Pozdravljeni!

Pišem Vam, ker sem obupana. Imam zelo dobrega prijatelja, do katerega gojim močna čustva. Lahko bi se reklo, da sva nekaj več, a ne hodiva. Zapletena situacija. Da preidem na problem. Že od prvega letnika faksa, ko sva se spoznala, se veliko družila in si postala blizu, rad žura…ok, s tem se mi ne zdi nič narobe. Ampaak on zelo zelo veliko pije. Sprva, ko ni bilo teh močnejših čustev z moje strani, me to ni pretirano motilo. Ko pa sem se zaljubila vanj, sem šele videla, da je to resen problem. Nočem mu pridigati, kako to ni zdravo, da to ni ok, da ga to uničuje, ker bi ga verjetno samo odvrnila od sebe. Tega pa ne želim. Nočem se vsiljevati, po drugi strani pa me to zelo zelo muči. Ne morem gledati, kako pred mojimi očmi propada. Želim si, da bi naredil letnik, da bi nekaj naredil iz sebe in bil na to ponosen…poleg tega bi mu rada bila v oporo…zelo zelo zelo ga imam rada, vse bi naredila zanj. Kljub temu,da mi on teh čustev žal ne vrača in me ima rad kot prijateljico. Se zavedam, da mu moje mnenje ne pomeni kaj dosti oziroma nič. Prosim Vas, povejte mi, KAJ LAHKO NAREDIM??? OBUPANA SEM!! Morda se Vam bo ta post zdel neumen, amapak res ne vem več, kaj naj naredim? Naj povem še, da sva oba stara 21 let. Res ne želim, da propade tako kmalu, v najlepših letih….in zavedam se tudi, da če bi slutil vso mojo skrb za njega, me ne bi imel čisto nič bolj rad….a vseeno, ne želim se kar tako vdati. Prepričana sem, da obstaja kakšna racionalna rešitev, ki bi jo on sprejel, jaz pa ne bi izapdla v slabi luči. PROSIM VAS ZA NASVET, ČIMPREJ. ŽE VNAPREJ SE VAM ZAHVALJUJEM ZA VAŠ ODGOVOR

Pozdravljena, vidim, da ti prijatelj res veliko pomeni.
V vajinem odnosu pa ste očitno trije. Ti, on in alkohol. Ko je človek alkoholno omamljen, je omamljena tudi njegova zavest kar pomeni, da ni zmožen pristnega stika s sočlovekom. Poskusi se z njim pogovoriti, ko bo trezen. Izrazi mu skrb. Poišči pomoč – pri strokovnjakih, morda pri njegovih prijateljih, starših. Ko človek pada v zasvojenost si praviloma težko pomaga sam. Obstajajo društva za pomoč svojcem in prijateljem alkoholikov – imenujejo se al-annon.

Srečno,

Pozdravljeni!

Hvala za Vaš odgovor. Ko je bil naslednji dan trezen, ko sem bila pri njem, sem mu posredno omenila, da sem zaradi njegovega pitja alkohola in kajenja jointa (zadnje dni jih je pokadil veliko, sam je priznal, da ni v redu, drugače pa kadi cigarete, joint pa le tu in tam) zaskrbljena. Pa se je začudil, zakaj pa? Nisem upala direktno reči, ker kolikor ga poznam, bi se zelo razburil, z njim pa se zaradi tega res ne želim preprirati. Sem rekla, skrbi me pač. Pa je rekel…kaj ti misliš, da bom postal odvisen od alkohola?! Moj molk in pogled, ki je bil poln žalosti, razočaranja in ljubezni do njega je povedal, da razmišljam točno o tem in on je to zaslutil, Odgovoril mi je…daj, ne bluzi, ne bom postal odvisen. Tu se je debata končala. Staršev njegovih še ne poznam, prijateljev tudi ne. Sem mu nekoč predlagala obisk tega foruma, že zaradi kajenja cigaret, ker ni vedel, kako naj neha. Nekaj časa ga je obiskoval, se mu je zdel dober, zanimiv, potem pa je vse propadlo. Kot prijateljica sem odpovedala, ker mi je enostavno zmanjkalo idej. Ne bo priznal, da ima s tem probleme (tudi njegov oče pije tu in tam, zato ima to verjetno v genih?), jaz v njega pa tudi ne upam več siliti kar se tega tiče. Očitno vsa moja čustva do njega, vsa moja skrb zanj ne pomaga, oz. mu ne pomeni čisto nič. In to je dodatno, kar me žalsoti, poleg tega, da do mene ne čuti enako…zato velikokrat jočem, sem žalostna, veliko o njem premišljujem, kako mu pomagati….a sem ostala brez upanja. Lahko samo od strani opzujem in skrivam svojo bolečino, ker mu ne morem pomagati, ker me ne upošteva, me ne razume, moje skrbi zanj, nisem zanj dovolj pomembna in vredna prisluhniti mi. Torej, naj se umaknem in s strani opazujem? Spremeniti očitno ne morem ničesar….žal. Tudi tega, da ga imam zelo rada, da bi vse naredila zanj, da mi ni vseeno zanj, da ga pogrešam, si mu ne upam povedati v obraz, čeprav je rekel, da lahko…a enostavno zmrznem vsakič, ko mu skušam dati vso svojo ljubezen in srce na dlani, v zameno pa pričakujem le objem in besede hvala, tudi jaz te imam rad, pa čeprav samo kot prijateljico. Pričakujem preveč? Oprostite, čustva so me poplnoma zanesla s teme….torej, jaz mu pomagati v dani situaciji več ne morem?
Hvala za Vaš odgovor.

Pr men je deloval k me je kolega napil ko svinja. spil sn tolk zganja, da sem skoraj umrl. no, prjatu je takoj poklicu resilca.
od takat ne morm alkohola niti zavohat ka sele, da b se ga ulil.

Za začetek se vprašaj, ali se res želiš spuščati v to.

Na svetu je toliko lepših in bolj preprostih stvari; včasih moraš v življenju rečt, “fuck that” in greš naprej.

Priznam, lahko bi bila to, da mu ti pomagaš iz očitno razvijajoče se odvisnosti, odlična popotnica za globoko razmerje, vendar, vedi, da veliko skoraj nihče ni tako močna osebnost, da bi se kar tako pobral in celostno spremenil življenje; tj. če ma že z alkoholom težave, bodo težave tudi na drugih področjih življenja.
Vprašaj se tudi, zakaj mu tako zelo hočeš pomagati, če ti je všeč fizično, ok, tu ne znam svetovat. Mogoče imaš tudi ti problem, da rada rineš v težave ? Mogoče le preveč občutljiva (vsi vemo da bi majhne punčke rade pomagale vsaki bogi živalici), ali pa imaš celo nek vzorec iz družine/obdobja odrašžčanja.

Kljub vsemu slabemu kar sem napisal, sigurno obstaja možnost za odličen uspeh, ampak mislim da z velikim tveganjem; ampak no pains, no gains.

“kraljica” zberi toliko moči in zapusti fanta, saj sama praviš, da ti ne vrača čustev,
Zasvojenost je “huda”reč, saj sem bil tudi sam zasvojen z alkoholom in malo poznam problematiko. Če se tvoj prijatelj ne bo sam odločil za kvaliteynejše življenje, ga nobena prošnja, ne solze ne bodo pripravile na spremembo delovanja v življenju. Skrbi me da poleg alkohola uporablja še joint.
Torej pamet v glavo in poiskušaj zatreti čustva!
Lp
Miro

čao

Nekaj najlepšega je da veš, da imaš zelo dobrega prijatelja ob sebi. Jaz imam zelo dobro prijateljico, ki si oba stojima obstrani tudi v zelo težkih trenutkih.

Zato ti povem, samo stoj mu obstrani, pomagi mu s pogovorom. Če se nebo hotel sam oddvaditi od alkohola, bo to malo težje. Počasi mu poskušaj dopovedati, poskušaj. Če pa imajo to že v družini, da je isti vzorec, tuki je malo težje, ker je že celo otroštvo to videl pri atiju.
S pogovorom se da veliko rešiti. Očitno je da si ti zelo zaljubljena v njega, on v tebe pa ni, te ima samo za prijateljico. Ko bo spoznal kaj gojiš do njega se bo tudi sam začel spreminjat. Sam more to spoznati.
V takih trenutkih pa samo bodi zraven njega, bo že odpru oči in videl ka ima pred sabo.

Hvala vsem za vaše odgovore.

Miro, joint pokadi sem in tja, ni to substanca, ki bi se je posluževal vsak dan. Alkohol pa je bil v zadnjem času kar pogost pri njem. Vsakič, ko sem ga malo vsaj opomnila, da me boli, ker toliko pije, nikoli ni imel posluha zame.

Danijel, stoji on meni ob strani, čeprav jaz s pijačo in kajenjem nimam nikakršnih problemov, ampak je ob meni, kadar ga potrebujem. S pogovorom o temi alkohola in kajenja nisva prišla praktično nikamor, zato sem se odločila okoli tega modro umakniti in pustiti, da morda nekega dne sam odpre oči in sprevidi, da je bolje zanj prenehati.

Sama za boj z njim nimam več moči…že to, da mi ne vrača čustev me tako boli, obremenjuje, da enostavno kakšen dan jokam cel dan skupaj, samo da bi mi bilo vsaj malo lažje. To je že povedal, da skupaj ne bova nikoli in da ni zaljubljen vame…in včasih se res počutim kot objekt s katerim zadovoljuje svoje potrebe po dotikih, poljubih (ker sexa med nama še nikoli v dveh letih ni bilo in tudi dvomim, da kdaj bo, čeprav zadnje čase dosti govoriva o tem, da bi pa morda končno lahko šla do konca…a se bojim, da je to spet le ena iluzija več in to puščam ob strani…).

Sprevidela sem že zdavnaj, da me ljubil ne bo nikoli in da bom spet ostala neljubljena…kot vedno do sedaj, kar se fantov tiče…vedno sem bila le izkoriščena za sex…vem, da sem sama kriva (imela sem le enega fanta do sedaj, drugi v katere sem bila “zaljubljena” pa niso z menoj želeli imeti ničesar…), ampak enostavno potrebujem nekoga ob sebi….(živim sama, sem edinka, 95% dneva za dnem preživim čisto sama in sem zelo osamljena, on pa je edini, ki me pride obiskat (poleg staršev tu in tam!)….zato me vsa ta situacija še toliko bolj žalosti.

Če se mu odpovem, bom res ostala ČISTO SAMA, kar pa niti nočem vedeti, kako bi izgledalo…ker verjetno psihično totalne samote ne bi prenesla!! Naj povem še, da sem že od nekdaj imela zelo malo prijateljic, prijateljev še manj, večino dni sem preživela sama, s starši, v svoji sobi, pred tv-jem ali pa računalnikom…odkar študiram ni nič bolje, le še slabše je…in moja psiha je na psu….totalno!! ENSTAVNO VEČ NE VEM, KAKO NAPREJ!!!

Pozdravljena,

Zelo dobro si opisala svoje čustveno in duševno stanje, ki je po mojem mnenju eden od razlogov zakaj vztrajaš v tem odnosu.

Osamljenost je res neprijetno čustvo, ki človeka lehko potegne v depresijo.Raziskuj v tej smeri. katere stvari v življenju te veselijo? Hobiji? Stvari, ki si jih že dolgo želiš pa si jih ne uresničiš?

Glede na to, da študiraš predvidevam, da si zelo zaposlena. Lahko ceniš, da v to vlagaš veliko energije? Da si sposobna?

Veliko deklet si izbere partnerja, ki je ni “vreden”. Prepričane so, da jih ne bo zapustil, da bo vedno njihov prijatelj. Po navadi so v partnerskem odnosu v vlogi rešiteljice in veliko vlagajo v odnos. Rezultatov pa ni in so vedno razočarane in prazne.Kakšen partnerski odnos si želiš?

Spoštovani! Ravno danes sem govorila z neko psihologijno (čeprav me je to sram priznati, ker si nikoli nisem mislila, da bom tako na tleh…da bom kdaj potrebovala tako vrsto pomoči, a enostavno nisem več zmogla s svojim stanjem, obupom, žalostjo in solzami bremeniti drugih, ker se moram naprej sama znebiti tega bremeena) In počutim se dosti bolje.

Tudi z njim sva se pogovorila…vmes nekoliko spričkala in rekel je, če bom delala take scene, da ga bom res izgubila in ostala čisto sama. Tega seveda nočem. Sprejela sem dejstvo, da bova ostala prijatelja, ker je edini, ki mu zaupam in vem, da me ne bo izdal…to je dokazal že neštetokrat….tisto, kar povem, ostane v njem in zaradi tega ga zelo cenim. Malo ljudi je danes takšnih.

Hobiji, cilji, stvari, ki me veselijo? Nekaj časa sem bila popolnoma zaslepljena in jih sploh nisem želela videti, obremenjevala sem se s stvarmi, ki so me pahnile vsak dan v večjo depresijo. Dokler mi danes vse te melanholije, solz, obupa, drhtenja, dušenja, strahu ni bilo dovolj in se sem se odločila stvari vzeti resno, se “strezniti” (sem dobila občutek, kot da “pijem” nekaj, kar me v bistvu zastruplja in zasvaja, kot alkohol, nekakšna droga!) in prevzeti vso odgovornost za dejanja, ki jih letos moram izpolniti! Tako da, oči so odprte in dela imam, naenkrat, res OGROMNO!

V vse to prej sploh nisem vlagala energije, dajala sem jo tja, od koder se je vračala kot negativna energija, rezultatov željenih pa ni, ni in ni bilo, mene pa je to vse bolj žalostilo, me živciralo in me pahnilo v vse večji obup!

Naj še enkaj objasnim, midva NIMAVA partnerskega odnosa, torej, nisva fant in punca, a enemu za drugega ni vseeno. Njega skrbi zame, mene zanj. Lahko bi se reklo, da sva zelo dobra prijatelja. Partnerskega odnosa pa si trenutno NE ŽELIM, ker mi je vsa ta zadeva pobrala preveč energije, da bi dejnsko imela fanta v pravem smislu besede in se imela voljo z njim ukvarjati. Najprej moram POŠTENO zavihati rokave, se spravit učit, intenzivno, si napolniti baterije…potem pa bo že čas naredil svoje. Če mi bo kakšen fant namenjen, ga bom že dobila, ob pravem času, upam. 😉

Pozdravljena;

veseli me, da si našla nekoga, ki ti v stiski lahko pomaga. Včasih je večji pogum priznati, da nečesa ne zmremo kot delovati v smeri, ki nam jemlje energijo.

Kar tako naprej in veseli se vsakega uspeha – tudi tega!!

🙂