Ali ima kdo izkušnje s prikritim alkoholizmom v družini? Mislim, da je nekdo od članov odvisen od alkohola in ga naskrivaj “cuka”? Kaj storiti v takem primeru, ko veš, da odvisnik tega nikakor ne bo priznal in bo reagiral odklonilno, ko že vnaprej veš, da se ne bo hotel zdraviti, ker take sramote pa si v malem kraju res ne moreš privoščiti?

Vem da si zatiskam oči, vsi v družini, ampak se mi zdi, da je vsak moj poskus že vnaprej obsojen na propad.
pozdrav

Z alkoholizmom se je težko spopasti. V malem kraju je to še toliko težje, ker zelo hitro naletimo na poglede, ki obsojajo, grajajo, se posmehujejo, ne razumejo. Reševanje problema alkoholizma je kot plavanje proti toku. Voda, v kateri plavalec plava, ga ves čas nese v nasprotno smer. Podobno nas nese v nasprotno smer pretirano kritično (in pogosto škodoželjno) mnenje vaščanov. Razumljivo je, da je težko verjeti v uspešnost in učinkovitost truda. Toda tako kot je pomembna vera plavalca, da je tok vode možno premagati, je pomembna tudi vaša vera. Če vi in tisti, ki je odvisen od alkohola, verjamete, da je rešitev mogoča, vam lahko uspe.

Nekdo je nekoč dejal: “Delajte dobro in pustite vrabcem čivkati!” Vrabci vedno čivkajo, tako kot tudi vaščani vedno kaj opravljajo. Toda je res vredno, da vzdržujemo in prikrivamo našo bolečino zaradi čivkanja vrabcev? Pomislite, kaj bi storili, če vas ne bi bilo sram slabega mnenja drugih ljudi v zvezi z reševanjem vašega problema. Potem pa to storite! Ljudje, ki vas obtožujejo in o vas slabo govorijo, bodo to počeli, če boste imeli ob sebi pijanega sorodnika ali če boste dobili zlato kolajno na olimpijskih igrah. So ljudje, ki zaradi svoje ranjenosti preprosto ne zmorejo v sočloveku videti dobrega. Ne moremo jih spremeniti. Lahko pa spremenimo sebe in svoj položaj!

Kaj storiti? Prvo, kar je potrebno, je, da si nehate zatiskati oči. Kako bi bilo, če bi drug drugemu odkrito priznali, kaj se v vaši družini dogaja? Kako bi bilo, če bi si med seboj povedali, kako vas skrita zloraba alkohola v družini boli? Kako vas je sram ob tem? Kako želite nekaj storiti, pa se počutite ob tem nemočno in že kar obupano? Kako vas je strah, kaj bo iz vsega tega? Kaj bo, ko bodo za to zvedeli sosedi? Poskusite se pogovarjati – vendar brez zasliševanja, brez obtožb in brez zakajev. Povejte, kaj v družini vidite, povejte, kako se ob tem počutite, povejte, kaj si želite.

Če si predolgo zatiskamo oči, se lahko hitro kam zaletimo, pademo … Kako bi bilo, če bi vsaj vi pogledali in poimenovali stvari, ki se dogajajo v vaši družini, s pravim imenom? Kaj bi vi s tem tvegali?

Veliko poguma in vere. Pot je naporna, vendar jo je mogoče premagati!

Jaz sem ženska, preko 20. leta in pijem doma na skrivaj. V enem dnevu lahko spijem več kot 1 l rdečega ali belega vina ali par dcl žgane pijače… Naslednji dan spet. Tudi kradem včasih iz kleti. Kar sem ukradla, pa natočim z vodo. Poleg tega pa še kadim travo, potem me zna tako zadeti, da skoro skup padem. Zmerno se napiti in skaditi joint, je najboljše. Če pa nisem pijana, pa jemljem tablete IN DRUGE DROGE. Tudi Helex in alkohol. REDKO SEM TREZNA, ČISTA.

Sem zelo ogrožena, v nevarnosti in je velika sramota zame (ženska, leta), SEM NARKOMANKA OZ. POLITOKSIKOMANKA?

Ja, ste v nevarnosti, ste ogroženi in ste odvisni. Poleg vas pa so ogroženi tudi tisti, ki živijo z vami. Čas je, da se zbudite!
Je sramota za vas, da to počnete? Storite vse, da boste lahko nase ponosni!

Pozdravljena
ni nujno, da je vsak tvoj poskus obsojen na propad. Ko poskusiš odpirati oči je to lahko poskus, ki ne bo propadel – ne bo lahko, a vredno je. Spreminjati (trezniti..) nekoga drugega je lahko- a ni učinka. ‘Trezniti’ (spreminjati) sebe je težko – a so rezultati: majhni, počasni a so. Meni je k ‘treznenju’ pomagal program Al-Anon -svojci in prijatelji alkoholikov (inf. o srečanjih na avtomatskem odzivniku 01 432 30 01
Dobrodošla! Lep dan in srečnih 24 ur ti želim

pripravljam neko projektno nalogo in zanima me strokovno mnenje o alkoholizmu oziroma alkoholu. Zanima pa me tudi, nisem še kadila, vendar ne morem premagati želje po tem da ne bi vsaj poskusila. Vem da je zelo škodljivo, in tudi v družini sem izpostavljena cigaretnim dimom. Ne vem če bi se po po enem cigaretu lahko odrekla kajenju, vendar že tako ko samo vdihavam dime kadilcev mi to smrdi in grem čim bolj stran od tega. Zato želim poskusiti vsaj eno cigareto, ker dokler živiš moraš preizkusiti vse, ko umreš pa je za to prepozno.Prosim za čimprejšnje odgovre. Hvala za razumevanje.

Nekadilka živjo,

Na temo alkoholizma je bilo na teh straneh napisanega že veliko, le pobrskati morate po temah nazaj in boste zagotovo našli kaj uporabnega. Tudi literature iz tega področja je precej, preberite si kakšno knjigo dr. Ruglja ipd.
Glede cigaret pa že ptički na veji čivkajo, da so škodljive, veliko lažje in enostavneje je začeti kaditi kot potem prenehati zato ni vredno niti poskusiti. Morda nima smisla v življenju poskušati stvari za katere že vnaprej vemo, da škodujejo našemu zdravju. Vam pa svetujem, da zaprosite svoje družinske člane, da ne kadijo v skupnih prostorih.

Pozdravljeni!

Imam prijatelja, ki vsak dan zjutraj popije natešče šilček viskija, pa še eno, včasi tudi dve mali pivi. Po kosilu pa do večera spet šilček, pivo in zvečer pred spanjem še en šilček.Tako živi že kar nekaj let (10 do 15). Vljudno sem ga vprašala kako lahko pije že zjutraj preden kaj poje. Razjezil se je tako, da sem bila vsa prestrašena-takega nisem poznala. Odgovoril mi je, da tako živi že leta in da mu jaz nimam nobene pravice “kljuvati” po glavi kaj, kdaj in koliko naj on spije in naj se kar “speljem” iz njegovega stanovanja. Ker je drugače miren človek, sem se ustrašila, ga hotela pomiriti, pa ni pomagalo.Odšla sem. Ker ga poznam že kar nekaj let, imam ga rada bi mu rada na nek način povedala, da je to preveč in da bo zbolel. Prosim, če mi lahko kda kdo od bralcev kakšen nasvet, oziroma mi pove kako naj ravnam, da mu na nek miren način povem, da pije preveč. Bojim se, da bo zbolel. Če mu ne bom pomagala, si bom celo življenje očitala.Drugače je zelo miren, prijazen…zadnje ćase pa ugotavljam, da se osebnostno spreminja…zelo mi je hudo..prosim pomagajte nama.Ko sem pri njem, mu več ne upam omenjati alkohola, ker se bojim, da bo spet izbruhnil.Sem pa ugotovila, da sem postala nervozna, če greva kam v družbo, sem brez nekega veselja, ker me je vedno strah, da bo popil preveč….Tudi v spolnosti sva se odtujila, ker mi po glavi vedno pogosteje roji, da mu alkohol pomeni več kot jaz in ga na nek način “kaznujem”- kar vem, da ni rešitev. Rada bi mu povedala, da bi bila jaz čisto druga oseba -(bilo bi nama prav lepo), če bi vsaj zmanjšal, če že ne nehal piti, Tako pa sem prišla do spoznanja, da to njegovo pitje uničuje življenje njemu in meni. Vedno pogosteje razmišljam, da bi ga zapustila.Enkrat mi je uspelo priti do pogovora – pa mi je dejal, da ko bo začutil, da je njegovo zdravlje ogroženo zaradi alkohola, bo že nehal-ampak on ne pretirava in ne bo nobenega problema. Če jaz mislim, da pije preveč, je to moj problem..Kljub temu, da me je že večkrat prizadel, ga ne bi rada zapustila.
hvala- vsakomur, ki mi bo mogoče tudi iz lastnih izkušenj dal kak nasvet.

hvala!

Draga Zvezda Danica

Hvala za vašo iskreno izpoved o vašem prijatelju. Prijateljstvu namenjate posebno mesto v svojem življenju in prav je tako.
Počutite se, kot bi bili ujeti v začarani krog. Na začetku zveze, bi za svojega dragega storili vse, ta pa vas pogosto zavrže kot staro krpo.
Pregovor pravi, da je ljubezen slepa in da se prijateljstvo trudi, da ne vidi ničesar.
Vedno bolj pa ne morete mimo tega, da ne bi nič videli. Več, ko ste v družbi z njim bolj spoznavate njegove navade, ki niso običajne. Zdi se, da kljub dolgoletnemu prijateljevanju z njim šele sedaj bolje spoznavate oz. si počasi upate pogledati dejansko stanje. Hudo vam je, ko opažate, da se prijatelj vedno bolj spreminja tako osebnostno kot v vseh pogledih. Razlog je le eden. Alkohol. Upam da ne iščete razloga v sebi, da se ne sprašujete, če zahtevate od prijatelja preveč.
Želite ali ne mirno lahko rečeva, da je vaš prijatelj odvisen od alkohola.
Moški zlahka prepoznajo žensko, ki je zanje pripravljena storiti vse, in seveda to izkoristijo, alkoholiki pa še posebej.

Ko ste mu »kljuvala po glavi« kot se je sam izrazil ste pritisnila na žulj, na njegovo šibko točko, resnica vedno najbolj boli. Zato tudi tak odziv, da se »speljite« iz njegovega stanovanja. Morda bi takrat res najboljše storila, da bi zares odšla. Takrat bi se pokazalo kdo je na prvem mestu vi ali alkohol. Vljudnost v takih primerih ne pomaga kaj dosti. Večkrat, ko boste omenjala njegovo pitje več izbruhov in nelagodja iz njegove strani bo. Potihoma se zaveda, da imate prav, kot zasvojenec pa tega nikakor ne bo priznal, ne sebi kaj šele vam.
Prijatelju so na svetu zato, da drugemu povedo resnico, brez kozmetičnih dodatkov. Pri alkoholiku olepševanje ne obrodi sadov. Vaš prijatelj gre celo tako daleč, da projicira na vas, da je vaš problem, če se vam dozdeva, da pije preveč!
Tudi vi ob njem počasi postajate nemirni kar je človeško in normalno saj vam zanj ni vseeno. Z odtegnitvijo spolnosti ga kot pravite kaznujete saj se zavedate, da je alkohol na prvem mestu. Komu bi bilo prijetno ležati ob moškem, ki zaudarja po alkoholu in kako le bi si želeli intimnosti z njim. Modro je, da ste prišli do spoznanja, da njegovo pitje uničuje tako vas kot njega.
Pravzaprav me bolj skrbi za vas kot zanj. Nikar mu ne nasedajte, če vas bo hotel prepričati, da je z vami nekaj narobe, ker mu očitate alkohol na tešče, alkohol po kosilu, pred spanjem..
V odnosu jasno izražajte svoje želje in se ne pretvarjate, da uživate v njegovem pitju, če to ne drži. Raje mu pokažite pravi jaz, naj vas ne bo strah povedati, kaj vas osrečuje in kaj spravlja v slabo voljo. Odkritost je najboljši temelj za srečo obeh.

Jasno mu povejte svoje stališče do pitja alkohola in če ne želite trpeti v odnosu ga postavite pred dejstvo. Le na ta način lahko zavarujete sebe in njega. Če niste finančno odvisna od prijatelja potem lahko temu naredite konec.

Alkoholiku nič ne pomaga razlagati kako nevarno je to za njegovo zdravje, tudi mirni pogovori ponavadi ne učinkujejo. Ne razmišljajte na način, da če vam kaj ni všeč, je bolje molčati. Bodite samozavestni, učite se povedati, kaj mislite, ter se postavite zase.

Zaslužite si prijatelja, ki vam bo prijateljstvo vračal. Prijateljica mu bodite na način- Ni tisti tvoj prijatelj, ki te hvali, ampak tisti, ki te graja.
Če se bo odločil, da mu pomenite več vi kot alkohol potem se vključita v katero od sklupin AA.

Vse dobro!

Pozdravljeni!

Prebrala sem zgornje odgovore, vendar nisem našla zadovoljive rešitve za naš problem. Stara sem 31 let, mož 28. Skupaj sva 11 let, imava 3,5 in 1 leto stara sinova. Za nama je zelo naporno leto in pol, ko se je mož zaljubil v drugo (ko sem bila noseča). Prej bi lahko rekla, da sva imela dobro vezo, pravzaprav sva se nekaj mesecev pred krizo šele poročila, bila sva srečna. Potem pa so pač napačne stvari prišle skupaj ob napačnem času in zgodilo se je kar se pač je. Zadeva s sodelavko je zdaj zaključena. 3 mesece nazaj sta imela zadnjič stike. Mož mi je odkrito priznal, da je zaljubljen, vendar je ostal z nami. Težko je bilo in je še, za oba. Krizo sem zanalizirala od naprej in nazaj, prevzela svoj del krivde, mu dala jasno vedet, da sem resno mislila, ko sem obljubila v dobrem in slabem ampak tudi vedno povem, kar me moti, kaj se mi zdi nesprejemljivo. Poskušam ne kritizirat, ne dramatizirat, ne izsiljevat. Skratka, trudim se bit fer do njega in do sebe. Tudi on se trudi in pravzaprav smo čisto ok družina. In zdaj problem … Alkohol. Vedno je rad spil kako pivo in me to ni pretirano motilo. No, malo sem že težila, če je šel kakšen vikend s kolegi čez meje, sploh odkar imava otroke ampak zdelo se mi je, da ima vse pod kontrolo. Tudi jaz v družbi spijem kak radler ali kozarec vina. Problem pa je v tem, da se je v času krize začel zadrževat v eni sobi ob garaži, ki jo imamo urejeno za kako druženje, ker mi enostavno ni mogel pogledati v oči ali pa mu ni bilo do moje družbe. V tej sobi zdaj preživi praktično vsak večer (ca. od 20h – 23/24h) pa tudi popoldne je veliko zunaj, če ni v službi in neprestano kaj dela, pospravlja, popravlja. Zelo je priden in v hiši in okoli nje imamo vse urejeno večinoma po njegovi zaslugi. Problem je v tem, da v tem času, ko sam ves čas nekaj “prčkari” neprestano pije pivo. Povprečno spije na navaden dan ca 5-8 piv. Včasih vse v parih urah zvečer, včasih že dopoldne na tešče začne. Poznam ga tako dobro, da mu po očeh vidim že eno popito pivo, pijan pa ne zgled niti po večih. Vsake toliko preverim zalogo piva, zato vem, koliko spije. Pred mano najraje skrije, če mu le uspe. Včeraj zvečer je kupil vez piva, danes dopoldne je čuval tamlajšega, ker ni v vrtcu in do popoldneva, ko je šel v službi, torej zvečer in dopoldne, je spil 12 piv. Ko sem ga vprašala, koliko je spil, je rekel, da 2 pivi in da mu težim, namesto, da bi ga pohvalila, ker je ob 1-letniku posesal celo hišo in skuhal kosilo. V dobrih trenutkih mi prizna, da ve, da preveč pije ampak o tem se noče pogovarjat in tudi nič ne ukrene.
Jaz kot žena čutim odgovornost, da možu pomagam, da se izkoplje iz tega in kot mama čutim odgovornost, da otroke in tudi sebe rešim takega življenja. Njegovega očeta je mama zapustila z dvema majhnima otrokoma, ravno zaradi alkohola. Umrl je pri 47-ih letih čeprav je na koncu pil le brezalkoholno pivo. Škoda je bila storjena. Z očetom je imel stike in ga je iml izredno rad ampak ga tudi ta zgodba ne gane.

Prosim za nasvet! Najlepša hvala že vnaprej!
M

Chia, sem študentka socialnega dela. Pri predmetu Zasvojenosti moramo za izpitno nalogo opraviti intervju z zasvojencem katerekoli droge, substance. Zanima me, če bi bila pripravljena sodelovati in odgovoriti na nekaj vprašanj. Intervju je anonimen, ne zanima me ime, niti kraj bivanja.
Če si pripravljena sodelovati in mi pomagati mi prosim piši na [email protected].

Hvala že v naprej.

LP

Pozdravljena Miška21!
Ko sem prebrala vašo zgodbo sem se v njej našla tako v vlogi žene, ki nemo in nemočno opazuje vse znake zasvojenosti svojega moža, a žal niste kos temu, da bi ga lahko pregovorila, da bi šel na zdravljenje, kar bi bilo za njega nujno. Seveda bo on to zanikal, saj je prav to znak zasvojenosti. Zakaj tako dobro to poznam?. Ker sem se tudi sama spoprijemala z zasvojenostjo od alkohola in vem kako težko je prekinit to početje, ki te na eni strani sili v ponavljanje, po drugi pa iščeš načine, kako izplavati iz te situacije, da ti ne bi bilo več treba piti. In to je začaran krog iz katerega sam zasvojenec ne more izstopiti, rabi pomoč njegovih bližnjih, ki ga na nek način “prisilijo”, da se odloči za spremembo. Meni je uspelo in sem neizmerno hvaležna vsem, ki so mi pri tem pomagali. Danes sama pomagam drugim,ki se znajdejo v taki situaciji..
Vesela bom, če me boste poklicala za nasvet 041/448-611 Človeška toplina…

Hvala, Človška toplina!

Si bom shranila vašo številko. Trenutno smo nekako na tem, da smo omejili zaloge alkohola doma in tudi sam se izogiba situacijam (večernim izhodom, zabavam), kjer bi se lahko napil. Spije kako pivo ampak neprimerno manj kot prej. Zdi se mi, da je vse skupaj tudi povezano z neko osebno krizo v kateri se je znašel in upam, da bo s časoma, ko bo kriza počasi bledela, bledela tudi želja po begu v alkohol.

Hvala še enkrat in srečno!

Pozdravljeni!
Tudi pri nas doma imamo probleme s prikritim alkoholizmom. Pri nas je videti, kot da gre to iz roda v rod…problem je imel stari ata (pradedek), od stare mame brat, nečaki, moja stara mama, stric in mama, zadnje čase pa podobno opažam to še pri bratu. Če kdo pozna rešitev ven iz tega (rada bi rešila vsaj mamo in brata), naj mi jo prosim pove. S pogovori smo že poizkusili pa nekako ni šlo…

lp

Pred nekaj dnevi sem ugotovila, oziroma sem si končno priznala, da je moji družini prisoten alkoholizem. To spoznanje me je milo rečeno šokiralo.Oseba, ki je zasvojena z alkoholom, je namreč moja mama. Situacija je takšna: stara sem 33 let, z možem imava 2 osnovnošolska otroka, živimo pa v hiši moje mame. Mož ima nizko plačo, sama sem brez službe, zato smo odvisni od mamine pomoči, kar zanjo pomeni veliko stresa in nezadovoljstva, prav tako pa ima nezavidljivo situacijo v službi, kjer sicer opravlja strokovno intelektualno delo. Alkohola v naši družini nikoli ni bilo. Pokojni dedek je sicer rad kaj popil,sicer pa alkohola niti nismo držali doma, niti denimo v rezevi, če pridejo obiski, ali kaj podobnega, kaj šele, da bi ga sami pili. Zato sem pred nekaj časa postala pozorna, ko so se začele pojavljati v kleti in v bivalnem prostoru poleg, kjer se zadržuje samo mama, prazne steklenice alkoholnih pijač (mini stekleničke zeliščnih likerjev, 2 dl steklenice belega vina, 1l steklenice merlota in vodke) ter prazne pločevinke piva različnih znamk. Sprva tega nisem želela videti, toda naposled sem si nehala zatiskati oči. Pokukala sem v mamino torbico in našla 2 trgovinska računa od tistega dne, na obeh je bil poleg drugih živil tudi merlot. Ne vem, kaj naj storim. Ali sploh lahko kaj? Obupana sem, najraje bi umrla. Sama se zdravim zaradi depresije in ta situacija zdaj me je povsem dotolkla. Kako je lahko moja mama, ki nikoli ni pila, vsaj ne v moji navzočnosti, tako zasvojena z alkoholom? Ali ji lahko pomagam? Kaj naj storim? Prosim, pomagajte mi, obupana sem.

Pozdravljeni!

Moj partner že dobro leto pa pol (kar jaz vem) pije vsak večer. Od 18h ure, včasih tudi prej, pa vse tja do 23.30. V tem času spije tudi okoli 2litra vina. Pit neha samo zato ker ve, da more it spat, saj zjutraj vstane zelo zgodaj.
Med vikendi, se pravi soboto pa lahko spije tudi liter vodke. Poleg tega vsakič skadi joint ali dva.
Zanima me, če ima težave z alkoholom, ker po mojem ima in jih sam ne bo mogel rešiti, ampak on trdi drugače. Da bo po novem letu, odšel v fitnes in da bo začel novo življenje. Jaz mislim, da laže samemu sebi, saj rabi strokovno pomoč in sam tega ne bo zmogel.
Sam tudi misli, da je zadeva z alkoholom tako kot je, ker je trenutno nesrečen zaradi službe. Sicer me čudi, da čez dan ničesar ne spije in recimo v nedeljo je tudi brez, pol se pa začne nov teden in se zgodba ponovi. Tudi zadnje čase ima veliko krat diarejo in mislim, da enostavno mu telo odpoveduje. Oziroma na tak način kliče po spremembah.
Zato vem jaz in njegovi prijatelji, ki pa sicer ne naredijo ničesar, da bi mu kakor koli pomagali? Se mu sploh da? Bo tak človek sploh kdaj dojel da je na dnu in si poiskal pomoč? Jaz že počasi zgubljam upanje. Mislim, da to kar on pravi, da bo po novem letu boljše, ker ga ta služba ne bo več obremenjevala, laž in da laže samemu sebi. Imel bo le več časa in tako več možnosti, da bo pijan. Zdaj se je vsaj zadrževal, ker je moral spat. Kaj takega človeka prisili, da neha?

Hvala za odgovor !

Kljukec, sama sem bila na zdravljenju zaradi alkohola in trave, v mojem primeru je bil poudarek na zadnjem. Rada bi samo povedala, da je odvisnost težava ki zajame celega človeka in ga uniči, najhuje pri tem pa je, da potegne za sabo še najbližje, ki ponavadi še najbolj trpijo. Zato govorim iz lastnih izkušenj, tvoj partner res potrebuje strokovno pomoč.
Nikogar pa ne moremo v ničesar prisiliti, ne moreš nekoga prisiliti v spremembo, ker to ni dobra podlaga za naprej. Lahko pa ga samo usmeriš na pravo pot. Lahko mu npr. razložiš kako to slabo vpliva nate in nenazadnje na njegovo zdravje in kdaj se je nazadnje počutil res zdravega. To je možno, ampak samo v primeru popolne abstinence od alkohola in vseh psihoaktivnih snovi. Kako nekoga prepričati naj gre na zdravljenje? težko, če ne prizna, da je rabi pomoč. Lahko pa mu predlagaš izziv, naj se vzdrži pitja za 40 dni (akcija 40 dni brez alkohola)…pa naj potem pove kako se počuti.
Želim vam uspešno spopadanje z alkoholom.
T.

Pozdravljeni,
tudi pri meni je podobna težava. Stara sem 21 let, sem edinka, živim s starši in babico.
Moj oče je star 65 let in v svojih dvajsetih se je zdravil zaradi odvisnosti od alkohola. Ves čas je uspešno ohranjal abstinenco, dokler ni kakšni dve leti nazaj poskusil brezalkoholnega piva. takrat je kmalu začel tudi s pravim pivom, ki ga skriva v hiši in ostalih poslopjih, v zadnjem letu so se začele zaloge vina, pred kratkim sem v avtu našla žganje.
Nikoli ni videti vinjen, tudi vedenje in osebnost se mu zaenkrat še ne spreminjata, le bolj pogosto kot prej spi in ima več smisla za humor. Vem, da na tej stopnji ne bo niti sebi, kaj šele drugim priznal, da se je bolezen ponovila. Edina možnost, ki jo vidim, je naslednja: morda bi ga pretreslo, če bi se jaz (zelo je navezan name) odselila od doma in mu postavila ultimat, da ne pridem več domov na obisk in naj ne računa na mojo pomoč glede česarkoli, dokler ne izvem, da se je vključil v program zdravljenja. vendar sedaj to ni možno, ker nimam dovolj prihodkov, da bi plačevala najemnino in stroške.
Naj povem, da se o njegovi prvi odvisnosti v družini nismo nikoli pogovarjali, niti mi on ni tega nikoli povedal, na skrivaj sem izvedela od babice. Mami pa ima lažjo motnjo v duševnem razvoju in je od očeta tudi čustveno zelo odvisna, niti ne vidi problema, zato nanjo ne morem računati. Oče ima še dve sestri in povedala sem jima, kaj se dogaja pa jima ni veliko mar, ker ne živita z njim in pravita, da se mu nočeta zameriti.
Rada bi mu pomagala, ker mu želim dostojno starost, brez odvisnosti.
Lep pozdrav,

Marjanca Pajsar

Pozdravljena Marjanca.
Zelo zrelo razmišljaš in pozdravljam tvojo pripravljenost na zgodnje in odločno ukrepanje, ki ga je slutiti iz tvojega prispevka.
Zasvojenost je bolezen, ki se zelo zahrbtno priplazi v naše odnose. Mnogi svojci, ki upajo na bolje se tolažijo z besedami, da še ni tako hudo, dokler ni prepozno. Z zasvojenostjo je namreč tako kot z vsemi ostalimi problemi – bolj ko ga odrivaš, večji je in vedno več energije ti jemlje za reševanje. To, da oče skriva alkoholne pijače je znak, da se z njim nekaj dogaja in pravilno razmišljaš, ko ugotavljaš, da je potrebno ukrepati.
Ko se odločiš, da boš nekaj storila ti predlagam, da očetu ne postavljaš pogojev, za katere že sedaj veš, da jih ne boš mogla uresničiti. Ne govori mu, da se boš izselila, če veš da se še lep čas ne boš mogla. V nasprotnem primeru te namreč ne bo jemal resno takoj, ko bo prvič ugotovil, da ne uresničiš kar rečeš, da boš. S tem pa boš izgubila kredibilnost, tvojih zahtev ne bo več jemal resno.

Predlagam ti, da se z njim pogovoriš in mu poveš, da pri njemu opažaš spremembe. Povej mu, da te skrbi zanj in da si v stiski. Morda bo že pogovor dovolj, da bo spoznal, da je spet na začetku. Lahko mu predlagaš vpis v klub anonimnih alkoholikov ali kakšno drugo pomoč. Vsekakor pa bo potreboval tvojo podporo in spodbudo.

Veliko vztrajnosti in volje ti želim,
Tadeja Janežič.

Treba je najprej priznati dam sebi, da sem alkoholik in da kot taka ne morem voditi zdravstvenega doma. Zakaj sem alkoholik? Ker živim v hiši staršev, sama, sem že stara in nesposobna, in ne morem več opravljati te funkcije na bližini Brežic,. Rada bi se preselila na morje,hrvaško, saj sem s postednišzvom že dosti zaslužila.