ki jih ima na voljo. ( materinski dom, …
3. Težje pride do zlorab saj CSD lahko oceni ali je posvojitev uspešna ali ne
Menim da nek rok mora obstajati vendar se mi zdi eno leto predolg rok.
mp25, mislim, da nikoli nisi bil(a) v situaciji posvojitve oz.nezmožnosti imeti otroka, ker v tem primeru ne bi iskal(a) razlogov za vrnitev otroka.
1.Roditeljica MORA biti v svoji glavi toliko “pametna”, da nanjo glede otroka ne sme vplivati nihče
2.V današnjem času imamo vsi informacije o raznih možnostih, ker jih dobivamo na vsakem koraku(TV,…)
3.CSD bi moral stanje v posvojiteljskih družinah RESNIČNO preverjati, ne samo na papirju. Če bi opravljali svoje delo, ne bi bilo več kot tisoč otrok v RS v rejništvu, ampak pri posvojiteljih, ki si jih želijo, pa jih nikoli ne bodo dobili.
Morda ti moji odgovori niso všeč, vendar sem sama odločno proti poskusni dobi enega leta, rejništvu, raznim pripravam na posvojitev(Deteljica,…)in nedelu CSD.
Naj povem, da sva z možem preizkusila vse ivf, ics,… na koncu pa sva posvojila čudovito deklico, katere stanje v “rejništvu z namenom posvojitve” ni nikoli nihče preverjal.
Veliko sreče vsem bodočim posvojiteljem!
Vse čestitke vsem posvojiteljem, da zberete tuliko poguma, da ste pripravljeni vzgajati otroka nekoga drugega. Imam pa samo eno pripombo glede razmišljanja o “pameti” roditeljice in o možnosti pridobivanja informacij. Vsi vemo, da je dejstvo, da nimamo vsi enakih možnosti. Tako kot nekateri ne morete imeti otrok, tako nekateri tudi niso tako spretni in “pametni”, da bi jim v življenju šlo vse po maslu. In vsi kdaj pridemo v situacijo, ki se nam zdi najtežja. Mogoče je za vas najtežja življenska situacija pač nezmožnost imeti svoje lastne otroke (in to je res lahko zelo kruto življensko spoznanje), ampak prav bi bilo, da bi pošteno razsodili, da tudi matere, ki dajo otroka v posvojitev niso vedno premalo “pametne” in so mogoče v nosečnosti veliko ali pa še preveč premišljevale!!!!! In tudi njihova čustva najbrž nekaj pomenijo! Sicer o posvojitvenih “pravilih” nič ne vem, tako da težko sodim in ene in druge. Sem pa mati treh otrok, ki mi pomenijo vse na svetu in vem, da bi jih v situaciji, ko bi šlo za njihovo dobro (sicer ZELO težko), dala tudi v posvojitev. Definitivno pa bi jih, če bi mi življenje kdaj pokazalo drugo luč, HOTELA NAZAJ. Ker so moji!!! Mogoče se sliši kruto, ampak ženska, ki ni nikoli nosila otoka pod srcem in ga ni nikoli rodila, pač ne more soditi o čustvih!! Prav tako kot jaz ne morem soditi o čustvih in težavah žensk, ki ne morejo imeti otrok.
Mogoče se vse skupaj ne bere tako kot sem želela, da bi se. Ampak resnično vsa čast krušnim staršem!!, sramota tistim, ki malomarno zapustijo svoje otroke!! in milost tistim, ki so primorani za dobro otrok storiti ta najkrutejši življenski korak!!
PA KRASNO STARŠEVSTVO VSEM ŽELIM! OTROCI SO DARILO IZ NEBES! PA NAJ BODO TAKO ALI DRUGAČE “PODARJENI”!!
Naj tule odgovorim predvsem Ajši,
vsak roditelj lahko pri nas da otroka v rejništvo dokler se razmere ne uredijo. Slovenski CSD tak ukrep še najraje izvajajo, mnogi otroci so pri nas v rejništvi od rojstva do 18. leta, potem jih država da na cesto.
Za primer Tit vem zagotovo, da je bilo roditeljici ponujeno vse, od bivanja v materinskem domu do reje, pa je vse odklonila. Na podlagi tega lahko presojate kako dolg naj bo rok za ene ali druge.
Predvsem pa bi bilo dobro, da bi CSD-ju strokovno utemeljeno delali. V danem primeru bi o tem tezko govorili.
Oprostite, ampak tukaj ne morem biti kar tiho. Nikjer ne piše, da je tale forum namenjen samo tistim, ki bi radi otroka posvojili. V sklop posvojitev otroka in rejništvo spadajo tudi rejniki in tisti, ki so otroka iz takšnih ali drugačnih razlogov dali v rejo ali posvojitev. In tudi ne vem, zakaj ne bi nekdo “od zunaj” mogel podati svoje mnenje, ki je najbrž še najbolj objektivno.
Poleg tega imam občutek, da glede na stvari samo in izključno iz svojega zornega kota, kjer ste bodoči posvojitelji prikrajšani za cel kup otrok, ki jih namenijo v rejništvo. Sama imam tri svoje otroke, pred tremi meseci pa smo v družino dobili še novega družinskega člana – sestrino hčerkico. Ker je sestra bolna in ne more skrbeti za otroka, sem sama dobila skrbništvo nad njo. Druga možnost je bila, da bi otroka dali v rejo ali v posvojitev. Seveda smo bili proti temu in tako je dojenček ostal v družini, sestra jo lahko obiskuje kadarkoli želi in tudi možnost, da jo bo mogoče kdaj lahko vzgajala sama, ji ostane. Po vaše bi najbrž tudi ta otrok moral takoj po porodu v posvojitev. Vendar tako kot vi gledate na stvari iz vašega zornega kota, gleda nanje tudi biološka mati, ki se noče odreči možnosti, da bi lahko obiskovala svojega otroka in videla, kako odrašča, hkrati pa imela upanje, da ga bo mogoče kdaj lahko tudi sama vzgajala. Vam je lahko reči, da bi ta mati pokazala največ ljubezni do svojega otroka, če bi se mu odrekla in ga dala v posvojitev. Ker niste v tej poziciji in čisto res je tisto, kar je napisal nekdo zgoraj – ne razumete njenih čustev. In vedno bolj sem prepričana ob prebiranju tega foruma – ta čustva vas niti ne zanimajo.
Draga Dana,
ni res kar sklepas o motivih posvojiteljev. Resitev, ki ste jo nasli za Tvojo necakinjo je gotovo optimalna. Najbolje je, ce lahko za otroka dobro poskrbijo sorodniki. Ni pa vedno tako.
Tudi socialne sluzbe delajo predvsem na tem, da omogocajo roditeljem, da si ti opomorejo in nato za otroka skrbijo sami. Roditelji se sami odlocajo kaj je za njihovega otroka najbolje, nasa drzava omogoca bivanje v materinskih domovih in rejo (ki pa naj bi bila zacasni ukrep). Ce pa se roditelji kljub vsem moznostim pomoci, ki jih ponuja drzava, ob rojstvu (ali tudi kasneje) odlocijo za posvojitev, potem pa je zadeva gotovo cisto drugacna in bi moral biti tudi cas, ki ga imajo, da se premislijo, bistveno krajsi.
Ja, najbrž je eno leto premisleka preveč, se strinjam. In tudi čisto razumem stisko krušnih staršev in tudi otroka, ki ga po enem letu namestijo v družino, ki je sploh ne pozna (saj stikov do takrat niso imeli)- v tem primeru bi bilo za vse veliko bolje, če bi bil otrok od začetka nameščen v rejniško družino – vsaj stike z biološko mamo bi imel in pozneje ne bi bilo tako velikih travm zanj. Tisti biološki starši, ki imajo pomisleke in se ne želijo odreči otroku, bi morali le-tega zaupati rejniškim družinam, vendar tudi to le do neke starosti otroka. Tudi jaz mislim, da je do 18.leta absolutno preveč.
Oglasila sem se le zato, ker me je zmotilo zarjino enostransko razmišljanje, češ da drugačna mnenja, ki porajajo drugačne občutke kot so občutki in mnenja staršev, ki čakajo na posvojitev, na tem forumu niso zaželena. Razumem Vaše občutke in jih ne podcenjujem, mislim pa, da nekateri na tem forumu podcenjujejo občutke in stisko mamic, ki svojega otroka dajo v posvojitev. Tudi one doživljajo stisko in če se v prvih mesecih po porodu premislijo, to prav gotovo ni bilo zato, da nagajajo posvojiteljem.
Ampak resnično vsa čast krušnim staršem(da imate voljo,pogum in srce vzgajati otroke drugih)!!, sramota tistim, ki malomarno zapustijo svoje otroke!! in milost tistim, ki so primorani za dobro otrok storiti ta najkrutejši življenski korak!!
Nikogar nisem želela prizadeti, zato se iskreno opravičujem vsem, ki se čutijo prizadete! Oglasila sem se zato, ker me je zabolelo razmišlanje cimet o pameti, obveščenosti in premišljevanju bioloških mamic. Primera pa v resnici ne poznam in ga tudi ne želim soditi. Čustva pa so drugačna in to je povsem normalno. In še enkrat: kot jaz ne morem soditi vaših, tako tudi vi ne morete soditi čustev bioloških mamic.
In zakaj prav nihče ni dobro prebral zgoraj še enkrat napisanega stavka??
Kot ženska, ki ji otroci pomenijo res največje bogastvo in kot ženska kateri se materinstvo (pa naj bo tako ali drugačno) zdi največje in najlepše poslanstvo VAM VSEM, KI BERETE TE VRSTICE ALI SE O NJIH POGOVARJATE ISKRENO IN IZ SRCA ŽELIM, DA BI SE VSAKI POSEBEJ IZPOLNILE ŽELJE!!!!
TIT, HUDO MI JE IN RAZUMEM TVOJO BOLEČINO IN MOLILA BOM ZATE DA SE BO NEKOČ NEKJE VSE DOBRO KONČALO!
Če zaide v te vrstice na ta forum še kakšna podobna ajša (kot sem jaz), ki ima svoje otroke, naj ji bo branje tega foruma sporočilo kako srečna je !!!
Draga Ajša,
samo dobronameren popravek, čeprav nisem užaljena. Ker pa ta forum berejo tudi tisti, ki o posvojitvi ne vedo veliko, naj vseeno se enkrat poudarim:
posvojitelji nismo krušni starši in ne vzgajamo tujih otrok.
Smo samo starši, ki vzgajamo svoje otroke – s posvojitvijo postane otrok prav tako naš kot rojeni otroci. To lahko mirno trdim, ker imam eno posvojeno in eno rojeno hčerko. Obe sta enako in popolnoma moji.
In ravno v tem je največja bolečina Tit in njenega moža. Otrok je v trenutku, ko sta zanj izvedela, postal nepreklicno njun, pa čeprav posvojitev še ni bila dokončno izvedena. Tega ne more nič spremeniti in ničesar ni, kar bi lahko omililo bolečine ob izgubi njunega otroka.
Vendar, ali je s tem, ko je biološka mati podpisala dokument o posvojitvi in se je otroku (na papirju) odrekla (bogtigavedi koliko jih je pot hudim pritiskom svojih staršev, CSD-ja in drugih bilo prisiljeno podpisati), otrok tudi v njenem srcu zanjo nehal obstajati? Tako kot se je otrok usedel v srce posvojiteljev, se je zelo verjetno tudi v srce biološke matere, ki se je kljub podpisanemu dokumentu, kljub temu, da so vsi proti njej in kljub temu, da ji ni jasno, kako bo lahko preživela z otrokom, na koncu le odločila za otroka. Ker brez njega ne more. Ker je tudi pri njej bila potrebna le minuta, da se je zaljubila v lastnega otroka. In ker je postal v njenem srcu njen otrok tudi popolnoma in nepreklicno njen. Ne samo v srcu posvojiteljev… Si vi na njenem mestu ne bi premislili?
Verjamem, da gre za zelo močna čustva posvojiteljev, ki so jim vzeli otroka po enem ali nekaj mesecih. Verjamem, da mora zelo boleti. A nekateri enostavno zanikate bolečino, ki obstaja tudi na drugi strani. In kljub temu, da je nočete videti, obstaja. Nič manjša. Le kdo bi si upal meriti, katera je hujša?
Draga mamica dveh punck,
hvala za popravek in prav je, da tako razmišljate posvojitelji in prav je, da se trudite, da bi vas razumeli. In mogoče je res, da se ljudje lažje identificirajo z bolečinami in stiskami roditeljic kot posvojiteljev, ker pač o rojstvih več vemo kot o posvojitvah. Ampak ne jaz, ne Dana (kot se mi zdi tudi iz njenih sestavkov) nisva zanikali bolečine posvojiteljev. In RESNIČNO mi je bilo zelo hudo, ko sem brala Titino zgodbo! S svojim pisanjem sem hotela (glede na cimetin sestavek) samo nekako braniti roditeljice in njihova čustva, ki so (se mi zdi) s strani posvojiteljev nekako mišljena kot da jih ni! Ker nekdo, ki ne more imeti otrok pa si jih hudo želi, pač misli, da se nekdo odpove otroku brez čustev. In to ni res! To ne more biti res in ti kot biološka mati najbrž veš, da to res ni res! Nekje globoko zagotovo ne!
Pa še to. Poznam bolečino ob izgubi otroka. Nisem se mu odpovedala, sem ga pa izgubila!!! Imam še tri, pa bo bolečina ostala za vedno!
In zato iskreno upam, da se bo Tit in vsem njej podobnim uresničila želja po družini in otrocih – to bolečino omili, odstraniti pa je ne more.
In, mamica dveh punck, v veselje mi je, da sem te “spoznala”. Uživaj s svojimi deklicami. To je najlepši čas našega življenja
Biološka ženska => posvojitev=>biološka ženska
Da so negotovi dnevi, tedni, meseci preveč zapisani v duši, ki ti ves čas trka na zavest ali si bo ali ne bo biološka ženska premislila. Kljub temu, si otroka nežno prisloniš k sebi, ga hraniš, ljubkuješ, si črtaš z njim prihodnost,…
Moralizirala bi lahko v nedogled, vendar se sprašujem, kako organi to dovoljujejo, saj otrok ni žakelj krompirja, s katerim bi barantali kot branjevke na tržnici. Sem bila mati Tereza mesec dni za punčko?! Si lahko tisti, ki imate otroka predstavljate, da ga morate TAKOJ vrniti nazaj???!!!! Si predstavljate stisko in bolečino, ki ti hromi dušo in telo?? Kaj pa najina čustva? Kaj pa najino življenje, ki si ga nazaj sestavljama kot puzzle? Nobena institucija ali oseba te ne more pripraviti na to izgubo, da bi bil kasneje pripravljen in pomirjen z dejstvi.
Spoznala sem, da je zakon pisan le biološki materi in še najmanj otroku v korist.
LJUBEZEN SE RODI OD TRENUTKA, KO OTROKA VIDIŠ, PA NAJ BO ROJEN ALI POSVOJEN IN OSTANE V TEBI ZA VSE ŽIVLJENJE!
Draga Ajsa,
hvala za prijazno sporocilo. Morda samo se eno pojasnilo.
Posvojiteljem ni do otrok za vsako ceno, prav gotovo jih ne zelimo vleci iz rok roditeljic, se manj prispevati k kaksni korupciji ali ‘trgovini z belim blagom’, ki lahko poteka v dezelah, kjer stvari niso dobro urejene. Ko pa postanejo nasi ( ustrezne sluzbe so tiste, ki morajo presoditi ali gre lahko otrok v posvojitev ali ne), cutimo do njih ravno tako kot ce bi jih rodili.
Prav tako ne vzgajamo svojih otrok brez misli na nihove bioloske starse, razmisljamo tudi o njihovih custvih. Vcasih z jezo in zalostjo, ker tezko razumemo, kako so lahko zapustili tako cudovitega otroka. S se vecjo jezo in zalostjo, ker so jih v to prisilile razmere nad katerimi niso imeli nobenega nadzora. O njih premisljujemo in se pripravljamo na cas, ko bo treba otroku odgovarjati na tezka vprasanja. Na katera v nasem primeru ne poznamo odgovorov. Moja hcerka, posvojena s Kitajske, stara 20 dni zapuscena ob cesti, o svojih bioloskih starsih ne bo mogla nikdar kaj dosti izvedeti. Ne vem ne kje je bila rojena ne ali je rojstni dan, ki ga praznujemo, resnicno njen rojstni dan.
Draga Mamica dveh punck,
to kar pišeš ti se bere, sliši in razume popolnoma drugače kot zadnji trije odstavki cimetinega razmišljanja.
Hvala ti za moje “širjenje obzorja” v zvezi s to problematiko. Vedno se človek nauči kaj novega.
Če bi lahko (pa vem, da ne morem), bi vsakemu težkemu primeru roditelja ali pa posvojitelja z veseljem pomagala.
Moje pisanje že od vsega začetka ni bilo mišljeno kot graja ne enim ne drugim.
Verjamem, da je in tudi še bo težko marsikaj pojasniti tvojima deklicama. Ampak iz tvojih sestavkov sem prepričana, da si mama, ki bo življenje svoji hčerkici iz Kitajske napravila tako lepo, da bo, ko bo odrasla in zrela, “praznovala” rojstni dan na dan, ko si jo ti prvič vzela v naročje. Verjamem pa , da ne ti ne ona (ko bo ona odrasla dama in ti zrela gospa)ne bosta slabo mislili o biološki mami, ki zagotovo je tam nekje….kjerkoli že.
Tole vse skupaj že prehaja na dopisovanje med nama. Še enkrat hvala za vsa pojasnila in hvala, da si sprejemala tudi moja razmišljanja. Jaz načeloma na forumu le berem, oglašam se pa ne prav dosti. Če te še kdaj kje zasledim, pa te bom z veseljem pozdravila.
Tit!
Sem mati šesti otrok. Razmišlaja pa z možem še o rejništvu. Čutiva se poklicana pomagati takim mamam, kot je mama, ki je brez skrbi oddala otroka v tuje gnezdo in ga po premisleku vzela nazaj. Kar mrazi me in komaj zadržujem solze, ko se spomnim nase, ko sem imela prvega pri 17. in mi je moževa mama svetovala tej kukavici podobnega. Če želič komunicirati z menoj, se oglasi na forumu.
Mateja