No pa se zopet obračam na vas.

Nekako za silo obvladujem situacijo, ampak očitno sem te nesreče, da si me ljudje z raznoraznimi problemi vzamejo za njihovega zaupnika njihovih težav.

2) Hmmm Kraft, ljudje ti zaupajo, a ni to super?

1) No,… ja na nek način je, ampak to je dvorezni nož. Ni problem to da se mi človek izpove, zaupa kakšno travmo, ok sem pripravljen bit čustvena opora. Vsakemu se zgodi da gre skozi težke čase, in vem da takrat potrebujemo nekoga, ki nam je v oporo. Slišal sem že vse sorte, od ljubezenskih težav, do zelo težkih travm iz preteklosti (resnični primeri, ne izmišljeni)… torej zadeve katere včasih še staršem raje kdo zamolči. Hec je v tem, da mi ljudje toliko zaupajo, ker vedo da držim obljube in se o drugih ne pogovarjam. Vse ostane zaupno, ker sem načeloma tak karakter, da mi dol visi za neuporabne bedarije in opravljanje drugih. Ti ljudje ki si me izberejo za zaupnika se potem pripnejo name kot klop in sem v njihovih očeh najboljši prijatelj brez katerega ne morejo folgat.

2) Kje je potem problem?

1) Pa Dio mio, problem je v tem da se teli kolegi redkokdaj pogovarjajo o čem drugem kot o njihovih problemih. Pravtako nimajo občutka za čas in oni bi se kar pogovarjali in pogovarjali… ura pa gre okoli kot nič. In to ne da bi se pogovarjali o kakšnih zanimivih stvareh. Vedno samo problemi in jamranje, pa kakšne grozne prijatelje majo, pa toliko obremenjevanja okoli nekih zadev ki bi jih že davno mogli pustit za seboj.

Vedno vprašanja: Ja kaj čem pa nardit? Bi mi znal pomagat? Kak naj ji rečem? Ne vem več ka… Za bedarije jim vedno rečem naj ne travmirajo in naj se potegnejo za to da bodo na boljše prišli… Probam jih sterat naj preklopijo na to da bodo nekaj naredili iz sebe namesto da stagnirajo ob tem da se smilijo sami sebi. No to je kot da bi se s steno pogovarjal. Če jim daš neko povsem enostavno in logično rešitev, bo njihov odziv najprej: “AHA, ok ja maš prov”… Ne mine 5 minut ko se zopet vpraša kako rešit ISTI problem ki smo ga že obdelali. In na konc ko se jih rešim, kaj mislite? Fuč, varovalke menat, kaput. Sam za spat sem še dober pa za nikamor več.

2) Zakaj jih ne odpikaš?

1) Mislite da nisem poskusil? Res je da imam živce žilave kot jeklo… ampak to ne pomeni da bi rad prenašal kje se bom zlomil. Lahko bi bil neotesanec in jih poslal v maloro pa jih ozmeril da bi mi zamerili do groba. No žal se mi to ne zdi primerno glede na ugled, ki ga imam med prijatelji.

Lahko pa jim rečem NE. Kot sem že povedal vedno začnem z odgovori stila naj se premaknejo naprej. Potem če še ne zaleže, začnem z direktnimi in ciničnimi odzivi da se s tem primerom ne mislim zajebavat in da ne morem bit dežurni psihiater… in zaleže. Za kak teden. Na vidiku je nov problem. Dobesedno *ebem ježa neprostovoljno. Je pa zanimivo, da v tem kar jim povem direkt, pa četudi na grobo vidijo iskrenost… kar pomeni to, da jih s tem ko jim povem NE sploh ne morem ustaviti.

2) Zakaj si sploh navezal kontakt z njimi?

1) Glede na to da sem nagnjen temu da pomagam drugim, se mi je v začetku zdelo vredno pokazati sočustvovanje. Ampak sem nagazil na lepljivo mino.

No upam da vidite kje tiči problem. Sicer situacijo sem pri nekateri deloma že rešil, bodisi so ob stalnem prigovarjanju da utrujajo spoznali kje ga lomijo in si priznali svoj problem, ali smo izgubili kontakt/ so si našli drugo žrtev,…

Ampak ta zadnji je pa najhujše sorte kar sem ga prebavljal. Ko je sam ali mu je dolgčas se kar izmisli eno zgodbico, kako je bil bogi, skor v bolnici pristal, pa zraven en kup emotikonov žalosti. Zadnjič ko je delal dramo zarad tega ker ga je mal zvijal pa kot hipohonder nekaj travmiral o salmoneli. Sem mu rekel, ja pa kaj čem ti, boš pa mal s*al, no big deal. Potem je pa spet ja pa veš, je tak hudo… Dobesedno išče pozornost. Nazadnje sem mu rekel, naj ne utruja da imamo tud drugi probleme in da to se dogaja. On je pa že novega se izmislil in jamral kako je NJEMU ekstra hudo in da si drugi sploh ne moremo predstavljat. Al pa zmer ko se menmo se sploh ne zna ustavt. Mu rečeš stop, on kot da te ne sliš, lapa dalje in te ne spusti ter namerno zavlačuje…

Jaz ne morem tega več prenašat ker sem opazil da gre tudi meni vse navzdol, ko sem obkrožen s takimi ljudmi. Komaj čakam 1. oktober da spizdim na faks da se bom končno gibal v svoji pravi družbi kolegov, končno se spet lahko 100% posvetil stroki ki me zanima in tako odmislil te VAMPIRJE. Dobesedno delo in delovno okolje mi je postalo zavetje. Družba kolegov s faksa in omejen krog prijateljev ki na žalost niso iz mojih krajev, mi je edina prava ki dejansko nekaj velja, mi je v pomoč in delujemo vzajemno. Vse ostalo so več ali manj paraziti od ljudi ki niso sposobni karkoli vrniti v enaki meri kot dobijo ali pa samo jemljejo.

Očitno so deformacije tega najedanja ki se vleče že 3 leta opazne tudi na meni. Najbolj opazna je ta:
Ko nisem na faksu/šihtu ali v krogu tistih ki jim lahko tudi sam zaupam, postanem čisti deloholik, ki zavrača druge in se utaplja v delu. Kar mi dodatno otežuje možnosti da bi se s komerkoli ki mi ne deluje “po reglcih normalen” sploh rad spoznal. Kaj naj? Samo vprašanje časa je kdaj mi bo živc počil… Tega se očitno ne da rešit na civiliziran način.

Pozdravljeni.

Lepo je, da skušate pomagate drugim.

Vendar pa boste morali prevzeti 100% odgovornost za to kar se vam dogaja. Samo vi ste namreč tisti, ki privlači te osebe. Zakaj? Odgovor se skriva v podzavesti. Kakšen je natančen vzrok je težko reči brez analize vašega značaja, predvidevam pa da ste si skozi odraščanje izgradili masko “dobrega fanta”. Maska je povezana s prilagojenim vedenjem zaradi socialnih okoliščin. Izgradi se že zelo zgodaj v otroštvu in služi lažjemu preživetju otroka in “maskiranju” iskrenega vedenja.

Maska ne pomeni, da vi v resnici nimate dobrih lastnosti, pomeni samo to, da človek nekaj naredi kljub temu tega v resnici noče, zato, ker mu to kar naredi, prinese določeno korist. Maska lahko skozi čas tako zelo postane del nekoga, da jo le ta začne dojemati kot “maska sem jaz”, kar pa seveda ni res. Žal se te maske ne moremo kar enostavno rešiti, saj je izgrajena tudi na nivoju telesa v obliki mišičnih prilagoditev in napetosti (popolnoma podzavestnih). Zaradi teh podzavestnih prilagoditev verjetno zelo težko vzpostavljate stik z ljudmi, ki nimajo težav.

Klientom v takšnih primerih pomagam poiskati načine, da tudi v socialnih stikih ohranijo večji del svoje pristnosti. Pomembno pa je tudi delo na elementih nižjega jaza, ki so z masko prekriti. Naučiti se morate jasno postaviti mejo in se odprti odnosom z ljudmi, ki so bolje osebnostno in energetsko uravnoteženi.

Začnite resno delat na elementih, ki sem jih opisal in skozi čas boste lahko opazili velike razlike. Boste pa pri tem potrebovali strokovno pomoč. Nemogoče namreč je, da bi se sami soočili s svojo masko na primeren način (potrebujete povratno informacijo in konstruktivno podporo).

Moje brzinsko mnenje, seveda iz izkušenj, ki se jih je nekaj nabralo.
Pomagati drugim je hvalevredno in če malce pesnim, častno dejanje.
Žal je treba poiskati mejo do kod je pomoč in kje se začne izkoriščanje.
Torej, po mojih izkušnjah, se bo treba enim malce zameriti, ker te ne bodo mogli sneti s kljuke, ko se jim bo to zdelo.
Posledično boš izgubil kakšnega ?prijatelja?, in pridobil veliko miru.

@ Kraft
V prihodje napiši na kratko. Skozi čreva se je neprijetno prebijati.
Če postavljaš vprašanje, ne sugeriraj odgovorov.

Pa saj je enostavno.
Če te začopatijo in ti začnejo jamrat, začni jamrat nazaj, jamraj na deseto potenco,
stokaj, nakladaj, lahko tudi kakšno solzico spustiš….bodo leteli, da se bo kadilo za njimi.

Ker – drugače je to tako, kot je rekel moderator, tukaj na forumu namreč jamraš ti ( in to
precej na dolgo in široko), ko pa problem lahko rešiš samo ti sam. Zakaj ga še nisi….je pa
pravo vprašanje.